VDSS sodba Pdp 234/2014

Jedro

V skladu z 226. členom ZDR-1 uživajo posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga delavci, ki v letu 2013 izpolnijo pogoj starosti 54 let in 4 mesece (ženske) oziroma 55 let (moški). Takšnemu delavcu delodajalec brez njegovega pisnega soglasja ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Tožnik, ki je bil v času podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga starejši od 55 let, pogojev za pridobitev starostne pokojnine še ni izpolnil, prav tako tudi ni dal pisnega soglasja k odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita.

Tožnik posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi uživa tudi na podlagi dejstva, da mu je priznana III. kategorija invalidnosti. V skladu s prvim odstavkom 116. člena ZDR-1 lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi invalidu zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti in v primeru poslovnega razloga, le v primerih in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Tožena stranka bi tako morala na podlagi 40. člena ZZRZI pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pridobiti mnenje komisije za ugotavljanje razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi o tem, da tožniku utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, česar pa ni storila. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi zaradi neupoštevanja določb 116. člena ZDR-1 in 40. člena ZZRZI.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka dne 17. 7. 2013 podala tožniku (prvi odstavek točke I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo in mu zagotovi ustrezno zaposlitev (drugi odstavek točke I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 462,50 EUR (točka II izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (točka III izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je že v odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, da ni pogojev za zaposlitev tožnika, saj ni dela in tudi ne prometa, s katerim bi lahko tožniku plačevala prispevke in neto plačo. Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku je bil odstop leasingodajalca A. d.o.o. od pogodbe o finančnem leasingu, ki jo je imel sklenjeno s pravnim prednikom tožene stranke. Tožena stranka je predložila dokazila o tem, da takrat ni ustvarjala nobenega prihodka, s katerim bi tožniku lahko plačevala plačo. Tožnik je bil zaradi bolezni odsoten z dela več kot 4 leta, v tem času za toženo stranko ni ustvaril niti evra dohodka, zato je tožena stranka morala usposobiti drugega delavca. Pravni prednik tožene stranke je ZZZS OE B. prosil, da se nadomestilo tožnikove plače plačuje direktno na račun tožnika in ne na TRR tožene stranke, saj ji davčni urad pobere vsa finančna sredstva, ki se natečejo na račun. Kasneje se je z enako vlogo na ZZZS obrnila tudi tožena stranka, vendar tudi tokrat neuspešno. Tožena stranka je v letu 2012 prosila za mnenje komisije za odpoved delovnega razmerja invalida, saj je bil tožnik takrat že 4 leta v bolniškem staležu, vendar odgovora ni dobila. Tožnika ni možno zaposliti, oziroma ga razporediti na drugo delovno mesto. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pa pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Okoliščine, na katere opozarja pritožba, glede na razlog za ugoditev tožbenemu zahtevku, sploh ne morejo biti odločilno dejstvo v tem sporu. Tožniku podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je nezakonita, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo zaščite, ki jo tožnik uživa kot starejši delavec. Zaradi navedenega ni bistveno, ali je bil poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v resnici odpoved leasingodajalca, kakor tožena stranka navaja v pritožbi, prav tako tudi ne, kakšen je ekonomski položaj tožene stranke in koliko časa je bil tožnik v bolniškem staležu.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo naslednja odločilna dejstva, ki v celoti utemeljujejo pravilnost izpodbijane sodbe. Ta dejstva so naslednja:

- tožena stranka je tožniku 17. 7. 2013 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi;

- tožnik, ki je rojen ..., je bil na dan odpovedi pogodbe o zaposlitvi star 57 let in 3 mesece;

- s pravnomočno odločbo ZPIZ je bila tožniku priznana pravica iz invalidskega zavarovanja na podlagi III. kategorije invalidnosti (odločba je postala dokončna 6. 3. 2012);

- tožnik ni dal pisnega soglasja k odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo nezakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi že zgolj na podlagi dejstva, da je tožnik v času podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi bil starejši od 55 let. V skladu z 226. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) uživajo posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga delavci, ki v letu 2013 izpolnijo pogoj starosti 54 let in 4 mesece (ženske) oziroma 55 let (moški). Takšnemu delavcu delodajalec brez njegovega pisnega soglasja ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Tožnik pogojev za pridobitev starostne pokojnine še ni izpolnil, prav tako tudi ni dal pisnega soglasja k odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno ugodilo tožnikovemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, posledično pa tudi reintegracijskemu zahtevku.

Tožnik posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi uživa tudi na podlagi dejstva, da mu je priznana III. kategorija invalidnosti. V skladu s prvim odstavkom 116. člena ZDR-1 lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi invalidu zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti in v primeru poslovnega razloga, le v primerih in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Tožena stranka bi tako morala na podlagi 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004 s spremembami) pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pridobiti mnenje komisije za ugotavljanje razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi o tem, da tožniku utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka v pritožbi sicer navaja, da se je s takšno prošnjo obrnila na Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, da pa ta na vlogo ni odgovoril. Navedeno pomeni, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi zaradi neupoštevanja določb 116. člena ZDR-1 in 40. člena ZZRZI.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 153. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka ni upravičena do povrnitve priglašenih pritožbenih stroškov. Ne le, da s pritožbo ni uspela, temveč gre v tej zadevi tudi za spor o prenehanju delovnega razmerja. Za takšne spore pa peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabil procesne pravice. Kaj takšnega tožniku ni možno očitati, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

16.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1245/2007
• VDSS Sodba Pdp 17/2018
• VDSS Sodba in sklep Pdp 68/2017