<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 590/2014
ECLI:SI:VDSS:2015:PDP.590.2014

Evidenčna številka:VDS0013398
Datum odločbe:12.03.2015
Senat:Ruža Križnar Jager (preds.), Silva Donko (poroč.), Jelka Zorman Bogunovič
Področje:DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:neizbran kandidat - postopek izbire - diskriminacija - odškodnina - odškodninska odgovornost - premoženjska škoda - nepremoženjska škoda - zastaranje - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe

Jedro

Tožnik je bil s sklepom obveščen o neizbiri. Tožbo je vložil po izteku 30-dnevnega roka od prejema tega sklepa, zato je zamudil rok za vložitev tožbe, ki ga določa peti odstavek 204. člena ZDR. Ni bistveno, ali je škoda nastala kasneje (v tožnikovem primeru takrat, ko je prejemal nižjo plačo na drugem delovnem mestu oziroma je bil brezposeln), saj ZDR v sedmem odstavku 6. člena predvideva odškodnino, ki jo sodišče odmeri po tožbi, vloženi v roku iz petega odstavka 204. člena ZDR, ko bodoča škoda po naravi stvari še ni nastala. Odškodnina po 6. členu ZDR ne predstavlja odškodnine po splošnih načelih civilnega prava, temveč „sui generis“ odškodnino, pri določitvi katere sodišče lahko upošteva tudi škodo, ki jo bo v prihodnosti utrpel neizbrani diskriminirani kandidat. Zato kasneje, po poteku roka iz petega odstavka 204. člena ZDR, te odškodnine neizbrani kandidat ne more več uspešno uveljavljati in dokazovati, da je bil pri izbiri diskriminiran. Zato je tožnikov odškodninski zahtevek utemeljeno zavrnjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 4.660,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov, kot je to razvidno iz izreka sodbe. Prav tako je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna v časopisih A., B. in C. na lastne stroške objaviti informacijo, da je tožniku zaradi kršitve pravice do enake obravnave v postopku imenovanja zagovornika načela enakosti na Uradu za enake možnosti, ki se je vodil na podlagi natečaja z dne 1. 8. 2008, izplačala odškodnino (točka I izreka). Odločilo je, da je tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa mora v roku 8 dni povrniti 626,30 EUR stroškov tega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik v postopku izbire zagovornika načela enakosti postavljen v neenakopraven položaj na podlagi osebnih oziroma političnih okoliščin, s čimer je bila izkazana protipravnost ravnanja tožene stranke. Prav tako je tudi štelo, da zahtevek ni zastaran in da je bil uveljavljan pravočasno, kot tudi, da ima tožnik sodno varstvo pred delovnim sodiščem, v katerem lahko zahteva civilne odškodninske sankcije. Vendar pa je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožnik ni izkazal vzročne zveze med zatrjevanim protipravnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo. Dejstvo, da je bil izbran kandidat, ki ni izpolnjeval pogojev, po stališču sodišča prve stopnje ne pomeni, da bi bil tožnik imenovan na to delovno mesto, saj lahko vlada izbere med kandidati, ki v približno enaki meri izpolnjujejo kriterije. Tožnik navaja, da je bil med prijavljenimi kandidati najboljši in najbolj primeren kandidat, česar tožena stranka ni prerekala. Trdi, da Vlada Republike Slovenije ni imela polne politične diskrecije za zavrnitev kateregakoli kandidata, ki bi izpolnjeval pogoje in bi bil predlagan kot najbolje strokovno usposobljen kandidat, tudi če bi bil to zgolj en sam kandidat. Polje diskrecije oz. proste presojo je bilo ozko, namen izbire pa je bil izbrati najboljšega možnega kandidata, ki bi bil najbolj samostojen in neodvisen in ki bi sicer izpolnjeval pogoje po Zakonu o uresničevanju načela enakega obravnavanja (ZUNEO-UPB1). Pravni red EU ter pravo OZN terjata, da mora biti tisti, ki glede na notranji pravni red opravlja funkcijo zagovornika (zaščita žrtev diskriminacije z dejanjem podpore v postopkih varstva, dajanje neodvisnih poročil), pri svojem delu samostojen in neodvisen. Tožnik izpostavlja institucionalni položaj zagovornika načela enakost v luči prava EU, pri čemer se sklicuje na 13. člen Direktive št. 2000/43/ES z dne 29. 6. 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb, ne glede na raso ali narodnost (tako imenovana rasna direktiva), 12. člen Direktive 2004/113/ES z dne 13. 12. 2004 o izvajanju načela enakega obravnavanja moških in žensk pri dostopu do blaga in storitev ter oskrbi z njimi ter 20. člen Direktive 2006/54/ES z dne 5. 6. 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu (tako imenovana „recast“ direktiva, tako da omogoči samostojno in neodvisno delovanje specializiranih teles za preprečevanje diskriminacije). Ustanovitev specializiranega neodvisnega organa za spremljanje položaja za spodbujevalne naloge in varstvo otrok, vključno s pooblastilom za intervencije in preiskave tudi v zasebnem sektorju ter za sodelovanje v sodnih postopkih, terja 4. člen Konvencije OZN o otrokovih pravicah. S tem v zvezi se sklicuje na priporočila, razvidna iz Standardov za delovanje nacionalnih institucij za promocijo in varstvo človekovih pravic. Iz 2. člena Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije (CEDAW) izhaja zahteva, da mora država imeti aktivno politiko odpravljanja diskriminacije tudi v zasebnem sektorju, razlaga konvencije terja, da država ustanovi eno ali več neodvisnih institucij za spremljanje stanja, ki morajo imeti tudi pooblastilo za promocijo in zaščito žensk. Nadalje 2. odstavek 33. člena Konvencije o pravicah invalidov (MKPI) terja ustanovitev specializiranega telesa za neodvisen nadzor, promocijo in spremljanje stanja na področju varstva vseh konvencijskih pravic. Položaj zagovornika bi moral jamčiti zadostno samostojnost in neodvisnost tako samega javnega uslužbenca, kot tudi osebe, ki to funkcijo opravlja. Trdi, da sta bila kršena 3. in 8. člen Ustave RS ter tudi predlaga, da pritožbeno sodišče prekine postopek odločanja o pritožbi ter Sodišču EU postavi vprašanja, ki se nanašajo na problematiko odločanja Vlade RS o imenovanju zagovornika načela enakosti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno pa je ugotovilo dejansko stanje in sprejelo pravilno odločitev, čeprav je pri svoji odločitvi deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožnik se je prijavil kot kandidat na natečaj za zaposlitev na delovnem mestu zagovornika načela enakosti. Zaradi diskriminacije tožnika in izbire kandidata, ki sploh ni izpolnjeval pogojev, je tožnik uveljavljal odškodnine zaradi materialne in nematerialne škoda. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil dne 1. 8. 2008 v Uradnem listu RS št. 79 in na spletni strani Ministrstva za javno upravo objavljen javni natečaj za zaposlitev na delovnem mestu zagovornika načela enakosti. Tožnik se je prijavil na natečaj in bil povabljen za zagovor pred natečajno komisijo, vendar ni bil izbran. Izbran je bil drug kandidat in sicer mag. D.D., sklep o neizbiri tožnika pa je bil izdan 5. 9. 2008. Tožnik je navajal, da je bilo ravnanje tožene stranke protipravno, nastala mu je premoženjska škoda, saj je bil v času, ko se je prijavil za zagovornika, v delovnem razmerju pri E., kjer je prejemal neto plačo v višini 1.350,00 EUR mesečno, na delovnem mestu, ki bi ga zasedel, pa bi bila plača v višini 1.490,00 EUR, tako da mesečna razlika znaša 140,00 EUR neto. Z dnem 31. 8. 2009 je nastopil delo na Evropskem sodišču F., kjer je bil zaposlen do konca aprila 2010. V obdobju od 1. 5. 2010 pa do 1. 7. 2010 je bil brez zaposlitve in brez dohodkov. Kolikor bi tožena stranka ravnala zakonito in pravilno, bi tožnik prejemal plačo v višjem znesku, prav tako tudi v obdobju, ko je bil brezposeln in plače ni prejemal. Tožbeni zahtevek znaša 4.660,00 EUR in predstavlja 12 zneskov po 140,00 EUR in 2 zneska po 1.490,00 EUR prikrajšanja pri plači. Zahteva tudi objavo v medijih, da mu je zaradi kršitve pravice do enakega obravnavanja načela enakosti izplačala tožena stranka odškodnino. Oškodovanec je trpel nepremoženjsko škodo zaradi diskriminatornega ravnanja, prizadet je bil v svojih osebnostnih pravicah, to učinkuje kot najhujše ponižanje tožnika, iz vladnih odločitev pa tudi izhaja njegova posebna strokovna usposobljenost za navedeno delo in politično nepristranskost in neobremenjenost.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, pri čemer je zavzelo stališče, da tožnika, tudi če bi bil predlagan Vladi RS v imenovanje, Vlada RS ne bi bila dolžna izbrati, glede na stališče, zavzeto v sklepu Upravnega sodišča RS, opr. št. U-1230/2008 z dne 2. 10. 2009, v katerem je navedeno, da ima Vlada RS določeno mero politične diskrecije pri izbiri med kandidati, ki npr. v približno enaki meri izpolnjujejo strokovne kriterije. Tožnik tako razlogovanje izpodbija in navaja, da je takšno stališče mogoče uporabiti zgolj v primeru, ko obstajajo kandidati, ki v približni meri izpolnjujejo kriterije, v obravnavanem primeru pa sploh ni ustrezne trditvene podlage, ki izkazuje obseg primernih kandidatov, ki bi v enaki ali približni meri izpolnjevali strokovne kriterije. Tožnik zatrjuje, da tožena stranka ni prerekala trditve, da je on najbolj strokovno usposobljen kandidat, zato se že zaradi tega šteje, da je to dejstvo dokazano, in bi ga Vlada morala imenovati, poleg tega pa navaja, da je svojo usposobljenost tudi ustrezno dokazoval z listinami.

Pri odločitvi o pritožbi je treba izhajati iz določbe 6. člena in petega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in naslednji). ZDR v prvem odstavku 6. člena določa, da mora delodajalec iskalcu zaposlitve (v nadaljnjem besedilu: kandidatu) pri zaposlovanju ali delavcu v času trajanja delovnega razmerja in v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi zagotavljati enako obravnavo ne glede na narodnost, raso ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino v skladu s tem zakonom, predpisi o uresničevanju načela enakega obravnavanja in predpisi o enakih možnostih žensk in moških. Enako obravnavo glede na osebne okoliščine iz prejšnjega odstavka mora delodajalec zagotavljati kandidatu oziroma delavcu po določbi drugega odstavka 6. člena ZDR zlasti pri zaposlovanju, napredovanju, usposabljanju, izobraževanju, prekvalifikaciji, plačah in drugih prejemkih iz delovnega razmerja, odsotnostih z dela, delovnih razmerah, delovnem času in odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V skladu s tretjim odstavkom 6. člena ZDR sta prepovedani neposredna in posredna diskriminacija, zaradi katere koli osebne okoliščine iz prvega odstavka tega člena. Neposredna diskriminacija obstaja, če je oseba zaradi določene osebne okoliščine bila, je ali bi lahko bila v enakih ali podobnih situacijah obravnavana manj ugodno kot druga oseba. Posredna diskriminacija zaradi osebne okoliščine obstaja, kadar je oseba z določeno osebno okoliščino bila, je ali bi lahko bila zaradi navidezno nevtralnega predpisa, merila ali prakse v enakih ali podobnih situacijah in pogojih v manj ugodnem položaju kot druge osebe, razen če ta predpis, merilo ali prakso objektivno upravičuje zakoniti cilj in če so sredstva za doseganje tega cilja ustrezna in potrebna. Neposredna ali posredna diskriminacija so tudi navodila za diskriminiranje oseb na podlagi katere koli osebne okoliščine. Če kandidat oziroma delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, mora v skladu s šestim odstavkom 6. člena ZDR delodajalec dokazati, da v obravnavanem primeru ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije. Po določbi sedmega odstavka 6. člena ZDR je v primeru kršitve prepovedi diskriminacije delodajalec kandidatu oziroma delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava.

V skladu z petim odstavkom 204. člena ZDR lahko neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem.

Tožena stranka je navajala, da je bil tožnik s sklepom št. ... z dne 5. 9. 2008, ki mu je bil vročen istega dne, obveščen o neizbiri. Ker je vložil tožbo 28. 8. 2011, je zamudil 30-dnevni rok iz petega odstavka 204. člena ZDR, zato je tožena stranka predlagala zavrženje tožbe. Sodišče prve stopnje je štelo, da je bil tožnik obveščen o neizbiri dne 5. 9. 2008, vendar pa je menilo, da takrat škoda tožniku še ni nastala, oziroma je nastala kasneje. Zato je štelo, da je tožnik pravočasno uveljavljal plačilo odškodnine, znotraj 3 - letnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS; št. 83/2001 in naslednji).

Takšno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje ni pravilno. Tožnik bi moral sodno varstvo zaradi kršitve zakonske prepovedi diskriminacije uveljavljati v roku iz petega odstavka 204. člena ZDR. Ni bistveno, ali je škoda nastala kasneje, v tožnikovem primeru takrat, ko je prejemal nižjo plačo na drugem delovnem mestu oziroma je bil brezposeln, saj ZDR v sedmem odstavku 6. člena predvideva odškodnino, ki jo sodišče odmeri po tožbi, vloženi v roku iz petega odstavka 204. člena ZDR, ko torej bodoča škoda po naravi stvari še ni nastala. Odškodnina po 6. členu ZDR torej ne predstavlja odškodnine po splošnih načelih civilnega prava, temveč „sui generis“ odškodnino, pri določitvi katere pa sodišče lahko upošteva tudi škodo, ki jo bo v prihodnosti utrpel neizbrani diskriminirani kandidat. Zato kasneje, po poteku roka iz petega odstavka 204. člena ZDR, te odškodnine neizbrani kandidat ne more več uspešno uveljavljati in s tem za nazaj, po poteku 30-dnevnega roka iz petega odstavka 204. člena ZDR, dokazovati, da je bil pri izbiri diskriminiran.

Ker torej tožnik iz tega razloga, to je zato, ker ni pravočasno uveljavljal sodnega varstva v roku iz petega odstavka 204. člena ZDR, ni upravičen do odškodnine po 6. členu ZDR, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, kot že rečeno, iz drugih razlogov. Ker je že zaradi navedenega pritožba neutemeljena, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na vprašanje diskrecije Vlade Republike Slovenije pri imenovanju kandidata za zagovornika načela enakih možnosti po ZUNEO.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Do ostalih pritožbenih navedb se, kot je že obrazloženo, pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj niso pravno odločilne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).


Zveza:

ZDR člen 6, 6/1, 6/6, 6/7, 204, 204/5.OZ člen 352, 352/1.
Datum zadnje spremembe:
22.05.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc4NjQ2