<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba in sklep Pdp 324/2012
ECLI:SI:VDSS:2012:PDP.324.2012

Evidenčna številka:VDS0011315
Datum odločbe:14.11.2012
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - kriteriji za izbiro presežnih delavcev - individualni odpust - kolektivna pogodba - primerljivi delavci

Jedro

V primeru, ko postane nepotrebno delo le nekaterih delavcev (zmanjšanje števila delavcev na določenih delovnih mestih), pride tudi v primeru individualnih odpustov v poštev uporaba kriterijev, določenih v kolektivnih pogodbah in splošnih aktih delodajalca, vendar le v primeru, da so taki kriteriji določeni oziroma zavezujejo delodajalca in če obstoji primerljiva kategorija delavcev, med katerimi je možna izbira presežnih delavcev. V skupino primerljivih delavcev (izmed kateremu bo enemu pogodba o zaposlitvi odpovedana) je potrebno uvrstiti delavce, ki opravljajo tisto delo, glede katerega je prenehala potreba po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba:

- razveljavi v tč. I., II., III., IV. in IX. izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

- delno spremeni v tč. VI. izreka tako, da se tretja alinea na novo glasi:

„- regres za letni dopust za leto 2010 v bruto znesku 734,15 EUR, zanjo odvesti davek, nato pa ji izplačati ustrezen neto znesek regresa, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 dalje do plačila.“

V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi nerazveljavljeni in nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (tj. tč. V., prva in druga alinea VI. in VII. tč. izreka).

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 2. 7. 2010 nezakonita, zato jo je razveljavilo (I. točka izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 4. 8. 2010 ni prenehalo ter da le to še traja z vsemi pravicami (na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 11. 2006), ki bi tožniku šle, v kolikor do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne bi prišlo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna: tožnika pozvati nazaj na delo, ga prijaviti v zavarovanje od 5. 8. 2010 dalje in mu priznati delovno dobo za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (III. točka izreka); tožniku za čas od 5. 8. 2010 do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja obračunati bruto zneske nadomestil plač; zanj odvesti davke in prispevke, nato pa mu izplačati ustrezno neto nadomestila plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakokratnega mesečnega zneska nadomestila plače, in sicer od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, dalje do plačila ter vse v roku 8 dni (IV. točka izreka); tožniku plačati pogodbeno kazen (zaradi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 2. 2008), v višini 3.280,77 EUR bruto, zanj odvesti vse predpisane dajatve, nato pa mu izplačati ustrezen neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 6. 2010 dalje do plačila v roku 8 dni; tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2008 v bruto znesku 566,53 EUR, zanj odvesti davek, nato pa mu izplačati ustrezen neto znesek regresa, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2008 dalje do plačila, regres za letni dopust za leto 2009 v bruto znesku 589,19 EUR, zanj odvesti davek, nato pa mu izplačati ustrezen neto znesek regresa, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 dalje do plačila, regres za letni dopust za leto 2008 (pravilno 2010) v bruto znesku 734,15 EUR, zanj odvesti davek, nato pa mu izplačati ustrezen neto znesek regresa, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 dalje do plačila, vse v roku 8 dni (VI. točka izreka) in da je tožniku dolžna plačati stroške (prevoza na zdravniški pregled in na usposabljanje s preskusom varstva pri delu) v višini 40,80 EUR neto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2010 dalje do plačila v roku 8 dni (VII. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek: opisni zahtevek „po vzpostavitvi delovnega razmerja na drugo ustrezno delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove izobrazbe, znanjem in zmožnostim in sicer s polnim delovnim časom za nedoločen čas ter krajem opravljanja dela, ki ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja tožnika“; vpis delovne dobe v delovno knjižico; priznanje delovne dobe, nadomestila plače v bruto in neto znesku ter plačila davkov in prispevkov za dan 4. 8. 2010; obresti od neto zneskov nadomestil plač za vsak mesec že od 15. do 18. dne v mesecu za pretekli mesec; presežek do vtoževanega zneska pogodbene kazni zaradi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tj. za znesek 20,28 EUR bruto; od tega zneska odvoda in plačila vseh predpisanih dajatev za tožnika ter tega bruto zneska ustreznega neto zneska in končno od celotnega neto zneska pogodbene kazni tudi obresti od 13. 2. 2008 do 22. 6. 2010; od regresov za redni letni dopust za leta 2008-2010 odvod in plačilo prispevkov; presežke vtoževanih zneskov za regres za leti 2008 (22,66 EUR bruto) in 2009 (75,81 EUR bruto), obračun davkov in prispevkov od teh presežkov ter obresti; plačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust za leta 2008, 2009 in 2010, in sicer za vsako leto v višini 1.155,37 EUR bruto, odvod in plačilo davkov ter prispevkov od teh zneskov in izplačilo ustreznih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. koledarskega leta za preteklo leto, je zavrnilo (VIII. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške v višini 259,99 EUR, in sicer v roku 8 dni šteto od dneva prejema te sodne odločbe ter v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, dalje do plačila, znesek 86,65 EUR pa je tožena stranka dolžna plačati za tožnika na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani ..., sklic na št. ... in sicer v roku 8 dni šteto od dneva prejema te sodne odločbe ter v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, dalje do plačila (IX. točka izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe in stroškovno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov naštetih v prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožnikov tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne. Navaja, da tožnik trditvene podlage v zvezi z ugotavljanjem presežnih delavcev ni podal in ni navedel, da je, zaradi neupoštevanja kriterijev tožene stranke pri določanju presežnih delavcev izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, nezakonita. Tožena stranke je dokazala, da je obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, saj na PE A. ni mogla zagotavljati dela več kot enemu delavcu. Navedeno je potrdil tudi kot priča zaslišani A.A.. Iz bonitetne ocene izhajajo vsi relevantni podatki, ki se zbirajo in analizirajo iz uradnih objav. Da je družba še vedno lahko poslovala z dobičkom, je bilo potrebno sprejeti ukrepe za reorganizacijo in racionalizacijo poslovanja, zato je bila sprejeta odločitev o zmanjšanju števila zaposlenih. Iz bilanc, za katere sodišče prve stopnje toženi stranki očita, da jih ni predložila, ne bi bilo mogoče ugotoviti drugih bistvenih podatkov. Z ozirom na navedeno je stališče sodišča prve stopnje, da ne gre za tak upad prometa, ki bi pomenil poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, napačno. Tožnik bi lahko škodo zmanjšal. V vsem tem času se ni prijavil na Zavodu za zaposlovanje niti si ni poiskal novo zaposlitev. Ker je prenehala potreba po delu zgolj enega delavca tožena stranka ni bila dolžna upoštevati kriterijev iz panožne kolektivne pogodbe in sprejeti program za ugotavljanje presežnih delavcev. Kljub navedenemu je te kriterije upoštevala. A.B. je pri toženi stranki zaposlen že od leta 1992 dalje in ima največ delovnih izkušenj. Direktor tožene stranke je na zaslišanju tudi pojasnil, da so ostali zaposleni imeli ustrezno izobrazbo in tudi, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni možno, zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno zaključilo, da direktor tožene stranke ni obrazložil razlogov v smislu določila 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Tožena stranka je med seboj preverjala vse delavce in dokazala, da je (ob uporabi kriterijev) tožnik tisti, katerega delo je postalo nepotrebno. Glede pogodbene kazni tožena stranka navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu nezakonita, ker Vrhovno sodišče RS ni ugodilo reviziji v delu, ki se nanaša na izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je tožniku iz tega naslova prisodilo znesek 3.280,77 EUR, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izvedenec je pri izračunu mesečnega povprečja napačno upošteval mesece oktober, november in december 2007. Tožnik je bil na delu do vključno 13. 2. 2008, zato bi moral upoštevati povprečje plač, ki jih je tožnik prejel v zadnjih treh mesecih dela pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je izvedlo prepovedani informativni dokaz. O regresu za letni dopust za leto 2008 je odločalo dvakrat. V tem delu je izrek izpodbijane sodbe v nasprotju z njeno obrazložitvijo (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je protispisno zaključilo, da tožena stranka ni prerekala zahtevek za povrnitev potnih stroškov (glej 5. točko odgovora na tožbo in 12. točko vloge z dne 29. 11. 2010). Tožnik do povračila teh stroškov v višini kilometrine ni upravičen. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede teka obresti od stroškov postopka. V utemeljitev svojih pritožbenih navedb prilaga sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 227/2010 z dne 24. 1. 2012 ter vlogo tožnika v zadevi opr. št. I Pd 135/2012 (prej Pd 556/2008). Obe listini je prejela po izdaji izpodbijane sodbe, zato jih prilaga šele v pritožbenem postopku (337. člen ZPP). Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je dne 18. 9. 2012 vložila dopolnitev pritožbe, kar je po izteku 15-dnevnega roka za vložitev pritožbe iz prvega odstavka 333. člena ZPP (izpodbijana sodba je bila toženi stranki vročena 15. 2. 2012), zato pritožbeno sodišče navedb in predloženih dokaznih listin, podanih v dopolnitvi pritožbe, ni upoštevalo. Rok za vložitev pritožbe je namreč prekluzivni rok, zato tožena stranka po izteku tega roka tudi nima več pravice dopolnjevati pritožbenih navedb.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava.

Izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, med katerimi ni očitanih nasprotij in je ustrezno obrazložena. Očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, zato ni utemeljen.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 2. 7. 2010, ki jo je tožena stranka podala tožniku. Hkrati v tem sporu tožnik vtožuje tudi pogodbeno kazen zaradi podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 2. 2008, regres za letni dopust za leta 2008, 2009 in 2010, odškodnino za neizkoriščen letni dopust za leta 2008, 2009 in 2010 ter povrnitev potnih stroškov v zvezi z zdravniškim pregledom in preizkusom iz varnosti in zdravja pri delu.

Sodišče prve stopnje je njegovemu zahtevku delno ugodilo. Ugotovilo je, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, zato jo je razveljavilo in hkrati ugodilo reparacijskemu in reintegracijskemu zahtevku. Delno je ugodilo tožnikovemu zahtevku iz naslova plačila pogodbene kazni in regresa za letni dopust za vtoževano obdobje ter v celoti tožnikovemu zahtevku iz naslova povrnitve potnih stroškov v zvezi z zdravniškim pregledom in preizkusom iz varnosti in zdravja pri delu. V preostalem je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede na to, da tožnik ni vložil pritožbe je odločitev sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu (VIII. točka izreka) že postala pravnomočna in ni predmet pritožbenega preizkusa.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na vprašanje zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

Na podlagi prve alinee prvega odstavka in drugega odstavka 88. člena ZDR je podan utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, če prenehajo potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Eden od bistvenih elementov pogodbe o zaposlitvi je obstoj delovnega mesta oziroma vrste del, za katera je sklenjena pogodba (tretja alinea prvega odstavka 29. člena ZDR) in obstoj potrebe za opravljanje takih del glede na organizacijo dela pri delodajalcu. Pri tem so tako organizacijske odločitve v zvezi z oblikovanjem in strukturo delovnih mest, kot tudi v zvezi z odločanjem o aktualnih potrebah po posameznih delih in načinu pokrivanja le-teh v pristojnosti delodajalca, ki sam odgovarja za poslovanje na trgu.

Sodišče prve stopnje je, ob upoštevanju okoliščine, da je tožena stranka v spis vložila le en listinski dokaz (bonitetno oceno) iz katerega izhaja, da so bili pri toženi stranki prihodki v letu 2010 za 30.000,00 EUR manjši kot v letu 2009 (ni pa vložila bilanc poslovanja, na podlagi katerih naj bi se zakoniti zastopnik tožene stranke odločal o poslovnem razlogu) ter ob upoštevanju izpovedb prič, zaključilo, da pri toženi stranki ni šlo za tak upad prometa, ki bi pomenil poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je takšen zaključek sodišča prve stopnje materialnopravno napačen. Opozarja namreč na že večkrat zavzeta stališča Vrhovnega sodišča, da sodišče praviloma ni pristojno nadzirati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga lahko glede na navedbe strank presoja le, da ne gre zgolj za navidezni razlog in ali ne gre za rešitve na strani delodajalca, ki dejansko pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije v smislu določb 6. člena ZDR (glej npr. sodbo VS RS, opr. št. VIII Ips 246/2010 z dne 17. 10. 2011). Če se je tožena stranka odločila, da bo glede na svoje poslovne rezultate zmanjšala število zaposlenih v svoji poslovni enoti v A., je to organizacijski razlog, ki je utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Takšna poslovna odločitev tožene stranke ni predmet sodne presoje.

Sprejem organizacijskih ukrepov zadošča za zaključek, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar pa ne pomeni, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga mora namreč tožena stranka dokazati, da je zaradi reorganizacije in racionalizacije poslovanja v poslovni enoti A. (zaradi katere se je tožena stranka odločila, da bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi enemu delavcu) delo tožnika, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, postalo nepotrebno.

Tožnik je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi z dne 17. 11. 2006. V njej sta pravdni stranki dogovorili, da bo tožnik opravljal delo na delovnem mestu fotografa v različnih poslovalnicah delodajalca in različnih krajih. Ob upoštevanju takšnega dogovora, glede kraja opravljanja dela, pa mora tožena stranka po oceni pritožbenega sodišča za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dokazati, da je zaradi takšne reorganizacije poslovanja v poslovni enoti A. hkrati prenehala potreba po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je namreč v sporni odpovedi pogodbe o zaposlitvi med drugim navedla, da je bil v poslovni enoti B. obseg dela večji, vendar tožniku tega dela ni ponudila, ker naj zanj ne bi bilo ustrezno (ta kraj naj bi bil za delavca preveč oddaljen), kar pa, glede na dogovorjeni kraj opravljanja dela iz pogodbe o zaposlitvi, ni pomembno. Sodišče prve stopnje zaradi navedenega zmotnega materialnopravnega zaključka teh okoliščin ni ugotavljalo, zato je dejansko stanje v tem delu ostalo neraziskano.

Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita tudi zato, ker je tožena stranka storila več nepravilnosti pri izbiri tožnika kot presežnega delavca. Tudi ta ugotovitev je, po oceni pritožbenega sodišča, preuranjena.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je šlo v konkretnem primeru za manjše število delavcev, katerih delo je zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebno, oziroma za t.im. individualni odpust. V primeru, ko postane nepotrebno delo le nekaterih delavcev (zmanjšanje števila delavcev na določenih delovnih mestih), pride tudi v primeru individualnih odpustov v poštev uporaba kriterijev, določenih v kolektivnih pogodbah in splošnih aktih delodajalca, vendar le v primeru, da so taki kriteriji določeni oziroma zavezujejo delodajalca in na podlagi dejanskih ugotovitev, da obstoji primerljiva kategorija delavcev, med katerimi je možna izbira presežnih delavcev (glej npr. sklep VS RS, opr. št. VIII Ips 364/2008 z dne 8. 6. 2010).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka kriterije za izbiro presežnega delavca povzela po (v času odpovedi veljavni) Kolektivni pogodbi med delavci in družbami drobnega gospodarstva (Ur. l. RS, št. 6/2000 in 103/04). Kriteriji za izbiro delavcev, katerih delo je postalo nepotrebno so bili v navedeni kolektivni pogodbi določeni. Tožena stranka bi zato morala te kriterije v pogojih, ko gre za krčitev števila delavcev, ki so med seboj zamenljivi oziroma primerljivi, upoštevati, in sicer kot obvezno pravno podlago za odločitev o izbiri presežnih delavcev. Komisija za razlago je sprejela Razlago in priporočila Kolektivne pogodbe med delavci in družbami drobnega gospodarstva (Ur. l. RS, št. 18/2004), v kateri je določila, da se sporne določbe, ki se nanašajo na uporabo kriterijev za izbiro delavcev, katerih delo je postalo nepotrebno, nanašajo na odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev iz poslovnega razloga, vendar sodišča ne veže morebitna razlaga, ki je kot taka lahko le (dodatno) tolmačenje posameznih določb kolektivne pogodbe. Ne more pa razlaga spreminjati določb kolektivne pogodbe in „razlaga“, da se konkretna določba kolektivne pogodbe nanaša zgolj na določene primere (za odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev), pomeni spremembo kolektivne pogodbe. Take pristojnosti pa komisija za razlago nima: kolektivno pogodbo lahko spremenijo le stranke kolektivne pogodbe po postopku, ki so ga same dogovorile (glej sodbo VS RS, opr. št. VIII Ips 485/2007 z dne 9. 2. 2009).

Dolžnost uporabe navedenih kriterijev tožene stranke pa je bila odvisna tudi od dejanskih ugotovitev, da obstoji primerljiva kategorija delavcev, med katerimi je možna izbira presežnih delavcev. Pri poslovnem razlogu (prva alinea prvega odstavka 88. člena ZDR) je bistveno prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. V skupino primerljivih delavcev (izmed kateremu bo enemu odpovedana) je zato potrebno uvrstiti delavce, ki opravljajo tisto delo, glede katerega je prenehala potreba po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (glej npr. sklep VS RS, opr. št. VIII Ips 364/2008 z dne 8. 6. 2010). Pri odgovoru na vprašanje je treba upoštevati izpolnjevanje pogojev iz pogodbe o zaposlitvi, zato v tem oziru ni odločilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v praksi delo potekalo tako, da so vsi delavci delali vsa opravila. Prav tako ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je, glede na pogodbeno določilo, da tožnik opravlja delo v vseh poslovalnicah delodajalca v različnih krajih, potrebno primerjati vse delavce, zaposlene pri toženi stranki. V primerljivo kategorijo delavcev je namreč potrebno uvrstiti delavce, ki so med seboj primerljivi in zamenljivi glede na pogodbena določila. Delavci tožene stranke, ki so opravljali svoje delo v drugih poslovnih enotah tožene stranke so zato v razmerju do tožnika primerljivi oziroma zamenljivi le, če imajo v pogodbi o zaposlitvi tudi sami dogovorjeno (med drugim), da opravljajo delo fotografa v vseh enotah tožene stranke. Teh okoliščin sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, zato je dejansko stanje tudi v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno.

Tožena stranka v pritožbi prav tako utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje o vtoževanem zahtevku iz naslova regresa za letni dopust za leto 2010. Sodišče prve stopnje je namreč v tretji alinei tč. VI. izreka tožniku prisodilo regres za letni dopust za leto 2010 (sodišče prve stopnje je napačno zapisalo 2008), in sicer je tožniku od ustreznega neto zneska prisodilo zakonske zamudne obresti od 2. 7. 2009. Po ZDR mora biti regres izplačan najkasneje do 1. 7. tekočega leta, zato je tožnik iz naslova plačila regresa za letni dopust za leto 2010 upravičena do zakonskih zamudnih obresti od ustreznega neto zneska od 1. 7. 2010 dalje. Z ozirom na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo.

V preostalem delu pa je pritožba tožene stranke v celoti neutemeljena.

Tožena stranka tako neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z izplačilom regresa za letni dopust za leto 2008 in 2009. Odločitev sodišča prve stopnje v tem delu je pravilna in ustrezno obrazložena, zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v tretji alinei VI. točke izreka sicer res navedlo leto 2008 in ne pravilno 2010, vendar je v povezavi s tožnikovim zahtevkom in obrazložitvijo izpodbijane sodbe jasno, da je v tem delu odločalo o regresu za letni dopust za leto 2010. Napačno pa je od tega zneska tožniku prisodilo obresti (tu je odločalo preko zahtevka, saj je tožnik vtoževal obresti od 2. 7. 2010), kar pa je pritožbeno sodišče s svojo odločitvijo, kot je bilo že pojasnjeno, saniralo.

Tožnik je na podlagi tedaj veljavnega 88. člena Kolektivne pogodbe med delavci in družbami drobnega gospodarstva upravičen do izplačila pogodbene kazni zaradi nezakonito podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 2. 2008 delodajalca. S sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 556/2008 z dne 13. 1. 2009, potrjeno s strani pritožbenega sodišča s sodbo, opr. št. Pdp 451/2009 z dne 6. 5. 2010 je bilo namreč pravnomočno odločeno, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 2. 2008 in z njo povezana odločba tožene stranke z dne 28. 1. 2008 kot nezakoniti razveljavita. To odločitev Vrhovno sodišče RS s sodbo in sklepom, opr. št. VIII Ips 227/2010 z dne 24. 1. 2012 tudi ni razveljavilo.

V skladu z navedeno določbo kolektivne pogodbe je delavec ob nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, ki je ugotovljeno s pravnomočno sodno odločbo, upravičen, da mu delodajalec poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, izplačati najmanj tri povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih dela. Sodišče prve stopnje je na podlagi pooblastil iz 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) s pomočjo izvedenca izračunalo, da je tožnikova povprečna plača v zadnjih treh mesecih dela znašala 3.280,77 EUR. V tem delu je sodišče prve stopnje svojo odločitev ustrezno obrazložilo (glej 16. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), zato ni podana v pritožbi očitana kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Res je izvedenec pri svojem izračunu tožnikove povprečne plače upošteval plače, ki jih je tožnik prejel meseca oktobra, novembra in decembra leta 2007 in ne novembra, decembra leta 2007 ter januarja leta 2008, kot to navaja tožena stranka v pritožbi in kar bi bilo, glede na čas prenehanja tožnikovega delovnega razmerja po podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 2. 2008, pravilno, vendar kljub navedenemu pritožbeno sodišče v odločitev sodišča prve stopnje o zahtevani pogodbeni kazni ni poseglo. Tožena stranka namreč ni trdila in dokazala, da bi bil tožnik ob upoštevanju januarske (2008) in ne oktoberske (2007) plače upravičen do izplačila nižjega zneska pogodbene kazni od prisojenega in ni navedla niti, koliko je tožnikova plača za januar 2008 sploh znašala.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o tožnikovem zahtevku iz naslova povrnitve potnih stroškov v zvezi z zdravniškim pregledom in preizkusom iz varnosti in zdravja pri delu. Tožnikovemu zahtevku je ugodilo v postavljeni višini, ker je zaključilo, da višini zahtevka tožena stranka ni nasprotovala. Ta v pritožbi takšen zaključek sodišča prve stopnje izpodbija, pri čemer opozarja na svoje navedbe, podane pod 5. točko odgovora na tožbo in 12. točko vloge z dne 29. 11. 2010. Ta pritožbena navedba ni utemeljena, ker je zakoniti zastopnik na naroku dne 12. 10. 2011 navedel, da tožniku teh potnih stroškov še niso povrnili, pri čemer je izrecno navedel, da višina stroškov, ki jih vtožuje ni sporna in pojasnil, da mu to dolgujejo.

Z ozirom na navedeno pritožbeno sodišče ne more samo odločiti o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na sporno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zato je po določbi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo v tč. I., II., III., IV. in IX. izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari. Tožena stranka v pritožbi (delno) utemeljeno izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje glede regresa za letni dopust za leto 2010, zato je pritožbeno sodišče, pritožbi tudi v tem delu ugodilo in delno spremenilo tč. VI. izreka, in sicer tako, kot je to razvidno iz izreka te odločbe. V preostalem delu pa je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni in nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (tj. tč. V., prva in druga alinea VI. in VII. tč. izreka), saj je ugotovilo, da v tem delu s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V posledici razveljavitve izpodbijane odločitve se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov.

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ugotovi vse pravnoodločilne okoliščine, ki so pomembne za odločitev o sporni redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi na katere je pritožbeno sodišče tekom svoje obrazložitve že opozorilo (zlasti, ali je, zaradi sprejete reorganizacije dela tožene stranke v poslovni enoti A., dejansko prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi in, ali je obstajala kategorija delavcev pri toženi stranki, ki so bili medsebojno primerljivi in zamenljivi). Nato naj ob upoštevanju navedenega materialnopravnega izhodišča pritožbenega sodišča o tožnikovem tožbenem zahtevku v razveljavljenem obsegu (zahtevku na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, njeni razveljavitvi in reintegracijskem in reparacijskem zahtevku) ponovno odloči.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi četrtega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.


Zveza:

ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 88/2. Kolektivna pogodba med delavci in družbami drobnega gospodarstva člen 46.
Datum zadnje spremembe:
23.12.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDYxMDEx