<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba in sklep Pdp 1545/2014
ECLI:SI:VDSS:2015:PDP.1545.2014

Evidenčna številka:VDS0013790
Datum odločbe:09.04.2015
Senat:Biserka Kogej Dmitrovič (preds.), Valerija Nahtigal Čurman (poroč.), Samo Puppis
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca

Jedro

Za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi je pomembno le, da so bili v času vročitve opomina že izpolnjeni pogoji iz 4. alineje 112. člena ZDR, torej da tožena stranka tožniku pred 19. 6. 2012 (plača bi morala biti tožniku izplačana najkasneje 18. dne v mesecu) trikrat zaporedoma ni izplačala plače ob pogodbeno dogovorjenem roku, zato jo je imel tožnik od tega dne dalje pravico opomniti na izpolnitev obveznosti iz delovnega razmerja po prvem odstavku 112. člena ZDR.

Ker je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je tožnik v skladu z drugim odstavkom 112. člena ZDR upravičen do plačila odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni plačati odpravnino v znesku 13.509,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2012 dalje do plačila (točka I izreka sodbe), mu obračunati odškodnino zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka v znesku 4.266,00 EUR bruto in mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2012 dalje do plačila (točka II izreka sodbe), mu obračunati nadomestilo plače za mesec julij 2012 v znesku 603,02 EUR bruto ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2012 dalje do plačila (točka III izreka sodbe). Nadalje je ugotovilo obstoj tožnikove terjatve zoper toženo stranko iz naslova: obračuna regresa za letni dopust za leto 2010 v znesku 65,84 EUR bruto; odvoda davka od tega bruto zneska ter izplačila neto zneska in zakonskih zamudnih obresti od neto zneska za čas od 2. 7. 2010 do 29. 6. 2012; obračuna regresa za letni dopust za leto 2011 v znesku 850,00 EUR bruto; odvoda davka od tega bruto zneska ter izplačila neto zneska in zakonskih zamudnih obresti od neto zneska za čas od 2. 7. 2011 do 29. 6. 2012; obračuna razlike v plači za mesec junij 2009 v znesku 435,70 EUR bruto; odvoda davka in prispevkov od tega bruto zneska ter izplačila neto zneska in zakonskih zamudnih obresti od neto zneska za čas od 19. 7. 2009 do 29. 6. 2012 (točka IV/1 izreka sodbe). Toženi stranki je tudi naložilo, da je dolžna v roku štirih let od pravnomočnosti sklepa Okrožnega sodišča v Kopru o potrditvi prisilne poravnave nad toženo stranko št. St 1436/2012 z dne 13. 2. 2013 tožniku oz. zanj plačati 50 % v točki IV/1 izreka sodbe ugotovljenih terjatev (točka IV/2 izreka sodbe). Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo (točka V izreka sodbe). Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na zneske ugotovljenih terjatev in zakonskih zamudnih obresti iz naslova regresov za letni dopust za leti 2010 in 2011 ter plačila razlike v plači za mesec junij 2009, ki presegajo delež, določen v prisilni poravnavi (točka I izreka sklepa) ter sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 1.168,52 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila (točka II izreka sklepa).

Zoper I. in II. točko izreka navedene sodbe ter zoper odločitev o stroških postopka (II. točka izreka sklepa) se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani del odločbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v tem delu zavrne s stroškovno posledico, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje povsem prezrlo dejstva, na katera je opozarjala v odgovoru na tožbo in ki kažejo na to, da je tožnik nezakonito izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je v opominu navedel, da mu je tožena stranka plačo za mesec maj 2012 izplačala 19. 6. 2012, torej istega dne, ko je toženi stranki vročil opomin, zato do kršitve s strani tožene stranke ni prišlo. Tožnik jo je na izpolnitev obveznosti opomnil prezgodaj, zato je izredna odpoved nezakonita, sodišče prve stopnje pa se do tega ni opredelilo. Poleg tega je bila tožniku plača za mesec maj 2012 izplačana pravočasno, saj mu jo je nakazala 18. 6. 2012. Sodišče prve stopnje bi moralo pri odločitvi upoštevati tudi dejstvo, da so bile zamude pri izplačilu plač minimalne ter da je bila tožena stranka v tistem obdobju v insolventnem stanju. Sodišče prve stopnje je zakonske določbe razlagalo prestrogo, saj je tožena stranka svoje obveznosti do delavcev redno izpolnjevala.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena in prvega odstavka 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 7. 1994 na delovnem mestu Croupier I za nedoločen čas (B1). Med strankama ni sporno, da je tožnik s pisnim opominom, ki je bil toženi stranki vročen 19. 6. 2012 (B6), zahteval izpolnitev obveznosti v zvezi z zamudami pri izplačilu plač za mesece marec, april in maj 2012. Istega dne je o teh kršitvah pisno obvestil tudi Inšpektorat Republike Slovenije za delo (A11), nato pa toženi stranki 17. 7. 2012 podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (A4/B8) iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 112. člena v času podaje odpovedi veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Delovno razmerje pri toženi stranki mu je prenehalo 18. 7. 2012.

Tožnik je v obrazložitvi izredne odpovedi z dne 17. 7. 2012 toženi stranki očital, da mu trikrat zaporedoma ni izplačala plačila za delo do 18. dne v mesecu. Plačo za mesec marec 2012 je namreč prejel dne 26. 4. 2012, za mesec april 2012 dne 23. 5. 2012, za mesec maj 2012 pa dne 20. 6. 2012.

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbi, da je bila plača za mesec maj 2012 izplačana pravočasno, ker je 18. 6. 2012 dala banki nalog za nakazilo plač delavcem. Če se plača izplačuje preko bančnega računa delavca, mora biti delavcu v skladu z drugim odstavkom 135. člena ZDR na razpolago na plačilni dan, če ni dogovorjeno drugače (kar v obravnavanem primeru ni bilo), v nasprotnem primeru pa je delodajalec z izplačilom plače v zamudi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je iz izpisa prometa na transakcijskem računu ter iz potrdil o izvršenih plačilnih transakcijah (A14) razvidno, da je bila plača za mesec maj 2012 na tožnikov transakcijski račun nakazana (šele) 20. 6. 2012, zato pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka tudi s plačilom plače za mesec maj 2012 v zamudi (med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka zamudila z izplačilom plač za meseca marec in april 2012). Glede na določbo drugega odstavka 135. člena ZDR ni pomembno, da je tožena stranka svoji banki že 18. 6. 2012 dala nalog za prenos, kot tudi ne, da so bile zamude pri izplačilih minimalne, saj je bistveno le, da tožnik s plačo za mesec maj 2012 dne 18. 6. 2012 ni razpolagal. Vse pritožbene navedbe v zvezi s tem so zato neutemeljene.

V skladu s 4. alinejo prvega odstavka 112. člena ZDR lahko delavec v 8 dneh po tem, ko predhodno pisno opomni delodajalca na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvesti inšpektorja za delo, izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu delodajalec trikrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačal plačila za delo ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da jo je tožnik na izpolnitev obveznosti opomnil prezgodaj. Glede na to, da bi morala biti plača izplačana najkasneje do 18. dne v mesecu (plačilni dan med strankama prav tako ni bil sporen), je bila namreč tožena stranka z izplačilom plače za mesec maj 2012 v zamudi od 19. 6. 2012 dalje. Za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi je pomembno le, da so bili v času vročitve opomina že izpolnjeni pogoji iz 4. alineje 112. člena ZDR, torej da tožena stranka tožniku pred 19. 6. 2012 trikrat zaporedoma ni izplačala plače ob pogodbeno dogovorjenem roku, zato jo je imel tožnik od tega dne dalje pravico opomniti na izpolnitev obveznosti iz delovnega razmerja po prvem odstavku 112. člena ZDR.

Če pogodbo o zaposlitvi odpoveduje delavec, začne 30 dnevni rok iz drugega odstavka 110. člena ZDR teči, ko poteče 8 dnevni rok iz prvega odstavka 112. člena ZDR in delodajalec ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja oz. ne odpravi kršitve. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 319/2007 z dne 23. 9. 2008 zavzelo stališče, da v primeru, ko delodajalec zamuja z izplačilom plače, subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prične teči šele potem, ko delavec izredno odpoved sploh lahko poda, to pa je takrat, ko je delavec zaradi kršitve opomnil delodajalca, opozoril inšpektorja za delo in je od tega poteklo 8 dni. Ker je tožnik izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podal 17. 7. 2012, 30 dnevni rok pa je začel teči šele 28. 6. 2012 (tj. 8 dni po opominu in obvestilu inšpektorja za delo), pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila odpoved podana pravočasno.

Ker je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je tožnik v skladu z drugim odstavkom 112. člena ZDR upravičen do plačila odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Tožena stranka odločitve o višini dosojene odpravnine (točka I izreka sodbe) in odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka (točka II izreka sodbe) s pritožbo ni izpodbijala, zato je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) v zvezi s tem preverilo le, ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in ugotovilo, da je izpodbijana odločitev tudi v tem delu materialnopravno pravilna.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče o stroških pritožbenega postopka ni odločalo, ker jih tožena stranka ni priglasila.


Zveza:

ZDR člen 112, 112/1, 112/1-4.
Datum zadnje spremembe:
24.08.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzgzMTMx