VDSS Sodba Pdp 7/2021

Jedro

Delodajalec je pri zaposlovanju invalidnih oseb vezan na dokončne in pravnomočne akte, s katerimi je odločeno o pravicah na podlagi invalidnosti, v izreku odločbe ZPIZ pa je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje jasno določeno, da je tožena stranka tožnici dolžna zagotoviti (le) pravico do premestitve. Ker ji pravica do poklicne rehabilitacije, ki vključuje pravico do prilagoditve delovnega mesta (70. člen ZPIZ-2), ni bila priznana, tožena stranka ni bila dolžna drugače organizirati delovnega procesa ali na novo sistemizirati delovnega mesta, v katerega delokrog bi spadala le tista opravila, ki bi jih tožnica glede na zdravstvene omejitve lahko še naprej opravljala.

Tožena stranka v času podaje izpodbijane odpovedi ni imela prostega delovnega mesta, na katerega bi lahko premestila tožnico in ki bi ustrezalo njeni preostali delovni zmožnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek: za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 2. 2020 ter da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni prenehalo, temveč še vedno traja; da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, jo razporediti na delovno mesto "delavec na konfekcijski liniji" ali delo primerljivo njeni invalidski zmožnosti glede na sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. VI Ps 899/2019 z dne 9. 3. 2020, jo prijaviti v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto plače in regrese za letni dopust ter ji izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V II. točki izreka sodbe je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper I. točko izreka in zoper odločitev v II. točki izreka sodbe, da sama krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico, oziroma njegovo razveljavitev in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da se je obveznost tožene stranke nanašala le na možnost premestitve na delovno mesto, ki bi ustrezalo njenim omejitvam iz naslova invalidnosti. Opozarja na določbo 37. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, po kateri morajo delodajalci pri načrtovanju zaposlovanja in pri zaposlovanju invalidov upoštevati Kodeks Mednarodne organizacije dela o ravnanju z invalidnostjo na delovnem mestu. Ta v 6. poglavju določa, da se morajo delodajalci v prizadevanjih za ohranjanje zaposlitve invalidov zavedati vseh razpoložljivih možnosti. Tudi po Direktivi št. 200/78/ES so delodajalci dolžni zagotoviti razumne prilagoditve delovnih mest za invalidne osebe, razen če to za njih predstavlja nesorazmerno breme. Sodišče prve stopnje bi zato moralo ugotavljati, ali je imela tožena stranka možnost prilagoditve delovnega mesta, tako da bi ustrezalo njenim omejitvam. Za nasproten zaključek ni ustreznih razlogov. Uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje glede vprašanja možnosti prilagoditve delovnega procesa ni postavilo izvedenca za varstvo in zdravje pri delu. Navaja, da si je pri težjih delovnih opravilih lahko pomagala s tehničnimi pripomočki, pri delu pa so ji pomagali tudi sodelavci. Delo bi lahko še naprej opravljala vsaj na previjalcu ali na žagi, lahko pa bi tudi nadomeščala odsotne delavce. V zvezi s tem opozarja na izpoved priče A.A., da ima tožena stranka potrebo po nadomeščanjih odsotnih delavcev. Tožena stranka zaposluje večje število delavcev, zato ni verjetno, da ustreznega delovnega mesta zanjo ni bilo. Sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni celovito dokazno ocenilo izpovedi prič B.B. in C.C.. Zatrjuje neverodostojnost prič A.A. in D.D., ker sta oba še vedno zaposlena pri toženi stranki, priči E.E. in F.F. pa z naravo njenega dela sploh nista bili seznanjeni. Opozarja, da so bile listine, navedene v 16. točki obrazložitve sodbe, pripravljene enostransko s strani tožene stranke. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka,¹ ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca za področje varstva in zdravja pri delu. Tožnica je namreč ta dokazni predlog podala z namenom dokazovanja nebistvenih trditev, da bi bilo delovni proces pri toženi stranki mogoče prilagoditi na način, da bi delo ustrezalo njenim omejitvam iz naslova invalidnosti, saj tožena stranka te obveznosti ni imela. Sodišče prve stopnje je zato izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca pravilno zavrnilo kot nepotrebnega, nasprotno uveljavljanje pritožbe pa ni utemeljeno.

7. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

8. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti, ki jo je tožena stranka podala tožnici na podlagi 4. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) in prvega odstavka 116. člena ZDR-1. Po teh določbah lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi invalidu zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Ti pogoji so določeni v 40. členu Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI; Ur. l. RS, št. 16/2007 in nasl.) in 101., 102. ter 103. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 109/2006 in nasl.).² Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da mora delodajalec po določbi prvega odstavka 101. člena ZPIZ-1 in prvega odstavka 40. člena ZZRZI delovnemu invalidu III. kategorije, ki mu odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, ponuditi novo pogodbo za drugo ustrezno delo. Če delodajalec invalidu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, ki bi ustrezala njegovi preostali delovni zmožnosti in izobrazbi, o čemer odloči komisija za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, mu lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi (šesti odstavek 40. člena ZZRZI in prvi odstavek 102. člena ZPIZ-1).

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 11. 2016 na delovnem mestu "delavec na konfekcijski liniji". Tožena stranka se je v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti z dne 17. 2. 2020 sklicevala na odločbo ZPIZ št. ... z dne 11. 1. 2019 (v nadaljevanju: odločba ZPIZ), s katero je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, priznana pa ji je bila pravica do premestitve na drugo delovno mesto z naslednjimi omejitvami: lažja fizična dela, z ročnim premeščanjem bremen do največ 5 kg, brez dela v stalnih prisilnih držah hrbtenice in brez pogostega globokega sklanjanja, s polnim delovnim časom, od 7. 1. 2019 dalje. S to odločbo je pristojni zavod ugotovil, da tožnica ni zmožna za delo na delovnem mestu, na katerem opravlja delo, in toženi stranki naložil tožničino premestitev.

10. Po nadaljnjih ugotovitvah sodišča prve stopnje je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani s sodbo VI Ps 899/2019 z dne 9. 3. 2020 odločbo ZPIZ z dne 11. 1. 2019 (v zvezi z odločbo ZPIZ z dne 28. 6. 2019, s katero je bila pritožba tožnice zoper odločbo območnega zavoda zavrnjena) odpravilo, tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in ji priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega 20 ur tedensko, z nekoliko drugačnimi (strožjimi) omejitvami od tistih iz odločbe ZPIZ. Sodišče prve stopnje je sicer zavzelo delno materialnopravno zmotno stališče, da so za presojo zakonitosti izpodbijane odpovedi bistvene omejitve, ki izhajajo iz sodbe socialnega sodišča, saj je treba to, ali je imela tožena stranka tožnico možnost premestiti na drugo ustrezno delovno mesto, presojati upoštevaje omejitve iz v času podaje odpovedi še veljavne odločbe ZPIZ. Vendar pa navedeno ni vplivalo na pravilnost sprejete odločitve, saj iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka možnost premestitve tožnice preverila tako ob upoštevanju omejitev iz odločbe ZPIZ, kot tudi ob upoštevanju tistih iz sodbe VI Ps 899/2019, po presoji sodišča prve stopnje pa je v tem sporu dokazala, da za tožnico drugega ustreznega dela, ki bi ustrezalo njeni preostali delazmožnosti, ni imela. Tožena stranka je pred podajo izpodbijane odpovedi pridobila pozitivno mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, preverila pa je tudi možnost zaposlitve tožnice pri drugih delodajalcih. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, reintegracijo in reparacijo zavrnilo kot neutemeljenega, ta odločitev pa je materialnopravno pravilna.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo kot neutemeljene tožničine navedbe o tem, da bi ji tožena stranka lahko prilagodila obstoječe delovno mesto na način, da bi ustrezalo njenim omejitvam iz invalidske odločbe, kar je ustrezno obrazložilo v 13. in 14. točki obrazložitve sodbe. Delodajalec je pri zaposlovanju invalidnih oseb vezan na dokončne in pravnomočne akte, s katerimi je odločeno o pravicah na podlagi invalidnosti, v izreku odločbe ZPIZ pa je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje jasno določeno, da je tožena stranka tožnici dolžna zagotoviti (le) pravico do premestitve. Ker ji pravica do poklicne rehabilitacije, ki vključuje pravico do prilagoditve delovnega mesta (70. člen ZPIZ-2), ni bila priznana, tožena stranka ni bila dolžna drugače organizirati delovnega procesa ali na novo sistemizirati delovnega mesta, v katerega delokrog bi spadala le tista opravila, ki bi jih tožnica glede na zdravstvene omejitve lahko še naprej opravljala. Glede na navedeno je za odločitev bistveno le vprašanje nezmožnosti tožene stranke tožnici zagotoviti premestitev na drugo ustrezno delovno mesto, in ne njena zmožnost zagotovitve vseh drugih pravic, ki jih za delovne invalide predvideva zakonodaja s področja invalidskega zavarovanja ali delovnopravna zakonodaja, in ki tožnici z invalidsko odločbo niso bile priznane (takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že v sodbah Pdp 1189/2015 z dne 19. 5. 2016, Pdp 159/2019 z dne 12. 9. 2019, Pdp 782/2017 z dne 28. 3. 2018 in drugih). Nasprotno stališče tožnice ne izhaja niti iz s strani pritožbe omenjenih slovenskih (ZZRZI) in mednarodnih pravnih predpisov (Kodeksa Mednarodne organizacije dela o ravnanju z invalidnostjo na delovnem mestu, Direktive št. 200/78/ES), zato ni podan pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava.

12. Pritožbeno sodišče soglaša z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka v času podaje izpodbijane odpovedi ni imela prostega delovnega mesta, na katerega bi lahko premestila tožnico in ki bi ustrezalo njeni preostali delovni zmožnosti. Sodišče prve stopnje je ta zaključek pravilno utemeljilo na izpovedi direktorice kadrovskih in pravnih zadev pri toženi stranki E.E. (ki je v bistvenem delu potrjena z izpovedma vodje proizvodnje gotovih izdelkov pri toženki A.A. in strokovnega delavca za varnost in zdravje pri delu D.D.), da je tožena stranka preverila, ali bi bilo mogoče tožnico v skladu s sistematizacijo delovnih mest prezaposliti na kakšno drugo delovno mesto, pa te možnosti ni bilo, ter da delo na konfekcijski liniji predstavlja enega najlažjih del v proizvodnji, tožnica pa za delo z še manjšimi obremenitvami ni izpolnjevala izobrazbenega in drugih pogojev. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ne bi smelo upoštevati izpovedi prič A.A. in D.D., ker sta še vedno zaposlena pri toženi stranki. Zgolj na podlagi te okoliščine njunima izpovedma ni mogoče odreči verodostojnosti, pritožbeno sodišče pa o pravilnosti dokazne ocene, ki je prepričljiva in ustrezno obrazložena, nima pomislekov. Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevaje nasprotne izpovedi prič glede tožničine preostale delazmožnosti izvesti dokaz s postavitvijo izvedenca za varnost in zdravje pri delu. Izpovedi prič, na katere izrecno opozarja pritožba, so si nasprotujoče le glede pravno nepomembnega vprašanja, ali bi bilo delo mogoče prilagoditi na način, da bi ga tožnica lahko še naprej opravljala, skladne pa so v bistvenem delu, da tožnica vseh del obstoječega delovnega mesta zaradi zdravstvenih omejitev ni bila več zmožna samostojno opravljati, kar izrecno priznava tudi v pritožbi. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ne bi smelo upoštevati seznama delovnih mest, ki je priloga Pravilnika o sistematizaciji delovnih mest, in seznama delovnih mest v izjavi o varnosti, ker gre za akte, pripravljene s strani tožene stranke. To samo po sebi ne pomeni, da listine nimajo dokazne vrednosti, pritožbeno sodišče pa soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je te listine ocenilo kot verodostojne.

13. Za presojo o tem, ali je imela tožena stranka na voljo drugo ustrezno delo za tožnico, ni pomembna njena lastna ocena o tem, da bi bila še naprej zmožna opravljati delo, ki ga je opravljala do učinkovanja odpovedi. Za odločitev tudi ni bistvena pripravljenost sodelavcev, da bi ji še naprej pomagali opravljati delo na delovnem mestu, ki je bilo za tožnico neustrezno, zato ni utemeljen pritožbi očitek, da bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti do izpovedi prič B.B. in C.C. v zvezi s tem.

14. Tožnica v pritožbi neutemeljeno kot bistveno izpostavlja, da tožena stranka zaposluje večje število delavcev, saj to samo po sebi ne vzbuja dvoma o pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da ustreznega delovnega mesta za tožnico ni bilo. Ker je delo na konfekcijski liniji eno najlažjih del v proizvodnji, na pravilnost presoje sodišča prve stopnje ne vpliva niti okoliščina, da ima tožena stranka glede na izpoved priče A.A. zaradi izrabe letnih dopustov in bolniških staležev redno potrebo po nadomeščanjih delavcev na tem in drugih (težjih) delovnih mestih v proizvodnji.

15. Glede na vse navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi z reintegracijo in reparacijo materialnopravno pravilna. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe.

-------------------------------
¹ Po vsebini gre za uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
² Na podlagi predhodne določbe tretjega odstavka 429. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl.) se te določbe ZPIZ-1 še vedno uporabljajo.

Datum zadnje spremembe:

21.04.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 149/2018
• VDSS Sodba Pdp 586/2020
• VDSS Sodba Pdp 25/2021