VDSS sodba Pdp 255/2014

Jedro

Tožnik je v skladu s četrto alinejo 111. člena ZDR-1 podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker mu tožena stranka dvakrat zaporedoma oz. v obdobju 6 mesecev ni izplačal plače ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku. Ker je tožnik zakonito podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani delodajalca, je upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka (ZDR-1 člen 111/3).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova odpravnine izplača 14.633,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2013 dalje do plačila (točka I/1 izreka), iz naslova odškodnine obračuna znesek 4.036,74 EUR, odvede predpisane davke in prispevke ter tožniku izplača pripadajoče neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2013 (točka I/2 izreka), iz naslova regresa za letni dopust za leto 2012 obračuna znesek 513,06 EUR, odvede predpisane davke in tožniku izplača pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2012 dalje do plačila, za leto 2013 pa obračuna znesek 326,50 EUR, odvede predpisane davke in tožniku izplača pripadajoče neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2013 dalje do plačila (točka I/3 izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 1.302,35 EUR (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je bil tožnik pri njej zaposlen od 1. 7. 1983 dalje, zato dobro pozna naravo dela pri toženi stranki tudi težave, s katerimi se ta sooča zaradi globalne gospodarske krize. Tožena stranka poravnava obveznosti do zaposlenih, se pa tu in tam zgodi kakšna zamuda pri plačilu. Vodstvo tožene stranke se z vsemi močni trudi izboljšati gospodarski položaj družbe. Tožnik je z vsem tem seznanjen, zato ni bilo razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka sicer uveljavlja vse pritožbene razloge, kar pomeni, da uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Vendar pa tožena stranka tega pritožbenega očitka z ničemer ni konkretizirala, zato je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Dejansko se vse pritožbene navedbe nanašajo na pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vendar pa nobena od dejanskih okoliščin, ki jih tožena stranka navaja v pritožbi, ni takšna, da bi lahko pripeljala do drugačne odločitve sodišča prve stopnje. Po mnenju tožene stranke je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal tožnik, nezakonita, ker je bil tožnik dobro seznanjen z razmerami pri toženi stranki. Navedeno pa ne more biti okoliščina, od katere bi bila odvisna utemeljenost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo delavec poda iz razlogov na strani delodajalca. Prav tako na zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s tem v zvezi na utemeljenost denarnih zahtevkov v zvezi s takšno odpovedjo ne more vplivati to, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen že od leta 1983 ter da zato dobro pozna naravo dela pri toženi stranki in težave s katerimi se ta sooča zaradi globalne gospodarske krize.

Odločilna dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in od katerih je odvisna utemeljenost tožnikovih zahtevkov so naslednja:

- tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen preko 29 let;

- tožena stranka tožniku pripadajočih plač ni izplačevala pravočasno, kar je razvidno iz plačilnih list tožnika za marec, april in maj 2013 in izpisov prometa na transakcijskem računu tožnika za leto 2013;

- tožnik je toženo stranko pisno opomnil na izpolnjevanje obveznosti in hkrati o tem pisno obvestil Inšpektorat za delo;

- tožnik je 11. 6. 2011 podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani delodajalca;

- tožnikova povprečna plača v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je znašala 1.513,78 EUR;

- tožnik je iz naslova regresa za letni dopust za leto 2012 prejel le bon v vrednosti 250,00 EUR, regresa za letni dopust za leto 2013 pa ni prejel.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožnik zakonito podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani delodajalca. V skladu s četrto alinejo 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) delavec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu delodajalec dvakrat zaporedoma ali v obdobju 6 mesecev ni izplačal plače ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku. Zamude pri plačilu so razvidne iz listin, ki jih je tožnik priložil k tožbi, posredno pa jih tožena stranka priznava tudi v pritožbi, ko navaja, da se tu in tam zgodi kakšna zamuda pri plačilu, ki pa je prisotna domala pri vseh družbah. Tožnik je pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi izpolnil tudi obveznost iz drugega odstavka 111. člena ZDR-1, to je da je delodajalca pisno opomnil na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvestil Inšpektorat za delo.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku, na podlagi tretjega odstavka 111. člena ZDR-1 dosodilo vtoževano odpravnino. V skladu s citirano določbo je delavec v primeru odpovedi zaradi ravnanj iz prvega odstavka 111. člena ZDR-1 upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen več kot 20 let, zato je bil na podlagi tretje alineje drugega odstavka 108. člena ZDR-1 upravičen do odpravnine v višini ene tretjine osnove, ki jo je predstavljala povprečna mesečna plača, ki jo je tožnik prejel v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, za vsako leto dela pri toženi stranki. Ena tretjina tožnikove povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo znaša 504,5933 EUR, zato je tožnik upravičen do vtoževane odpravnine v višini 14.633,20 EUR (504,5933 x 29 = 14.633,20 EUR).

Ob pravilni uporabi materialnega prava je sodišče prve stopnje tožniku na podlagi tretjega odstavka 111. člena ZDR-1 pravilno dosodilo vtoževano odškodnino v višini 4.036,74 EUR. V skladu s tretjim odstavkom 111. člena ZDR-1 je delavec v primeru izredne odpovedi, ki jo poda iz razlogov na strani delodajalca, upravičen do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. V skladu s tretjim odstavkom 94. člena ZDR-1 je tožnik upravičen do odpovednega roka v trajanju 80 dni, zato mu je sodišče prve stopnje utemeljeno dosodilo odškodnino v višini dveh celih plač in dodatno še dveh tretjin ene plače, kar znaša vtoževanih 4.036,74 EUR.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo tudi v zvezi z odločitvijo glede neizplačanega dela regresa za letni dopust za leto 2012 in sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2013. Pri tem se je pravilno oprlo na določbe Kolektivne pogodbe za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 36/2011), ki se glede regresa za letni dopust sklicuje na Zakon o delovnih razmerjih. V spornem obdobju veljavna Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) in ZDR-1 sta določala, da je delodajalec delavcu dolžan izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je minimalna plača v letu 2012 znašala 763,06 EUR, v letu 2013 pa 783,66 EUR in je tožniku razliko v regresu za letni dopust za leto 2012 oziroma sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2013 dosodilo ob upoštevanju teh zneskov.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

05.06.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 794/2018
• VDSS sodba Pdp 1244/2012
• VDSS sodba in sklep Pdp 1545/2014