VDSS Sodba Pdp 149/2018

Jedro

Ni relevantno vztrajanje pritožbe, da poizvedbe o možni zaposlitvi delavca pri drugem delodajalcu, niso del predpisane dokumentacije, ki jo je potrebno predložiti v postopku komisije. Ni ovire, da delodajalec tovrstne dokumentacije ali katere koli druge listine ne bi predložil v sodnem postopku za dokazovanje zakonitosti odpovedi. Bistveno za odločitev o pritožbi zoper izpodbijano sodbo je ravno vprašanje, ali je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da tožena stranka ni zmogla bremena dokazovanja zakonitosti podane odpovedi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka 11. 7. 2017 podala tožniku, nezakonita in se razveljavi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati in vrniti na delo na ustrezno delovno mesto, upoštevaje tožnikovo invalidnost in omejitve pri delu, ga za obdobje od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo prijaviti v zavarovanja za vpis v matično evidenco pri ZPIZ Slovenije, mu za to obdobje obračunati mesečna nadomestila plač, upoštevaje bruto plačo po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas, sklenjeno med strankama 1. 1. 2000 za delovno mesto "Proizvodnja ...", od teh zneskov plačati davke in prispevke ter tožniku izplačati mesečne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v 15 dneh. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 557,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15-dnevnega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je odpoved zakonita, saj je storila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi tožniku zagotovila opravljanje dela pod pogoji, kot jih je za tožnika določil ZPIZ Slovenije (ZPIZ) v svojih odločbah. Gre za odločbo z dne 28. 12. 2015 ter z dne 23. 1. 2017, ki ima dodatno omejitev, da tožnik ne sme opravljati dela v ropotu nad 80 dB, zaradi česar ne drži, da je zmožen opravljati delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi v skladu s 4. alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Tožena stranka mu je zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz utemeljenega razloga, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Upoštevala je posebno varstvo in izpeljala postopek, upoštevaje predpise o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ter predpise, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Ker je upoštevala te predpise, je odpoved zakonita. Sodišče se je strinjalo z mnenjem Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, da tožena stranka ni preverila vseh možnosti za ohranitev tožnikove zaposlitve - tako znotraj nje same kot zunaj nje pri drugih delodajalcih. Ni obrazložilo, katera ravnanja je tožena stranka pri preverjanju možnosti zaposlitve znotraj delodajalca opustila. Predložila je seznam delovnih mest v proizvodnji, montaži in lakirnici ter opise delovnih mest, za katera je tožnik trdil, da bi jih lahko opravljal. Nobeno od delovnih mest v proizvodnji, montaži, lakirnici ni primerno za tožnika, kot je razvidno iz dokumentacije. Sodišče se ni strinjalo s toženo stranko, da ni njena dolžnost, da spreminja in prilagaja organizacijo za potrebe tožnika. Doslej je že uveljavljena sodna praksa, da je proces organiziranja dela v suvereni pristojnosti delodajalca, v katero ne more posegati ne sodišče, ne omenjena komisija, ne ZPIZ. Zato tožena stranka ni zavezana k ustanovitvi novega delovnega mesta ali k prilagajanju obstoječih delovnih mest, da bi to ustrezalo tožniku. Ravnanje tožene stranke glede prve invalidske odločbe dokazuje pripravljenost, da bi tožniku zagotovila ustrezno delo. Tega po priznanju dodatnih (za toženo stranko bistvenih) omejitev ni več zmogla. V proizvodni dejavnosti ni mogoče zagotoviti delovnega mesta, kjer delavec ne bi bil izpostavljen hrupu, za delovno mesto izven proizvodnje pa tožnik ne izpolnjuje pogojev. To je pojasnila in dokazala. Poudarja, da med predpisano dokumentacijo za začetek dela komisije (Pravilnik o načinu dela komisije) ni listin o poizvedbah delodajalca o možnosti zaposlitve pri drugih delodajalcih. Komisija ni izvedla aktivnosti po Poslovniku o delu komisije, čeprav ji je bilo posredovano stališče Zavoda RS za zaposlovanje (ZRSZ) v zvezi z možnostjo zaposlitve tožnika in je nasprotno končnemu stališču komisije. Dodatno pridobljena dokumentacija bi prispevala k objektivnemu stališču komisije. Zaslišana predsednica komisije je povedala, da komisija ne pozna delovnih mest in delovnega okolja morebitnih drugih delodajalcev, pa vseeno ni upoštevala mnenja ZRSZ, ki dobro pozna zaposlitvene možnosti. Komisija bi morala takrat, ko je mnenje ZRSZ ne prepriča, izkoristiti možnost za ugotavljanje dejanskega stanja. Tega ni storila. Glede očitka, da tožena stranka ni opravila ponovne poizvedbe za zaposlitev tožnika po spremenjeni invalidnosti, pritožba navaja, da tudi te poizvedbe niso del predpisane dokumentacije v postopku komisije. Gre le za dodatni dokaz, ki pa ne more biti bistven pri odločanju komisije. Morebitna opustitev takšnega povpraševanja ni razlog za zaključek, da tožena stranka ni preverila vseh možnosti za ohranitev zaposlitve. Logično je, da bi poizvedbe, povezane z dodatno omejitvijo, še zmanjševale možnost zaposlitve, zato bi bile te poizvedbe nesmiselne. Tožena stranka je pri podaji odpovedi upoštevala vso specialno zakonodajo ter določila ZDR-1 glede odpovedi iz poslovnega razloga. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

6. Stranki sta 1. 1. 2000 sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, s polnim delovnim časom, na delovnem mestu „Proizvodnja – ...“. Z odločbo ZPIZ z dne 28. 12. 2015 je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in priznana mu je bila pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: zmožen za fizično lahko delo, ki bo delno sede, delno stoje, z dvigovanjem in prenašanjem bremen do 5 kg, ne v pogosti prisilni drži L/S hrbtenice, brez pogostega globokega sklanjanja, ne na lestvah, s polnim delovnim časom, od 22. 12. 2015 dalje. Dne 4. 3. 2016 je tožena stranka tožniku izdala sklep o čakanju na delo, dne 1. 6. 2016 pa mu je podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo za delovno mesto "Ključavničar - varilec z omejitvami", kar je tožnik sprejel. Zaradi zdravniškega spričevala z dne 21. 6. 2016, da ne izpolnjuje zdravstvenih zahtev za to delovno mesto, pa sta stranki 5. 7. 2016 sklenili sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2016.

7. Iz navedenega izhaja, da je tožena stranka v tem času, po izdaji odločbe ZPIZ z dne 28. 12. 2015 pokazala veliko prizadevnost za ohranitev tožnikove zaposlitve, kar pa ne velja za čas po tem, ko je ZPIZ izdal novo odločbo z dne 23. 1. 2017 in tožniku v zvezi s pravico do premestitve na drugo delovno mesto od 1. 12. 2016 priznal še dodatno omejitev – da ne dela v kritičnem ropotu t.j. nad 80 dB. Posledica izdaje te odločbe je bila, da je tožena stranka tožniku 11. 7. 2017 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 4. alineji 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti.

8. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da lahko po prvem odstavku 116. člena ZDR-1 delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi invalidu zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti v primerih in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Po prvem odstavku 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.) lahko delodajalec zavarovancu, kateremu so z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti III. kategorije in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na območju Republike Slovenije, odpove pogodbo o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o delovnih razmerjih le v primeru, če mu zaradi ugotovljene invalidnosti skladno s 101. členom ZPIZ-1 utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto brez ali po končani poklicni rehabilitaciji oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Po prvem odstavku 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. Ur. l. RS, 63/2004 in nasl.) lahko delodajalec invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti, če mu hkrati ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delu, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti v skladu s tem zakonom ali s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ali na podlagi sporazuma z drugim delodajalcem zagotovi, da mu drugi delodajalec ponudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na ustreznem delu pri njem. Če delodajalec invalidu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s prvim odstavkom 40. člena ZZRZI, o čemer odloči komisija za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, potem lahko delavcu po šestem odstavku 40. člena ZZRZI redno odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi.

9. Po 103. členu ZPIZ-1 razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi prvega odstavka 102. člena ZPIZ ugotavlja Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (Komisija). Kot je poudarilo sodišče prve stopnje, ta Komisija, namen katere je zagotoviti nadzor nad neutemeljenim odpuščanjem delovnih invalidov, preverja zagotovitev pravic iz invalidskega zavarovanja delovnemu invalidu. V spornem primeru je Komisija 5. 6. 2017 izdala negativno mnenje – da ne obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 102. člena ZPIZ-1 in 40. členu ZZRZI. V obrazložitvi mnenja je poudarila, da tožena stranka ni preverila vseh možnosti za ohranitev tožnikove zaposlitve.

10. Bistveni del pritožbenih navedb se nanaša na kritiko negativnega mnenja komisije. Vendar pa, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je pridobitev mnenja Komisije zgolj pogoj za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu po določbah 4. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ni pa sodišče na mnenje Komisije vezano. Sodišče prve stopnje ni nekritično sledilo mnenju komisije, pač pa je pri sprejemu odločitve, da je izpodbijana odpoved nezakonita, kot ključno pravilno izpostavilo pomembno pravilo v tovrstnih sporih, da je dokazno breme dokazovanja zakonitosti odpovedi na delodajalcu (prvi odstavek 84. člena ZDR-1).

11. Pritožbene navedbe o tem, da bi Komisija morala pridobiti dodatno dokumentacijo, kar naj bi prispevalo k bolj objektivnemu mnenju (glede česar tožena stranka v pritožbi izpostavlja podzakonske predpise, ki se nanašajo na postopek pred Komisijo - npr. Pravilnik o načinu dela komisije, Poslovnik o delu komisije), niso tiste, ki bi (sploh glede na izpostavljeno pravilo o dokaznem bremenu) lahko privedle do uspeha tožene stranke v pritožbenem postopku.

12. Prav tako pritožba neutemeljeno navaja, da bi morala Komisija slediti mnenju ZRSZ, ki naj bi bilo po oceni tožene stranke njej v korist. Kot je o tem izpovedala predsednica Komisije, zaslišana kor priča v sodnem postopku, ZRSZ v svojih ugotovitvah niti ni navedel, da na njegovem območju ni na razpolago prostih delovnih mest, na katera bi bilo mogoče zaposliti tožnika. Navedel je le, da je delodajalec (tožena stranka) preveril možnost zaposlitve pri drugih delodajalcih, a brez uspeha. ZRSZ je torej zgolj povzel dokumentacijo v spisu, ta pa se ni nanašala na sporno obdobje, pač pa na čas, ko je tožena stranka tožniku podala odpoved, ki je bila nato sporazumno razveljavljena. Kot je izpostavilo tudi sodišče prve stopnje, je torej tožena stranka poizvedbe pri drugih delodajalcih opravila le v času izdaje prve določbe ZPIZ z dne 28. 12. 2015 oziroma prve odpovedi z dne 1. 6. 2016, ne pa tudi v času od izdaje druge odločbe ZPIZ z dne 23. 1. 2017 do podaje sporne odpovedi z dne 1. 6. 2017.

13. Prav tako ni relevantno vztrajanje pritožbe, da poizvedbe o možni zaposlitvi delavca pri drugem delodajalcu, niso del predpisane dokumentacije, ki jo je potrebno predložiti v postopku Komisije. Ni ovire, da delodajalec tovrstne dokumentacije ali katere koli druge listine ne bi predložil v sodnem postopku za dokazovanje zakonitosti odpovedi. Bistveno za odločitev o pritožbi zoper izpodbijano sodbo je ravno vprašanje, ali je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da tožena stranka ni zmogla bremena dokazovanja zakonitosti podane odpovedi.

14. Tožena stranka v pritožbi poudarja, da je izpeljala postopek odpovedi, upoštevaje vse relevantne predpise, zaradi česar da je odpoved zakonita. Vendar pa je šlo zgolj za formalno upoštevanje določb o posebnem varstvu invalidov pred odpovedjo. Tožena stranka ni dokazala, da je dejansko po vsebini preverila možnosti ohranitve tožnikove zaposlitve oziroma zaposlitve pri drugem delodajalcu. Celo negativno mnenje Komisije je ni odvrnilo od podaje odpovedi. Glede na zgoraj povzeto pravno podlago tudi ni možen enostavni zaključek, ki ga ponuja pritožba, da tožnik že zgolj zaradi priznanih omejitev pač ni zmožen opravljati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ter da je že s tem izpolnjen pogoj iz 4. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.

15. Tožena stranka v zaključku pritožbe poudarja, da je pri podaji odpovedi upoštevala vso specialno zakonodajo ter določila ZDR-1 glede odpovedi iz poslovnega razloga. Četudi gre morda za pomoten zapis, saj tožniku odpoved ni bila podana iz poslovnega razloga, ampak zaradi invalidnosti, pa tudi iz naslednje pritožbene navedbe izhaja, kot da je predmet spora odpoved iz poslovnega razloga. Tožena stranka namreč v pritožbi navaja, da je že uveljavljena sodna praksa, da je proces organiziranja dela v suvereni pristojnosti delodajalca, v katero ne more posegati sodišče (ne Komisija, ne ZPIZ). Takšna stališča o suvereni pristojnosti delodajalca pri organiziranju delovnega procesa so sorazmerno ustaljena v sporih, v katerih se presoja redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne pa tudi v sporih, kjer se presoja redna odpoved zaradi invalidnosti.

16. Tožena stranka je predložila zgolj listinske dokaze, s katerimi po zaključku sodišča prve stopnje ni dokazala utemeljenosti svojih trditev oziroma neutemeljenosti tožnikovih trditev. Ta je trdil, da bi mu tožena stranka lahko zagotovila ustrezno delo, pri čemer je izpostavljal predvsem delo v skladišču. Tožena stranka je potrdila, da ima sistemizirano delovno mesto "Skladiščnik orodja z omejitvami", ki pa je bilo ustanovljeno izključno zaradi možnosti zaposlitve določenega delavca, ki je postal invalid III. kategorije invalidnosti. Navedla je, da nima potreb po dodatni zaposlitvi na tem delovnem mestu, ter da so omejitve tega drugega delavca tudi drugačne kot tožnikove. Zanikala je tudi možnosti zaposlitve na drugih delovnih mestih, ter vztrajala, da so omejitve, ki bi jih morala upoštevati glede tožnika nezdružljive z vrsto proizvodnje in s potrebami po delu oziroma prostih delovnih mestih pri toženi stranki.

17. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da zgolj navedbe tožene stranke o tem, da tožniku ne more zagotoviti ustreznega dela pri sebi niti pri drugih delodajalcih, ter listinski dokazi, ki jih je predložila, ne zadostujejo zgoraj izpostavljenemu dokaznemu bremenu tožene stranke. Pravilno je presodilo, da izpodbijana odpoved ni zakonita ter zahtevku ugodilo.

18. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

19. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155, 165. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

18.06.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 7/2021
• VDSS Sodba Pdp 586/2020
• VDSS Sodba Pdp 25/2021