VDSS sodba Pdp 439/2013

Jedro

Pri toženi stranki je bilo zaposlenih več kot 300 delavcev. Ker je v obdobju 30 dni zaradi poslovnega razloga postalo nepotrebno delo 28 delavcev, tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev po 1. odstavku 96. člena ZDR. Drugi odstavek 96. člena ZDR, ki določa obveznosti izdelave programa razreševanja presežnih delavcev v primeru, če v časovnem obdobju 3 mesecev postane nepotrebno delo 20 ali več delavcev, pride v poštev le takrat, če obveznosti izdelave programa ni podana že po določbi 1. odstavka 96. člena ZDR. Drugi odstavek 96. člena ZDR je glede na sprejeto sodno prakso „varovalka“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev, nato pa z odpuščanjem delavcev nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb o zaposlitvi tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa 1. odstavek 96. člena ZDR.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„I. Ugotovi se, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 28. 6. 2012, ki jo je tožena stranka podana tožniku, nezakonita.

II. Ugotovi se, da pogodba o zaposlitvi sklenjena med tožnikom in toženo stranko ni prenehala.

III. Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo ter mu priznati delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja, od dne nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo tako, kot da delovno razmerje ni prenehalo in sicer je tožena stranka dolžna tožniku izplačati na fiduciarni račun pooblaščenca št. ... pri banki A., vse plače in regrese od dne nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dne izdaje sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti posameznega zneska do plačila, od teh zneskov pa plačati prispevke za socialno varnost in dohodnino, vse v 15 dneh pod izvršbo.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v roku 15 dni, po tem z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

Tožena stranka sama krije stroške postopka na I. in II. stopnji.

Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 28. 6. 2012, ki jo je tožena stranka podala tožniku nezakonita (I. točka izreka); da pogodba o zaposlitvi sklenjena med tožnikom in toženo stranko ni prenehala (II. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo ter mu priznati delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja od dne nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo tako, kot da delovno razmerje ni prenehalo in da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati vse plače in regres od dne nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do izdaje sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti posameznega zneska do plačila ter od teh zneskov plačati prispevke za socialno varnost in dohodnino (III. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.359,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi napačne uporabe materialnega prava in zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) v 2. odstavku 96. člena predpisuje postopek kolektivnih odpustov in delodajalcu nalaga, da v kolikor bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju treh mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev, pripravi oziroma izdela program razreševanja presežnih delavcev. Iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da je pri toženi stranki šlo za viške v obdobju treh mesecev, temveč je tožena stranka ves čas poudarjala, da gre za viške po 3. alinei 1. odstavka 96. člena, ki določa, da je delodajalec dolžan izdelati program razreševanja presežnih delavcev v kolikor ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebno delo najmanj 30 delavcev pri delodajalcu, ki zaposluje 300 ali več delavcev, v obdobju 30 dni. Iz izjave uprave tožene stranke in dopisa ZZZS OE … (list. št. 53) izhaja, da je tožena stranka v letu 2012 zaposlovala vedno nad 300 delavcev. Predsednik uprave je sprejel ugotovitveni sklep o ukinitvi določenih delovnih mest in zmanjšanju števila zaposlenih, skupaj 28, kar je manj kot 30 delavcev, kot to določa že omenjena 3. alinea 1. odstavka 96. člena tedaj veljavnega ZDR. Po mnenju pritožbe je 1. odstavek 96. člena ZDR jasen in razumljiv, kdaj se mora izdelati program glede na število zaposlenih ter obdobje v katerem je število delavcev postalo nepotrebno. Program ni potrebno izdelati delodajalcu, ki ugotovi, da bi zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebno delo manj kot 30 delavcev pri delodajalcu, ki zaposluje 300 in več delavcev, v obdobju 30 dni. Ni logično, da bi zakonodajalec določil limite v 1. odstavku, v kolikor bi moral delodajalec v vsakem primeru izdelati program razreševanja presežnih delavcev, če ugotovi višek 20 ali več delavcev. Razlaga sodišča, da je potrebno v vsakem primeru ko delodajalec ugotovi, da je delo 20 ali več delavcev postalo nepotrebno, izdelati program razreševanja presežnih delavcev, je po mnenju tožene stranke nepravilna, neustavna in ni v skladu z evropsko direktivo. V konkretnem primeru program ni bil potreben, saj je šlo za razreševanje presežnih delavcev po 1. odstavku in ne 2. odstavku 96. člena, saj je bilo ugotovljenih le 28 viškov v obdobju 30 dni, kar so skladno izpovedali vsi zaslišani. Noben dokument tožene stranke ne govori o viških 28 delavcev v obdobju 3 mesecev, zato so zaključki sodišča prve stopnje nerazumljivi in niso odraz izvedenih dokazov. Tožena stranka meni, da mora sodišče naložiti stroške postopka tožniku, ki mu je bila izplačana odpravnina in je torej zmožen povrniti stroške postopka. Tožena stranka priglaša stroške pritožbenega postopka.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal trditve tožene stranke v pritožbi in navedel, da je sodišče prve stopnje pravilno sledilo navedbam tožnika v tožbi in pripravljalnih vlogah in pravilno ugotovilo, da je tožena stranka kršila 2. odstavek 96. člena ZDR. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne. Priglasil je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se le pavšalno sklicuje tožena stranka v pritožbi, je pa napačno uporabilo materialno pravo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri tožencu zaposlen od 15. 12. 1999 dalje, zadnjo pogodbo o zaposlitvi je s toženo stranko sklenil 1. 4. 2011 za delo na delovnem mestu sistemski inženir. Dne 21. 6. 2012 mu je tožena stranka vročila obvestilo o nameravani odpovedi iz poslovnega razloga in dne 28. 6. 2012 izdala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Iz navedene odpovedi izhaja, da je bila podana na podlagi 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR, ker je uprava tožene stranke zaradi racionalizacije in optimizacije dela v podjetju sprejela sklep, da se število zaposlenih na delovnem mestu sistemski inženir zmanjša, posledično pa je tožnikovo delo postalo nepotrebno. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je navedena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 6. 2012 nezakonita, ker tožena stranka ni spoštovala obveznosti, ki jih zakon predpisuje za postopek kolektivnih odpustov v 2. odstavku 96. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). V navedenem členu je določeno, da mora delodajalec, ki ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov, v obdobju 3 mesecev, postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev, pripraviti oziroma izdelati program razreševanja presežnih delavcev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz obrazložitve sklepa uprave št. ... z dne 26. 6. 2012 izhaja, da je 28 delavcev presežnih, ter da sta navedeno potrdila zakoniti zastopnik A.A. in priča B.B. in zaključilo, da bi bila tožena stranka dolžna izdelati program razreševanja presežnih delavcev po 2. odstavku 96. člena ZDR in ker programa ni izdelala je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 6. 2012 nezakonita.

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da bi tožena stranka morala v skladu z 2. odstavkom 96. člena ZDR pripraviti program razreševanja presežnih delavcev. Upoštevajoč ugotovljena dejstva, da je v obdobju 30 dni, zaradi poslovnega razloga, postalo nepotrebno delo 28 delavcev in da je bilo pri toženi stranki zaposlenih več kot 300 delavcev, pritožbeno sodišče zaključuje, da tožena stranka ni bila dolžna izdelati program razreševanja presežnih delavcev po 1. odstavku 96. člena ZDR. Drugi odstavek 96. člena ZDR, ki določa obveznosti izdelave programa razreševanja presežnih delavcev v primeru, če v časovnem obdobju 3 mesecev postane nepotrebno delo 20 ali več delavcev, pride v poštev le takrat, če obveznosti izdelave programa ni podana že po določbi 1. odstavka 96. člena ZDR (tako je odločilo Vrhovno sodišče v sodbah opr. št. VIII Ips 33/2007 z dne 4. 12. 2007, VIII Ips 41/2007 z dne 5. 1. 2008). Drugi odstavek 96. člena ZDR je glede na sprejeto sodno prakso „varovalka“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev, nato pa z odpuščanjem delavcev nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb o zaposlitvi tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa 1. odstavek 96. člena ZDR (sodba VS RS, opr. št. VIII Ips 57/2011 z dne 8. 5. 2012). Takšna razlaga 96. člena ZDR je v skladu z Direktivo sveta 98/59/ES z dne 20. 7. 1998 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti (UL L št. 225 z dne 12. 8. 1998).

Pri toženi stranki je postalo nepotrebno delo 28 delavcev v obdobju 30 dni. Tako toženi stranki po 1. odstavku 96. člena ni bilo potrebno izdelati programa presežnih delavcev. Določilo 2. odstavka tega člena pa se uporabi v primeru nadaljnjih odpuščanj delavcev v obdobju 3 mesecev. Ker je tožena stranka 28 delavcev odpustila naenkrat, potem pa z odpuščanjem v 3 mesecih ni nadaljevala, kot to izhaja iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje ni bila dolžna izdelati program presežnih delavcev po 2. odstavku 96. člena ZDR.

Ker je po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje tožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga in ni bila dolžna izdelati program razreševanja presežnih delavcev, je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka tožniku dne 28. 6. 2012 zakonita in je zato pritožbeno sodišče zahtevek tožnika kot neutemeljen zavrnilo (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 5. alineo 358. člena ZPP).

V skladu z 2. odstavkom 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče presoditi navedbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo.

O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi 41. člena ZDDS-1, ki v 5. točki določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabil procesne pravice.

Datum zadnje spremembe:

14.11.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1033/2013
• VDSS Sodba Pdp 1006/2016
• VDSS sodba Pdp 464/2014