VDSS Sodba Pdp 586/2020

Jedro

Delavec glede na določbe ZPIZ-1 od delodajalca ne more zahtevati, da obstoječa delovna mesta prilagodi preostali delovni zmožnosti delavca ali da ustanovi novo delovno mesto, ki bo ustrezalo preostali delovni zmožnosti invalida.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 2. 4. 2020, ki jo je tožeča stranka prejela dne 6. 4. 2020, nezakonita in se razveljavi; da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še traja; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni vzpostaviti delovno razmerje v skladu s pogodbo o zaposlitvi št. ..., ob upoštevanju odločbe ZPIZ Slovenije št. ..., jo pozvati nazaj na delo na delovno mesto v skladu s pogodbo o zaposlitvi, jo prijaviti nazaj v socialna zavarovanja in vpisati v evidenco pri ZPIZ za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo; ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto plačo skladno s pogodbo o zaposlitvi ter ji po plačilu prispevkov za socialno varnost, ki bremenijo delodajalca ter plačilu dohodnine, izplačati neto plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka sodbe). Sodišče prve stopnje je odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka sodbe).

2. Zoper sodbo in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopenjsko sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ter toženki naloži plačilo pravdnih stroškov ali da zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Zaradi diskriminatornega obravnavanja tožnice je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je prejela tožnica, nezakonita. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo 101. člen ZPIZ-1 in 40. člen ZZRZI, ki določata dolžnosti delodajalca pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela zaradi invalidnosti. Invalidi so po Konvencijah MOD št. 111 in št. 159 ter skladno s 116., 195. in 196. členom ZDR-1 posebna varovana kategorija. Namera o odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bila podana preuranjeno, preden je toženka sploh preverila vse možnosti ohranitve dela tožnice. V prvem in šestem odstavku 40. člena ZZRZI so določene delodajalčeve zadolžitve pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi invalidu. Pridobiti je potrebno mnenje komisije za ugotovitev podlage razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Način dela komisije ureja Pravilnik o načinu dela komisije za ugotovitev, ali obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi (Pravilnik), ki določa, da mora delodajalec predložiti komisiji izjavo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu z navedbo razlogov za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Namera o odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne sme biti podana pred izpolnitvijo obveznosti preverbe možnosti sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi in preverbe možnosti zaposlitve pri drugem delodajalcu. Toženka pa je namero o odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 5. 11. 2019 podala, preden je začela preverjati možnost tožničine prezaposlitve k drugim delodajalcem (to je začela preverjati dne 8. 11. 2019). Kršitev pravil postopka o odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu invalidu je diskriminatorna ter je zato tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Zaradi vsega navedenega je komisija tudi podala negativno mnenje k predlogu toženke za odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi. Pri kršitvi prepovedi diskriminacije (6. člen ZDR-1) velja obrnjeno dokazno breme in mora tako toženka dokazati, da do kršitve prepovedi diskriminacije ni prišlo, česar pa toženka v prvostopenjskem postopku ni dokazala. Sodišče prve stopnje kršitve prepovedi diskriminacije ni ugotovilo in je tako zmotno uporabilo materialno pravo. V obrazložitvi sodbe je navajalo razloge, ki so si med seboj v nasprotju oziroma so nejasni oziroma sploh ni navajalo odločilnih razlogov ter tako storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je v prvostopenjskem postopku opozarjala, da iz vsebine pravice do premestitve (4. člen ZPIZ-1) izhaja, da ta pravica ne zajema zgolj pravice do premestitve na drugo ustrezno delovno mesto, temveč ta pravica zajema tudi pravico do zaposlitve na istem delovnem mestu pod spremenjenimi pogoji, to je pogoji, ki ustrezajo omejitvam iz odločbe ZPIZ (prim. sodba VDSS Pdp 931/2012). Tožnica je v podporo svojim trditvam navajala kot pravno podlago tudi sodno prakso Sodišča EU C-397/18 (DW v. Nobel plastiques Iberica SA) in Direktivo Sveta 2000/78/ES z dne 27. 11. 2000, vendar tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje odločbo ZPIZ z dne 5. 6. 2019 razlaga na način, da tožnica ni več zmožna opravljati delo čistilke. To mnenje je napačno, saj gre za strokovno vprašanje iz področja medicine dela, katero v prvostopenjskem postopku ni bilo raziskano. Za dodatno razlago omejitev, ki so določene z odločbo ZPIZ, je v sodnem postopku pristojen le strokovnjak s področja medicine dela, tožnica pa je takšen dokazni predlog angažiranja izvedenca medicine dela tudi postavila. Sodišče prve stopnje temu dokaznemu predlogu ni sledilo in je s tem storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 243. členom ZPP. Sodišče prve stopnje je napačno razlagalo tudi toženkin Akt o organizaciji in sistemizaciji, v katerem je izrecno navedeno, da je delovno mesto čistilke ustrezno za invalide, ter tudi Izjavo o varnosti z oceno tveganja, kjer je pod opombo za delovno mesto čistilke navedeno, da je v primeru invalidnosti potrebno upoštevati mnenje zdravnika medicine dela. Tudi ravnateljica toženke je izpovedala, da navedbi, ki se v internih aktih nanašata na invalide na delovnem mestu čistilke, v tožničinem primeru ni upoštevala, ker naj bi bili napisani za delavko, ki je zaposlena 4 ure, kar kaže na diskriminatorno ravnanje toženke. V primeru vsake ugotovljene invalidnosti so ugotovljene tudi omejitve delovne sposobnosti, tako v tožničinem primeru kot tudi v primeru drugih delavcev invalidov, in neupoštevanje internih aktov le v tožničinem primeru invalidnosti je diskriminatorno ravnanje. Tožnica je toženki predlagala dela, ki bi jih v okviru svojih omejitev lahko opravljala, toženka pa navedenega ni preverila pri strokovnjakih medicine dela oziroma preko dopolnilnega mnenja invalidske komisije. Sodišče prve stopnje je napačno razlagalo institut premestitve na drugo delovno mesto, zato je napačno odločilo tudi, da mnenje tožnice, da bi nekatera dela lahko opravljala, niso odločilnega pomena za spor. Le strokovnjak medicine dela bi lahko podal razlago omejitev iz odločbe ZPIZ in mnenje, ali je tožničin predlog, katera dela bi lahko opravljala, s strokovnega vidika sprejemljiv. Sodišče je laično sprejelo zaključek, da iz izpovedi ravnateljice izhaja, da se likanje opravlja le kakšno uro dnevno in da ni mogoče zadostiti zahtevi iz odločbe ZPIZ "brez daljše hoje in stoje". Takšen zaključek glede na Izjavo o varnosti (str. 25 v prilogi) z oceno tveganja ni utemeljen, saj ta predvideva, da je za delovno mesto čistilke, v primeru nosečnosti, odsvetovano večurno stanje na nogah in je potrebno zagotavljanje možnosti počitka (sedenje, ležanje). Toženka bi morala tožnici ponuditi opravljanje drugega dela na delovnem mestu čistilke, v skladu s tožničino preostalo delovno zmožnostjo in strokovno izobrazbo, sodišče pa je v tem delu nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo zoper izpodbijano sodbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da so neutemeljeni pritožbeni očitki glede diskriminacije tožnice in očitki glede napačne uporabe materialnega prava glede namere odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je s pritožbenimi navedbami glede diskriminacije tudi prekludirana. Navaja, da toženka ni dolžna prilagoditi obstoječega delovnega mesta, da bi le-to ustrezalo tožnici.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravil postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljen je tožničin pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana v primeru, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Tožnica kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP očita sodišču prve stopnje v zvezi z navajanjem odločilnih dejstev glede postopka odpovedi tožničine pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svoje zaključke primerno obrazložilo, do pritožbenih trditev v zvezi s tem pa se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

7. Prav tako sodišče prve stopnje ni storilo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZPP ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Tožnica obravnavano kršitev očita sodišču prve stopnje v zvezi z izvedbo dokaznega predloga angažiranja sodnega izvedenca medicine dela. Tudi do navedene pritožbene trditve se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

8. Tožnica je dne 25. 8. 2015 sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od 1. 9. 2015, s polnim delovnim časom, na delovnem mestu čistilka II. Od dne 20. 8. 2018 je bila tožnica odsotna z dela zaradi bolezni. Po odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) z dne 5. 6. 2019 je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: delo, ki se opravlja le občasno v prisilnem položaju hrbtenice, ročno premeščanje bremen od 5 do 10 kg, lažje fizično delo, brez daljše hoje in stoje, brez dela nad globino oziroma na višini, s polnim delovnim časom od 21. 5. 2019 dalje. Tožnica je zoper odločbo ZPIZ vložila pritožbo, ki je bila zavrnjena dne 24. 9. 2019, tožnica pa zoper odločbo ni sprožila socialni spor, zato je omenjena odločba postala pravnomočna. Dne 5. 11. 2019 je toženka poslala tožnici namero o odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti. Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi je dne 12. 2. 2020 podala mnenje, da podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi ne obstaja, ker delodajalec ni preveril vseh možnosti prezaposlitve delavke pri drugih delodajalcih pred izdajo obvestila o nameri odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavki. Toženka je tožnici dne 2. 4. 2020 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga invalidnosti z obrazložitvijo, da tožnici glede na omejitve, ki izhajajo iz odločbe ZPIZ, ob upoštevanju njene izobrazbe in usposobljenosti ni mogoče zagotoviti ustreznega delovnega mesta. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da tožnici ni uspelo zagotoviti ustreznega dela pri drugih delodajalcih (odgovori delodajalcev in Zavoda RS za zaposlovanje, na poslane poizvedbe toženke).

9. Pravno podlago tega spora, na katero se je pravilno sklicevalo sodišče prve stopnje, predstavlja 1. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR‑1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki določa, da je eden od razlogov za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi nezmožnost za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Primere in pogoje, pod katerimi lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi invalidu, ter postopek komisije za ugotavljanje podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu, ki deluje pri Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, je določen v 40. členu Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI; Ur. l. RS, št. 63/2004 in nasl.). ZZRZI določa, da delodajalec lahko invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti, če mu hkrati ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delu, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti v skladu s tem zakonom ali s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ali na podlagi sporazuma z drugim delodajalcem zagotovi, da mu drugi delodajalec ponudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na ustreznem delu pri njem (prvi odstavek 40. člena ZZRZI). V primeru, da delodajalec invalidu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s prvim odstavkom 40. člena ZZRZI, o čemer odloči komisija za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi (šesti odstavek 40. člena ZZRZI). Smiselno enake primere in pogoje kot so določeni po ZZRZI in pod katerimi lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi invalidu, ter postopek s komisijo, ureja tudi 101., 102. in 103. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 109/2006 in nasl.).¹ Delo komisije ureja Pravilnik o načinu dela Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (Uradni list RS, št. 117/05 in naslednji; v nadaljevanju: Pravilnik), ki se uporablja do sprejetja drugega podzakonskega akta (428. člen ZPIZ-2). Pravilnik določa, da mora delodajalec v postopku za ugotavljanje podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, med drugim, predložiti tudi izjavo delodajalca o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu z navedbo razlogov za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 4. člena Pravilnika).

10. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na povezanost med podajo namere o odpovedi pogodbe o zaposlitvi (5. 11. 2019) in opravljenimi poizvedbami pri drugih delodajalcih o možnostih sklenitve pogodbe o zaposlitvi s tožnico (prve poizvedbe poslane 8. 11. 2019). Delodajalec mora pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi razloga invalidnosti upoštevati tri zakonske pogoje, to je da preveri možnost premestitve na drugo ustrezno delovno mesto, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi, preveri možnost zaposlitve delavca invalida pri drugih delodajalcih in da pridobi mnenje komisije. Vse tri zakonske pogoje je toženka izpolnila. Pravilnik (ki je podzakonski akt) glede postopka pri komisiji določa, da mora delodajalec, med drugim, predložiti tudi izjavo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu z navedbo razlogov za odpoved. Tudi ta pogoj je toženka izpolnila.

11. Mnenje komisije glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bilo v konkretnem primeru sicer negativno, vendar, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, je mnenje komisije po stališču sodne prakse le predpostavka v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu. Mnenje komisije ni upravni akt, zoper katerega bi bilo dopustno posebno sodno varstvo. Pravilnost ugotovitve komisije pa je podvržena sodni presoji v okviru individualnega delovnega spora za ugotovitev nezakonitosti odpovedi. Če je mnenje komisije pozitivno, lahko delavec v okviru spora o zakonitosti delodajalčeve odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpodbija tudi ugotovitve iz mnenja komisije. Če pa komisija izda negativno mnenje, delodajalec na takšno mnenje ni vezan in lahko invalidu kljub negativnemu mnenju odpove pogodbo o zaposlitvi. V okviru spora o zakonitosti takšne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa delovno sodišče preizkuša obstoj razlogov za odpoved in s tem tudi vsebinsko pravilnost ugotovitev komisije. Skladno z navedenim je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo odločilna dejstva glede postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici in ni storilo bistvene kršitve pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Tožnica je do prvega naroka trdila, da ji je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi odsotnosti z dela zaradi bolezni, kar pa ni dokazano (6. točka izpodbijane sodbe). Dokazno breme, da ni bila kršena prepoved diskriminacije, je res na delodajalcu (šesti odstavek 6. člena ZDR-1), vendar to breme za delodajalca nastane šele tedaj, ko delavec navede dejstva, ki opravičujejo domnevo kršitve prepovedi diskriminacije. Iz navedene določbe izhaja, da je trditveno breme glede obstoja diskriminacije na delavcu. Ta mora zatrjevati ne samo, da je bil neenako obravnavan, pač pa tudi, da je bil razlog neenake obravnave ena od v zakonu naštetih okoliščin (prvi odstavek 6. člena ZDR-1). Obrnjeno dokazno breme (enako kot glede dokazovanja razloga za podajo odpovedi oziroma zakonitosti odpovedi, prim. VSRS VIII Ips 95/2016) ne pomeni, da je delavec povsem prost trditvenega bremena. Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje (do tretje pripravljalne vloge z dne 7. 9. 2020) zgolj pavšalno navajala, da jo je tožena stranka drugače obravnavala kot ostale invalide. Teh navedb tožnica ni z ničemer konkretizirala in prav tako ni navedla, na podlagi katere osebne okoliščine je bila (nedopustno) drugače obravnavana. Skladno z navedenim ni dokazano, da bi toženka storila kršitev prepovedi diskriminacije tožnice po 6. členu ZDR-1.

13. Tožnica se nadalje neutemeljeno sklicuje tudi na sodno prakso Sodišča Evropske unije v zadevi C-397/18 (DW proti Nobel Plastiques Iberica SA). Primera nista primerljiva, saj je v zadevi C-397/18 delavka za opravljanje svojega dela ("oblikovanje s paro") še vedno sposobna. V obravnavanem primeru pa tožnica za delo čistilke ni več sposobna, saj ji po odločbi ZPIZ ni bilo priznano še nadaljnje opravljanje dela čistilke z omejitvami, temveč pravica premestitve na drugo delovno mesto. Prav tako ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na Direktivo Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (UL L št. 303 z dne 2. decembra 2000, str. 16). Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je navedena direktiva že prenešena v slovenski pravni red na podlagi določbe 1. člena ZPIZ-1 ter jo je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo (16. točka izpodbijane sodbe).

14. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da pravica do premestitve na drugo delovno mesto (4. člen ZPIZ-1) ne zajema zgolj pravice do premestitve na drugo ustrezno delovno mesto, temveč tudi pravico do zaposlitve na istem delovnem mestu pod spremenjenimi pogoji. Pravice do premestitve na drugo delovno mesto ni mogoče razlagati tako široko. Ob tem se je sodna praksa v primerljivem primeru (kuhar; z odločbo ZPIZ uvrščen v III. kategorijo invalidnosti, priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: lažje fizično delo, delno sede, delno stoje in s hojo na krajše razdalje, brez dvigovanja bremen nad 5kg in brez dela v globoko sklenjenem položaju ...) izrekla, da delavec glede na določbe ZPIZ-1 od delodajalca ne more zahtevati, da obstoječa delovna mesta prilagodi preostali delovni zmožnosti delavca ali da ustanovi novo delovno mesto, ki bo ustrezalo preostali delovni zmožnosti invalida (VDSS sodba Pdp 103/2020).

15. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi dokaznemu predlogu angažiranja izvedenca medicine dela. Dokazovanje v delovnem sporu obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo, pri čemer pa sodišče odloča, kateri dokazi se naj izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev (213. člen ZPP). Pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami je bila tožnici priznana z odločbo ZPIZ z dne 5. 6. 2019. Tožničina pritožba zoper odločbo ZPIZ z dne 5. 6. 2019 je bila zavrnjena in tožnica ni sprožila socialnega spora, zato je odločba postala pravnomočna. V pravnomočno odločbo pa izvedenec medicine dela (in tudi delovno sodišče) ne sme posegati. Izvedba dokaza z angažiranjem izvedenca medicine dela je bila nepotrebna, sodišče prve stopnje pa je svojo odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga tudi ustrezno obrazložilo (11. točka izpodbijane sodbe). Skladno z navedenim je tudi pritožbeni očitek o relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka neutemeljen.

16. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. in 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Ta se v tem delu uporablja v skladu s tretjim odstavkom 429. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl.).

Datum zadnje spremembe:

22.04.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 149/2018
• VDSS Sodba Pdp 7/2021
• VDSS Sodba Pdp 25/2021