<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba VIII Ips 247/2013
ECLI:SI:VSRS:2014:VIII.IPS.247.2013

Evidenčna številka:VS3006036
Datum odločbe:27.01.2014
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Pdp 575/2013
Senat:Miran Blaha (preds.), mag. Marijan Debelak (poroč.), Marjana Lubinič, dr. Mateja Končina Peternel, mag. Ivan Robnik
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - transformacija - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - predlog za sodno razvezo - trditveno breme - denarno nadomestilo za čas brezposelnosti

Jedro

Po določbi drugega odstavka 118. člena ZDR lahko sodišče razveže pogodbo o zaposlitvi, če upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank, ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, tudi ne glede na predlog delavca. To pomeni tudi na podlagi utemeljenih navedb delodajalca, da na njegovi strani take okoliščine in interes obstajajo. Enako kot delavec lahko tudi delodajalec možnost prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča uveljavlja do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje.

Ugovorov oziroma navedb tožene stranke (ter predlaganja dokazov v tej smeri) v zvezi z uporabo 118. člena ZDR ne morejo nadomestiti izpovedi dveh prič o reorganizaciji. Tega ne pomenijo niti navedbe tožene stranke o reorganizaciji, saj so bile te namenjene izključno pojasnjevanju njenih trditev o tem, da je tožnik zamudil rok za sodno varstvo - v zvezi s tem, kdaj naj bi zvedel za to, da mu pogodba ne bo podaljšana.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi med strankama za določen čas z dne 17. 12. 2010 sklenjena nezakonito in zato štelo, da je bila sklenjena za nedoločen čas. Pogodba o zaposlitvi za določen čas je nezakonito prenehala in še vedno traja. Tožniku je priznalo reintegracijo, za obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 3. 2012 pa tudi pravice iz delovnega razmerja. Zavrnilo je del tožbenega zahtevka, ki se glasi na priznanje pravic iz delovnega razmerja po 31. 3. 2012, ko se je tožnik zaposlil pri drugem delodajalcu.

2. Sodišče je ugotovilo, da razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni bil podan zaradi začasno povečanega obsega dela, kot je zapisano v pogodbi, kar pomeni, da je prišlo do kršitve določbe 52. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR). Prav tako ni ugotovilo utemeljenega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas na podlagi tretjega odstavka 20. člena ZDR.

3. Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbi tožene stranke. Na podlagi ugotovitve, da je tožnik v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu za nedoločen čas od 1. 4. 2012 dalje, je odločitev sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da je ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi pri toženi stranki še vedno traja, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu od 1. 4. 2012. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri se sklicuje na bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da izrek sodbe nasprotuje samemu sebi. Sodišče druge stopnje je namreč II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi še vedno traja, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu, medtem pa III. točka izreka nalaga toženi stranki obveznost, da tožniku prizna pravice iz delovnega razmerja le za čas od 1. 1. 2012 do 31. 3. 2012, ne pa tudi po tem obdobju. Druga in tretja točka izreka naj bi si bili v nasprotju, s tem pa je sodišče druge stopnje storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali na glavni obravnavi (dne 31. 5. 2012) spremenjenega tožbenega zahtevka. Iz listin v spisu je namreč nesporno razvidno, da sodišče lahko presoja zgolj pogodbo o zaposlitvi z dne 15. 12. 2010, obe sodišči pa sta odločali o zakonitosti pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 12. 2010, ki ne obstaja. Izrek sodbe zato ni izvršljiv, s tem pa je sodišče ponovno storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker sodišče v skladu s 118. členom ZDR ni sodno razvezalo pogodbe o zaposlitvi, je zmotno uporabilo materialno pravo. Pooblaščenka tožnika je na naroku 31. 5. 2012 podala predlog, da sodišče odloči po 118. členu ZDR, če bo ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče. Glede na določbe ZDR tožena stranka ni imela pravice podati takšnega predloga, je pa navajala dejstva in okoliščine, ki kažejo na to, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Sodišče se do teh navedb ni izjasnilo, zaradi česar naj bi storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče se tudi ni vsebinsko opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi z razlogom za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Tožena stranka je namreč v pritožbi obširno pojasnila, da je v trenutku sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas obstajal tako zakonski razlog začasno povečanega obsega dela, kot tudi podlaga iz 20. člena ZDR. Pritožbeno sodišče je te pritožbene navedbe označilo za neutemeljene brez ustrezne obrazložitve, s tem pa naj bi kršilo pravico tožene stranke do sodnega varstva. Pritožbeno sodišče naj bi tudi spregledalo, da je bil tožnik v vmesnem času prijavljen na Zavodu za zaposlovanje RS (v nadaljevanju Zavod) in je prejemal nadomestilo za čas brezposelnosti. Z izvršitvijo sodbe bi bil obogaten, saj bi za določeno obdobje prejel tako nadomestilo za čas brezposelnosti kot tudi nadomestilo plače pri toženi stranki. V skladu s 140. členom Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD) je v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja delodajalec dolžan Zavodu vrniti izplačano denarno nadomestilo, delavec pa ima pravico le do nadomestila plače, zmanjšanega za prejeto nadomestilo za čas brezposelnosti. Sodišče prve stopnje tega materialnega prava ni upoštevalo, čeprav pazi nanj po uradi dolžnosti, sodišče druge stopnje pa je pritožbene navedbe v tej smeri spregledalo.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - v nadaljevanju ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revident uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi II. točka izreka sodbe, v kateri sodišče ugotavlja, da je pogodba o zaposlitvi nezakonito prenehala in še vedno traja, razen za čas zaposlitve pri novem delodajalcu od 1. 4. 2012 dalje, nasprotovala prvemu odstavku III. točke izreka sodbe, ki toženi stranki nalaga, da tožnika pozove nazaj na delo in mu za čas od 1. 1. 2012 do 31. 3. 2012 prizna pravice iz delovnega razmerja. Uveljavljena kršitev ni podana. V izreku ni nasprotja. Sodišče druge stopnje je po delni spremembi izreka sodbe sodišča prve stopnje odločilo o obstoju delovnega razmerja med strankama za nedoločen čas (zaradi nezakonite sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas - I. točka izreka), ugotovilo nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi (del II. točke izreka), ki še traja, razen od datuma zaposlitve pri drugem delodajalcu (del II. točke izreka), to pa ni v nasprotju s kasnejšo odločitvijo, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati na delo in mu le za čas od 1. 1. 2012 do 31. 3. 2012 priznati pravice iz delovnega razmerja (prvi odstavek III. točke izreka), pri čemer je bil zavrnjen njegov višji zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja po 1. 4. 2012. Tožniku so bile s tem (načeloma) priznane vse pravice iz delovnega razmerja le za čas od 1. 1. 2012 do 31. 3. 2012 ter na podlagi ugotovitve o delovnem razmerju med strankama (pri čemer ni prišlo do odločitve o sodni razvezi) tudi pravica do reintegracije. Reintegracija sama po sebi ni ena od pravic, ki se neposredno vežejo na ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas od 1. 1. 2012 do 31. 1. 2012 torej ne vključuje oziroma ne izključuje tudi reintegracije. Iz III. točke izreka jasno izhaja, da so s priznanimi pravicami mišljene le pravice iz naslova prejemkov za čas delovnega razmerja, ne pa pravica do vrnitve na delo, sicer pa je bil zavrnjen le del tožbenega zahtevka za priznanje pravic iz delovnega razmerja, ne pa zahtevek za reintegracijo. Tudi tožnik je v tožbenem zahtevku ločeno uveljavljal tako vrnitev na delo in priznanje (drugih) pravic iz delovnega razmerja. Med odločitvijo o tem, da ima tožnik pravico do reintegracije k toženi stranki in odločitvijo o tem, da mu (poleg tega) pripadajo tudi pravice iz delovnega razmerja pri toženi stranki za čas od 1. 1. 2012 do 31. 3. 2012, delovno razmerje (pri toženi stranki) pa mu ne traja tudi v času zaposlitve pri drugem delodajalcu, skratka ni nasprotja.

8. Neutemeljen je revizijski očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z odločitvijo o tem, da se šteje, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 17. 12. 2010 (namesto pravilno pogodba o zaposlitvi z dne 15. 12. 2010) sklenjena za nedoločen čas in da še traja, zaradi česar naj bi bil izrek sodbe tudi neizvršljiv. Tožnik je (drugače kot v tožbi in zahtevku) na obravnavi dne 31. 5. 2012 res pojasnil, da je pravilen datum pogodbe o zaposlitvi 15. 12. 2010 (1) in da je pred tem pomotoma navajal datum 17. 12. 2010, kar sta sodišči druge in prve stopnje očitno spregledali. Kljub temu ne gre za kršitev, še manj za kršitev, ki bi kakorkoli vplivala na zakonitost sodbe ali celo za (uveljavljeno) bistveno kršitev določb postopka, saj istovetnost pogodbe o zaposlitvi in pravice, ki gredo tožniku na podlagi pogodbe, niso vprašljive. V postopku namreč ni bilo ugotovljeno, da sta bili med strankama sklenjeni dve pogodbi o zaposlitvi z datumi 15. 12. 2010 in 17. 12. 2010, oziroma pogodbi z različnimi pravicami in obveznostmi. Gre za eno samo pogodbo, glede katere pa je prišlo do očitne napake v datumu, ki se le za dva dni razlikuje od pravega datuma. Napačen datum pogodbe o zaposlitvi v izreku zato ni bistven. Evidentno je, da je bila predmet presoje obstoječa in edina pogodba o zaposlitvi (navedena le z napačnim datumom), ki je tudi edina lahko podlaga za priznanje pravic tožniku po višini. Sodišči sta z označitvijo napačnega datuma storili očitno pisno pomoto, ki se s sklepom lahko kadarkoli popravi (328. člen ZPP), in kar je od obeh sodišč nižje stopnje tudi ustrezno pričakovati.

9. Revident nadalje navaja, da sodišče ni pravilno uporabilo določbe 118. člena ZDR. Ob tem zatrjuje, da je pooblaščenka tožnika razvezo predlagala na naroku 31. 5. 2012, tožena stranka pa te pravice ni imela. Sodišče prve stopnje bi moralo po mnenju tožene stranke po uradni dolžnosti preveriti možnosti nadaljevanja delovnega razmerja (ker se do tega ni izjasnilo, naj bi šlo za bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), sodišče druge stopnje pa naj bi v zvezi s tem - z napačnim razlogovanjem - kršilo materialno pravo.

10. Revizijske navedbe niso utemeljene. Po določbi drugega odstavka 118. člena ZDR lahko sodišče razveže pogodbo o zaposlitvi, če upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank, ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, tudi ne glede na predlog delavca. To pomeni tudi na podlagi utemeljenih navedb delodajalca, da na njegovi strani take okoliščine in interes obstajajo. Enako kot delavec lahko tudi delodajalec možnost prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča uveljavlja do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (2). Tožena stranka tega ni storila. Niso utemeljene njene nasprotne navedbe (3), da ni imela pravice predlagati sodne razveze - res ne v obliki predloga oz. zahtevka, tako kot delavec (prvi odstavek 118. člena ZDR), vendar v procesnem pogledu ni bilo nobenih ovir ali omejitev, da tega ni predlagala v obliki ugovora na tožnikov zahtevek za reintegracijo in v zvezi s tem ustreznih navedb ter predlaganja ustreznih dokazov. Celo več - v nasprotnem primeru (tj. v odsotnosti kakršnihkoli navedb) je šteti, da reintegraciji (zahtevku za reintegracijo) ni nasprotovala. Ker torej sodišče prve stopnje glede odločitve o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča, kot jo določa drugi odstavek 118. člena ZDR, do konca obravnave na prvi stopnji ni imelo nobene trditve niti ponujenega dokaza (4) tožene stranke o tem, da nadaljevanje delovnega razmerja med pravdnima strankama ni več mogoče, tudi ni izvajalo dokazov. Zato tudi sodišče druge stopnje ni imelo možnosti drugačne odločitve, oziroma poprave z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov.

11. Ugovorov oziroma navedb tožene stranke (ter predlaganja dokazov v tej smeri) v zvezi z uporabo 118. člena ZDR ne morejo nadomestiti izpovedi dveh prič o reorganizaciji (5). Tega ne pomenijo niti navedbe tožene stranke o reorganizaciji, saj so bile te namenjene izključno pojasnjevanju njenih trditev o tem, da je tožnik zamudil rok za sodno varstvo - v zvezi s tem, kdaj naj bi zvedel za to, da mu pogodba ne bo podaljšana (6). Neutemeljene so tudi navedbe v zvezi s sklicevanjem na tožbeni zahtevek. Tožnik je zahteval reintegracijo in na naroku 31. 5. 2012 (zadnjem naroku pred prvim sojenjem) le navrgel, da „sodišče, v primeru, če bo ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja pri toženi stranki ni mogoče, odloči po 118. členu ZDR.“ Temu tožnik ni dodal ničesar in tudi ni postavil podrednega zahtevka. Ob ponovnem sojenju je na naroku dne 7. 2. 2012 (glej zapisnik) tudi jasno pojasnil, da kljub zaposlitvi pri drugem delodajalcu vztraja pri zahtevku za reintegracijo in priznanjem vseh pravic iz delovnega razmerja.

12. Na podlagi tega in drugega odstavka 118. člena ZDR, ki določa, da sodišče lahko (ne pa da mora) odloči enako kot po prvem odstavku, upoštevajoč tudi procesne določbe ZDSS-1 in ZPP, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno po uradni dolžnosti izvajati dokazov. S tem tudi ni zagrešilo kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi ugotovitev sodišča druge stopnje, da tožena stranka sploh ni predlagala odločitve po 118. členu ZDR, je točna; obratno pa ni utemeljena revizijska navedba, da naj bi sodišče druge stopnje kršilo materialno pravo.

13. Tožena stranka v reviziji nadalje navaja, da se sodišče druge stopnje ni vsebinsko opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi z zakonsko določenim razlogom za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kar naj bi predstavljalo kršitev pravice do sodnega varstva, vendar neutemeljeno. Sodišče prve stopnje se je jasno opredelilo do vseh podlag, ki jih je tožena stranka navajala za sklenitev pogodbe o zaposlitvi s tožnikom za določen čas in jih je zavrnila kot neutemeljene. Tudi sodišče druge stopnje je pritožbene navedbe v tej smeri jasno zavrnilo in razloge dovolj pojasnilo, zlasti v 12. točki obrazložitve. Pri tem je treba upoštevati tudi določbo prvega odstavka 360. člena ZPP, ki zahteva od sodišča druge stopnje, da v obrazložitvi presodi samo tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navede razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti (7). To je sodišče druge stopnje storilo. Del revizijskih navedb v tej smeri tudi sicer predstavlja uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

14. Tožena stranka v reviziji uveljavlja še, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do določbe 140. člena ZUTD (čeprav bi se po njenem mnenju moralo to storiti po uradni dolžnosti), pritožbeno sodišče pa je pritožbene navedbe v zvezi s to določbo povsem spregledalo. V zvezi s tem iz revizije ne izhaja jasno, kaj sploh uveljavlja - ali bistveno kršitev določb postopka (in če, katero od konkretnih relativnih ali absolutnih bistvenih kršitev določb postopka - na prvi ali drugi stopnji sojenja) ali zmotno uporabo materialnega prava. Zaradi značaja revizije kot izrednega pravnega sredstva revizijsko sodišče ne dovolj opredeljenih bistvenih kršitev določb postopka ne more upoštevati. Zato v zvezi s tem navaja le, da tožena stranka ugovora (in navedb ter predlaganja dokazov) v zvezi s tožbenim zahtevkom za priznanje pravic iz delovnega razmerja in s tem v zvezi upoštevanjem 140. člena ZUTD sploh ni podala v postopku pred sodiščem prve stopnje. To torej ni mogel biti predmet postopka pred sodiščem prve stopnje. Ugovor v zvezi z 140. členom ZUTD je tožena stranka prvič podala šele v pritožbi zoper (drugo) sodbo sodišča prve stopnje, vendar tudi takrat brez navedb o tem, da tega ugovora oziroma navedb in dokazov brez svoje krivde ni mogla podati oziroma predložiti do prvega (!) naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP (kot to zahteva prvi odstavek 337. člena ZPP). Ob izostanku ugovora tožene stranke v tej smeri in zato neugotovljenih dejstvih se pritožbeno sodišče do tega ni bilo dolžno izjasniti. Pritožbenih navedb, ki so pomenile le ugovor materialnega prava, sploh ni moglo preizkusiti, tako kot sedaj revizijsko sodišče.

15. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

---.---

Op. št. (1): Datum pogodbe v prilogi spisa je nečitljiv.

Op. št. (2): Primerjaj s sodbo VIII Ips 230/2007 z dne 28. 5. 2008 in s sodbo VIII Ips 261/2007 z dne 17. 6. 2008

Op. št. (3): Neutemeljenost smiselno priznava že tožena stranka, saj v nadaljevanju revizije navaja, da je „lahko navajala dejstva in okoliščine, ki kažejo na to, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče.“

Op. št. (4): Tožena stranka sploh ni omenila 118. člena ZDR.

Op. št. (5): Izpovedi so bile tudi sicer splošne ter so se deloma nanašale že na čas pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi s tožnikom, delno pa ob koncu pogodbe, kar je najmanj vprašljivo.

Op. št. (6): Glej navedbe v odgovoru na tožbo.

Op. št. (7): Zakonitost pogodbe o zaposlitvi za določen čas je vezana na zakonitost v pogodbi navedenega razloga (glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 355/2006 z dne 27. 2. 2007), oziroma na dejanski obstoj zakonsko določenega razloga. Ta razlog mora obstajati v trenutku sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas, na pa v negotovi prihodnosti.


Zveza:

ZDR člen 118.
ZUTD člen 140.
Datum zadnje spremembe:
31.03.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDYzNjg3