<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 291/2011
ECLI:SI:VDSS:2011:PDP.291.2011

Evidenčna številka:VDS0006876
Datum odločbe:15.04.2011
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - kriteriji za izbiro presežnih delavcev - diskriminacija - poseg v zasebnost

Jedro

Tožnica ni navedla, da je prejela redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi slabega zdravstvenega stanja, temveč da je bilo diskriminatorno ravnanje tožene stranke v tem, da je pri njeni osebni zdravnici preverjala, če je upravičeno v bolniškem staležu, ter jo nezakonito zasledovala po detektivu. Takšna trditvena podlaga ne opredeljuje diskriminacije zaradi zdravstvenega stanja oz. drugih osebnih okoliščin, kot so navedene v 6. čl. ZDR, temveč kvečjemu kaže na to, da je tožena stranka morda prekomerno posegla v tožničino pravico do zasebnosti, kar pa ni stvar presoje v konkretnem delovnem sporu, saj tožnica iz tega naslova ne vtožuje odškodnine.

Tožena stranka je izbrala tožnico za presežno delavko, ker je v kolektiv prišla zadnja in ker je imela najmanj delovnih izkušenj. Takšno ravnanje je zakonito, zakonita je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, očitek diskriminacije pa ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 7. 2009, na podlagi katere je tožnici prenehalo delovno razmerje, nezakonita in se razveljavi; da se ugotovi, da delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi med tožnico in toženo stranko še vedno traja in traja do 6. 1. 2010; da je tožena stranka za obdobje od 3. 8. 2009 do 6. 1. 2010 dolžna tožnici priznati vse pravice iz dela, vključno z delovno dobo; da je tožena stranka tožnici dolžna izplačati nadomestilo plače za obdobje od 3. 8. 2009 do 6. 1. 2010 v bruto znesku 844,80 EUR mesečno in od navedenega nadomestila plače obračunati in plačati davke in prispevke in ji izplačati neto nadomestilo plače, zmanjšano za znesek izplačanega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti in sicer za čas od 5. 8. 2009 do 6. 1. 2010, v prvih treh mesecih v višini 412,66 EUR neto in drugih treh mesecih v višini 353, 71 EUR neto, pri čemer plačilo zapade vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec, od zapadlih pa neplačanih zneskov pa tožena stranka dolguje tožnici tudi zakonske zamudne obresti; ji izplačati razliko v plači za obdobje od 7. 1. 2010 do dne sodbe sodišča 1. stopnje, v bruto znesku 240,04 EUR mesečno in od navedenega nadomestila obračunati in plačati davke in prispevke in ji izplačati neto nadomestilo, pri čemer plačilo zapade vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec, od zapadlih pa neplačanih zneskov pa tožena stranka dolguje tožnici tudi zakonske zamudne obresti ter ji plačati odškodnino v znesku 15.483,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve sodišča prve stopnje do plačila (1. tč. izreka). Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je dogovor med pravdnima strankama z dne 19. 6. 2009, s katerim se je tožnica odpovedala odpravnini, ničen (2. tč. izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati razliko v odpravnini v znesku 49,99 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 3. 9. 2009 do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo, višji zahtevek iz tega naslova (274,12 EUR) pa je zavrnilo (3. tč. izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka tožnici dolžna plačati premalo izplačan regres za letni dopust za leto 2009 v znesku 253,63 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter tožnici izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 2. 7. 2009 dalje do plačila, v roku 15 dni in pod izvršbo (4. tč. izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (5. tč. izreka).

Zoper 1. in 5 tč. izreka navedene sodbe se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oz. podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da so zaključki sodišča prve stopnje napačni in v nasprotju z listinami v spisu ter izpovedbami zaslišanih prič in strank. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno, saj sodišče neutemeljeno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče L.P.. Navedena priča bi namreč vedela izpovedati, v kakšnih okoliščinah je delala pri toženi stranki v obdobju maj - junij 2009. Priča bi lahko potrdila, da je imela tožena stranka v času, ko je tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, dejansko povečano število naročil (in ne zmanjšanje, kot naj bi neresnično zatrjevala ves čas postopka). Priča M.V. je sicer izpovedala, da je L.P. v tem spornem obdobju delala pri toženi stranki, vendar je zatrjevala, da je to delo trajalo zgolj tri dni in da je imenovana delo opravljala prostovoljno, čemur pa ne gre slediti. Tožnica je bila v tem času v bolniškem staležu, tožena stranka pa je dobila povečano število naročil, zato je bila prisiljena poiskati dodatno pomoč. L.P., ki je bila sicer prijavljena na Zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba, je dela za toženo stranko opravljala ves čas bolniškega staleža tožnice in še mesec dni po odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V zameno pa je od tožene stranke dobila plačilo, kar pomeni, da je za toženo stranko opravljala „delo na črno“. Navedeno je L.P. povedala tožnici po telefonu, slednja pa je izjavo zapisala ter sodišču predlagala, da L.P. vabi na narok in jo zasliši kot pričo. Sodišče prve stopnje je z neizvedbo tega dokaza kršilo načelo kontradiktornosti, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Listinskih dokazil o najemanju dodatne delovne sile ni, saj je omenjena delavka delo opravljala „na črno“ in je plačilo prejela na roke. Ker je M.V. izpovedala, da L.P. ni delala več kot tri dni, prav tako pa za svoje delo ni prejela plačila, bi bilo nujno o navedenih dejstvih predlagano pričo tudi zaslišati. Če v spornem obdobju dejansko ne bi prišlo do povečanih naročil, potem tožena stranka ne bi imela nobenega interesa po zaposlitvi dodatne delovne sile. Prav tako tudi dejstvo, da je tožena stranka v letu 2009 na Zavodu za zaposlovanje objavila več prostih delovnih mest (npr. novembra za delovno mesto „šivilja - modelar“) kaže na to, da je prišlo do porasta števila naročil. Nelogično in neživljenjsko je, da bi delodajalec na zavodu objavil prosta delovna mesta, čeprav že od samega začetka ne bi imel nobenega interesa po zaposlitvi dodatnega kadra. Zaključiti je, da ni bilo resnih in utemeljenih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V nadaljevanju sodišče prve stopnje napačno zaključuje, da tožena stranka pri presojanju presežnih delavcev tožnice ni obravnavala diskriminatorno. Sodišče je v tem delu neupravičeno zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem tožnice. Nesporno je, da bi slednja najlažje in tudi najbolj prepričljivo izpovedala, kako in s kakšnimi dejanji je bila diskriminirana s strani tožene stranke. Diskriminacija je bila izkazana s poskusi tožene stranke, da tožnici podala izredno odpoved iz krivdnega razloga. Tožena stranka je tako poskušala od osebnega zdravnika tožnice pridobiti celo fotokopijo njene zdravstvene kartoteke oz. je hotela v kartoteko sama vpogledati. Tožena stranka je tožnico protipravno zasledovala, o čemer obstoji celo uradni zaznamek na PP .... Do navedenega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Prav tako sodišče neutemeljeno ni izvedlo dokaza s poizvedbami na PP ...., s čimer je prav tako kršilo načelo kontradiktornosti. Tožena stranke je tožnici hotela pogodbo odpovedati zaradi zatrjevane izmišljene kršitve bolniškega staleža, s čimer je tožnico neutemeljeno diskriminirala. Tožnica priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v dokaznem postopku izvedlo vse relevantne dokaze, ugotovilo vsa odločilna dejstva in na podlagi tega utemeljeno presodilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je imela tožnica s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „šivilja“ in sicer za nedoločen čas od 24. 12. 2008 dalje. Pred tem je bila tožnica zaposlena pri J.V. s.p., ki je z 31. 12. 2008 prenesla dejavnost na novega nosilca dejavnosti in je bila tako tožnica prevzeta k toženi stranki. Tožena stranka je zaradi zmanjšanega obsega dela v podjetju opravila reorganizacijo dela tako, da je ukinila delovno mesto ene šivilje. V posledici navedenega je tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov (priloga A5). Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v celoti v skladu z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) iz utemeljenih in resnih razlogov, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa to, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju (14. tč.); ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali v zapisnikih o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki (15. tč.). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je presodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe. Tožnica nima prav, ko trdi, da je sodišče bistveno kršilo določbe postopka s tem, ko je zaključilo v nasprotju z listinami v spisu ter izpovedbami zaslišanih prič in strank. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče ugotavlja, da so te pritožbene navedbe podane le pavšalno, ne da bi tožnica s substancirano pojasnila, v čem so zaključki sodišča prve stopnje v nasprotju z izpovedbami prič ali strank oz. v nasprotju z listinami v spisu. Pritožbeno sodišče takšnega nasprotja ne ugotavlja.

Sodba sodišča prve stopnje je jasno in argumentirano obrazložena. Iz obrazložitve je razvidno, da je sodišče prve stopnje v zvezi z utemeljenim odpovednim razlogom oz. finančno situacijo, ki je rezultirala v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi verjelo izpovedbam prič M.V. in G.K., saj so bile podkrepljene z listinsko dokumentacijo o finančnem stanju podjetja v letu 2009. Računovodska dokumentacija, ki jo je tožena stranka predložila, namreč potrjuje, da je tožena stranka, ki je s poslovanjem pričela 1. 1. 2009, ko je prevzela dejavnost od podjetnice J.V. s.p., prevzela tudi izgubo v višini 12.379,00 EUR. V prvih petih mesecih poslovanja pa je tožena stranka še dodatno ustvarila izgubo v višini 16.342,80 EUR. Do dodatne izgube je prišlo predvsem zaradi upada naročil, ki je bil največji v mescu maju 2009. V posledici takšne finančne situacije je tožena stranka ukinila eno delovno mesto šivilje. Izkaže se torej, da je bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici tako ekonomski (slaba finančna situacija) kot organizacijski (ukinitev enega delovnega mesta šivilje), pri čimer tožnica v pritožbi izpostavlja predvsem ekonomskega, ki naj bi bil fiktiven, medtem ko ne prepreka dejstva, da je tožena stranka dejansko ukinila eno delovno mesto šivilje. V delodajalčevi poslovni sferi je, da število zaposlenih prilagaja svoji vsakokratni finančni situaciji. V primeru, ko se odloči, da mu finančno stanje ne dopušča več določenega števila zaposlenih in se odloči za odpovedi, pa mora utemeljen odpovedni razlog tudi dokazati, saj v zvezi z navedenim sam nosi dokazno breme (82. čl. ZDR). Tožena stranka je obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi uspela dokazati tako z listinami (izkazi poslovnega izida - priloga B8 in B10), kot z izpovedbo prič, zato dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče odreči prepričljivosti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva.

Pritožba tudi nima prav, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala tožnica. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede le tiste dokaze, ki so bistvenega pomena za odločitev. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo dokazov z zaslišanjem priče L.P. in s poizvedbami na PP .... Tožnica je (po potrebi) zaslišanje L.P. predlagala šele na tretjem naroku za glavno obravnavo dne 8. 9. 2010. Pri tem je navedla, da je to delavko tožena stranka zaposlila v času, ko je bila tožnica v bolniškem staležu, pri čemer je ta delavka ostala zaposlena pri toženi stranki tudi po tem, ko je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki že prenehalo. Tožnica je navajala, da je to dejstvo izvedela šele v tednu od 30. 8. 2010 do 3. 9. 2010 na Zavodu za zaposlovanje, zato z navajanjem slednjega ni prekludirana. Predlagala je, da sodišče o zaposlitvi navedene delavke pridobi podatek od ZPIZ-a. Sodišče prve stopnje je deloma sledilo tožničinemu predlogu in toženi stranki naložilo, da predloži pogodbe o zaposlitvi zaposlenih delavcev ter podatek o času trajanja zaposlitve L.P., pa tudi fotokopije izpisa ZZZS z dne 7. 9. 2010. Tožena stranka je dne 20. 9. 2010 sodišču predložila pogodbe o zaposlitvi delavcev, ki so bili pri njej zaposleni, medtem ko pogodbe za L.P. ni predložila, ker v letu 2009 ni bila zaposlena pri toženi stranki. V dokaz je predložila tudi izpis iz ZZZS z dne 7. 9. 2010 (priloga B24) iz katerega izhaja, da so bili na dan 1. 9. 2010 pri njej zaposleni 4 delavci. Tožena stranka je sicer že v odgovoru na tožbo navajala, da ni zaposlila nobenega novega delavca in predložila izpisek ZZZS (priloga B), iz katerega izhaja, da je bilo na dan 1. 1. 2009 pri njej zaposlenih 9 oseb, to število pa se je na dan 31. 8. 2009 zmanjšalo na 7 oseb. Navedeno dejansko dokazuje, da je tožena stranka do 31. 8. 2009 zmanjšala število zaposlenih za 2 osebi (odpoved je podala tožnici in M.V.) in v tem obdobju ni zaposlila nobenega novega delavca.

Tožničine navedbe o tem, da navedene priče ni mogla predlagati v roku iz 286. čl. ZPP, ker je o dejstvu zaposlitve L.P. izvedela na Zavodu za zaposlovanje, niso bile prepričljive, saj se je izkazalo, da navedena priča ni bila zaposlena pri toženi stranki, zato tudi ni možno, da bi tožnica za to dejstvo izvedela na Zavodu za zaposlovanje. V nadaljevanju pa je tožnica trdila, da ji je L.P. vsa dejstva glede dela pri toženi stranki, tudi to, da je delo opravljala na črno, povedala po telefonu dne 8. 9. 2010 (vloga z dne 21. 9. 2010). Glede na takšno neprepričljivo spreminjanje navedb, sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo tožničinemu dokaznemu predlogu po zaslišanju te priče, saj tožnica ni izkazala prepričljivih razlogov, zakaj izvedbe tega dokaza brez svoje krivde ni mogla predlagati v roku iz 1. odst. 286. čl. ZPP.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka pa je sodišče prve stopnje nato utemeljeno zaključilo, da je L.P. sicer delala pri toženi stranki pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici in sicer v juniju 2009, pa še to največ tri dni, ko je prišla pokazat, kako se šivajo zadrge na rokavu. To se je zgodilo v obdobju, ko je bila tožnica na bolniškem staležu in je bilo potrebno izdelati cca 100 jaken za naročnika S.. Navedena tridnevna pomoč toženi stranki pa ni takšne narave, da bi ovrgla dokazno veljavo listin tožene stranke, ki dokazujejo njeno slabo finančno situacijo ter dokazno veljavo prič, ki so o tej slabi finančni situaciji izpovedovale ter posledično odločitev tožene stranke, da zaradi slabe finančne situacije ukine eno delovno mesto šivilje, s čimer je prenehala potreba po opravljanju dela tožnice pod pogoji pogodbe o zaposlitve in kar je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka je dokazala, da po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, dejansko posluje z manjšim številom zaposlenih.

Na podlagi četrtega odstavka 81. člena ZDR je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov po 6. členu tega zakona, to je zaradi kršitve prepovedi diskriminacije, neveljavna. To velja tako za redno odpoved, formalno podano iz kateregakoli odpovednega razloga v smislu določb prvega odstavka 88. člena ZDR, kot tudi za izredno odpoved. V prvem odstavku 6. člena ZDR je prepovedana diskriminacija delavca zaradi različnih osebnih okoliščin, tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Pri tem ZDR v šestem odstavku navedenega člena v korist delavca posebej ureja dokazno pravilo. Če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je kršena prepoved diskriminacije, je dokazno breme, da različno obravnavo opravičujejo vrsta in narava dela, na strani delodajalca.

Pritožbeno sodišče glede na zgoraj navedeno soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožena stranka uspela dokazati, da tožnici odpoved ni bila podana iz diskriminatornega razloga oz. da tožena stranka pri presojanju o tem, kateremu od delavcev bo podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni ravnala diskriminatorno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica v okviru trditvenega bremena ni navedla nobene od osebnih okoliščin, ki so primeroma navedene v 1. odst. 6. čl. ZDR, kakor tudi ne kakšne druge osebne okoliščine, ki bi bila povod za neenako oz. manj ugodno obravnavo, temveč je bilo njeno zatrjevanje diskriminatornega ravnanja pavšalno in neopredeljeno. Tako tožnica ni navajala, da je bila prav njej odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi njenega slabega zdravstvenega stanja, temveč je navajala, da je bilo diskriminatorno ravnanje tožene stranke v tem, da je pri njeni osebni zdravnici preverjala, če je tožnica dejansko upravičeno v bolniškem staležu ter jo nezakonito zasledovala po detektivu. Takšna trditvena podlaga pa niti ne opredeljuje diskriminacije zaradi zdravstvenega stanja oz. drugih osebnih okoliščin, kot so navedene v 6. čl. ZDR, temveč kvečjemu kaže na to, da je tožena stranka morda prekomerno posegla v tožničino pravico do zasebnosti, kar pa ni stvar presoje v konkretnem delovnem sporu, saj tožnica iz tega naslova ne vtožuje odškodnine. Glede na navedeno sodišče prve stopnje s tem v zvezi tudi utemeljeno ni izvedlo predlaganega dokaza s poizvedbami na PP ..., saj domnevno poizvedovanje o upravičenosti bolniškega staleža ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu.

Glede na to, da tožena stranka pri odločitvi o tem, komu bo podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ni bila dolžna upoštevati kriterijev, kot so določeni v ZDR, saj ni šlo za večje število delavcev, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, ni bila dolžna konkretneje pojasnjevati te svoje poslovne odločitve. V zvezi z očitkom diskriminacije pa je v dovoljšnji meri dogajanje v zvezi z odločitvijo pojasnila (M.V. je izpovedala, da je bila ravno tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga, ker je v kolektiv prišla zadnja in je tudi imela najmanj delovnih izkušenj) in tako ovrgla dvom v to, da je bila odločitev sprejeta na kateri od nezakonitih predpostavk.

Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da je tožena stranka tožnici pogodbo o zaposlitvi zaradi slabih poslovnih rezultatov odpovedala iz utemeljenih poslovnih razlogov, pri tem pa je upoštevala vse predpostavke, določene v ZDR, kar vse je v izpodbijani sodbi pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso pomembne, prav tako tožnica ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijani del sodbe in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).


Zveza:

ZDR člen 6, 81, 81/4, 88, 88/1, 88/1-1.
Datum zadnje spremembe:
04.08.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU2MzMz