VDSS sodba Pdp 898/2010

Jedro

Dejstvo, da je tožena stranka že pred sprejemom programa razreševanja presežnih delavcev izvajala aktivnosti zaradi zmanjšanja naročil in da je tudi zaprosila za subvencijo države po Zakonu o delnem subvencioniranju polnega delovnega časa, ne pomeni, da je že ob uveljavitvi omenjenih ukrepov začel teči rok za podajo rednih odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 20. 11. 2009 nezakonita, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za ves čas prenehanja delovnega razmerja priznati in vpisati delovno dobo, jo prijaviti v socialna zavarovanja in ji za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo po odbitku zakonsko določenih davkov in prispevkov plačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne za pretekli mesec do dneva plačila, vse v roku osem dni. Zavrnilo je zahtevek za povrnitev stroškov postopka in sklenilo, da tožena stranka nosi sama svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka zaradi kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče je izpodbijano odločitev sprejelo na podlagi ugotovitve, da je poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku obstajal in da je bil ta razlog utemeljen, kar izkazujejo podatki programa razreševanja presežnih delavcev z dne 22. 6. 2009. Ta ugotovitev pa je zmotna in je v nasprotju z izvedenimi dokazi, zaradi česar je sodišče naredilo napačno dokazno oceno. Tožena stranka se je s poslovnimi razlogi, ki so narekovali odpuščanje delavcev, seznanila že v letu 2008, vendar je bil 23. 1. 2009 v Uradnem listu Republike Slovenije objavljen Zakon o delnem subvencioniranju polnega delovnega časa (ZDSPDČ - Ur. l. RS, št. 5/2009), ki je omogočal, da tožena stranka pridobi subvencijo. Tožena stranka se je odločila za uveljavljanje subvencije in je od 1. 2. 2009 do 31. 7. 2009 koristila subvencije ter delavcem odredila 36-urni delovni čas. Program razreševanja delavcev je tožena stranka sprejela 22. 6. 2009 in ga takoj naslednji dan posredovala Zavodu RS za zaposlovanje. Po poteku zakonskega roka iz 98. člena ZDR je tožena stranka večini delavcev, ki so bili uvrščeni na seznam presežnih delavcev vročila odpoved. Sodišče se je pri presoji o tem, ali je bila odpoved podana pravočasno, sklicuje tudi na izpoved priče I.K., ki je izpovedal, da je bilo potrebno zaradi upada naročil ob koncu leta 2008 in še bolj drastičnega upada v začetku leta 2009, ki so znašala kar 70 %, krčiti proizvodnjo in v posledici režijske službe, kjer je delal tožnik. Iz izpovedi priče D.L., kateri je bil ves čas sodelavec tožnika, izhaja, da je bilo v njunem delu malo zatona v mesecu avgustu 2009, ko so bila množična odpuščanja, na kar se je delo postopoma večalo, do stanja, ko dela sedaj ne more sam opravljati, kljub opravljanju nadur. Tožena stranka je program reševanja delavcev sprejela šele konec junija 2009, tožnik pa je odpoved pogodbe z dne 20. 11. 2009 prejel v decembru 2009, to je po izteku zakonskih rokov. Tožena stranka je namreč najkasneje konec leta 2008 vedela, da je presežnih več kot 30 delavcev, navedeno je bilo dobro znano že, ko je uveljavljala in začela prejemati subvencijo od države. Četudi pa bi bila odpoved pogodbe tožniku podana pravočasno, zanjo niso obstajali zakonski razlogi. Tožniku je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi prenehanja potreb po opravljanju njegovega dela, kljub temu, da je vse do izteka odpovednega roka, to je do 16. 3. 2010, delal pri toženi stranki v izmenah polni delovni čas. Sodelavec tožnika D.L. je zahtevano V. stopnjo izobrazbe dosegel v marcu 2008 iz naslova izobraževanje ob delu, ki tožniku ni bilo omogočeno in je v njegovi odsotnosti moral opravljati številne nadure. D.L. je izpovedal tudi, da dela ne more opraviti v celoti, tako da mora prihajati na delo celo ob 4:00 uri zjutraj, da do prihoda delavcev opravi meritve iz prejšnjega popoldneva. Tudi priča M.S.S. je izpovedala, da je direktor kakovosti dejal, da so potrebe, da bi tožnik prišel nazaj delat, pri čemer ne ve, kako bi se posamezne naloge razporejale med delavce. Priča I.K. je tudi izpovedal, da je videl možnost nadaljevanja delovnega razmerja s tožnikom in da se je z njim o tem pogovarjal in ga napotil k pristojnim osebam za ureditev zaposlitve. Sodišče je tako napačno ocenilo izjave prič in listinske dokaze in na podlagi takšne zmotne ocene naredilo nepravilne zaključke, na katere je oprlo svojo odločitev. Tožnik je tekom postopka na prvi stopnji opozarjal na nepravilno uporabo kriterijev, na podlagi katerih je bil slabše ocenjen kot delavec D.L., saj je le-ta dosegel V. stopnjo izobrazbe z izobraževanjem ob delu, zaradi česar pa je tožnik, ki te možnosti ni imel, moral opravljati nadure. Meni, da je tožena stranka pri ocenjevanju tožnika ravnala diskriminatorno. Ni pravilna ugotovitev sodišča, da so bili presežni delavci v družbi kot celoti in v vseh segmentih, kar pomeni, da prerazporeditve in prekvalifikacije oziroma dokvalifikacije niso bile možne oziroma potrebne. Priča M.S.S. je pojasnila, da so v skladišču v času, ko se tožniku še ni iztekel odpovedni rok, ponovno zaposlili dva delavca s IV. stopnjo izobrazbe, katero ima tudi tožnik in kateremu bi mogla biti dana možnost prerazporeditve ali prekvalifikacije oziroma dokvalifikacije.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo. Meni, da je sodišče pravilno ugotovilo, kdaj se je tožena stranka seznanila z obstojem poslovnega razloga in ponovno pojasnjuje ukrepe, ki jih je sprejela ob tem. Tožena stranka je tudi dokazala obstoj poslovnega razloga z upadom prodaje v prvem polletju 2009 v primerjavi s prvim poletjem 2008 za 38 %. Tožnikovo delo je zaradi upada proizvodnje, ki je bila posledica upada naročil, postalo nepotrebno. Pri tem je potrebno upoštevati stanje ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je 20. 11. 2009. Zato so pritožbene trditve, da so sedaj v proizvodnji zastoji, ker ni dovolj delavcev za predmetni postopek nerelevantne. Iz izpovedi I.K. je tudi razvidno, da je se je dvig proizvodnje začel kazati v marcu in aprilu 2010, čemur pritrjujejo tudi tožnikove navedbe glede internega razpisa za delovno mesto tehnik kakovosti z dne 21. 4. 2010. Tožnik se ne strinja z uporabo kriterijev za določitev presežnih delavcev, vendar je tožena stranka že v odgovoru na tožbo in v kasnejših vlogah pojasnila, da je kriterije za določitev presežnih delavcev določila v programu, kot je zaključilo tudi sodišče, in sicer ob soglasju sindikata in sveta delavcev, skladno s tistimi, ki so določeni v 100. členu ZDR, ker jih podjetniška in panožna kolektivna pogodba nista določali. Za določitev presežnih delavcev na istovrstnih delovnih mestih, kakršno je bilo tudi tožnikovo, za katere je bilo določeno število presežnih delavcev, je uporabila točkovno ocenjevanje, ki je podrobneje razdelano v programu (str. 21 do 26). Kriteriji so se skladno z dogovorom nekoliko razlikovali za proizvodne delavce in za režijske oziroma ostale delavce, kar je bil tudi tožnik. Za presežnega delavca je bil določen tisti delavec, ki je pri točkovanju dosegel najnižjo skupno oceno. Skupaj sta bila ocenjevana tožnik in D.L.. Iz ocenjevalne tabele je razvidno, da je tožnik prejel oceno 2,08, D.L. pa 2,88. Glede stimulacije je tožena stranka natančno pojasnila, kako je D.L. prejel stimulacijo, zato so tožnikove navedbe, da je tožena stranka ravnala diskriminatorno pri ocenjevanju delavcev neutemeljene. Tožnika ni bilo mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji, saj je pravilen zaključek sodišča, da so bili presežni delavci v celoti družbi in v vseh segmentih, zato razporeditev in prekvalifikacije oziroma dokvalifikacije niso bile možne niti potrebne. Obdobje, na katerega se tožnik sklicuje v tožbi, pa se nanaša na obdobje po tem, ko je njemu že bila odpovedana pogodbo o zaposlitvi, natančneje na marec 2010. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ter da v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere se sklicuje pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja:

Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da je tožena stranka pri podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po prvi alinei prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) zamudila rok določen v šestem odstavku istega člena, ki določa, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Dejstvo, da je tožena stranka že pred sprejemom programa reševanja presežnih delavcev z dne 22. 6. 2009 izvajala aktivnosti zaradi manjšega števila naročil in tudi zaprosila in uveljavila subvencijo po določbah Zakona o delnem subvencioniranju polnega delovnega časa za čas od 1. 2. 2009 do 31. 7. 2009, ne pomeni, da je toženi stranki že ob uveljavitvi prejšnjih ukrepov začel teči šestmesečni rok iz šestega odstavka 88. člena ZDR. Delodajalec ima namreč pravico in dolžnost, da organizira delovni proces in da poizkuša ohraniti proizvodnjo v optimalnem obsegu. Ni mogoče roka iz šestega odstavka 88. člena ZDR razlagati tako, da mora delodajalec že ob prvi ugotovitvi zmanjšanja naročil in manjšega obsega proizvodnje, začeti s postopki odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Nenazadnje je tudi Zakon o delnem subvencioniranju polnega delovnega časa v 3. členu določil, da v primeru izvajanja ukrepov po tem zakonu delodajalec ne sme odpuščati delavcev iz poslovnih razlogov. Zato pred potekom izvajanja navedenih ukrepov toženi stranki sploh ni mogel začeti teči šestmesečni rok iz šestega odstavka 88. člena ZDR.

Zmotno je stališče tožnika, da bi sodišče pri presoji obstoja razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, to je prenehanje potreb po opravljanju dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, moralo upoštevati stanje v času vodenja sodnega spora. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno presojalo obstoj utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v času, k je tožena stranka tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana 20. 11. 2009, zato je sodišče pravilno presojalo stanje pri toženi stranki v tem času. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem dokazala, da potrebe po delu tožnika ni bilo in so se povečana naročila pokazala v marcu 2010, kar pa ni predmet presoje v tem sporu. Zmotno je sklicevanje tožnika na izpovedi prič, ki so izpovedale o povečanem obsegu dela v marcu 2010, saj to za rešitev spora ni relevantno. Iz programa reševanja presežnih delavcev izhaja, da je pri toženi stranki bilo večje število presežnih delavcev, zaradi česar je bila le-ta tudi dolžna pripraviti program skladno z določbami 96. do 102. člena ZDR, ki določajo odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga večjemu številu delavcev in ni bilo ugotovljeno, da bi zaposlovala v času, ko je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi nove delavce oziroma prerazporejala delavce s prekvalifikacijo oziroma dokvalifikacijo. Zato tudi tožniku ni mogla ponuditi druge zaposlitve.

Sodišče prve stopnje je presodilo tudi pravilnost ocenjevanja tožnika in ugotovilo, da je bil na osnovi ocenjevanja pravilno določen kot presežni delavec, pri čemer je bil primerjan z sodelavcem D.L., ki je prejel oceno 2,88, tožnik pa 2,08. Razlikovala sta se v oceni strokovne izobrazbe in usposobljenosti za delo, kar v pritožbenem postopku ni sporno in v oceni doseganja ciljev, kjer je tožnik dobil oceno 1, sodelavec D.L. 5. Tudi v primeru, če bi tožnik prejel iz tega naslova enako oceno, bi še vedno višjo oceno imel sodelavec D.L., ker je imel višjo stopnjo izobrazbe. Dejstvo, da se je D.L. izobraževal ob delu, kar naj tožniku ne bi bilo omogočeno, pa ne more pomeniti diskriminatornega obravnavanja. Tudi če drži trditev tožnika, da mu delodajalec ni ponudil izobraževanja ob delu, D.L. pa je, to ne more pomeniti diskriminatornega obravnavanja pri upoštevanju izobrazbenih pogojev ob ugotavljanju presežnih delavcev. Izobraževanje je namreč trajalo več let in v času začetka izobraževanja ni bilo mogoče predvideti, da bo le-to imelo za posledico možnost zadržanja zaposlitve oziroma odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. O diskriminatornem ravnanju delodajalca, bi lahko govorili kvečjemu v primeru, da bi že nastopili razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in bi delodajalec le enemu delavcu ponudil izobraževanje, na podlagi katerega bi mu lahko ponudil novo pogodbo o zaposlitvi, drugemu pa takega izobraževanja ne bi ponudil in bi mu odpovedal pogodbo o zaposlitvi.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker po določbi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) delodajalec v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

Datum zadnje spremembe:

05.04.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 536/2014
• VDSS sodba Pdp 919/2010
• VDSS sodba Pdp 946/2009