<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 1565/2014
ECLI:SI:VDSS:2015:PDP.1565.2014

Evidenčna številka:VDS0013629
Datum odločbe:12.03.2015
Senat:Sonja Pucko Furman (preds.), Tatjana Prebil (poroč.), Metod Žužek
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - individualni odpust - program razreševanja presežnih delavcev

Jedro

Zaradi zmanjšanega obsega dela se je potreba po delu delavcev na delovnem mestu monter 2 zmanjšala. Tožena stranka je zmanjšala število zaposlenih na tem delovnem mestu s 24 na 21 zaposlenih delavcev in tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Zato je bil podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

V primeru individualne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je v izključni pristojnosti delodajalca, da odloči, kateremu izmed delavcev bo prenehala pogodba o zaposlitvi. Pri tem delodajalec ni dolžan upoštevati posebnih kriterijev za izbiro delavca, ki mu bo odpovedal pogodbo o zaposlitvi, izmed več delavcev, ki delajo na enakem delovnem mestu. Tožena stranka zato niti v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila dolžna navajati razlogov za odločitev, da izmed 24 delavcev, ki so bili zaposleni na delovnem mestu monter 2, pogodbo o zaposlitvi odpove ravno tožnici.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbene zahtevke: za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 12. 6. 2014, ki jo je tožena stranka dne 12. 6. 2014 podala tožnici, nezakonita in se razveljavi (I/1. točka izreka); za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prenehalo, temveč še traja ter da je tožena stranka dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje in ji v ustrezne evidence vpisati delovno dobo za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (I/2. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, ji obračunati bruto plačo od dneva prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki, od tega odvesti pripadajoče davke in prispevke in tožnici izplačati neto znesek plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji priznati tudi vse druge prejemke iz delovnega razmerja (I/3. točka izreka) ter da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške pravdnega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I/4. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper I. točko izreka navedene sodbe se pritožuje tožnica, po vsebini iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo, da je obstajal utemeljen razlog za odpoved. Tožnica je delo opravljala zelo korektno, kar izhaja tudi iz ocen njene delovne uspešnosti. Ni bilo nobenega razloga, da bi tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Šele po sodni razpravi pred sodiščem prve stopnje dne 23. 10. 2014 je tožnica izvedela, da so na delovnem mestu elektroinštalacije, ki jih je opravljala, zaposlili pet novih delavcev, zato odpoved tožnici ni bila potrebna. Tožena stranka je tudi na ostalih delovnih mestih zaposlila nove delavce. Poslovni razlog ni obstajal, ni bilo nobenih spremenjenih okoliščin, ki bi nastale zaradi reorganizacije dela. Te reorganizacije ni bilo. Tožnica je odpoved dobila zaradi subjektivnih ocen nekega predpostavljenega delavca. Ta dejstva lahko potrdita tudi A.A. in B.B., ki sta ocenjevali tožničino uspešnost pri delu. Teh prič sodišče prve stopnje ni hotelo zaslišati.

Tožena stranka je na pritožbo tožnice odgovorila. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu monter 2. Dne 12. 6. 2014 ji je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Poslovni razlog je v 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Dokazala je, da se je zaradi zmanjšanega obsega dela potreba po delu delavcev na delovnem mestu monter 2 zmanjšala, zato je zmanjšala število zaposlenih na tem delovnem mestu s 24 na 21 zaposlenih delavcev in tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Ugotovilo je tudi, da tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev in tudi ne določiti kriterijev za določitev presežnih delavcev. Zato je zaključilo, da tožničine navedbe o delovni uspešnosti niso pomembne. Ugotovilo je še, da tožnica ni dokazala, da ji je bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zaradi začasne odsotnosti z dela zaradi nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe, ki je neutemeljen odpovedni razlog (1. alineja prvega odstavka 90. člena ZDR-1).

V pritožbi tožnica navaja, da je šele po naroku za glavno obravnavo dne 23. 10. 2014 izvedela, da je tožena stranka na „delovnem mestu elektroinštalacije“, ki jih je opravljala, zaposlila pet novih delavcev in da je tožena stranka tudi na ostalih delovnih mestih zaposlila nove delavce. Gre za novo dejstvo, ki ga tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala. Glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP (če jih brez svoje krivde ni mogel navesti na prvem naroku). Novega dejstva, ki ga tožnica navaja šele v pritožbi, ni mogoče upoštevati, ker tožnica ni izkazala, da ga ni mogla navesti pravočasno. Tožnica bi morala v pritožbi pojasniti okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče vsaj s stopnjo verjetnosti sklepati, da tožnica novega dejstva ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma vsaj do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Navesti bi morala vsaj, kdaj in kje oziroma od koga je izvedela za zaposlovanje novih delavcev ter po potrebi za to predložiti tudi dokaze. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da, čeprav bi tožnica te okoliščine izkazala, v pritožbi navedeno novo dejstvo ni takšne kvalitete, da bi upravičevalo razveljavitev izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje. Zaposlovanje novih delavcev je sicer okoliščina, ki lahko kaže na navideznost odpovednega razloga v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Vendar vsako zaposlovanje novih delavcev še ne vpliva na zakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pomembno je predvsem, kdaj je do zaposlovanja novih delavcev prišlo in kakšno delo so ti delavci opravljali. Tega pa tožnica v pritožbi ne navaja. Pritožbeno sodišče zato novih dejstev, ki jih tožnica v pritožbi navaja, ni upoštevalo.

Tožnica v pritožbi pavšalno navaja, da poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni obstajal. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na dejanske ugotovitve sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi podala iz utemeljenega razloga. Tožena stranka je v postopku dokazala, da je prišlo do občutnega zmanjšanja obsega dela in do zmanjšanja potreb po delu delavcev, zaposlenih na delovnem mestu monter 2, zato se je odločila reorganizirati delovni proces in zmanjšati število zaposlenih na tem delovnem mestu za tri delavce. Na kakšen način se delodajalec spopade s slabšim finančnim poslovanjem in kakšne ukrepe za to sprejme, je v izključni pristojnosti delodajalca. V to odločitev se sodišče pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne sme spuščati, preverja le, ali je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu res podana iz razloga, kot je naveden v sami odpovedi in ne morda iz kakšnega drugega neutemeljenega razloga. Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje sicer zatrjevala, da ji je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi začasne odsotnosti z dela zaradi nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe. Čeprav je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da bi moralo obstoj neutemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi dokazati tožnica, je odločitev sodišča prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s tožničino bolniško odsotnostjo pravilna.

Tožnica v pritožbi navaja, da je svoje delo opravljala zelo korektno in vestno, da to izhaja iz ocene njene delovne uspešnosti. V konkretnem primeru gre za presojo zakonitosti individualne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, torej za odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri kateri delodajalec ni dolžan postopati po določbah ZDR-1, ki urejajo odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov (98. do 103. člen ZDR-1). V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da je v primeru individualne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v izključni pristojnosti delodajalca, da odloči, kateremu izmed delavcev bo prenehala pogodba o zaposlitvi. Pri tem delodajalec ni dolžan upoštevati posebnih kriterijev za izbiro delavca, ki mu bo odpovedal pogodbo o zaposlitvi, izmed več delavcev, ki delajo na enakem delovnem mestu(1). Tožena stranka zato niti v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila dolžna navajati razlogov za odločitev, da izmed 24 delavcev, ki so bili zaposleni na delovnem mestu monter 2, pogodbo o zaposlitvi odpove ravno tožnici. Zato so navedbe o tem, da je bila tožnica pri svojem delu uspešna, za rešitev tega spora nepomembne, izvajanje dokazov, ki bi to dejstvo lahko potrdili, pa nepotrebno. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem opozarja, da lahko delodajalec pri svoji odločitvi o izbiri delavca zasleduje težnjo po uspešnosti dela in poslovanja, če gre pri tem za na delu utemeljene razloge. Kadar ima na voljo več primernih delavcev kot delovnih mest, je povsem zakonito in tudi življenjsko, da se delodajalec svobodno odloči po svojih subjektivnih preferencah(2). Vendar pa delodajalec pri določitvi delavca, katerega delo bo postalo nepotrebno, ne sme delovati diskriminatorno. Dokazno breme v zvezi s tem je sicer na delodajalcu (šesti odstavek 6. člena ZDR-1), vendar mora delavec navajati dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec kršil prepoved diskriminacije. Tožnica je v postopku zatrjevala, da ji je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi odpovedana zaradi bolniške odsotnosti, vendar je sodišče prve stopnje, kot že omenjeno, ugotovilo, da navedeno ne drži in da je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi iz utemeljenega razloga. Drugih diskriminatornih okoliščin, ki jih tožnica ni navajala, pa sodišče prve stopnje ni bilo dolžno preverjati. V pritožbi tožnica sicer navaja, da ji je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi subjektivnih ocen nekega predpostavljenega delavca. Ker pa gre za novo dejstvo, za katero tožnica ni izkazala, da ga ni mogla navesti pravočasno, ga pritožbeno sodišče ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Zato tudi ni pomembno, da lahko to dejstvo potrdita priči A.A. in B.B., katerih zaslišanje je bilo tudi sicer predlagano v dokaz drugega dejstva (tožničine delovne uspešnosti).

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, ker za odločitev v predmetni zadevi niso bili potrebni.

------

(1) Glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 206/2012 z dne 4. 3. 2013, sodbi pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 190/2005 z dne 7. 4. 2006 in opr. št. Pdp 913/2005 z dne 24. 8. 2006.

(2) Sklep pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 275/2014 z dne 4. 7. 2014.


Zveza:

ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1.
Datum zadnje spremembe:
16.06.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc5ODcz