<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 1244/2012
ECLI:SI:VDSS:2013:PDP.1244.2012

Evidenčna številka:VDS0010589
Datum odločbe:10.01.2013
Senat:Sonja Pucko Furman (preds.), Biserka Kogej Dmitrovič (poroč.), Jelka Zorman Bogunovič
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca

Jedro

Tožnik je direktorju tožene stranke izročil dopis, naslovljen kot izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, v kateri navaja, da mu delovne obveznosti prenehajo z dnem oddaje odpovedi, pogodba o zaposlitvi pa se prekine po v celoti izkoriščenem letnem dopustu ter izkoriščenih opravljenih urah. Iz take vloge ni mogoče zaključiti, da delavec izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi po določbi 112. člena ZDR, zato tožena stranka ni imela podlage za zaključek delovnega razmerja tožnika z dnem oddaje navedenega dopisa direktorju tožene stranke, ampak na podlagi tožnikove odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tako kot je predlagal tožnik

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se na novo glasi:

„Tožeči stranki stranki delovno razmerje ni prenehalo 21. 2. 2011, temveč 31. 3. 2011.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki priznati delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja za čas od 21. 2. 2011 do 31. 3. 2011, tožeči stranki za ta čas obračunati bruto plače ter plačati vse predpisane davke in prispevke, nato pa tožeči stranki plačati neizplačane neto plače v višini po pogodbi o zaposlitvi, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopke v znesku 376,40 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.“

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 240,90 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek, s katerima je tožnik zahteval, da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeče stranke, kot jo je izvedla tožena stranka dne 21. 2. 2011 nezakonita in se razveljavi, da tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo 21. 2. 2011, ampak je pričel teči trimesečni odpovedni rok in delavcu preneha delovno razmerje 7. 4. 2011 po primarnem tožbenem zahtevku oziroma po podrednem zahtevku, da je delovno razmerje prenehalo 31. 3. 2011 kot je navedeno v odpovedi, nadalje za navedeno obdobje priznanje delovne dobe in drugih pravic iz delovnega razmerja, obračun bruto plače in plačilo prispevkov in davkov ter izplačilo neto plače z zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila in plačilo odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini 1.000,00 EUR. Sklenilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne in napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v celoti razveljavi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno vrne zadevo prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju zopet zavrnilo tako glavni kot podredni tožbeni zahtevek. Izpostavlja, da sodišče ni upoštevalo navodil Višjega sodišča v sklepu opr. št. Pdp 1219/2011, ko je to naložilo, da dokument tožeče stranke upošteva po vsebini in ne po naslovu. Novo odločitev je sodišče oprlo na izpoved priče A.A., ki je pri toženi stranki zadolžena za kadrovske zadeve. Gre za pričo, ki je ekonomsko vezana na toženo stranko. Pritožba izpostavlja, da je tožena stranka tožniku ponudila sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi in se z njim dogovorila za sestanek 21. 2. 2011, do katerega naj bi se tožnik odločil glede ponudbe. Tožnik je 21. 2. 2011 vročil toženi stranki dokument v katerem je bilo navedeno, da izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, da delovne obveznosti prenehajo z dnem oddaje odpovedi, pogodba o zaposlitvi pa se prekine, ko bo tožnik v celoti izkoristil letni dopust za leto 2010 in 2011 ter opravljanje presežne ure z dnem 31. 3. 2011. Tožnik je torej povsem jasno predlagal sporazumno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dnem 31. 3. 2011. Razen naslova, tu ni nič spornega. Dokument je potrebno presoditi po vsebini, ne po naslovu. Opozarja, da ZDR ne pozna termina prenehanja opravljanja dela. Povsem normalno pa je, da delavec želi koristiti ure, ki jih je imel v dobrem pri delodajalcu in ker tožnik ni imel nove zaposlitve je logično, da je želel izkoristiti tudi stari letni dopust iz leta 2010. Iz dopisa tožnika izhaja predlog sporazumne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je tožena stranka imela dve možnosti. Ali pripravi sporazum, ali pa podpis sporazuma zavrne in bi tako začel teči odpovedni rok. V primeru poteka dogodkov, kot so ga opisale priče, bi moral biti sestavljen zapisnik, ki bi ga tožnik podpisal. Tožena stranka je izkoristila svojo vlogo močnejše stranke, ne da bi šibkejši stranki ponudila možnost, da novo nastalo situacijo preuči in eventuelno poišče strokovno pomoč. Sodišče svojo odločitev v točki 11 utemeljuje zgolj s tem, da je tožnik podal izredno odpoved in ugotavlja, da tožena stranka ni mogla ravnati drugače. Ugotavlja, da delodajalec ne more in ne sme arbitrirati o tem, ali je podana odpoved zakonita ali ne in zoper odpoved delavca nima pravnega sredstva. Takšna interpretacija je kontradiktorna, saj je tožena stranka ravno to naredila. Povsem jasno ponudbo prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sporazuma je tožena stranka arbitrirala in brez potrebe zmedla tožnika z nekakšnim zaslišanjem.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Meni, da je sodišče prve stopnje napravilo pravilen materialnopravni logičen sklep, ko je ugotovilo, da je tožnik podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 21. 2. 2011. Sodišče je tudi pravilno zaključilo, da do sklenitve sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ni prišlo. Tožnikove navedbe, da bi bilo treba njegov dokument, v primeru, ko ni prišlo do podpisa sporazuma šteti kot redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, so neutemeljene. Kot je toženka pojasnila v postopku pred sodiščem prve stopnje sta tako direktor tožene stranke kot tudi vodja kadrovskopravne službe tožnika večkrat pozvala, naj izrazi svojo voljo in mu celo predlagala sklenitev sporazuma za prenehanje pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je kategorično zavrnil podpis sporazuma in vztrajal pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot jo je podal. Glede na nadaljnja ravnanja tožnika, ko je le-ta samovoljno zapustil prostore toženke in se tja na delo ni več vrnil, je toženka utemeljeno štela, da je tožnik resnično izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Neutemeljene so tožnikove navedbe, da naj bi toženka ravnala malomarno, brez potrebne skrbnosti, zlasti pa naj bi izkoristila laičnost tožnika, ko predmetne zadeve ni uredila pisno. Toženka je namreč tožnika večkrat pozvala, naj izrazi svojo pravo voljo in mu ponudila sklenitev sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka meni, da je sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Zato predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, kot mu to nalaga določba drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da pa je na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je tožnik označil tožbeni zahtevek kot primarni in podredni zahtevek, pri čemer v podrednem zahtevku zahteva le manj kot v primarnem zahtevku, tako da gre le za navidezno kumulacijo zahtevkov. Po določbi tretjega odstavka 182. člena ZPP lahko tožeča stranka z eno tožbo uveljavlja dva ali več tožbenih zahtevkov tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim ni utemeljen. Če je torej podredni zahtevek vsebovan v primarnem zahtevku, ker v podrednem zahtevku zahteva manj in ne nekaj drugega, ne gre za eventualno kumulacijo zahtevkov. Gre le za navidezno kumulacijo zahtevkov, zato mora sodišče tak zahtevek obravnavati kot enoten zahtevek. Glede na navedeno, bi moralo sodišče prve stopnje oba tožbena zahtevka obravnavati kot enoten tožbeni zahtevek, ne pa da je nekritično sledilo napačno uveljavljani eventualni kumulaciji zahtevkov tožnika.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik dne 21. 2. 2011 toženi stranki izročil dokument z naslovom izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi in da je tožena stranka tožnika z 21. 2. 2011 odjavila iz socialnih zavarovanj. Med strankama je bilo sporno na kakšen način je prišlo do prenehanja delovnega razmerja z 21. 2.2011. Tožnik je zaslišan pred sodiščem izpovedal, da so se dne 18. 2. 2011 na sestanku pri direktorju dogovarjali o sporazumnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi, se dogovorili o elementih sporazuma, zlasti pa o tem, da bo pogodba o zaposlitvi prenehala 31. 3. 2011 in da naj bi do takrat izkoristil letni dopust in ure. Takrat so se tudi dogovorili za sestanek 21. 2. 2011, na katerega je sam prinesel svoj dopis, ki ga je naslovil kot izredno odpoved. Sodišče prve stopnje tem izpovedim ni sledilo, temveč je poklonilo vero skladnim izpovedim direktorja tožene stranke in vodje kadrovsko-pravne službe Martine Krajnc, ki sta glede sestanka 18. 2. 2011 izpovedala enako kot tožnik, glede sestanka 21. 2. 2011 pa, da je tožnik navedenega dne podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kljub temu, da sta ga opozorila na posledice podane odpovedi, tožnik pa je pri njej vztrajal. Iz izpovedi direktorja tožene stranke in priče izhaja, da se dne 21. 2. 2012 o pogojih, pod katerimi bi sklenili sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, niso pogovarjali.

Glede na naveden potek dogodkov je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka ravnala pravilno, ko je upoštevala le naslov vloge, ki jo je tožnik oddal pri toženi stranki 21. 2. 2011, ki je bila naslovljena kot izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi in ne tudi preostalega teksta vloge z navedenega dne. Zato je po stališču sodišča prve stopnje tožena stranka utemeljeno zaključila delovno razmerje tožniku z dnem 21. 2. 2011.

Naveden zaključek sodišča prve stopnje je materialnopravno zmoten. Zmotno je namreč stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno upoštevati le naslov vloge, s katero delavec odpoveduje delovno razmerje in ne tudi njene vsebine. Tako razumevanje, kot ga ima sodišče prve stopnje tudi ne izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki je obravnavalo vprašanje, ali lahko delodajalec presoja zakonitost izredne odpovedi delavca, kadar jo le-ta poda. V primerih, ko je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da mora delodajalec upoštevati podano odpoved pogodbe o zaposlitvi tako, kot je podana in ne sme presojati njene zakonitosti, temveč je delodajalec dolžan zaključiti delovno razmerje tako kot zahteva delavec, je šlo za drugačno dejansko stanje, tako v zadevi VIII Ips 136/2006, kot VIII Ips 84/2009, na kateri se sklicuje sodišče prve stopnje. V zadevi VIII Ips 136/2006 je tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalca in ugotovitev, da mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi njegove izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v zadevi VIII Ips 84/2009 pa je šlo za vprašanje zaključka delovnega razmerja na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sicer je v tej zadevi Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da je pravilno stališče nižjih sodišč, da je delodajalec dolžan upoštevati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in datum odpovedi, kot ga zahteva delavec. V tej sodbi je Vrhovno sodišče RS poudarilo, da tako zoper delavčevo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zakon ne predvideva sodnega varstva. Zato je s strani delavcev podano odpoved pogodbe o zaposlitvi potrebno upoštevati tako, kot je bila podana. Iz navedenega pa po zaključku Višjega delovnega in socialnega sodišča ne izhaja, da je pomemben le naslov vloge, temveč je potrebno upoštevati tudi njeno vsebino. To bi lahko zaključili tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 178/2009, kjer je zavzeto stališče, da vsaka odpoved delavca, ki je sicer opredeljena (naslovljena) kot izredna odpoved, ne predstavlja izredne odpovedi po 112. členu ZDR.

Iz postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da sta se stranki dogovarjali za prenehanje pogodbe o zaposlitvi in da so se za 21. 2. 2011 dogovorili, da dokončno oblikujejo način prenehanja pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko. Tožnik je tako navedenega dne direktorju tožene stranke izročil dopis, naslovljen kot izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, v kateri navaja, da mu delovne obveznosti prenehajo z dnem oddaje odpovedi, pogodba o zaposlitvi pa se prekine, po v celoti izkoriščenem letnem dopustu za leto 2010 in 2011 ter izkoriščenih opravljenih urah z dnem 31. 3. 2011. Iz take vloge ni mogoče zaključiti, da delavec izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi po določbi 112. člena ZDR, kot je zmotno storilo sodišče prve stopnje. Iz vloge namreč nikjer ni razvidno, da delavec izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi z 21. 2. 2011, temveč je jasno razvidno, da želi pred zaključkom delovnega razmerja še izkoristiti letni dopust za leto 2010 in 2011 ter opravljene presežne ure ter da se mu zaključi delovno razmerje z dnem 31. 3. 2011. Da tudi tožena stranka ni štela, da gre za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 112. členu ZDR, izhaja tudi iz dejstva, da bi morala v primeru, če bi v resnici stala na stališču, da je važen samo naslov odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožniku tudi izplačati odškodnino v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, kot je bilo to določeno v petem odstavku 23. člene pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko.

Glede na navedeno tožena stranka ni imela podlage za zaključek delovnega razmerja 21. 2. 2011, temveč na podlagi tožnikove odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 2. 2011, tako kot je predlagal tožnik z 31. 3. 2011.

Neutemeljene so navedbe tožene stranke, da je tožniku zaključila delovno razmerje z 21. 2. 2011 iz razloga, ker ga po tem datumu ni bilo več na delu. Delodajalec namreč nima podlage, da zaključi delovno razmerje delavcu iz razloga, ker ga ni na delo, temveč mu mora pred tem odpovedati pogodbo o zaposlitvi in sicer redno ali izredno, glede na razloge odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika pa tožena stranka ni imela podlage za zaključek delovnega razmerja z dne 21. 2. 2011, temveč 31. 3. 2011. Druge podlage za zaključek delovnega razmerja, kot tožnikove odpovedi, tožena stranka ni imela.

Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe pete alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o datumu prenehanju delovnega razmerja in pravicah iz delovnega razmerja in glede odločitve o stroških postopka spremenilo, tako da je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo dne 21. 2. 2011, temveč 31. 3. 2011, ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za navedeno obdobje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka, odmerjene v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednji), glede na uspeh v postopku. Potrebni stroški pred sodiščem prve stopnje so odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo 3100 in 3102, upoštevaje uspeh v postopku v vrednosti med 2.500,00 in 3.000,00 EUR (priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas od 21. 2. do 31. 3. 2011), kar je predpisana osnovna nagrada 123,00 EUR, upoštevaje količnik 1,3 za postopek in 1,2 za nagrado za narok ter 2 % za administrativne stroške in 20 % DDV tako znašajo potrebni stroški pred sodiščem prve stopnje 376,40 EUR, katere mora povrniti tožena stranka tožeči stranki. Potni stroški pooblaščenca, ki si ga je tožnik izbral izven kraja svojega bivališča in sedeža sodišča, pa niso potrebni stroški postopka v smislu določbe 155. člena ZPP, zato jih sodišče ni priznalo. Glede na to, da je predmetni spor, spor o prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka v teh sporih sama krije svoje stroške postopka, glede na določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji). V ostalem je na podlagi določbe 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavrnitev ugotovitve, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, je pravilna, sicer iz drugih materialnopravnih razlogov, kot jih navaja sodišče prve stopnje. Delavec bi lahko namreč uspešno uveljavil razveljavitev svoje odpovedi pogodbe o zaposlitvi le v primeru, da bi zatrjeval, da je bila ta podana pod silo, grožnjo ali zvijačo, kar pa tožnik v tem primeru ni uveljavljal, zato njegova odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita. V posledici navedenega je tudi neutemeljen tožbeni zahtevek na izplačilo odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini 1.000,00 EUR.

Pritožbeno sodišče je ob uporabi določb 154. in 155. člena ZPP odločilo o stroških pritožbenega postopka in sicer je tožnik s pritožbo delno uspel, zato je sodišče odmerilo pritožbene stroške glede na uspeh pritožbe, pri čemer je upoštevalo določbe odvetniške tarife. Tako je tožnik uspel s svojim zahtevkom glede priznanja delovne dobe od 21. 2. 2011 do 31. 3. 2011, za kar je predpisana osnovna nagrada 123,00 EUR, upoštevaje tar. št. 3210 tako znaša nagrada 196,80 EUR, čemur je potrebno prišteti 2 % zaznamovanih administrativnih stroškov in 20 % DDV. Povračilo stroškov tožnika je naložilo toženi stranki.


Zveza:

ZDR člen 112.
Datum zadnje spremembe:
12.09.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU3MTYz