<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sklep Pdp 1433/2010
ECLI:SI:VDSS:2011:PDP.1433.2010

Evidenčna številka:VDS0006679
Datum odločbe:05.05.2011
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - večje število delavcev - program razreševanja presežnih delavcev - rok za podajo odpovedi - zaposlitev pod spremenjenimi pogoji - sodelovanje sindikata

Jedro

Pri presoji, ali gre za večje število delavcev, katerih delo je postalo nepotrebno, je treba upoštevati vse delavce, ki so zaposleni pri toženi stranki, in ne le delavcev v sektorju, v katerem je tožnik opravljal delo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa razveljavita in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ugotovitev, da na njeni podlagi delovno razmerje med strankama ni prenehalo 12. 3. 2009, temveč traja do odločitve sodišča prve stopnje. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožnika od 12. 3. 2009 do odločitve sodišča prve stopnje prijaviti v obvezna zavarovanja, obračunati bruto plačo v višini vsakokratnega mesečnega zneska 1.262,00 EUR, od bruto zneska plačati vse prispevke in davke in mu izplačati neto zneske ter zavrnilo zahtevek na plačilo odškodnine v višini 8.000,00 EUR ter povrnitev stroškov postopka (1. odstavek izreka sodbe). S sklepom je postopek zaradi delnega umika tožbe (reintegracija) ustavilo (1. točka izreka sklepa). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (2. točka izreka sklepa).

Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je tožena stranka redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala v zakonitem postopku in da je bila odpoved podana pravočasno. Sodišče je tudi zmotno zaključilo, da tožena stranka ni prekršila določbe 1. odstavka 84. člena ZDR. Tožnik je zahteval od tožene stranke, da o redni odpovedi obvesti sindikat, tožena stranka tega ni storila, v postopku pa tudi ni dokazala, da je pisno obvestila sindikat, katerega član je delavec, iz samega izreka redne odpovedi pa je razvidno, da je tožnik zahteval obvestilo sindikata o nameravani odpovedi, zato sodišče ne bi smelo slediti zapisom tožene stranke v obrazložitvi redne odpovedi, ki je nasprotna izreku. Sodišče je tudi zmotno zaključilo, da je bila odpoved podana pravočasno. Redna odpoved ni bila podana v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Pravočasnosti tožena stranka ni dokazala. Sama je navedla, da je s sprejetjem Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest, ki je začel veljati 1. 7. 2008, bilo ukinjeno tožnikovo delovno mesto – programer 3 in ta datum je po prepričanju tožnika skrajni datum, od katerega bi lahko začel teči 6-mesečni rok za podajo odpovedi (če bi bil poslovni razlog podan), vendar je v konkretnem primeru začel teči že prej, v začetku leta 2008, kar bi sodišče moralo ugotoviti ob pravilni presoji izpovedb prič K., M., T. in tožnika. Tožnik sam je izpovedal, da ni imel dela do projekta B.K. in da so nanj pritiskali, da naj da odpoved. Sicer pa bi moralo sodišče zaključiti, da tožniku redna odpoved ni bila podana 12. 12. 2008, temveč šele 26. 1. 2009, ko mu je bila dejansko vročena. Vročitev odpovedi pa tudi ni bila opravljena v skladu z določbo 87. člena ZDR. Navaja, da je sodišče zmotno zaključilo, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga. Če bi bil poslovni razlog podan in bi res zaradi upada naročil in povečanja izgube prenehala potreba po opravljanju dela tožnika na njegovem delovnem mestu, potem tožnika na projektu obrazec M4 ne bi nadomestil študent ekonomije, kot je to izpovedal B., vodja sektorja RAR, kjer je delal tožnik. Poudarja, da bi moral obstajati odpovedni razlog v času njegove odpovedi in ne kasneje, zato ni mogoče v okviru obstoja odpovednega razloga presojati število zaposlenih na dan 31. 3. 2009, torej dva meseca potem, ko je bila tožniku vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je namenoma ukinila delovno mesto tožnika, da bi se ga znebila. Zaslišane priče so potrdile, da so se pri toženi stranki izvajali določeni projekti, torej tudi v sektorju RAR, kjer je delal tožnik, tako, da je tožena stranka imela delo za tožnika, kar nenazadnje dokazuje njegova zamenjava s študentom. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno zaključilo, da tožena stranka v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bila dolžna uporabiti kriterijev po ZDR, ki se nanašajo na odpoved večjemu številu delavcev, saj naj bi šlo za individualno odpoved. Tožena stranka je le dostavila podatek o zmanjšanju zaposlenih v sektorju „razvoj programske opreme“ iz 53 na 38 delavcev. Za izdelavo programa je potreben podatek o zmanjšanju števila zaposlenih pri toženi stranki, skupno v vseh sektorjih, v obdobju 3 mesecev. Prepričan je, da je bilo teh delavcev več kot 20 in bi zato tožena stranka morala izdelati program, kot to določa 2. odstavek 96. člena ZDR ter tem delavcem zagotoviti pravice, ki jim gredo v postopku kolektivnega odpusta. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo vseh predlaganih dokazov in ker jih ni izvedlo, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče je zmotno zaključilo, da se je tožena stranka odločila za odpoved tožniku na podlagi kriterija kvalitete opravljanja dela in da ni šlo za šikano. Sodišče bi moralo v okviru te presoje dati večjo težo izpovedbi tožnika in prič V. in T., da so tožnika in tudi več ostalih delavcev silili k podaji odpovedi. Kvalitete dela tožnika tudi ni bilo mogoče ocenjevati, saj mu ni bilo odrejeno delo oziroma ni imel in ni dobival primernega dela, da bi se lahko ugotavljala njegova kvaliteta dela. Tožnika naj bi ocenjeval njegov vodja B., ki pa nikakor ni mogel podati objektivne ocene tožnikovega dela, saj z njim ni bil v dobrih odnosih. Navaja, da se je tožena stranka že več mesecev prej odločila, da bo tožniku podala odpoved, imela je delo zanj, vendar mu ga ni dala ter ga je s tem šikanirala. Sodišče je tudi zmotno zaključilo, da je tožena stranka izpolnila pogoj iz 3. odstavka 88. člena ZDR. Zmotno je zaključilo, da zaposlitev tožnika pod spremenjenimi pogoji na istih delih ni bila mogoča, ker je tožena stranka delovno mesto tožnika ukinila. Ukinitev je bila zgolj formalna, dejansko pa je to delovno mesto še obstajalo in je na njem tožnik opravljal delo do poteka odpovednega roka. Tožena stranka tudi ni dokazala, da bi tožnika lahko zaposlila na kakšnem drugem delovnem mestu oziroma bi ga lahko prekvalificirala. Dokazno breme je na toženi stranki in ne na tožniku. Sodišče je tudi zmotno zaključilo, da so študenti pri toženi stranki opravljali le občasna dela, ki jih ni mogoče šteti kot ustrezno zaposlitev. Pri toženi stranki je šlo kar za 19 študentov. Študenti pri toženi stranki ne opravljajo zgolj občasnih in manjših del, temveč opravljajo v povprečju vsak po 40 ur tedensko in sicer delo programerjev. Tožena stranka je kršila tudi določbo 102. člena ZDR, ker na novo razpisano delovno mesto – vodja oddelka – servis opreme ni zaposlila tožnika, ki je izpolnjeval vse zahtevane pogoje. To delovno mesto je obstajalo že v času tožnikove odpovedi in bi ga morala tožena stranka prerazporediti na to delovno mesto oziroma prekvalificirati ali dokvalificirati, da bi zadostila potrebam po 3. odstavku 88.člena ZDR. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno. Pritožbeni razlogi so vsi po vrsti neutemeljeni. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana pravočasno, v posledici odločitve vodstva tožene stranke o reorganizaciji. Tudi, če bi tožnik dokazal, da je zahteval obvestitev sindikata po 84. členu ZDR, pa tožena stranka tega ni storila, to ne pomeni take kršitve, zaradi katere bi bila odpoved nezakonita. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je izdana, ko delodajalec poda odpoved v pisni obliki, učinkuje pa šele z njeno vročitvijo delavcu. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve da ne gre za individualno odpoved, saj tožena stranka ni izpolnjevala zakonskih pogojev za pripravo programa presežnih delavcev. Trditve o šikaniranju in subjektivnih razlogih za odpoved so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da možnosti za prerazporeditev tožnika ni bilo. 102. člen ZDR se uporablja le za delavce, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi v okviru kolektivnega odpuščanja.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka tožniku redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala v skladu z veljavno delovnopravno zakonodajo. Tako je ugotovilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v roku iz 6. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji). Tožena stranka je zaradi trenda upadanja naročil sprejela novo organizacijsko strukturo in sprejela nov pravilnik o sistemizaciji delovnih mest, ki je začel veljati 1. 7. 2008, s katerim je bilo ukinjeno delovno mesto tožnika programer 3. V decembru 2008 pa je tožena stranka sprejela odločitev, da je prenehala potreba po delu na delovnem mestu programer 3. Ugotovilo je tudi, da tožnik ni predložil dokazila, da je od tožene stranke zahteval, da se obvesti sindikat, katerega član je. Ugotovilo je tudi, da je bil v odpovedi navedeni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podan, ker je prenehala potreba po delu tožnika na delovnem mestu programer 3 zaradi ekonomskih razlogov ter da je tožena stranka preverila možnosti zaposlitve pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, vendar teh možnosti ni bilo, ni pa bila možna dokvalifikacija. Ugotovilo je tudi, da tožena stranka ni bila dolžna uporabiti kriterijev po ZDR, ki se nanašajo na odpoved večjemu številu delavcev, ker je šlo za individualno odpoved.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker tožena stranka ni pisno obvestila sindikat, katerega član je tožnik (1. odstavek 84. člena ZDR). Po oceni pritožbenega sodišča, tudi, če tožena stranka ni obvestila sindikat (če bi sicer tožnik to zahteval, kar pa ni dokazal), ne gre za takšno bistveno kršitev, zaradi katere bi bila odpoved nezakonita. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da tožena stranka ni podala odpovedi pravočasno. Po določbi 6. odstavka 88. člena ZDR mora delodajalec podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Pričetek teka roka je vezan na prenehanje potreb po delu delavca iz pogodbe o zaposlitvi, kdaj pa ta trenutek nastopi, je dejansko vprašanje. Iz dosedanje prakse vrhovnega sodišča izhaja, da prenehanje potreb po delu ni nujno vezano na sočasen sprejem novega akta o sistemizaciji delovnih mest. Rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 6. odstavka 88. člena ZDR začne teči šele takrat, ko delodajalec sprejme dokončno odločitev o prenehanju potrebe po delu delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila pogodba o zaposlitvi tožniku dne 12. 12. 2008 odpovedana pravočasno. Odpoved pa učinkuje šele z vročitvijo delavcu. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da delo tožnika na delovnem mestu programer 3 ni bilo več potrebno, kar pomeni, da je potreba po njegovem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi prenehala. Tožena stranka je v letu 2008 beležila močan upad naročil novih projektov, zato je delovno mesto programer 3 z novo sistemizacijo ukinila. To pa je resen in utemeljen poslovni razlog, zaradi katerega je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi tožniku zakonito odpovedala. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka preverila možnost zaposlitve tožnika pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma možnost dokvalifikacije za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalifikacije za drugo delo. To obveznost delodajalcu nalaga 3. odstavek 88. člena ZDR in če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Pavšalnih trditev tožnika sodišče ni bilo dolžno preverjati, sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da možnosti za prerazporeditev tožnika ni bilo. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da odločitev tožene stranke ni bila šikanozna ter da je poslovni razlog obstajal. Glede pritožbenega očitka tožnika, da je tožena stranka kršila obveznost po 102. členu ZDR, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se citirana določba ne nanaša in ne uporablja v vseh primerih odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, temveč le v primeru odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, saj se glede na njeno umestitev v zakonu povezuje le z določbami, ki predstavljajo tudi posebno zakonsko ureditev odpovedi iz poslovnega razloga.

Po določbi 1. odstavka 96. člena ZDR je delodajalec, ki ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebno delo v obdobju 30 dni, najmanj 10 delavcev pri delodajalcu, ki zaposluje več kot 20 in manj kot 100 delavcev, najmanj 10 % delavcev pri delodajalcu, ki zaposluje najmanj 100 delavcev, vendar manj kot 300 delavcev, najmanj 30 delavcev pri delodajalcu, ki zaposluje 300 ali več delavcev, dolžan izdelati program razreševanja presežnih delavcev. Po določbi 2. odstavka citiranega člena je program dolžan pripraviti tudi delodajalec, ki ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju treh mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev. Pritožba uveljavlja, da bi tožena stranka morala izdelati program, kot ga določa 2. odstavek 96. člena ZDR. Pritožba navaja, da je tožena stranka podala le podatek o zmanjšanju števila zaposlenih v sektorju „razvoj programske opreme“ kjer se je zmanjšalo število delavcev iz 53 na 38, ni pa dostavila podatka o zmanjšanju števila zaposlenih pri toženi stranki, v vseh sektorjih, v obdobju treh mesecev. Podatki o zmanjšanju števila delavcev se nanašajo zgolj na sektor razvoja programske opreme, na pa na vse sektorje pri toženi stranki. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo v konkretnem primeru za individualno odpoved najmanj preuranjen in pritožba utemeljena. Pri ugotavljanju ali gre za odpoved večjemu številu delavcev, kot to določa 96. člen ZDR, je potrebno upoštevati tako delavce, katerim je dejansko prenehalo delovno razmerje zaradi odpovedi iz poslovnega razloga, kot tudi tiste delavce, katerim je tožena stranka podala odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi oziroma na drug način rešila njihov status. ZDR v 96. členu kot kriterij za določitev „ nepotrebnega dela večjega števila delavcev iz poslovnega razloga“ ne določa, da se upošteva le tiste delavce, katerim bo dejansko prenehalo delovno razmerje.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja še ni mogoče presoditi ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Glede na dosedaj izvedeni dokazni postopek še ni mogoče zaključiti ali obstaja utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, glede na določbo 2. odstavka 88. člena ZDR in 4. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek ter nato znova odločiti o tožbenem zahtevku.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 355. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Pritožbeno sodišče se je odločilo za razveljavitev izpodbijane sodbe in sklepa, ker je glede na naravo stvari in okoliščine primera zaključilo, da ne bi bilo smotrno, da bi samo dopolnilo postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP, ki določa, da sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.


Zveza:

ZDR člen 84, 84/1, 88, 88/1, 88/1-1, 88/1-1, 88/1-6, 96, 96/2, 102.
Datum zadnje spremembe:
04.08.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU2MTM2