<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS Sklep Pdp 953/2018
ECLI:SI:VDSS:2019:PDP.953.2018

Evidenčna številka:VDS00023134
Datum odločbe:04.04.2019
Senat:Valerija Nahtigal Čurman (preds.), dr. Martina Šetinc Tekavc (poroč.), Sonja Pucko Furman
Področje:DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
Institut:neizbran kandidat - postopek izbire - diskriminacija - zavrženje tožbe - sodno varstvo

Jedro

Po določbi petega odstavka 200. člena ZDR-1 ima neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, možnost v 30-dneh po prejemu obvestila delodajalca zahtevati sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Sodno varstvo ima le neizbrani kandidat za prosto delovno mesto, in ne oseba, ki ni bila kandidat. Tožnica ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se na sporni razpis ni prijavila, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da se njena tožba zavrže, pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo in tožnici naložilo povrnitev stroškov sodnega postopka v znesku 587,98 EUR toženi stranki, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožnica. Navaja, da zaradi nenadne poplave v stanovanju ni mogla priti na sodišče 30. 8. 2018 niti sporočiti razloga odsotnosti. Sklepu očita, da je nepopoln, ker sodišče in odvetnik tožene stranke nista odgovorila na veliko njenih vprašanj. Sklicuje se na dopolnitev tožbe in 25. člen ZDR‑1. Navaja, da sodišče ni podalo odgovora v zvezi s spornim razpisom 9. 2. 2017, ki ni bil javno dostopen za vse iskalce dela na spletu, kar sta v izjavah potrdili njeni priči, sodišče pa v zvezi s tem ni zahtevalo forenzične preiskave. Pove, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo števila prijavljenih kandidatov na razpis 9. 2. 2017, niti ni zaslišalo g. A.A. glede poznanstva z B.B. in njenim očetom. Navaja, da je med februarjem in aprilom 2017 na poizvedbe o novih zaposlitvah pri toženi stranki vedno dobila negativen odgovor, B.B. in C.C. pa sta se v istem obdobju brez javnih razpisov zaposlila pri njej. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje iz 12. točke, saj se ni imela možnosti prijaviti kot kandidatka, da bi potem kot neizbrana kandidatka dobila pravico do sodnega varstva. Trdi, da ni razloga, da se na razpis ne bi prijavila, če bi obstajal. Zatrjuje diskriminacijo na podlagi narodnosti zaradi zavrnitve prošenj za zaposlitev za nedoločen čas na 8 razpisih v obdobju od 2014 do 2017. Zahteva odškodnino. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo posredovane informacije o grožnji in mobingu s strani vodje zobozdravstva A.A.. Zavrača plačilo sodnih stroškov tožene stranke, saj ima zaposlene pravnike z znanjem delovnega prava in zastopanje po odvetniku v postopku na podlagi laične tožbe ni bilo potrebno. Zatrjuje diskriminacijo glede izjave tožene stranke, da njeno pisanje ni razumljivo in da ne pozna slovenščine. Trdi, da je sodišče prve stopnje zavrglo njeno tožbo zaradi pritiskov. Zahteva, naj sodišče dokaže, da razpisa ... in ... nista bila javno objavljena in dostopna za iskalce zaposlitve prek forenzične preiskave na spletnih straneh ter izjave in dokazila prič, dalje naj potrdi, da je bila v obdobju od leta 2014 do 2017 diskriminirana v zvezi s prijavo na 8 razpisov za zaposlitev za nedoločen čas pri toženi stranki, ji prisodi odškodnino in zaposlitev za nedoločen čas pri toženi stranki, kar si zasluži glede na svoje uspešno delo v preteklosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

5. S trditvami, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na njena vprašanja, pritožnica po vsebini zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zatrjevanje ni utemeljeno, saj izpodbijani sklep vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sklep lahko preizkusilo. Sodišču prve stopnje se ni bilo treba opredeljevati do trditev tožnice, ki za odločitev niso pravno pomembne.

6. V predmetni zadevi je tožnica z laično tožbo zatrjevala kršitev prvega odstavka 25. člena in prvega odstavka 23. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 – ZDR-1), Direktive EU 2000/78 EC in Direktive EU 2004/38 EC zaradi zaposlitve B.B. pri toženi stranki v aprilu 2017 brez javnega razpisa ter zaradi diskriminacije tožnice kot tujke pri zaposlitvi pri toženi stranki v obdobju 2014–2017. Na poziv sodišča je svojo tožbo dopolnila s trditvami o diskriminaciji s strani A.A., ki naj bi bil zaposlen pri toženi stranki kot vodja zobozdravstva, ter o postopkih zaposlitev zobozdravnikov pri toženi stranki.

7. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na določbo petega odstavka 200. člena ZDR-1, po katerem ima neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, možnost v 30-dneh po prejemu obvestila delodajalca zahtevati sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Pravilno je štelo, da ima sodno varstvo le neizbrani kandidat za prosto delovno mesto, in ne oseba, ki ni bila kandidat. Tožnica ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se na razpis v aprilu 2017 ni prijavila, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da se njena tožba zavrže, pravilna.

8. Tožnica v pritožbi vztraja, da sporni razpis ni bil javno objavljen. Pritožbena trditev ne drži, saj je sodišče prve stopnje na podlagi listinske dokumentacije pravilno ugotovilo, da je tožena stranka 3. 4. 2017 pri Zavodu RS za zaposlovanje objavila prosto delovno mesto zdravnik/zobozdravnik brez specializacije z licenco v OE zobozdravstveno varstvo za določen čas 12 mesecev za polni delovni čas in z rokom prijave 6 dni (listine B3 in B4 ter A1). Prav tako je ugotovilo, da je to prosto delovno mesto tožena stranka 5. 4. 2017 objavila na svojih spletnih straneh. Tožnica s sklicevanjem na izjavi prič ne more izpodbiti te ugotovitve, ki temelji na verodostojnih listinskih dokazih, na prvi narok za glavno obravnavo pa ni pristopila niti ni svoje odsotnosti pravočasno opravičila.

9. Tožnica si s tožbo mimo določb veljavne zakonodaje prizadeva, da bi sodišče v okviru delovnega spora raziskovalo, ali so bili predhodni razpisi za prosta delovna mesta pri toženi stranki javno objavljeni oziroma ali je bila tožnica diskriminirana, ker na 8 razpisih za prosta delovna mesta ni bila izbrana, pri čemer sodnega varstva v zvezi s tem ni pravočasno zahtevala. Pritožbeno sodišče ponavlja, da je vsebinsko odločanje o nedovoljeni neenaki obravnavi na podlagi osebne okoliščine (diskriminaciji) v individualnem delovnem sporu mogoče le, če neizbrani kandidat v roku 30 dni od obvestila delodajalca, da ni bil izbran, vloži tožbo na pristojno delovno sodišče. Tudi v takem primeru ne more zahtevati sklenitve pogodbe o zaposlitvi, ampak skladno z določbo 8. člena ZDR-1 le odškodnino.

10. Tudi pritožba zoper odločitev o stroških je neutemeljena. Ker s tožbo ni uspela, je tožnica toženi stranki dolžna povrniti njene stroške postopka. Ni pravilno stališče, da za odgovor na laično tožbo tožena stranka ni potrebovala odvetnika, zaradi česar naj bi bili stroški zastopanja nepotrebni. Stranka ima ustavno pravico do zastopanja po odvetniku, tudi če ima sama (oziroma njeni zaposleni) opravljen pravniški državni izpit in ne glede na to, ali je vložena tožba laična. Glede na to je tožena stranka upravičena do povračila stroškov zastopanja po odvetniku, zato je njihovo povračilo sodišče prve stopnje pravilno naložilo tožnici.

11. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

12. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 23, 23/1, 25, 25/1, 200, 200/5.
Datum zadnje spremembe:
10.06.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI5MTQ2