<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Kopru
Kazenski oddelek

VSK sklep in sodba IV Kp 29407/2010
ECLI:SI:VSKP:2013:IV.KP.29407.2010

Evidenčna številka:VSK0005692
Datum odločbe:07.11.2013
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:neujemanje pisno izdelane sodbe z izvirnikom - očitna pomota - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravica do nepristranskega sojenja - izločitev sodnika - izločitev sodnika porotnika - konkretizacija izločitvenega razloga - zahteva za izločitev je prepozna - sprememba obtožnice - identiteta med obtožbo in sodbo - nerazumljivost izreka sodbe - izrek sodbe je v nasprotju sam s seboj - sodba nima razlogov - razlogi so v nasprotju z izrekom - prekoračitev obtožbe - nezakoniti dokazi - konkretizacija pritožbenih navedb - pravice obrambe - pravica do poštenega postopka - zavrnitev dokaznih predlogov - privilegij zoper samoobtožbo - subjektivna in objektivna koneksiteta - izločitev postopka - zasliševanje obremenilnih prič oziroma soobtožencev - navzočnost prejemnika premoženjske koristi - dokazna ocena - kršitev kazenskega zakona - nedovoljeno dajanje daril - nedovoljeno sprejemanje daril - uporaba milejšega zakona - sklenitev oziroma ohranitev posla - pravo oziroma nepravo podkupovanje - sprememba pravne opredelitve - napeljevanje - pomoč - zloraba položaja ali pravic - izraba položaja - neopravljanje dolžnosti - premoženjska škoda - premoženjska korist - naklep - odpustitev kazni - odmera kazni obsojencu - premoženjskopravni zahtevek - odvzem premoženjske koristi - nedopustnost pritožbe

Jedro

Opustitev dolžnosti pridobitve soglasja nadzornega sveta, tako kot je bila obtožnica dopolnjena, predstavlja oziroma je vsebovana v izrabi položaja kot znaku kaznivega dejanja. Pri sklepanju pravnih poslov se namreč predpostavlja, da gre za posle, ki so veljavni nasproti tretjim osebam in zavezuje pravno osebo, a storilec prekorači interna pooblastila. Ko se v internem aktu (statutu) omejijo pooblastila statutarnega zastopnika na način, da zakoniti zastopnik potrebuje soglasje nadzornega sveta za sklenitev določenega pravnega posla, nima pravnega učinka nasproti tretjim osebam, zato tudi prekoračitev internih pooblastil (upravičenj) pomeni izrabljanje (zlorabo) položaja in je že zajet v izvršilni obliki izrabe (zlorabe) položaja in ne v izvršitveni obliki „neopravljanje dolžnosti“. V izvršitveno obliko „neopravljene dolžnosti„ štejejo le (prave) opustitve v smislu drugega odstavka 8. člena KZ, po kateri za opustitev dolžnostnega ravnanja (storitve) odgovarja oseba, ki je zavezana preprečiti nastanek prepovedane posledice, pri čemer mora biti opustitev za nastanek takšne posledice enakega pomena kot storitev.

Pritožba višje državne tožilke, s katero izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, s katero je gospodarsko družbo L. d.d., s premoženjskopravnim zahtevkom, naperjenim zoper obtoženega R.Č. in obtoženega M.M. napotilo na pravdo, ni dovoljena. Že zaradi tega ne, ker ne more imeti več pravic, kot jih ima oškodovanec sam. Oškodovanec namreč sme izpodbijati sodbo samo glede odločbe sodišča o stroških kazenskega postopka, razen če je državni tožilec prevzel pregon od oškodovanca kot tožilca, ko se sme pritožiti iz vseh razlogov, iz katerih se sme izpodbijati sodba. Državni tožilec ni stranka v adhezijskem postopku, kar izhaja iz 101. člena ZKP, ki določa, kdo je aktivno legitimiran za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku. To je tisti, ki je upravičen uveljavljati tak zahtevek v pravdi. Državni tožilec ni upravičen uveljavljati takega zahtevka v pravdi, zato tudi odločbe o premoženjskopravnem zahtevku ne more izpodbijati, celo upravičencu zakon ne daje pravice do pritožbe. Ker ne gre za pomanjkljivost sodbe glede kaznivega dejanja, krivde ali kazni, sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, zakaj je oškodovanca s premoženjskopravnih zahtevkom napotilo na pravdo, razlogi niso v nasprotju z izrekom izpodbijane sodbe, premoženjskopravno korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem je tudi P. d.o.o. odvzelo, zato take odločitve državni tožilec ne more izpodbijati.

Izrek

Pritožbe obtoženega S.P. zoper sklep Okrožnega sodišča v Kopru z dne 8.4.2013, opr. št. IK 1 ter zagovornikov obtoženega S.P. in obtoženega M.M. zoper sklep Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. IK 1 z dne 24.5.2013 se kot neutemeljene zavrnejo.

Pritožbam obtoženega M.M.,zagovornika obtoženega M.M. in zagovornikov obtoženega S.P. zoper sodbo Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. I K 1 z dne 10.1.2013, v zvezi s sklepoma istega sodišča opr. št. I K 1 z dne 8.4.2013 in 24.5.2013 se deloma ugodi in se izpodbijana sodba tudi po uradni dolžnosti spremeni tako, da se:

1. V opisu kaznivega dejanja:

- v točki III izreka besedilo „ ,da bi zaradi pridobitve in ohranitve posla zanemaril koristi svoje organizacije“ nadomesti z besedilom: „kot protiuslugo za sklenitev posla“ ,

- v točki IV besedilo „pri pridobitvi oz. ohranitvi posla“ nadomesti z besedilom „kot protiuslugo za sklenitev posla“,

- v točki V besedilo „ ,da bi zaradi pridobitve in ohranitve posla zanemaril koristi svoje organizacije“ nadomesti z besedilom „kot protiuslugo za sklenitev posla“, besedilo v isti točki „pri pridobitvi oz. ohranitvi posla“ pa nadomesti z besedilom „kot protiuslugo za sklenitev posla“;

2. V pravni kvalifikaciji:

- kaznivega dejanja glede obtoženega R.Č., opisanega v točki III tako, da se glasi „kaznivo dejanje nedovoljenega sprejemanja daril po drugem odstavku 247. člena KZ“,

- kaznivega dejanja glede obtoženega M.M. opisanega v točki IV tako, da se glasi „kaznivo dejanje nedovoljenega dajanja daril po drugem odstavku 248. člena KZ“,

- kaznivega dejanja glede obtoženega S.P. v točki V/1 tako, da se glasi „napeljevanje h kaznivemu dejanju nedovoljenega sprejemanja daril po drugem odstavku 247. člena KZ, v zvezi s 26. členom KZ„ in pod točko V/2 „napeljevanje h kaznivemu dejanju nedovoljenega dajanja daril po drugem odstavku 248. člena KZ, v zvezi s 26. členom KZ“;

3. V odločbi o kazenski sankciji:

- glede obtoženega R.Č. tako, da se obtožencu za kaznivo dejanje nedovoljenega sprejemanja daril, na podlagi drugega odstavka 247. člena KZ, določi kazen 1 (enega) leta in 5 (pet) mesecev zapora ter v enotni zaporni kazni tako, da se zniža na 5 (pet) let in 9 (devet ) mesecev zapora

- glede obtoženega M.M. tako, da se obtožencu za kaznivo dejanja nedovoljenega dajanja daril, na podlagi tretjega odstavka 248. člena KZ, kazen odpusti, za kaznivo dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic, se določena kazen zniža in se obtožencu izreče kazen 3 (treh) let zapora

- glede obtoženega S.P. tako, da se za napeljevanje h kaznivemu dejanju nedovoljenega sprejemanja daril, na podlagi drugega odstavka 247. člena KZ, določi kazen 1 (enega) leta in 5 (pet) mesecev zapora, za napeljevanje h kaznivemu dejanju nedovoljenega dajanja daril, na podlagi drugega odstavka 248. člena KZ, določi kazen 1 (eno) leto zapora. Po prvem odstavku 48. člena KZ se obtožencu, upoštevajoč kot določeno kazen 4 (štirih) let zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. I K 2, z dne 30.9.2010, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru, opr. št. I Kp 3 z dne 17.2.2011 in določeni kazni iz te sodbe, na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ izreče enotna kazen 6 (šest) let zapora.

Po prvem odstavku 48. člena KZ se obtožencu v izrečeno enotno kazen všteje čas prebit v priporu in čas že prestanega dela kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Kopru z dne 30.9.2010, opr. št. I K 2, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru, opr. št. I Kp 3 z dne 17.2.2011.

4. V odločbi o odvzemu premoženjske koristi P. d.o.o. tako, da se znesek 2.274.001,16 EUR nadomesti z zneskom 2.244.001,16 EUR.

5. V ostalem se pritožbe obtoženega M.M., njegovega zagovornika in zagovornikov obtoženega S.P. ter pritožbe višje državne tožilke, obtoženega S.P., zagovornikov obtoženega R.Č. in P. d.o.o. v celoti kot neutemeljene zavrnejo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Glede popravnih sklepov

Glede sklepa o popravku sodbe opr. št. I K1, z dne 8.4.2013:

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje izrek sodbe popravilo, med drugim, napačno izpisano besedo števila 3, v določitvi enotna zaporne kazni obtoženemu S.P., saj je v pisnem odpravku sodbe namesto besede treh, kot je v izvirniku sodbe, izpisana beseda „štirih“.

2. Zoper ta sklep se pritožuje obtoženi S.P. s trditvijo, da v tem delu ne gre za pisno pomoto, ter da je sodišče v popravnem sklepu navedlo že tretjo različico.

3. Pritožba ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo. Pregled izvirnika sodbe s popravkom, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa pokaže, da je dejansko šlo za pomoto, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo s popravkom.

Glede sklepa o popravku sodbe opr. št. I K 1 z dne 24.5.2013:

4. S tem sklepom je sodišče opravilo več popravkov, kot izhaja iz izreka tega sklepa, saj se pisno izdelana sodba in njen izvirnik nista ujemala.

5. Zoper ta sklep sta vložila pritožbi zagovorniki obtoženega S.P. in obtoženi M.M.

6. Zagovorniki obtoženega S.P. trdijo, da ne gre za očitne pisne pomote, temveč za bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, kot tudi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, saj je sodišče prekoračilo obtožbo. Navajajo še, da so se roki za pritožbo obtoženemu S.P. že zdavnaj iztekli in je glede izreka uveljavljal kršitev in nerazumljivost izreka, ki ga želi sedaj sodišče nedopustno sanirati s popravnim sklepom in mu s takim postopanjem odvzeti pravico do pritožbe. Pritožniki še trdijo, da se tudi sicer popravni sklepi nanašajo na neskladnost med pisno izdelano sodbo z izvirnikom, obravnavani primer pa ni tak, saj ne gre za neskladnost pisno izdelane sodbe z izvirnikom, ampak z razglašeno sodbo.

7. Obtoženi M.M. v pritožbi navaja, da popravni sklep presega zgolj očitne napake, da posega v pristojnost sodišča druge stopnje in je nezakonit.

8. Pritožbi nista utemeljeni, zato ju je pritožbeno sodišče zavrnilo.

9. Po prvem odstavku 365. člena ZKP popravi sodišče med drugim neskladnost pisno izdelane sodbe z izvirnikom s posebnim sklepom na zahtevo strank ali po uradni dolžnosti. Če se pisno izdelana sodba in njen izvirnik ne ujemata glede podatkov iz 1. do 5. in 7. točke prvega odstavka 359. člena tega zakona, se sklep o popravku vroči osebam, ki so naštete v 363. členu tega zakona in v tem primeru teče rok za pritožbo zoper sodbo od dneva vročitve sklepa, zoper katerega ni posebne pritožbe. Prvi odstavek 317. člena določa, da se za izvirnik sodbe šteje izrek sodbe v zapisniku o glavni obravnavi, ki je tudi razglašena sodba. Po prvem odstavku 364. člena ZKP se mora pisno izdelana sodba popolno ujemati s sodbo, ki je bila razglašena. V obravnavani zadevi je pri pisni izdelavi sodbe prišlo do več neskladij med razglašeno in pisno izdelano sodbo, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je ta neskladja odpravilo. Res se popravki nanašajo tudi na podatke iz 1. do 5. točke 359. člena ZKP, vendar ne gre za vsebinske napake in pomanjkljivosti, temveč za očitne pomote v citiranju posameznih členov oz. v navedbi kazenskega zakonika (KZ oz. KZ-1). Glede na navedeno pritožnika ne moreta uspeti, ko trdita nasprotno.

Glede izpodbijane sodbe

10. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega R.Č. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ in kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril po prvem odstavku 247. člena KZ, obtoženega M.M. kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja in pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ, v zvezi s 27. členom KZ ter kaznivega dejanja nedovoljenega dajanja daril po prvem odstavku 248. člena KZ, obtoženega S.P. napeljevanja h kaznivemu dejanju nedovoljenega sprejemanja daril po prvem odstavku 247. člena KZ in napeljevanja h kaznivemu dejanju nedovoljenega dajanja daril po prvem odstavku 248. člena KZ, oboje v zvezi s 26. členom KZ. Obtoženemu R.Č. je za nadaljevano kaznivo dejanja zlorabe položaja ali pravic na podlagi drugega odstavka 244. člena KZ določilo kazen štiri leta in šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje nedovoljenega sprejemanja daril na podlagi prvega odstavka 247. člena KZ je določilo kazen enega leta in osem mesecev zapora, nakar mu je, v skladu z 2. točko drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen šest let zapora. Na podlagi prvega in drugega odstavka 67. člena KZ je obtoženemu R.Č. prepovedalo opravljanje poslovodskega dela in članstva v vseh upravah in nadzornih svetih gospodarskih in negospodarskih družb in skladov za razdobje petih let, šteto od pravnomočnosti sodbe dalje, pri čemer se čas prestan v zaporu ne všteva v čas trajanja varnostnega ukrepa. Na podlagi 95. in 96. člena KZ je obtoženemu R.Č. odvzelo protipravno premoženjsko korist v višini 86.000,00 EUR. Obtoženemu M.M. je za kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ, v zvezi s 27. členom KZ določilo kazen štiri leta zapora, za kaznivo dejanje nedovoljenega dajanja daril, po prvem odstavku 248. člena KZ v zvezi s tretjim odstavkom 43. člena KZ določilo zaporno kazen tri mesece zapora, nakar mu je v skladu z 2. točko drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen štirih let in enega meseca zapora. P. d.o.o. je odvzelo protipravno premoženjsko korist v višini 2.274.001,16 EUR, L. d.d. pa je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Obtoženemu S.P. je za napeljevanje h kaznivemu dejanju nedovoljenega sprejemanja daril po prvem odstavku 247. člena KZ določilo kazen enega leta in osem mesecev zapora, za napeljevanje h kaznivemu dejanju nedovoljenega dajanja daril po prvem odstavku 248. člena KZ, določilo kazen enega leta in osem mesecev zapora, nakar mu je, na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen treh let zapora. Na podlagi 95. in 96. člena KZ je obtoženemu S.P. odvzelo protipravno premoženjsko korist v višini 245.000,00 EUR. Glede stroškov kazenskega postopka je odločilo, da so obtoženci dolžni povrniti stroške iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, vključno s sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

11. Proti taki sodbi so vložili pritožbe: višja državna tožilka B.M.R., zagovorniki obtoženega R.Č., obtoženi M.M., zagovornik obtoženega M.M., obtoženi S.P., zagovorniki obtoženega S.P. ter družba P. d.o.o.

12. Višja državna tožilka navaja, da vlaga pritožbo iz razloga po 4. točki 370. člena ZKP, to je zaradi odločbe o premoženjskopravnem zahtevku in odvzemu protipravne premoženjske koristi ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da odločitev o odvzemu premoženjske koristi P. d.o.o. razveljavi in ugodi premoženjskopravnemu zahtevku L. d.d. v celoti. Zagovorniki obtoženega R.Č. navajajo, da vlagajo pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenskih sankcijah in odvzemu premoženjske koristi ter pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi v celoti ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe oz. podrejeno, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje pred spremenjenim senatom. Obtoženi M.M. navaja, da vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izreče oprostilno sodbo, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovornik obtoženega M.M. navaja, da vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 8., 9. in 11. točki prvega odstavka ter po drugem odstavku 371. člena ZKP, zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po prvem odstavku 373. člena ZKP in zaradi odločbe o kazni po prvem odstavku 374. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka 370. člena ZKP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe obeh očitanih kaznivih dejanj, podrejeno, da izpodbijano sodbo v zvezi s kaznivim dejanjem in točke IV izreka spremeni tako, da mu kazen iz razloga po določbi tretjega odstavka 248. člena KZ odpusti, še podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in še podrejeno, da v primeru potrditve sodbe sodišča prve stopnje le-to v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da namesto zaporne kazni obtožencu za obe kaznivi dejanji izreče pogojno obsodbo, v primeru odločitve o vrnitvi zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje pa, na podlagi četrtega odstavka 392. člena ZKP odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred popolnoma spremenjenim senatom. Obtoženi S.P. v pritožbi navaja, da vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenskih sankcijah ter o odvzemu protipravne premoženjske koristi ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in ga oprosti obtožbe, podrejeno pa, da postopek vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje z odredbo, da sodi v spremenjenem senatu. Ta obtoženec je vložil tudi dopolnitev pritožbe, ki jo je pritožbeno sodišče obravnavalo skupaj s pritožbo. Enake pritožbene razloge in enak pritožbeni predlog kot obtoženi S.P. uveljavljajo tudi njegovi zagovorniki v pritožbi. Družba P. d.o.o. navaja, da vlaga pritožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja kot tudi zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in sicer tistih, ki sta jih v obravnavani zadevi z njunima pritožbama zoper isto sodbo uveljavljala obtoženi M.M. in njegov zagovornik. Dodatno uveljavlja pritožbeni razlog in 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da družbi P. d.o.o. zatrjevano premoženjsko korist ne odvzame, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

13. Na pritožbo višje državne tožilke so podali odgovore: obtoženi M.M., zagovornik obtoženega M.M. in zagovorniki obtoženega R.Č. Vsi predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbo višje državne tožilke zavrne kot neutemeljeno.

14. Družba P. d.o.o. je v pritožbi, sklicujoč se na prvi odstavek 378. člena ZKP, zahtevala, da se jo obvesti o seji pritožbenega sodišča. Prvi odstavek 378. člena ZKP določa, da sodišče o seji obvesti vse stranke in zagovornike, če katerikoli izmed njih zahteva, da je o seji senata obveščen, ali če predsednik senata oz. senat oceni, da je njihova navzočnost na seji koristna za razjasnitev stvari. Iz tega navedenega določila izhaja, da sodišče o seji obvesti le stranke in zagovornike. Stranka je, kot izhaja iz osme alineje 144. člena ZKP, tožilec in obdolženec. P. d.o.o. ni stranka, zato je pritožbeno sodišče ni obvestilo o seji senata.

15. Pritožbe obtoženega M.M., njegovega zagovornika in zagovornikov obtoženega S.P. so deloma utemeljene, v preostalem delu so neutemeljene; pritožbe zagovornikov obtoženega R.Č., obtoženega S.P., višje državne tožilke in P. d.o.o. pa so v celoti neutemeljene. Izpodbijano sodbo je bilo potrebno spremeniti tudi po uradni dolžnosti.

Uveljavljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka

Glede uveljavljene kršitve pravice do nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave:

16. S sklepom predsednika Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. Su 1 z dne 21.3.2012 je bila zavrnjena zahteva za izločitev predsednice senata, ki sta jo vložila obtoženi S.P. in njegov zagovornik z dne 24.1. in 3.2.2012 iz razloga iz 4., 4.a in 6. točke 39. člena tedaj veljavnega Zakona o kazenskem postopku. S sklepom podpredsednice Višjega sodišča v Kopru, opr. št. Su 1 je bila zavrnjena zahteva zagovornikov obtoženega R.Č. in obtoženega S.P., ki sta ju podala na predobravnavnem naroku dne 28.5.2012, ko sta zahtevala izločitev predsednice senata in predsednika Okrožnega sodišča v Kopru in uveljavljala izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP. S sklepom podpredsednika Okrožnega sodišča v Kopru z dne 20.6.2012, opr. št. Su 1 je bila zavrnjena zahteva za izločitev predsednice senata, ki jo je vložil obtoženi S.P. po svoji zagovornici na naroku 18.6.2012, ko je uveljavljal izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP in 2. točki drugega odstavka 39. člena tedaj veljavnega ZKP. Odločitve po prej navedenih sklepih izpodbijajo v pritožbi zoper izpodbijano sodbo obtoženi S.P., njegovi zagovorniki in zagovornik obtoženega R.Č. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so bile zahteve za izločitev pravilno zavrnjene in uveljavljena kršitev pravice do nepristranskega sojenja oz. uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ni podana.

17. Zagovorniki obtoženega S.P. v pritožbi navajajo, da bi morala biti predsednica senata izločena iz sojenja v tej kazenski zadevi, ne glede na razloge, ki jih je v utemeljitev odločitve podala. Trdijo, da predsednica senata ob izvedbi kontrolnih dejstev v drugi pravnomočni kazenski zadevi opr. št. K 2 ter ob tam zavzetem stališču o neverodostojnosti obtoženega S.P. ter ob obsodbi, da je izsiljeval zneske, povezane z luškimi posli, ni mogla biti popolnoma nepristranska. Po oceni pritožnikov bi vsak povprečno razumen človek podvomil v nepristranskost predsednice senata in sodišča v celoti. Opozarjajo, da je bila podana kazenska ovadba, tako s stani predsednice senata zoper obtoženca kot tudi obtoženca proti predsednici senata, kar dodatno vzbuja dvom v nepristranskost. Sam obtoženi S.P. navaja, da so bile njegove zahteve in zahteve njegovih zagovornikov za izločitev predsednice senata neutemeljeno zavrnjene. Trdi, da je v obravnavani kazenski zadevi bila po sodnem redu določena za predsednico senata sodnica, ki se je izločila zgolj zaradi tega, ker naj bi bila sošolka z enim od obtoženih, nato je zadevo dobil sodnik, ki se je izločil, ker je bil seznanjen z dokazom, ki je bil izločen iz spisa, kot tretja je prevzela zadevo sodnica, ki je bila prav tako seznanjena z izločenim dokumentom, kot tudi z drugo vsebino spisa (čeprav izločen po razdruženi zadevi), saj je ta spis po potrebi uporabljala in iz njega izvajala dokaze v zaključeni zadevi I K 2. V prej navedeni pravnomočni zadevi se je predsednica senata večkrat opredelila do zadev, ki so predmet postopka v obravnavani zadevi, kar po oceni pritožnika jasno nakazuje, da predsednica senata ne more zagotoviti neodvisno, nepristrano in pravično sojenje. Glede na to, da je vodila postopek v zaključeni zadevi opr. št. I K 2 in bila seznanjena z dokazi, ki so v obravnavani zadevi, je že izoblikovala svoje mnenje, ki je vplivalo tako na odločanje v predhodni zadevi, kot na odločanje v obravnavani zadevi in je po oceni pritožnika „skoraj nemogoče, da bi kljub dokazom, ki so pričali v korist obdolženca“ „povozila“ svoje trditve iz predhodne pravnomočno zaključene zadeve“. V predhodni kazenski zadevi je bil za predsednico senata M.M. verodostojna priča, kljub dokazovanju nasprotnega, v sodnem postopku opr. št. I K 3 in obravnavanem postopku pa je prej navedeni obtožen poslovne goljufije, pomoči kaznivega dejanja zlorabe položaja in nedovoljenega dajanja daril. Opozarjajo na obrazložitev v sklepu predsednika sodišča, da je sodnica podala mnenje, da so vzroki za njeno izločitev utemeljeni, kar predsednik sodišča ni upošteval. V kolikor bi prišlo do izločitve predsednice senata, ni bilo na razpolago nobenega drugega kazenskega sodnika in bi moralo o zadevi odločati drugo sodišče, kar pa vodstvu Okrožnega sodišča v Kopru ni bilo sprejemljivo in je vztrajalo na tem, da postopek sodi sodnica x. Obtoženi S.P. trdi, da mu je bila s tem kršena zakonska in ustavna pravica do pravičnega in nepristranskega sojenja (23. člen Ustave RS). Zagovorniki obtoženega R.Č. tudi trdijo, da bi morala biti predsednica senata izločena iz obravnavanja te zadeve, ker se je seznanila z vsebino uradnega zaznamka z dne 13.10.2009 (list.št. 199 – 201), ki ga je iz spisa izločil okrožni sodnik y, ta je v nadaljevanju podal predlog za svojo izločitev, zaradi česar je bil izločen iz sojenja. Prav to listino je videla sodnica x Pritožniki navajajo, da o njihovi zahtevi sploh ni bilo odločeno (po njihovi oceni je bilo s sklepom podpredsednice Višjega sodišča v Kopru, opr. št. Su 2 z dne 4.6.2012 odločeno le o zahtevi zagovornikov obtoženega S.P.). Zaključujejo, da predsednica senata ne bi smela soditi v tej zadevi, kar je tudi smiselno sama ugotavljala v svojem pisanju. Po oceni pritožnikov gre za absolutno bistveno kršitev, prav tako „je podan izločitveni razlog, navedeno pa je potrebno presojati še dodatno, skladno z Evropsko konvencijo EKČP in Mednarodno konvencijo za človekove pravice“. Pritožniki še navajajo, da je bila podana pristranost predsednice senata tudi zato, ker je odločala o ugovoru zoper obtožnico v drugi zadevi I K 4, kjer je državno tožilstvo na obtoženega R.Č. naslovilo očitek zlorabe položaja in pravic, kjer je bil obtožen tudi I.K., ki je bil v obravnavani zadevi zaslišan kot priča.

18. Pritožbene navedbe zgoraj navedenih pritožnikov niso utemeljene. Pregled spisovnih podatkov kaže, da je bila obravnavana zadeva najprej dodeljena v sojenje okrožni sodnici z, ki je bila s sklepom podpredsednika Okrožnega sodišča v Kopru z dne 15.6.2011, opr. št. Su 2 izločena iz sojenja po 6. točki 39. člena ZKP, ker je podpredsednik okrožnega sodišča ocenil, da so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom v njeno nespristranskost (v času študija je bila sošolka obtoženega R.Č., skupaj sta opravljala pripravništvo na sodišču, obtoženčeva žena pa je njena sestrična – list. št. 1672 – 1673). Podpredsednik okrožnega sodišča je s prej navedenim sklepom odločil, da se zadeva v skladu z določbami sodnega reda dodeli v reševanje drugemu zakonitemu sodniku. Tako je bila zadeva dodeljena okrožnemu sodniku y, ki je dal predlog za izločitev iz obravnavanja predmetne kazenske zadeve iz razloga po 4.a točki 39. člena ZKP, ker se je seznanil z dokazom, ki se mora pod določbah tega zakona izločiti iz spisa. Gre za uradni zaznamek o zbranih obvestilih od S.P. z dne 13.10.2009, ki ga je okrožni sodnik y izločil s sklepom z dne 6.12.2011 (list. št. 1777). Predsednik Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom opr. št. Su 2 z dne 29.12.2011 predlogu sodnika ugodil in ga izločil iz nadaljnjega obravnavanje te kazenske zadeve ter hkrati odločil, da se po določilih sodnega reda zadeva dodeli sodniku, ki je na vrsti za dodelitev zadeve. Iz obrazložitve tega sklepa (list. št. 1838 – 1839) izhaja, da se predsednik sodišča ni seznanil z vsebino izločenega dokaza, zato ni ocenjeval, ali je vsebina očitno takšna, da bi lahko vplivala na sodnikovo odločitev. Pritožniki prej navedeni sklep ne problematizirajo in kot pravilno ugotavljajo, je bila nato zadeva po določilih sodnega reda dodeljena v reševanje okrožni sodnici x, glede katere pritožniki trdijo, da bi morala biti izločena, ker se je tudi ona seznanila z uradnim zaznamkom, ki je bil s sklepom tedanjega predsednika senata, okrožnega sodnika y, opr. št. I K 1 z dne 6.12.2011 izločen iz spisa, torej uveljavljajo izločitveni razlog iz tedaj veljavne 4.a točke 39. člena ZKP (sedaj 2. točke drugega odstavka 39. člena ZKP). Predsednik sodišča je tako zahtevo zavrnil, pri čemer iz sklepa z dne 21.3.2012 (list. št. 1881 – 1884) izhaja, da je pribavil uradni zaznamek o zbranih obvestilih od S.P., ki je bil s sklepom tedanjega predsednika senata z dne 6.12.2011 izločen na podlagi določbe 83. člena ZKP. Kot je ugotovil predsednik sodišča in to obrazložil v 6. točki sklepa opr. št. Su 1 z dne 21.3.2012, je iz vsebine uradnega zaznamka videti, da obtoženi S.P. o očitku glede napeljevanja k nedovoljenemu sprejemanju daril in nedovoljenemu dajanju daril sploh ni govoril oz. o tem ni bil niti izprašan, zato je predsednik sodišča ocenil, da se vsebina uradnega zaznamka očitno ne nanaša na sedaj obravnavane očitke obtoženemu S.P. ter na sodničino odločitev ne more vplivati, zato izločitveni razlog iz 4.a točke 39. člena ZKP ni podan. Te ugotovitve in ocene predsednika sodišča pritožniki ne izpodbijajo, ampak v pritožbi le trdijo, da bi morala biti predsednica senata izločena že zato, ker se je seznanila s prej navedenim uradnim zaznamkom, ki je bil izločen iz spisa. Pritožniki torej ne zatrjujejo, da bi vsebina izločenega uradnega zaznamka lahko vplivala na sodničino odločitev, kar je pogoj za izločitveni razlog po tedaj veljavni 4.a točki 39. člena ZKP. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da pritožniki nimajo prav, ko v pritožbi ponavljajo, da je podan ta izločitveni razlog.

19. Z zgoraj navedenim sklepom predsednika Okrožnega sodišča v Kopru je bila zavrnjena tudi zahteva za izločitev iz izločitvenega razloga po 6. točki 39. člena ZKP, ko so obtoženi S.P. in njegovi zagovorniki trdili, da je podan dvom v sodničino nepristranskost, ker se je predsednica senata v drugi kazenski zadevi I K 2, ki je bila na začetku združena z obravnavano zadevo, večkrat opredelila do obravnavane zadeve, bila seznanjena z dokazi te zadeve in si je izoblikovala svoje mnenje, ki je vplivalo tako na odločanje v predhodni zadevi, kot tudi obravnavani zadevi. Predsednik sodišča je v zgoraj navedenem sklepu v točki 7 pravilno zavzel stališče, kateremu pritožbeno sodišče pritrjuje, o tem je pravilno zavzeto stališče tudi v izpodbijani sodbi v točki 87. Ob dejstvu, da je šlo v razdruženi kazenski zadevi opr. št. I K 2 za povsem različne obtožbene očitke (obtoženi S.P. je bil v obravnavani zadevi pravnomočno obsojen zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja izsiljevanja po tretjem in prvem odstavkom 213. člena KZ-1, nadaljevanega kaznivega dejanja poskusa samovoljnosti po drugem in četrtem odstavku 310. člena v zvezi s 34. členom KZ-1 ter kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po drugem in prvem odstavku 307. člena KZ-1), slednje ne more predstavljati okoliščine, ki bi vzbujala dvom v nepristranskost sodnika, kot trdita pritožnika. To posredno potrjuje tudi določba drugega odstavka 165. člena Sodnega reda, ki določa, da se v primeru, če sodišče po določbah procesnih zakonov odloči, da se postopek zoper eno osebo ali udeleženca izloči in konča posebej, izločeno zadevo dodeli istemu sodniku (tako tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 90103/2010 z dne 10.10.2013). Res je, kar zatrjujeta pritožnika, da se je predsednica senata v prvem postopku že seznanila z nekaterimi dokazi, ki so bili uporabljeni tudi v obravnavanem postopku, ravno tako je res, da se je sodišče v prej navedeni zadevi opredelilo do izpovedbe sedaj obtoženega M.M. (v zgoraj navedeni zadevi oškodovanca in pričo), vendar so bili ti dokazi ocenjevani z vidika obtožbenih očitkov v prej navedeni zadevi, ti pa so bili drugačni kot v obravnavani zadevi, zato ta okoliščina ni takšna, da bi že sama po sebi vzbujala dvom, ali bo sodnica v obravnavanem postopku bila nenepristranska. Pritožbene trditve predstavljajo izključno subjektivno prepričanje obtoženega S.P. in njegovih zagovornikov o pristranskosti predsednice senata, ki ni podprto z nobeno konkretno okoliščino, ki bi lahko objektivno vzbujala dvom o nepristranskosti, zato ne more predstavljati razloga za izločitev. Pristranskost sodnika je podana, če obstajajo take okoliščine, ki bi pri vsakem razumnem človeku vzbudile upravičen dvom, da sodnik o zadevi ne bo mogel odločati nepristransko. Glede sodnikov sodišča obstaja domneva nepristranskosti, saj je nepristranskost ena od dolžnosti, za katero sodniki zaprisežejo, da jo bodo izpolnjevali. Zato mora tisti, ki si prizadeva doseči izločitev sodnika, dokazati morebitno pristranskost. Okoliščine, ki jih navajajo pritožniki, po oceni pritožbenega sodišča niso take.

20. Zagovorniki obtoženega R.Č. so prepozni (2. odstavek 41. člena ZKP), ko uveljavljajo izločitveni razlog s trditvijo, da na pristranost predsednice senata kaže okoliščina, da je sodelovala pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico v kazenski zadevi opr. št. I K 4, to je zadevi, v kateri je obtoženi R.Č. obtožen zlorabe položaja in pravic in v kateri je kot priča predlagan I.K., ki je v obravnavani zadevi bil zaslišan kot priča. Tudi sicer okoliščina, da je po trditvah pritožnika sodišče v izpodbijani sodbi štelo izpoved priče K. kot „poskus razbremenitve Č.“, ni okoliščina,. ki bi vzbujala dvom v nepristranost predsednice senata.

21. Zagovorniki obtoženega S.P. ne morejo uspeti s ponavljanjem trditev, da bi morala biti predsednica senata izločena iz obravnavanja te kazenske zadeve ker „ob izvedbi kontrolnih dejstev, in tudi zavzetem stališču o neverodostojnosti obtoženega P. ter ob obsodbi, da je izsiljeval zneske, povezane z luškimi posli, predsednica senata ni mogla biti popolnoma nepristranska ter zaradi navedenih dejstev, zaradi odmevnosti procesa, zaradi že zavzetega stališča vsak povprečno razumen človek podvomi v nepristranskost predsednice senata in sodišča v celoti“. Očitno je, čeprav pritožniki izrecno ne navajajo, se enako kot obtoženi S.P. sklicujejo na že pravnomočno razsojeno zadevo opr. št. I K 2, vendar, kot že zgoraj povedano, gre le za subjektivno oceno pritožnikov. Če dvom v nepristranost ni podana niti pri sodniki, ki mora ponovno odločati o zadevi v primeru razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje, ko gre za isto zadevo (163. člen Sodnega reda) kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje v 87. točki izpodbijane sodbe, je jasno, da razlogi, ki jih izpostavljajo pritožniki, ne morejo predstavljati okoliščine, ki bi kazala na pristranost predsednice senata v obravnavani zadevi, v kateri gre za povsem druge obtožbene očitke. Po oceni istih pritožnikov dodatno vzbuja dvom v nepristranskost predsednice senata okoliščina, da je bila podana kazenska ovadba s strani obtoženca zoper predsednico senata ter podana kazenska ovadba zoper obtoženca na pobudo predsednice senata. Glede tega je že pravilno zavzel stališče predsednik Okrožnega sodišča v Kopru v zgoraj navedenem sklepu opr. št. Su 1 z dne 21.3.2012 (točka 7), kot tudi izpodbijana sodba v točki 87, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje.

22. Zagovorniki obtoženega R.Č. tudi nimajo prav, ko trdijo, da o njihovi zahtevi za izločitev v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo odločeno oz. da je podpredsednica Višjega sodišča v Kopru odločila le o zahtevi za izločitev zagovornikov obtoženega S.P. (gre za izločitev iz izločitvenega razloga po 4.a točki 39. člena tedaj veljavnega ZKP). Ti pritožniki so očitno spregledali, da je bilo s prej navedenim sklepom odločeno tudi o njihovi zahtevi, kar izrecno izhaja iz izreka tega sklepa in obrazložitve v 9. točki, kjer je pojasnjeno, da je bila zahteva v tem delu zavrnjena na podlagi petega odstavka 41. člena ZKP, veljavnega v času odločanja dne 4. junija 2012, to je zato, ker so pritožniki tedaj uveljavljali vsebinsko iste razloge, kot jih je uveljavljala obramba S.P. v zahtevi z dne 3.2.2012, o kateri je bilo že odločeno s sklepom predsednika Okrožnega sodišča v Kopru z dne 21.3.2012. Pritožniki so očitno spregledali, da se obravnavana določba ne nanaša le na prej uveljavljane razloge istega vložnika zahteve za izločitev, ampak tudi na uveljavljanje razlogov, ki jih je v isti zadevi že uveljavljal sodnik, sodnik porotnik ali druga stranka, in je bila zahteva iz teh razlogov zavrnjena.

Glede zavrnitve zahteve za izločitev sodnika porotnika A.G.:

23. Zagovornik obtoženega M.M. v pritožbi uveljavlja kršitev pravice do obrambe oz. kršitev pravice do poštenega sojenja, ker je o obtoženčevi krivdi in kazenski odgovornosti odločal sodnik porotnik A.G., pri katerem so po trditvah pritožnika podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. V obširni pritožbi (od strani 2 – 6), v kateri sicer pravilno povzema judikate Evropskega sodišča za človekove pravice in Ustavnega sodišča Republike Slovenije, pritožnik ponavlja navedbe iz zahteve za izločitev, ki jo je podal na glavni obravnavi dne 12.9.2012 (pritožbeno sodišče je, ker se zahteva za izločitev pritožnika v spisu ni nahajala, pridobilo spis opr. št. Su 4, v katerem se nahaja sklep predsednika Okrožnega sodišča v Kopru z dne 12.9.2012, opr. št. Su 4 - v predmetnem spisu na list.št. 2712 – 2714). Pritožnik je v zahtevi za izločitev sodnika porotnika utemeljeval dvom v nepristranskost sodnika porotnika z njegovo politično opredeljenostjo oz. članstvom stranke, katere član je tudi soobtoženi S.P., z dejstvom, da je sodnik porotnik A.G. „celo kandidiral na državnozborskih volitvah leta 2000 na listi S. stranke v drugi (postojnski) volilni enoti, kjer se je nahajal na 3. zaporednem mestu liste, takoj pred četrtonastopajočim kandidatom S.P.“, da je bil predsednik koprskega mestnega odbora S. Stranke leta 2002 in „uspel doseči funkcijo mestnega svetnika“ ter da je v občini v razdobju 2002 – 2006 zasedel položaj predsednika odbora za krajevno samoupravo, torej da gre za „karierno visoko pozicioniranega člana politične stranke, ki se je do obtoženega M.M. izrazito fokusirano opredelila in nad njim zagnala medijski pogrom“, kot je navedel pritožnik v zahtevi za izločitev. Kot četrto dejstvo je pritožnik v zahtevi izpostavljal javno izjavo sodnika porotnika leta 2003 na portalu 24 ur, kar naj bi kazalo na neprimernost sodnika porotnika, da opravlja sodniško dolžnost v obravnavani zadevi. Trditev pritožnika je, da je bil sodnik porotnik močno obremenjen z vnaprej izoblikovanimi točno določenimi strankarsko zavezujočimi stališči do obtoženega M.M.. Po njegovi oceni torej položaj sodnika porotnika v stranki, predvsem pa v situaciji, ko se je ta stranka jasno in odločno „hostilno opredelila do obtoženega M.M., ga vodi k trdnemu zaključku, da bi moral sodnik porotnik A.G. biti v obravnavani zadevi izločen“. V pritožbi pritožnik spreminja utemeljitev „prvega dejstva“ kot ga je uveljavljal v zahtevi za izločitev, to je, da je sodnik porotnik A.G. član S. Stranke. Sedaj trdi, da je sodnik porotnik A.G. bil član te stranke, glede na to, da je sodnik porotnik v izjavi z dne 12.9.2012 zapisal, da je bil član v razdobju od leta 2000 – 2006. Kljub drugačnemu izhodišču, iz katerega je pritožnik v zahtevi za izločitev izpeljeval vsa druga dejstva in zaključek, da je podan dvom v nepristranskost sodnika porotnika, pritožnik ocenjuje, da so te okoliščine še vedno take, da vzbujajo dvom v nepristranskost sodnika porotnika.

24. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je bila zahteva za izločitev sodnika porotnika prepozna oz. v nasprotju z drugim odstavkom 41. člena ZKP, ki določa, da mora stranka zahtevati izločitev sodnika ali sodnika porotnika takoj, ko izve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Med glavno obravnavo sme zahtevati izločitev zaradi razloga iz 6. točke prvega odstavka samo, če je razlog izločitve nastal po začetku glavne obravnave, če je bil podan že prej pa le, če stranki ni bil in tudi ni mogel biti znan. Glavna obravnava se je v obravnavani zadevi pričela dne 5.9.2012, zahtevo za izločitev, kot izhaja iz podatkov spisa, pa je pritožnik prinesel neposredno na glavno obravnavo dne 12.9.2012. Pritožnik je v zahtevi za izločitev sicer prepričljivo pojasnil, da na sam dan glavne obravnave dne 5.9.2012 ni imel možnosti podati zahteve za izločitev oz. da mu ni bil razlog tedaj že znan in da je pritožnik „pač potreboval nekaj časa, ki pa mu je lahko pričel teči šele 5.9.2012 po 15.25 uri, ko se je narok tega dne zaključil“, vendar v zahtevi za izločitev ni pojasnil, zakaj je potreboval, da se je o izločitvenem razlogu prepričal „s poizvedbo na svetovnem spletu“, sedem dni oz. zakaj teh poizvedb ni bilo mogoče opraviti v krajšem času. Že to kaže, da konkretnih okoliščin, ki bi lahko objektivno vzbudile dvom o nepristranskosti sodnika porotnika A.G., ni bilo.

25. Pritožbeno sodišče tudi sicer ocenjuje, da je bila odločitev predsednika sodišča pravilna. Ta izločitveni razlog bi lahko bil podan tedaj, ko bi posamično konkretno ravnanje, dejanje ali izjava sodnika porotnika, izhajajoča iz njegovega političnega prepričanja v razmerju do obtoženca, mogla omajati zaupanje v njegovo nepristranskost. Ko je zagovornik obtoženega M.M. podal zahtevo za izločitev, ni navajal nobenega takega ravnanja, dejanja ali izjave, temveč je izhajal zgolj iz okoliščine, da je sodnik porotnik član stranke, ki ji pripada tudi soobtoženi S.P., konkretne okoliščine, ki bi lahko objektivno vzbujale dvom o nepristranskosti, pa pritožnik dejansko navaja v razmerju do politične stranke same in v razmerju med obtoženima S.P. in M.M., ki pa ga zaradi članstva sodnika porotnika v isti stranki „razširja“ tudi na sodnika porotnika. Čeprav je pritožnik, glede na izjavo sodnika porotnika, sprevidel, da sodnik porotnik ni več član S. stranke že od leta 2006, v pritožbi vztraja na trditvah, da so bila stališča stranke do obtoženega M.M. tako močna, da so še po sedmih letih od izstopa iz članstva stranke, vplivale na sodnika porotnika v smislu njegove pristranskosti. Ker pritožnik pri tem tudi zaobide izjavo sodnika porotnika z dne 12.9.2012 (l. št. 2718-2710), da član S. stranke ni več od leta 2006 „ ko se je na neprijeten način sprl in poslovil od S. stranke“ in se je njegova „politična angažiranost predvsem zaradi spora z vodstvom S. stranke in usmeritvami stranke ter spora z vodstvom Občine, prenehala“ ni dvoma, da so odpadli vsi razlogi, ki jih kot ključne okoliščine za izločitev po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP navaja pritožnik v pritožbi.

26. Enako kršitev kot zgoraj navedeno uveljavlja v pritožbi tudi obtoženi M.M., zato ga pritožbeno sodišče napotuje na gornjo obrazložitev.

Glede dopustitve spremembe obtožnice, identitete med obtožbo in sodbo, očitane nerazumljivosti izreka izpodbijane sodbe, očitka, da je izrek sodbe sam seboj v nasprotju oz. da izpodbijana sodba nima razlogov ali so ti v nasprotju z izrekom:

K pritožbi zagovornika obtoženega M.M. in obtoženega M.M.

27. Zagovornik obtoženega M.M. trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP s tem, ko je izrek izpodbijani sodbe nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju, bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP pa isti pritožnik vidi v tem, ko je sodišče prve stopnje dopustilo spremembo obtožnice (glede kaznivega dejanja zlorabe položaja in pravic), izvršene na glavni obravnavi dne 9.1.2013 in pred izvedenim prvim predobravnavnim narokom dne 22.5.2012.

28. Odgovor na pritožbene navedbe je vezan na odgovor na vprašanje ali se je v opisu dejanja iz točke I/1in 2, z modifikacijo z dne 9.1.2013 in 22.5.2012 spremenilo dejansko stanje do te mere, da med prvotnim opisom kaznivega dejanja in opisom z vključeno dopolnitvijo obstoji istovetnost glede dejanja kot historičnega dogodka, ali gre za pomembna, na novo vnesena dejstva in podatke, ki obtoženčev položaj spreminjajo v njegovo škodo, oz. predstavljajo zanj novoto, o kateri se doslej ni imel možnosti izjaviti, torej ali gre za spremembo v podatkih, ki so pravno relevantni za kaznivo dejanje in kazensko odgovornost obtoženca.

29. Vsak poseg v obtožnico ne predstavlja njene spremembe. Beseda „spremeniti“ po Slovarju slovenskega knjižnega jezika pomeni 1. narediti, da kaj ni več tako, kot je bilo, 2. narediti, da kaj ni več isto, kot je bilo in 3. narediti, povzročiti, da kaj postane kaj drugega. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dopolnitve, ki so bile v obtožnico vnesene na glavni obravnavi dne 9.1.2013 in dne 23.5.2012 niso spremenile obtožnice, ki je bila vložena 14.6.2011. Tudi če državna tožilka ne bi dopolnila obtožnice, ali če sodišče prve stopnje dopolnitve obtožnice ne bi sprejelo, bi opis dejanja še vedno vseboval vse znake nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena Kazenskega zakonika. Dopolnitev obtožnice je po oceni pritožbenega sodišča za sam opis kaznivega dejanja brez posebnega pomena in na obstoj kaznivega dejanja ne vpliva iz spodaj navedenih razlogov.

30. Zagovornik obtoženega M.M. trdi, da je državno tožilstvo dne 9.1.2013 izvršilno spremembo obtožnice in s tem nedopustno zlorabilo svojo procesno pravico, ko je v zaključni fazi postopka („ob enih in istih vseskozi enakih dokazih“) vsebinsko spremenilo obtožbeni očitek tako, da je pričelo zatrjevati povsem drug historični dogodek. Po oceni pritožnika ne gre le za spremembo obtožnice, ampak za povsem novo obtožbo. Za vsebinsko oz. novo obtožbo po oceni pritožnika gre v tem, ko je očitek v prvotni obtožbi, da obtoženi R.Č. v zvezi z „objektom L.“ (iz točke I/2 izreka) „ni poskrbel za podaljšanje veljavnosti sklenjenih pogodb med družbama in sicer „pogodbe z dne 20.12.2006 in „pogodbe o posedovanju“ z dne 26.1.2007“, spremenjen z očitkom, „pa s P. d.o.o. ni sklenil dogovora o posredovanju za nakup nepremičnine“. Glede tako imenovane modifikacije obtožnice opravljene pred prvim obravnavnim narokom dne 28.5.2012 (to je dne 23.5.2012) pa pritožnik trdi, da to ni bilo dopustno že zaradi tega, ker je sprememba obtožnice dopustna pod pogoji iz 344. člena ZKP-K (če tožilec med dokaznim postopkom spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dokazno stanje), poleg tega pa navaja, da je državno tožilstvo s spremembo z dne 23.5.2012 naslovilo na obtoženega R.Č. dodatni očitek, ki predstavlja novo izvršitveno ravnanje kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1, ko je dodalo besedilo „v zvezi s sklenitvijo pogodbe pod točko I/1 s P. d.o.o. pa tudi opustil dolžnost pridobitve soglasja nadzornega sveta iz 15. točke 18. člena Statuta L. d.d., saj je pogodbo, katere vrednost je presegla 5 % osnovnega kapitala družbe, ki je znašal 58.420.964,78 EUR, sklenil brez le-tega“. Po stališču pritožnika je državno tožilstvo s tem razširilo obtožbo in s tem nedopustno „spremenilo pravila igre sredi igre“.

31. Po oceni pritožbenega sodišča stališče pritožnika ni pravilno. V pritožbi izpostavljene dopolnitve obtožnice z dne 9.1.2013 in 23.5.2012 so za sam opis kaznivega dejanja brez posebnega pomena in na obstoj kaznivega dejanja ne vplivajo, temveč le še bolj natančno opisujejo izvršitveno obliko izrabe (zlorabe) položaja obtoženega R.Č. kot predsednika uprave L. d.d. oz. so nebistvene. Bistvo nespremenjenega očitka je, da je obtoženi R.Č. kot predsednik Uprave L. d.d. zlorabil pravico, da sklepa pogodbo o nakupu zemljišč, ki jo je imel kot predsednik uprave tako, da je zemljišča v imenu L. d.d. kupil preko P. d.o.o. na spodaj opisan način in ne neposredno zato, da bi P. d.o.o. pridobil premoženjsko korist, torej, ni ravnal vestno in v dobro družbe, kot mu nalaga 263. člen ZGD-1, pri čemer se je z obtoženim M.M. direktorjem P. d.o.o. , po preteku devetmesečne veljavnosti pogodbe z dne 20.12.2006 in pogodbe o posredovanju z dne 26.1.2007, dogovoril, da bo P. d.o.o. najprej sama odkupila zemljišča navedena v točki I/1 in 2, ki jih bo nato za višjo oceno odkupila L. d.d., tako, da je glede nepremičnin navedenih v točki I/1 soobtoženi M.M. najprej v imenu P. d.o.o. sklenil s predhodnimi lastniki nepremičnin pogodbe o nakupu za skupno ceno 1.594.870,84 EUR ter nato z L. d.d. sklenil predpogodbo za nakup le-teh in z dne 15.5.2008 izplačanim avansom L. d.d. v višini 2.200.000,00 EUR poplačal nakup zemljišč, obtoženi R.Č. kot predsednik uprave L. d.d. pa je nato z namenom, da na tak način pridobi P. d.o.o. premoženjsko korist, dne 8.5.2008 v Kopru za te nepremičnine sklenil zgoraj navedeno predpogodbo, dne 15.5.2008 odredil izplačilo avansa in dne 14.7.2008 v K. za te nepremičnine sklenil pogodbo o nakupu za ceno 3.380.000,00 EUR; glede nepremičnine navedene v točki I/2 pa, da je obtoženi M.M. najprej v S. v dneh 13.3.2008 in 29.4.2008 v imenu P. d.o.o. sklenil pogodbe o nakupu nepremičnine s solastnikoma L.P. d.o.o. za ceno 1.075.000,00 EUR in z Občino S. za ceno 297.440,00 EUR ter nato z L. d.d. sklenil predpogodbo za nakup le-teh in z dne 15.5.2008 izplačanim avansom L. d.d. v višini 1.400.000,00 EUR poplačal nakup, obtoženi R.Č. kot predsednik uprave L. d.d. pa je nato z namenom, da na ta način pridobi P. d.o.o. premoženjsko korist dne 8.5.2008 v K. sklenil predpogodbo za nakup te nepremičnine za ceno 1.950.000,00 EUR, dne 15.5.2008 odredil izplačilo avansa, po omenjeni predpogodbi pa je bila 27.6.2008 nato sklenjena še pogodba z enako vsebino, katero je skladno s pooblastili v odsotnosti Č. podpisal M.B.. Obtoženemu R.Č. se je v zvezi z obema prej navedenima posloma že od vsega začetka očitalo, da je s tem dosegel, da je bil P. d.o.o. upravičen do dosežene razlike v ceni nakupa in prodaje in sicer glede nepremičnin navedenih v točki I/1 v znesku 1.785.129,16 EUR namesto do provizije 4 % prodajne cene prodajalcev, fizičnih oseb, ki bi znašala 63.792,00 EUR, s čimer je družbi P. d.o.o. pridobil za 1.721.337,16 EUR premoženjske koristi, kolikor je L. d.d. zaradi take izvedbe posla preplačala nakup nepremičnin in zato L. d.d. povzročil prav toliko premoženjske škode, kar je velika premoženjska škoda za L. d.d. oz. velika premoženjska korist za P. d.o.o. in mu je šlo za to, da jo povzroči, glede posla iz točke I/2 pa je na obtoženega R.Č. naslovljen očitek, da je dosegel, da je bil P. d.o.o. upravičen do dosežene razlike v ceni nakupa in prodaje v znesku 577.560,00 EUR namesto do provizije 4 % prodajne cene, ki bi znašala 54.896,00 EUR, s čimer je P. d.o.o. pridobil za 522.664,00 EUR premoženjske koristi, kolikor je L. d.d. preplačala nakup teh nepremičnin in zato L. d.d. povzročil prav toliko premoženjske škode, kar je velika premoženjska škoda za L. d.d. oz. velika premoženjska korist za P. d.o.o. in mu je šlo za to, da jo povzroči.

32. Zgoraj navedeni opis kaznivega dejanja, ki je bil vsebovan že v obtožnici z dne 10.6.2011 je vseboval vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic. Z zgoraj navedeno in v pritožbi izpostavljeno dopolnitvijo je le še bolj natančno opisana zloraba (izraba) pravic obtoženega R.Č., kar predstavlja okoliščine, ki sodijo v razloge (obrazložitev) sodbe. Očitek, da obtoženi R.Č. po preteku devetmesečne veljavnosti pogodbe o posredovanju, sklenjene med L. d.d. in P. d.o.o. dne 26.1.2007, ni poskrbel za podaljšanje le-te oz. da ni sklenil dogovora o posredovanju pri nakupu nepremičnine (glede nepremičnine pod točko I/2), je nepomembna okoliščina, saj je zloraba (izraba) položaja z nakupom nepremičnin tako kot je opisano v točko I/1 in 2 očitna že na prvi pogled ter ni pomembno ali je bila med družbama (L. d.d. in P. d.o.) sploh sklenjena kaka pogodba. Enako velja za dopolnitev obtožnice v smeri opustitve dolžnosti pridobitve soglasja nadzornega sveta iz 15. točka 18. člena Statuta L. d.d., saj je pogodbo, katere vrednost je presegla 5 % osnovnega kapitala družbe, ki je znašal 58.420.964,78 EUR, sklenil brez le-tega. Pritožnik izhaja iz zmotnega stališča, da gre pri tem za novo izvršitveno dejanje, naperjeno zoper R.Č., to je, izvršitveno obliko „neopravljanje dolžnosti“. Opustitev dolžnosti pridobitve soglasja nadzornega sveta, tako kot je bila obtožnica dopolnjena, predstavlja oz. je vsebovana v izrabi položaja kot znaku kaznivega dejanja. Pri sklepanju pravnih poslov se namreč predpostavlja, da gre za posle, ki so veljavni nasproti tretjim osebam in zavezuje pravno osebo, a storilec prekorači interna pooblastila. Ko se v internem aktu (statutu) omejijo pooblastila statutarnega zastopnika na način, da zakoniti zastopnik potrebuje soglasje nadzornega sveta za sklenitev določenega pravnega posla, nima pravnega učinka proti tretjim osebam, zato tudi prekoračitev internih pooblastil (upravičenj) pomeni izrabljanje (zlorabo) položaja in je že zajet v izvršitveni obliki izrabe (zlorabe) položaja in ne v izvršitveni obliki „ neopravljanje dolžnosti“. V izvršitveno obliko „neopravljene dolžnosti“ štejejo le (prave) opustitve v smislu drugega odstavka 8. člena KZ, po kateri za opustitev dolžnostnega ravnanja (storitve) odgovarja oseba, ki je zavezana preprečiti nastanek prepovedane posledice, pri čemer mora biti opustitev za nastanek takšne posledice enakega pomena kot storitev (tako avtor Primož Bavcon v članku Gospodarsko kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic iz prvega in drugega odstavka 244. člena, objavljenem v reviji Podjetje in delo – 2004, štev. 3, stran 574). Ker že sam način storitve, kot se je očital obtoženemu R.Č. že od vložitve obtožnice dalje, dovolj natančno opisuje zlorabo, tudi soglasje nadzornega sveta ni moglo izključiti protipravnosti ravnanja oz. izključiti kazensko odgovornost (glede odškodninske odgovornosti je v tretjem odstavku 263. člena ZGD-1 izrecno določeno, da odškodninska odgovornost člana poslovodstva ni izključena, čeprav je nadzorni svet ali upravni odbor odobril dejanje). Očitek naslovljen na obtoženega R.Č. je namreč tako očitna zloraba (ravnanje v nasprotju s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1 z namenom pridobitve premoženjske škode oz. premoženjske koristi drugemu), da bi člani nadzornega sveta, če bi dali soglasje k poslu iz točke I/1 ravno tako kršili prvi odstavek 263. člena ZGD-1, ki določa, da mora tako član organa vodenja kot tudi nadzora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe. Tudi člani nadzora so namreč solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog. Okoliščina, da obtoženi R.Č. ni pridobil oz. zahteval soglasja nadzornega sveta, torej sodi v obrazložitev sodbe, kot okoliščina, ki dodatno potrjuje naklepno ravnanje ter za sam obstoj kaznivega dejanja ni tako pomembna, da bi sodila v tenor obtožnice oz. izrek izpodbijane sodbe.

33. V zvezi z očitkom, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo dopustnosti dopolnitve obtožnice, kar uveljavlja zagovornik obtoženega M.M. in obtoženi M.M., pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sprememba obtožnice z dne 23.5.2012 obrazložena v 88. točki izpodbijane sodbe. Glede dopolnitve obtožnice z dne 9.1.2013 je v isti točki navedeno, da sodišče zaradi nebistvenosti popravkov teh ni vneslo v končno sodbo, kar pa ne drži, kot je razvidno iz izreka izpodbijane sodbe. Gre torej za nasprotje, ki pa glede na zgoraj obrazloženo, ni bistveno in ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navedeno nasprotje ni podano niti v tem, ko je sodišče prve stopnje glede dopolnitve, ki se nanaša na posel pod točko I/2, da obtoženi R.Č. „s P. d.o.o. ni sklenil dogovora o posredovanju za nakup nepremičnine“ v obrazložitvi izhajalo iz prvotnega „očitka“, da „ni poskrbel za podaljšanje veljavnosti sklenjenih pogodb med družbama“. Kot že zgoraj pojasnjeno, to nasprotje, glede na jasen očitek, ni bistveno. Okoliščina o lokaciji „objekta L.“, to je, ali sodi v območje OLN S. – jug, kot je bilo navedeno v obtožnici z dne 10.6.2011 oz. ali ne sodi v to območje, kot je trdil obtoženi M.M. v svojem zagovoru in kot je temu zagovoru sledila dopolnitev obtožnice z dne 9.1.2013, nima vpliva na bistvo očitka izrabe položaja s sklenitvijo poslov na način opisan v točki I/1 in 2.

34. Zagovornik obtoženega M.M. v pritožbi v točki II, III, IV,V in X obširno utemeljuje svoje stališče, ki po njegovi oceni govori za nedopustno spremembo obtožnice in v zvezi s tem očitano kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP in 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar so očitki kot že obrazloženo, neutemeljeni. Očitek kršitve pravice obrambe v zvezi z dopolnitvijo obtožnice ni utemeljen, obtoženec oz. obramba ni bila postavljena v položaj presenečenja kot trdi zagovornik obtoženega M.M., ker ni šlo za spremembo obtožnice, ampak za dopolnitve, ki niso pomembne ter bi bil položaj obtoženca brez teh povsem enak. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da so obtoženci imeli dovolj možnosti, da se pripravijo na obrambo, zagovornik obtoženega R.Č. je celo sam prišel do zaključka, da gre pri dopolnitvi obtožnice z dne 9.1.2013 za „spremembe kozmetične narave“, čemur je delno pritrdil tudi obtoženi M.M. sam.

35. Zagovornik obtoženega M.M. tudi nima prav, da je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv, oz. sam s s seboj v nasprotju, ker se hkrati trdi, da je obtoženi R.Č. nekaj storil (da gre za storitveno ravnanje) ter da „taistega ni storil“ (za opustitveno ravnanje). Po njegovi oceni je sodišče prve stopnje prekoračilo obtožbo (uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP), ko je v izrek sodbe vneslo glagol „je poskrbel“, obtožba pa je uporabila glagol „ni poskrbel“. Glede tega ima pritožnik prav le v delu, da je sodišče v izrek izpodbijane sodbe v točki I v „uvodnem delu“ za besedilom „zlorabil svoj položaj s tem, da“ vneslo besedo „je“, kar ni bilo v obtožnici, vendar zaradi tega izrek izpodbijane sodbe ni postal obremenjen z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP oz. zaradi tega obtožba ni bila prekoračena, gre namreč za očitno pisno pomoto, ki jo je gotovo prepoznal tudi pritožnik in na bistvo očitka nima vpliva. Pritožnik v tej zvezi tudi nima prav, da je na obtoženega R.Č. naslovljen očitek o opustitvenem ravnanju. Že zgoraj je bilo obrazloženo, da je očitek kot izhaja iz konkretnega opisa v izreku izpodbijane sodbe (kot je bil tudi vsebovan v tenorju obtožnice), storitveno ravnanje. Obtožencu se očita sklenitev dveh poslov v nasprotju z 263.členom ZGD-1, s čimer je družbi P. d.o.o. pridobil veliko premoženjsko korist in za prav toliko L. d.d. povzročil veliko premoženjsko škodo ter mu je šlo za to, da jo povzroči, kar brez dvoma gre za storitveno ravnanje, ki je bilo jasno že od vsega začetka (od vložitve obtožnice dalje) ter pomotno vnesena beseda „je“ ne more predstavljati očitane kršitve kot jo je obrazložil pritožnik v točki VI pritožbe.

36. Zagovornik obtoženega M.M. trdi, da je izrek sodbe glede kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril kot je opisano v točki III izreka izpodbijane sodba sam s seboj v nasprotju, ker očitek, da je R.Č. zahteval zase in za drugega nedovoljene nagrade in očitek, da je nato sprejel ponudbo nagrade„ že pojmovno ne gre skupaj, saj če storilec kaznivo dejanje stori že s terjanjem nagrade, je sprejem ponudbe nagrade pravno irelevanten; da se obtoženemu R.Č. očita, da je sprejel ponudbo nagrade, obtoženemu M.M. pa se ne očita, da bi R.Č. kdajkoli ponudil nedovoljeno nagrado“, zato je po trditvah pritožnika sprejem ponudbe, ki nikoli ni bila dana (oz. se ne trdi, da je bila dana) „nezamisljiv“; v izreku sodbe pod točko III se prvoobtoženemu R.Č. očita sprejem ponudbe nagrade, ta očitek pa po trditvah pritožnika ni konkretiziran, zato je po njegovi oceni nesklepčen. Po oceni istega pritožnika je glede očitanih kaznivih dejanj nedovoljenega sprejemanja daril, nedovoljenega dajanja daril in napeljevanja k nedovoljenemu dajanju in sprejemanju daril podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane sodbe. V pritožbi, v točki XI, analizira očitke naslovljene na vse tri obtožence, nato opozarja na obrazložitev sodbe (v točki 32 in 33), kjer sodišče prve stopnje obrazloži, da je obtoženi R.Č. sprejel P.-jevo ponudbo nagrade, kar je po oceni pritožnika v nasprotju z izrekom izpodbijane sodbe, ki „zastavlja očitek tretjeobtoženčevih napeljevanj prvoobtoženega h kaznivemu dejanju nedovoljenega sprejemanja daril in obtoženega M.M. h kaznivemu dejanju nedovoljenega dajanja daril„ , obrazložitev pa „gre pravzaprav v smeri tretjeobtoženčeve storitve temeljnega kaznivega dejanja z izvršitveno obliko ponujanja daril“. V točki XII pritožbe isti pritožnik trdi, da je nasprotje med obrazložitvijo sodbe (točka 27) in izrekom v točki IV sodbe, kjer se obtoženemu M.M. očita izvršitvena oblika kaznivega dejanja nedovoljenega dajanja daril in sicer, da je darila dal, v obrazložitvi pa se navaja, da se je „obtoženi M.M. s soobtožencema, pred pridobitvijo posla (sklenitvijo pogodbe o posredovanju) ustno dogovoril, da jim bo darila dal, kar smiselno pomeni, da jim je to s smislu ponudbe obljubil, skratka ponudil“, kar po oceni pritožnika pomeni, da gre obrazložitev v smeri izvršitvene oblike storitve kaznivega dejanja, ki se obtoženemu M.M. v izreku sploh ne očita.

37. Gornji očitki zagovornika obtoženega M.M. niso utemeljeni. Očitek, naslovljen na obtoženega M.M. v točki IV izreka izpodbijane sodbe je potrebno brati skupaj z očitkom naslovljenim na obtoženega R.Č. opisanim v točki III izreka izpodbijane sodbe, v povezavi z obema očitkoma pa je potrebno tudi brati očitek naslovljen na obtoženega S.P. v točki V izreka izpodbijane sodbe, kot je bilo že zgoraj obrazloženo. Kot izhaja iz točke III in IV izreka izpodbijane sodbe se obtoženemu M.M. očita, da se je z obtoženim R.Č. že pred sklenitvijo pogodbe o posredovanju z dne 26.1.2007 dogovoril za izplačilo nagrade R.Č. in S.P., kar kot pravilno ugotavlja že sam pritožnik, pomeni, da je že tedaj obljubil, da bo nedovoljeno nagrado dal in jo je kasneje tudi dal in izplačal zneske kot je opisano v točki III/1 in 2 izreka sodbe. Izvršitveno dejanje kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril po 247. členu KZ je opisano na več načinov: zahtevanje (terjanje) nedovoljene nagrade ali sprejem nedovoljene nagrade, ali obljuba oz. ponudba nedovoljene nagrade. Terjanje pomeni enostransko ponudbo storilca, kar zadostuje za obstoj kaznivega dejanja, „sprejem ponudbe“ pa predstavlja sklenitev sporazuma (dogovora) o „nedovoljeni izmenjavi“ med storilcem kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril in storilcem kaznivega dejanja nedovoljenega dajanja daril, „sprejem izplačila nedovoljene nagrade“ pa je faktično dejanje, ki priča o sporazumu. Res je, da storilec kaznivo dejanje stori že s terjanjem (zahtevanjem) nagrade, kot trdi pritožnik, vendar nima prav, da je nadaljnji očitek o sprejemu ponudbe nagrade pravno irelevanten, saj predstavlja sklenitev sporazuma s storilcem kaznivega dejanja nedovoljenega dajanja daril. Ker sprejem obljube oz. ponudbe predstavlja sklenitev sporazuma oz. dogovora o „nedovoljeni izmenjavi“, sklenitev takega dogovora pa se tako obtoženemu R.Č. , kot tudi obtoženemu M.M. očita (v točki III izreka izpodbijane sodbe), pomeni, da je v očitku o sklenjenem dogovoru vsebovan tudi očitek obtoženemu M.M., da je dovoljeno nagrado obljubil oz. ponudil, v skladu s tem dogovorom pa je nedovoljeno nagrado tudi dal (izplačal), tako kot je opisano v točki III in IV izreka izpodbijane sodbe. Ker je bil pri tem dogovoru udeležen tudi soobtoženi S.P. v smislu nagovarjanja soobtožencev k sklenitvi takega dogovora, je potrebno navedbe v 32. in 33. točki izpodbijane sodbe razumeti le v smislu prej navedenega in ne v smislu „tretjeobtoženčeve storitve temeljnega kaznivega dejanja z izvršitveno obliko ponujanja daril„ kot trdi pritožnik v točki XI pritožbe. Prej navedeno torej kaže, da je v očitku o sklenjenem dogovoru v smeri dajanja in sprejemanja nedovoljene nagrade vsebovan očitek obtoženemu R.Č. , da je sprejel ponudbo, ki je sledila njegovi zahtevi, ter obtoženemu M.M. da je obljubil oz. ponudil nedovoljeno nagrado, ki jo je tudi po dogovoru izplačal, kot je opisano v točki III/1 in 2 izreka izpodbijane sodbe. Glede na navedeno ni nasprotja med obrazložitvijo in izrekom izpodbijane sodbe, kot trdi pritožnik v točki XII pritožbe.

38. Pritožnik ima prav, da iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je bila družbi P. d.o.o. pod točko I/1 pridobljena premoženjska korist v znesku 1.721.337,16 EUR, ter v točki I/2 premoženjska korist v višini 522.664,00 EUR ter da seštevek obeh koristi znaša 2.244.001,16 EUR. Prav ima nadalje, da je v odločbi o odvzemu premoženjske koristi naveden znesek 2.274.001,16 EUR, kar je 30.000,00 EUR več, vendar njegov zaključek, da je s tem storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni pravilen, saj gre za očitno napako v seštevku, ki jo je pritožbeno sodišče odpravilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe.

39. Sam obtoženi M.M. tudi navaja, da se mu očita le, da je nedovoljene nagrade dal, v nasprotju s tem pa se v izpodbijani sodbi na strani 54 navaja, da je soobtožencema nedovoljene nagrade vnaprej ponudil, kar mu državno tožilstvo ni očitalo. Pritožbeno sodišče tega pritožnika napotuje na zgoraj navedeno obrazložitev.

K pritožbi zagovornikov obtoženega S.P.

40. Zagovorniki obtoženega S.P. trdijo, da ne obstaja identiteta med obtožnico in sodbo, ker je v sodbi izpuščen del besedila v peti vrstici v zvezi s kaznivim dejanjem napeljevanja R.Č. k storitvi kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril (točki V/1 izreka), to je besedilo „in kasneje ohranitev posla od kupovanja nepremičnin preko P. d.o.o zahteva“. Pritožniki imajo prav, da je bil ta del stavka izpuščen iz sodbenega izreka, vendar gre tudi v tem primeru za očitno pomotno izpustitev besedila, ki pa sam zase ne pomeni takega samostojnega očitka in ni bistven, da bi zaradi tega bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, na katero očitno merijo pritožniki oz., da zaradi tega ne bi obstajala identiteta med obtožnico in sodbo. Opis kaznivega dejanja v točki V/1 je tudi kljub temu razumljiv in so očitki naperjeni zoper obtoženega S.P. jasni.

41. Zagovorniki obtoženega S.P. trdijo, da je obtožnica v v točk V nerazumljiva, ker v konkretizaciji kaznivega dejanja ni jasno h kateremu dogovoru naj bi S.P. naklepoma nagovoril R.Č. in M.M., kaj naj bi bilo sploh kaznivo in kaj je konkretni očitek – ali to, da naj bi ju naklepoma nagovoril k dogovoru za sklenitev kupoprodajnih pogodb po pogodbi o posredovanju z dne 26.1.2007, za najvišjo zakonsko možno provizijo, iz takega opisa ne izhajajo znaki kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju nedovoljenega sprejemanja daril po prvem odstavku 247. člena KZ.

42. Opis kaznivega dejanja v točki V izreka sodbe bi sicer lahko bil boljši kot je, kar pa ne pomeni, da konkreten očitek naslovljen na obtoženega S.P. ni jasno prepoznaven. V točki V izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je obtoženi S.P. v novembru in decembru 2006, M. v N.G., Č. pa v K., naklepoma nagovoril k dogovoru za sklenitev pogodb za nakup nepremičnin, v katerih je kupec L. d.d., posrednik pri prodaji pa P. d.o.o. , za najvišjo zakonsko možno 4 % provizijo, katero si bodo delili vsak do 1/3 in sicer R.Č., da zahteva zase in zanj nedovoljeno nagrado za sklenitev zgoraj navedene pogodbe, M.M. pa, da zaradi sklenitve pogodbe o posredovanju pri pridobivanju nepremičnin, da Č. in P. nedovoljeno nagrado, ki jo je slednji tudi izročil in sicer Č. 86.000,00 EUR, P. pa 245.000,00 EUR, nagrada Č. in P. pa je bila nedovoljena, kot je opisano v točki V izreka izpodbijane sodbe, v zvezi s točko III in IV izpodbijane sodbe. Opis napeljevanja h kaznivemu dejanju nedovoljenega sprejemanja daril in napeljevanja h kaznivemu dejanju nedovoljenega dajanja daril, kot se očita obtoženemu S.P. , se navezuje na opis kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril naperjenega zoper obtoženega R.Č., kot je opisano v točki III izreka izpodbijane sodbe in na opis kaznivega dejanja nedovoljenega dajanja daril naperjenega zoper obtoženega M.M., kot je opisano v točki IV izreka izpodbijane sodbe. To pomeni, da je potrebno opise v točki III, IV in V brati v celoti in na tak način je mogoče jasno prepoznati očitke, ki so naslovljeni na vse tri obtožence. Pritožniki nimajo prav, da je iz opisa kaznivega dejanja naslovljenega na obtoženega S.P. le razbrati, da naj bi bila „sporna sklenitev pogodbe o posredovanju z dne 26.1.2007 oz. da je na obtoženega S.P. naslovljen očitek, da je napeljal R.Č. in M.M. k sklenitvi „provizijske pogodbe za najvišjo možno zakonsko provizijo pred samo sklenitvijo le-te“. Kot rečeno, je opis kaznivih dejanj iz točke III, IV in V celota (opisana ravnanja vseh treh obtožencev se že po naravi samih dejanj medsebojno dopolnjujejo in gibljejo v isti smeri), sestavljen iz opisa kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril v točki III izreka izpodbijane sodbe, kaznivega dejanja nedovoljenega dajanja daril v točki IV izreka izpodbijane sodbe in napeljevanja h kaznivemu dejanju nedovoljenega dajanja in sprejemanja daril v točki V izreka izpodbijane sodbe. Očitek naslovljen na obtoženega S.P. torej je, da je nagovoril obtoženega R.Č., da je zahteval zase in zanj nedovoljene nagrade (in nato sprejel ponudbo in njena izplačila) za sklenitev pogodbe o posredovanju z dne 26.1.2007, M.M. pa da da nedovoljeno nagrado njemu in R.Č. za sklenitev pogodbo o posredovanju ter ga nagovoril k dogovoru za delitev 4 % provizije tako, da bo vsak dobil 1/3.

Glede ostalih očitanih kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitvah kazenskega postopka:

43. Zagovornik obtoženega M.M. v točki XIII pritožbe trdi, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker ne pojasni, katero od nasprotujočih si izpovedi šteje za verodostojno glede vprašanja, kdo je bil (v avtorskem smislu) sestavljalec pogodb, s katerimi je L. d.d. odkupovala od lastnikov parcele na „O. gmajni“. Po izpovedbi priče M.K. je to bil pravnik L. d.d., po izpovedbi slednjega M.B., pa je v zvezi s temi pogodbami opravil le strokovni pregled in popravo pripravljenih pogodb, nakar je te parafiral ter s tem potrdil, da so vsebinsko ustrezne.

44. Pritožnik nima prav. V obravnavani zadevi so bile namreč najprej sklenjene predpogodbe in na podlagi teh (glavne) pogodbe. Glede posla opisanega v točki I/1 in 2 izreka izpodbijane sodbe, sta bili predpogodbi sklenjeni med P. d.o.o. in L. d.d. ključni. Glede nepremičnin opisanih v točki I/1, gre za predpogodbo sklenjeno dne 8.5.2008, glede nepremičnine opisane v točki I/2 pa gre za predpogodbo sklenjeno dne 27.6.2008. Obe predpogodbi sta vsebovali bistvene sestavine glavne pogodbe, to je kasneje sklenjene pogodbe o nakupu z dne 14.7.2008 (glede nepremičnin navedenih v točki I/1) in pogodbe sklenjene dne 27.6.2008 (glede nepremičnine navedene v točki I/2 izreka sodbe). Priča M.K. je glede predpogodb izpovedala, da je bilo dogovorjeno, da bo te sestavljal P. d.o.o., na podlagi teh predpogodb pa bo pravnik v L. d.d. sestavil končno prodajno pogodbo, ki bo sposobna zemljiškoknjižne vknjižbe. Prej omenjeni prodajni pogodbi sta bili torej glavni pogodbi, katerih bistvene sestavine sta vsebovali že predpogodbi. Ko je v 53. točki izpodbijane sodbe navedeno, da je M.B. izpovedal, da je bilo njegovo delo le strokovni pregled in poprava pripravljenih osnutkov pogodb, na kar je te parafiral in s tem potrdil, da so vsebinsko ustrezne, to ni v nasprotju z izpovedbo priče M.K. kot je bilo prej povzeto. Sestava končne prodajne pogodbe je bila le realizacije sklenjene predpogodbe, v kateri so bile dogovorjene že vse bistvene sestavine prodajne pogodbe, zato je bila vloga pravnika M.B. le izvedba teh določil v končno prodajno pogodbo, torej glavno pogodbo in predvsem skrb, da bo ta končna pogodba sposobna za vknjižbo. Enako pomanjkljivost vidi tudi obtoženi M.M. v svoji pritožbi, vendar kot že zgoraj povedano, ta ni podana.

45. Obtoženi M.M. v pritožbi navaja, da ima sodba slovnične napake, pomanjkljivosti v letnicah, ki sploh niso navedene, da ni časovno določena, pri čemer te pomanjkljivosti v nadaljevanju našteje, vendar kot sam ugotavlja, gre le za slovnične napake, ki na pravilnost in zakonitost sodbe nimajo vpliva. Isti pritožnik trdi, da izpodbijana sodba nima jasnih razlogov o vseh elementih kaznivega dejanja, niti ni jasno, kateri Kazenski zakonik je sodišče uporabilo, zato po njegovi oceni njegove pravilnosti in zakonitosti ni mogoče preizkusiti. Pritožnik nadalje trdi, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo v čem šteje, da je novi Kazenski zakonik milejši, poleg tega je glede tega nejasnost tudi pri sami uporabi Kazenskega zakonika, saj se včasih uporablja KZ, včasih KZ-1. Na prvi strani sodbe so kazniva dejanja opredeljena po KZ-1, pri čemer je navedba kaznivih dejanj pomanjkljiva, saj ni navedeno opredeljena po KZ-1, pri čemer je navedba kaznivih dejanj pomanjkljiva, saj ni navedeno temeljno kaznivo dejanje zlorabe položaja, h kateremu se mu očita pomoč. Poleg tega se mu v izreku sodbe očita kaznivo dejanje pomoči k zlorabi položaja po KZ ter nedovoljeno dajanje daril po KZ-1, kljub temu, da se mora uporabiti en zakon v celoti in ne ene določbe enega zakona in druge drugega.

46. Glede zgoraj navedenega očitka, ki se nanaša na sam izrek pisnega odpravka izpodbijane sodbe, je bilo že zgoraj (glede odločitve o pritožbah zoper popravna sklepa) ugotovljeno, da ta v celoti ni skladna z izrečeno sodbo, zaradi česar sta bila tudi izdana dva popravka, prvi z dne 8.4.2013, drugi z dne 24.5.2013. Večino neskladij se nanaša ravno na kvalifikacijo kaznivih dejanj oz. številčno navedbo določb kazenskega zakonika ter očitno pomoto v navedbi Kazenskega zakonika (na primer namesto KZ, KZ-1 oz. obratno, čeprav je očitno, glede na označbo kaznivega dejanja in označbo člena, da gre za KZ, vendar je upoštevajoč popravke, predvsem pa obrazložitev izpodbijane sodbe, kjer je sodišče jasno povedalo, kateri kazenski zakonik je uporabilo, očitno, da gre le za pomoto oz. neskladje, ki je bilo tudi kasneje odpravljeno in ne za kršitev zakona o kazenskem postopku, ki bi jo bilo mogoče opredeliti kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Tako je sodišče prve stopnje v točki 100 izrecno zapisalo, da je uporabilo Kazenski zakonik, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, to je Kazenski zakonik (KZ) in ne Kazenski zakonik (KZ-1). Tudi kazenske sankcije obtožencem so bile izrečene in odmerjene po Kazenskem zakoniku, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, kot to izhaja v 101. točki glede obtoženega R.Č., v 104. točki glede obtoženega M.M. in v 106. točki glede obtoženega S.P. Tudi sicer, kljub pomanjkljivostim oz. neskladju med izrečeno sodbo in pisnim odpravkom, je iz pisnega odpravka sodbe jasno prepoznavno, po katerem Kazenskem zakoniku je bil obtoženi M.M. spoznan za krivega kaznivih dejanj, končno je bil obtoženi M.M. tudi prisoten pri razglasitvi sodbe in je ob prejemu pisnega odpravka sodbe lahko ugotovil, da gre le za neskladnost pisno izdelane sodbe z izvirnikov, ki jo je mogoče popraviti v skladu s 365. členom ZKP, kar je sodišče prve stopnje tudi v nadaljevanju storilo. Tudi okoliščina, da v uvodu izpodbijane sodbe ni navedeno, da je bila obtožnica modificirana 9.1.2013, ne predstavlja pravno relevantne kršitve določb kazenskega postopka, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

47. Zagovorniki obtoženega R.Č. uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar navedb v pritožbi, ali ni mogoče preizkusiti, ali pa pritožniki dejansko ne uveljavljajo te kršitve, ampak zmotno oz. nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Tako ti pritožniki citirajo posamične navedbe oz. stavke iz izpodbijane sodbe, na strani 4, 58 in 59, 61, 62, 66, 68, 70, 75, 76, 77, 78, 79, 81, 84, 99, kot je zapisano na 4. do 6. strani pritožbe, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpostavljeni stavki iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne predstavljajo nejasnosti razlogov, precejšnjega nasprotja med njimi, precejšnjega nasprotja o odločilnih dejstvih med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in tudi ne nasprotja med listinami oz. zapisniki. Nasprotje in protislovnosti, ki jih pritožnik vidi, so dejansko njegova drugačna ocena izvedenih dokazov oz. očitek o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, kar potrjujejo pritožnikove navedbe ob citiranju posamičnih stavkov iz izpodbijane sodbe, kot npr. „sodišče nima nobenega dokaza za takšno trditev“ ali navedeno je „v popolnem nasprotju z listinskimi dokazi“ ali „navedeno je v popolnem nasprotju z izpovedbami....“ in podobno. Glede enakih kršitev, ki so na posamičnih straneh pritožbe navržene v „obrazložitvi obrambe“, pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da ne gre za očitane kršitve, temveč za očitek o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju oz. očitek o nepravilni dokazni oceni. Predvsem gre za sledeče očitke:

- izpostavljanje ovadbe obtoženega M.M. z dne 5.1.2010 in ocena pritožnikov, da obtoženi M.M. tudi na glavni obravnavi dne 19.12.2012 ni pojasnil svojih razhajanj v zagovoru,

- da v spisu ni prav nobenega dokaza, ne neposrednega, ne posrednega, ne listinskega, da bi naj Č. zahteval nagrado v višini 100.000,00 EUR pri prodaji objekta L.;

- na strani 9 pritožbe, da izpodbijana sodba nima razlogov, da je prišlo do oškodovanja L. d.d., oz. da je sodišče prve stopnje do tega prišlo brez kakršnegakoli dokaza;

- da je sodišče prve stopnje zagovoru obtoženega M.M. v določenem delu verjelo, v določenem delu pa mu ni verjelo;

- ko „sodišče govori o sklenjeni eni posredniški pogodbi in nepodaljšanju“ ter v isti sodbi ugotavlja, „da je šlo za dve pogodbi in sicer za pogodbo z dne 20.12.2006 in pogodbo o posredovanju z dne 26.1.2007“;

- na strani 34 izpodbijane sodbe, pri presoji izpovedbe priče S.F.;

- da je v izpodbijani sodbi izostala obrazložitev glede odmere kazni.

Glede uveljavljenih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožbeno sodišče torej sklene, da je pritožba v tej smeri nerazumljiva, pritožniki zgolj s citiranjem posameznih stavkov izvzetih iz konteksta izpodbijane sodbe ne more uspešno uveljavljati tega pritožbenega razloga. Če je sodišče prve stopnje drugače ocenilo dokaze kot pričakujejo pritožniki oz. sprejelo drugačne zaključke, tudi ni podana navedena kršitev, ampak gre za uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Izpodbijana sodba tudi ne trpi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih.

48. Zagovorniki obtoženega S.P. tudi nimajo prav, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371.člena ZKP ter prekoračilo obtožbo:

- protispisnost, ki jo pritožniki vidijo v obrazložitvi izpodbijane sodbe v točki 5 (da je M.M. računal, da bo po plačilu zahtevanih denarnih zneskov pridobil posel) ne predstavlja očitka o protispisnosti, temveč očitek o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju,

- enako velja za oceno sodišča prve stopnje, da je „Prijatelj še enkrat dal jasno vedeti, da posla brez njegovega posredovanja in uporabe vplivnosti P. d.o.o. ne bi pridobil“ oz. da „naj bi S.P. še enkrat seznanil M.M. glede okoliščin posla“,

- ni utemeljen očitek, da je obrazložitev izročenega zneska v višini 50.000,00 EUR nerazumljiva do te mere, da je obrambi odvzeta pravica do pritožbe, pritožbeno sodišče nasprotno ugotavlja, da ta pavšalna navedba ne drži, saj je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, predvsem v 16. točki podalo obrazložitev, ki je razumljiva, le da se pritožniki z oceno sodišča prve stopnje oz. z oceno izvedenih dokazov ne strinjajo,

- protispisnosti oz. nasprotja z izvedenimi dokazi tudi ni glede dejstva, kdaj naj bi M.M. prodal delež v družbi A. Tudi v tej zvezi gre za oceno izvedenih dokazov, s katero se pritožniki ne strinjajo. Pritožniki tudi nimajo prav, „da dokaz na list.št. 3850“ ni bil izveden na glavni obravnavi. Gre za potrdilo z dne 6.7.2008, iz katerega izhaja, da je M.M. prejel 156.000,00 EUR za „A.“ in ta dokaz je bil izveden na glavni obravnavi dne 9.1.2013 (list.št. 3998 spisa),

- glede ocene izpovedbe priče M.K., ki se nanaša na, kot pritožniki navajajo, „T.“, trdijo, da to ni pomembno za obravnavano zadevo in relacije v tem odnosu tudi niso bile pod obtožbo, zato jih sodišče ne bi smelo ugotavljati. Pritožbeno sodišče odgovarja, da ne gre za prekoračitev obtožbe, saj ne gre za očitke, ki bi jih sodišče prve stopnje sprejelo v sodbeni izrek,

- enako velja za navedbe, da je sodišče prve stopnje „grobo prekršilo obtožni akt v zvezi z utemeljevanjem dogodkov po oktobru 2008, po nepotrebnem širilo domet obtožbe ter ponovno obravnavalo objekt „L.“, ki je bil predmet predhodnega postopka. Pritožbeno sodišče odgovarja, da je res, da dogodki po oktobru 2008 niso neposredno vezani na obravnavano kazensko zadevo, vendar iz izpodbijane sodbe izhaja, da se je sodišče prve stopnje s tem ukvarjalo predvsem zaradi utemeljitve subjektivne plati kaznivega dejanja zlorabe položaja in pravic očitanega obtoženemu R.Č. in pomoči k temu kaznivemu dejanju, očitanega obtoženemu M.M., glede obtoženega S.P. pa zaradi presoje njegovega zagovora, da so vsi zneski, glede katerih je potrdil, da jih je prejel od obtoženega M.M., predstavljali vračilo dolga slednjega, poleg tega tudi dogodki po oktobru 2008, kot je obrazložilo sodišče v izpodbijani sodbi, dodatno osvetlijo zaključke, ki jih je sodišče prve stopnje sprejelo v zvezi z zneski, glede katerih je ugotovilo, da jih je izročil M.M. in kot izhaja v točki III izreka izpodbijane sodbe.

49. Pritožniki nimajo prav, da je sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe utemeljevalo sostorilstvo glede obtoženega S.P. Nasprotno, iz 30. točke izpodbijane sodbe izhaja, da sostorilstva obtoženemu S.P. ni mogoče očitati. Ravno tako ne drži trditev teh pritožnikov, da v izpodbijani sodbi niso podani razlogi za očitek, da je šlo za nedovoljeno nagrado in očitek glede razlage določbe 271. člena ZGD-1. Izpodbijana sodba ima o tem zadostne razloge, sicer pa glede na opis kaznivega dejanja in očitke naslovljene na obtoženca in soobtoženca dodatna obrazložitev niti ni potrebna. Glede na to, da gre dejansko za podkupnino v obliki denarja, je splošno znano, da je ta, če je izročena za to, da se posel sklene, nedovoljena. V obravnavanem obdobju je glede obtoženega R.Č. in obtoženega S.P. veljal Zakon o nezdružljivosti opravljanja javne funkcije s pridobitno dejavnostjo oz. Zakon o preprečevanju korupcije. Obtoženi R.Č. je bil predsednik Uprave L. d.d., ki je po javno dostopnih podatkih gospodarska družba v večinski lasti Republike Slovenije. Na podlagi tega zakona ta obtoženec kot tudi obtoženi S.P., ki je bil poslanec Državnega zbora, ni smel v zvezi z opravljanjem funkcije sprejemati daril, razen priložnostnih daril manjše vrednosti. Kaznivi dejanji po 247. in 248. členu KZ sta tako imenovani korupcijski kaznivi dejanji, ki sta urejeni tudi s Kazensko pravno konvencijo Sveta Evrope proti korupciji, ki jo je Slovenija ratificirala (Uradni list Mednarodne pogodbe štev. 7/2000) in njenim dodatnim protokolom. Ni prepovedano sprejeti ob sklenitvi kakšne pomembne gospodarske pogodbe priložnostno simbolično darilo, če je sorazmerno pomenu pogodbe. V obravnavanem primeru pa je glede na dogovor o višini podkupnine in izročene zneske očitno, da gre za nedovoljeno nagrado, ki za sklenitev pogodbe ni niti običajna, niti sorazmerna, zato je protipravna.

50. Isti pritožniki tudi nimajo prav, da v obrazložitvi sodbe niso navedeni razlogi, ki se nanašajo na čas in kraj storitve obravnavanega kaznivega dejanja, da niso navedeni razlogi o napeljevanju obtoženega S.P., vendar je ta trditev v očitnem nasprotju z obrazložitvijo izpodbijane sodbe, ki ima o tem obširne razloge. Napeljevanje h kaznivemu dejanju je premišljeno in naklepno delovanje udeleženca, s katerim vzbudi pri soudeležencu interes za izvršitev kaznivega dejanja, ki nato kaznivo dejanje stori. Napeljevanje se mora nanašati na določenega soudeleženca in na določeno kaznivo dejanje. Kazenski zakonik ne pove kakšno ravnanje je šteti za napeljevanje, zato glede oblik tega delovanja ni nikakršnih omejitev in se napeljevanje lahko pojavi kot prigovarjanje, nagovarjanje (kot se očita obtoženemu S.P.), prepričevanje, prošnja in podobno. Bistveno je, da je napeljevalec pri bodočemu storilcu povzročil odločitev, da bo izvršil kaznivo dejanje.

51. Res je nadalje, kar izpostavlja obtoženi S.P. in njegovi zagovornik, da je sodišče prve stopnje tudi glede poslov, opisanih v točki I/1 in 2 ugotavljalo, da je bilo med obtoženci „dogovorjeno plačevanje in prejemanje daril“ kot je navedeno v obrazložitvi izpodbijane sodbe, kar ni bilo predmet obtožbenih očitkov, vendar, kot že rečeno, s tem sodišče ni prekoračilo obtožnice, ampak je z navedenimi ugotovitvami obrazložilo motiv, ki je obtoženega R.Č. in soobtoženega M.M. vodil k storitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic oz. pomoči k temu kaznivemu dejanju, glede obtoženega S.P. pa le v toliko, da je podkrepilo ugotovitve in zaključke, ki se nanašajo na napeljevanje h kaznivemu dejanju nedovoljenega dajanja in sprejemanja daril v zvezi s poslom opisanim v točki V izreka izpodbijane sodbe. Sicer pa ta obrazložitev temelji na pravnomočni sodbi, kot sami pritožniki opozarjajo, to je sodbi Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. I K 2, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. I Kp 3 z dne 17.2.2011, kjer je bilo pravnomočno ugotovljeno (v izreku te sodbe), a je obtoženi S.P. iz posla navedenega v točki I/1 terjal od obtoženega M.M. 1/3 od razlike v ceni, glede posla navedenega v točki I/2, pa da je zase zahteval 100.000,00 EUR, čeprav pri prej navedenih poslih ni imel nikakršne vloge razen seznanitve R.Č. kot predsednika uprave L. d.d. in M.M. kot direktorja in edinega lastnika P. d.o.o. Glede na navedeno pritožniki s pritožbenimi navedbami, s katerimi si dejansko prizadevajo izpodbiti prej navedeno pravnomočno sodbo, ne morejo uspešno izpodbiti ugotovitev, ki se nanašajo na kaznivi dejanji (napeljevanje k nedovoljenemu dajanju in sprejemanju daril), za kateri je bil obtoženi S.P. spoznan za krivega s predmetno izpodbijano sodbo in se ne nanašajo na posla navedena v točki I/1 in 2 izreka sodbe.

52. Navrženi očitki pritožnikov (obtoženega M.M. in obtoženega S.P. ter njegovih zagovornikov), ki nakazujejo na očitek, da izpodbijana sodba temelji tudi na nezakonitih dokazih, torej očitek, da gre za kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, niso sposobni pritožbenega preizkusa, saj so pavšalni (niso konkretno opredeljeni, v katerih delih naj bi se izpodbijana sodba opirala na katerega od domnevno nezakonito pridobljenih dokazov).

Glede očitane kršitve pravice do obrambe:

V zvezi z zavrnjenimi dokaznimi predlogi:

53. Pritožbeno sodišče uvodoma ocenjuje, da sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznih predlogov ni kršilo pravic obtožencev do obrambe in tudi ni kršilo 29. člen Ustave Republike Slovenije ter zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Sodišče zavrne dokazne predloge, če ti niso pravno relevantni, če so očitno neprimerni, če gre za dokaze, s katerimi bi se ugotavljala splošno znana dejstva, če stranka ni izkazala zadostne stopnje verjetnosti v obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza ali če ni obrazložila svojega dokaznega predloga. Sodišče prve stopnje namreč v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) pri ugotavljanju dejanskega stanja ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila in ni z njimi omejeno. To sicer še ne pomeni, da ima pravico zavrniti vse dokazne predloge. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje imelo sprejemljive razloge za zavrnitev dokaznih predlogov (90. do 99. točka izpodbijane sodbe).

54. Glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, kar bo v nadaljevanju še obrazloženo, sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Ocenilo je, da zaradi razjasnitve dejanskega stanja in preverjanja zagovorov obtožencev ter izpovedb zaslišanih prič in izvedenih pisnih listinskih dokazov, izvedba nadaljnjih dokazov glede na zanesljivo ugotovljeni potek celotnega dogajanja ni potrebna, to je v obrazložitvi izpodbijane sodbe razumno pojasnilo. Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno zavrnilo v pritožbah izpostavljene dokazne predloge kot nepotrebne, ker je bilo dejansko stanje dovolj razčiščeno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bila pri tem uporabljena merila, po katerih odloča sodišče o dokaznem predlogu in o njegovi utemeljenosti.

55. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, kljub drugačnim navedbam obrambe, večini dokaznih predlogov obtožencev in zagovornikov ugodilo.

56. Ko zagovorniki obtoženega R.Č. trdijo, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ker ni odločilo o dokaznih predlogih obrambe (glede zaslišanja priče T.K., priče M.D, takratnega direktorja A. terminali in V.O., prav tako direktorja A. terminali), navajajo, da sodišče prve stopnje o teh dokaznih predlogih „smiselno sploh ni odločilo“, po drugi strani pa navajajo, da je na zadnji glavni obravnavi dne 9.1.2013 dejansko o tem odločilo z zavrnitvijo. Res je, da v obrazložitvi izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje izrecno ni navedlo razlogov za zavrnitev prej navedenih dokaznih predlogov, vendar pritožniki v pritožbi niso izkazali, zakaj naj bi bila izvedba teh dokazov pravno relevantna in tudi niso povedali, kako bi lahko bili ti dokazi v primeru izvedbe za obtoženega R.Č. koristni. Pritožniki v pritožbi ne navedejo konkretno, kaj bi te osebe vedele povedati o pravno relevantnem dejstvu in na kakšen način bi to lahko razbremenilo obtoženca. Pritožbeno sodišče dejansko ugotavlja, da je ta pritožbeni razlog pavšalen, saj ne zadostuje, da pritožnik trdi, da je „obramba materialnopravno relevantnost predlaganih dokazov utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti“. Trditev pritožnikov, da je materialnopravno relevantnost dokaznega predloga z zaslišanjem prej navedenih prič bila izkazana, je tudi sicer v nasprotju z navedbami, s katerimi pritožniki (sicer tudi pavšalno) izpodbijajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj ko izpodbijajo posamične zaključke sodišča prve stopnje, teh ne utemeljijo s trditvijo, da bi zaslišanje prej navedenih prič kakorkoli vplivalo na drugačne zaključke oz. drugačno ugotovitev dejstev kot jih je sprejelo sodišče prve stopnje.

57. Zagovorniki obtoženega S.P. trdijo, da je obramba predlagala branje izpovedi M.M. iz glavne obravnave opr. št. I K 2, vendar sodišče tega dokaznega predloga ni v celoti izvedlo, temveč le del predlaganih dokazov, v sodbi pa je navedeno, da ne bi pripomogli k razjasnitvi dejanskega stanja. Ta pritožbena navedba je nerazumljiva in tudi protispisna, saj iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 24.9.2012 (list. št. 2740 – 2742 oz. prepis 2784 – 2793) izhaja, da je bila izpoved obtoženega M.M., ki jo je podal kot priča na glavni obravnavi dne 30.8.2010 v kazenski zadevi z opr. št. I K 2 poslušana in delno prebrana, strankam se je tudi vročil prepis snemanja te izpovedi, ki se nahaja na list. št. 2743 – 2762 spisa.

58. Že zgoraj je bilo odgovorjeno na pritožbeno trditev, da sodišče prve stopnje dokaza potrdila na list. št. 3850 spisa ni izvedlo na glavni obravnavi. Nasprotno izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 9.1.2013 (list.št. 3997/a – 4001 oz. prepis 4202 – 4215). Zagovorniki obtoženega S.P. navajajo, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka tudi s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem „ga. B. in G.M.F., saj obstaja velika verjetnost, da obtoženi M. dne 17.8.2008 ni bil doma, ker da je iz sms razvidno, da se je nahajal v tujini. Prej navedeni priči pa bi lahko o tej okoliščini izpovedali“. S tem pritožniki niso utemeljili pravne relevantnosti predlaganih dokazov. Okoliščina, da naj bi se obtoženi M.M. dne 17.8.2008 nahajal v tujini, kar naj bi potrjevali sms-i, še ne pomeni, da obtoženca tega dne (tudi) ni bilo doma, saj iz podatkov spisa izhaja, da obtoženec živi v S., ki je zelo blizu državne meje z R. Italijo in bi se lahko določen čas nahajal tudi v Italiji oz. blizu slovensko-italijanske meje, kar pa ne potrjuje, da ga (sploh) ni bilo doma. Poleg tega pritožniki niti ne pojasnijo, kako bi lahko ta okoliščina (tudi če ga ni bilo doma dne 17.8.2008) zamajala zaključke sodišča prve stopnje.

59. Obtoženi S.P. sam v pritožbi trdi, da sodišče prve stopnje obrambi ni dovolilo dokaznih predlogov in ni sledilo 17. členu ZKP in 29. členu Ustave Republike Slovenije, da ni upoštevalo vseh dokazov in dovolilo zaslišanja prič obrambe, ki bi pojasnile in razjasnile zadeve, ki jih sodišče napačno podaja. Prav tako o določenih dokazih obrambe, ki jih senat ni upošteval – ni pa izdal sklepa o zavrnitvi dokazov. Te pritožbene navedbe so presplošne, da bi lahko nanje pritožbeno sodišče odgovorilo. Iz zapisnikov o narokih za glavno obravnavo tudi sicer izhaja nasprotno, to je, da so obtoženi S.P. in njegovi zagovorniki podali dokazne predloge, kar zavrača trditev, da sodišče prve stopnje ni dovolilo dokaznih predlogov. Tako na primer iz zapisnika o glavni obravnavi dne 12.11.2012 (list. št. 3397 – 3402 oz. prepis 3408 – 3411) izhaja, da so bili tudi ugodeni vsi listinski dokazi, ki so jih v spis vložile stranke postopka in so bili listinski dokazi, ki jih je priložil obtoženi S.P. in njegovi zagovorniki tudi na glavni obravnavi izvedeni. Sodišče prve stopnje res ni ugodilo dokaznim predlogom, ki so se nanašali na pregled poslovanja „vseh M. podjetij in pregled bančnih računov družinskih članov M.M.“, vendar je zavrnitev teh dokaznih predlogov v izpodbijani sodbi prepričljivo obrazložilo, enako je ravnalo glede dokazov, s katerimi je obtoženec skušal izpodbiti verodostojnost obtoženega M.M. Pritožnik v pritožbi in njeni dopolnitvi utemeljuje neverodostojnost soobtoženega M.M. z dejstvom, da je v drugih kazenskih postopkih, da je bil že obsojen, da so zoper njega podane kazenske ovadbe, kar podrobno utemeljuje na 17. do 20. strani svoje pritožbe in v dopolnitvi pritožbe, vendar je pritožbeno sodišče, ko je preizkušalo izpostavljene navedbe, trditve in listine, ki jih je pritožnik priložil pritožbi in v dopolnitvi pritožbe ter razloge izpodbijane sodbe v tej smeri, ocenilo, da se te navedbe ne nanašajo na odločilna dejstva, ki so bila predmet ugotavljanja sodišča prve stopnje, ampak pritožnik skuša na ta način prepričati, da je obtoženi M.M. že na splošno taka osebnost, kateri ni mogoče nič verjeti. Sodišče prve stopnje je v 54. točki izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da sodišče odloča na podlagi dokazov v okviru obtožbe, dokazi, ki dokazujejo morebitna druga kazniva dejanja, ki naj bi jih obtoženi M.M. zagrešil, pa za obravnavano zadevo ne morejo biti odločilni. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je sodišče skrbno ocenilo izpovedbo obtoženega M.M., še posebej jo je preverjalo z izvedbo drugih izvedenih dokazov, na podlagi take dokazne ocene je tudi prišlo do zaključka v katerem delu je njegova izpovedba verodostojna oz. v katerem delu določene konkretne okoliščine, ki jih je navajal, niso sprejemljive. Glede kaznivih dejanj, ki se očitata obtoženemu S.P. tudi sicer izpovedba M.M. ni bila edini dokaz, bil je sicer začetni ključen, vendar so bili na podlagi njegove izpovedbe (ovadbe) pridobljeni tudi drugi dokazi, ki z vso zanesljivostjo potrjujejo pravno odločilna dejstva in okoliščine obravnavane zadeve, kar je v izpodbijani sodbi tako prepričljivo obrazloženo, da pritožbeno sodišče v zaključke ne dvomi.

60. Dokazna ocena zagovora obtoženega M.M., ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ne posega v njegovo pravico do molka, kot obtoženi M.M. zatrjuje v pritožbi. Ker obtoženec posameznih okoliščin ni želel dodatno pojasnjevati oz. je nekatera dejstva, ki jih je vseskozi zatrjeval, na glavni obravnavi zanikal, je sodišče prve stopnje moralo oceniti njegov zagovor in pojasniti kateremu delu verjame ter zakaj. Glede v pritožbi izpostavljenega privilegija zoper samoobtožbo pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je ta omejen na izjave, dane policiji pri zbiranju obvestil in ob policijskem zaslišanju (148.a člen ZKP) ter na izjave, dane ob zaslišanju na sodišču. Tedaj je treba obdolženca poučiti o njegovih pravicah, med drugim tudi o tem, da ni dolžan ničesar izjaviti oz. odgovarjati na vprašanja.

61. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je bila v obravnavani zadevi dokazna ocena skrbno in korektno opravljena, zakaj sodišče prve stopnje zagovora obtoženega S.P. in obtoženega R.Č. ni sprejelo oz. zakaj je v določenem delu sprejelo zagovor obtoženega M.M., pa je tudi izčrpno obrazložilo. S tem, ko se pritožniki ne strinjajo z dokazno oceno sodišča prve stopnje, očitajo nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in ne kršitve pravice do obrambe.

62. Zagovorniki obtoženega S.P. in obtoženi S.P. sam v pritožbi ponavljajo trditve, da je bila obtožencu kršena pravica do obrambe in kršeno pošteno sojenje zaradi razdruženega postopka, ki se je že zaključil s pravnomočno obsodilno sodbo opr. št. I K 2. Po oceni pritožnikov je bila razdružitev nepravilna in nezakonita, prišlo je do kršitve načela prepovedi sojenja v isti stvari ter je obtoženi S.P. „vstopil v ta kazenski proces pod predpostavko, da je kriv in da ni verodostojen“. Obtoženčevi zagovorniki izpostavljajo, da bi bilo potrebno v zadevah, ki se nanaša na izsiljevanje in naj bi bilo povezano z luškimi posli (torej zadevo opr. št. I K 2 in obravnavano zadevo, obravnavati skupaj. Navajajo še, da so se kontrolni dokazi, ki so potrjevali ugotovitve sodišča prve stopnje v zadevi I K 2 glede verodostojnosti M.M. oz. interpretacija kontrolnih dokazov z obravnavano sodbo spremenila oz. da se ta ne utemeljuje več na način, kot se je v predhodni sodbi, zaradi česar se po oceni pritožnikov poraja dvom, „ali bi interpretacija, kot jo je zavzela predsednica senata v tej sodbi, potrjevala ugotovitve iz predhodne sodbe“ (opr. št. I K 2). Pritožniki tudi zatrjujejo, to so tudi zatrjevali v postopku pred sodiščem prve stopnje, da obtoženi S.P. v času predhodnega postopka sploh ni vedel, da je bila podana zahteva za uvedbo preiskave glede obravnavane zadeve, poleg tega ga predsednica senata na to ni opozorila ob prvem zaslišanju na glavni obravnavi v pravnomočno končani zadevi. Drugače pa je ravnala glede soobtoženega R.Č. in M.M., prvi je bil zaslišan kot priča, drugi kot priča ter oškodovanec in tajni delavec, saj ju je opozorila na njune pravice iz 5. člena ZKP ter ju seznanila, česa sta osumljena.

63. Pritožniki nimajo prav in na te pritožbene navedbe je že pravilno odgovorilo sodišče prve stopnje v 85. in 89. točki izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče le dodaja, da je po 32. členu ZKP, v primeru subjektivne koneksitete (če je obdolženec hkrati obdolžen storitve več kaznivih dejanj) in objektivne koneksitete (če je bilo pri kaznivem dejanju udeleženih več oseb), izvedba enotnega postopka in izdaja ene same odločbe pravilo (32. člen ZKP). Od tega pravila je, na podlagi prvega odstavka 33. člena ZKP, mogoče odstopiti iz razlogov tehtnosti ali smotrnosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so ti razlogi v času izločitve bili podani, saj podatki spisa kažejo, kar izhaja tudi iz sklepa, opr. št. Kpr 2 z dne 24.3.2010, ki obtoženi S.P. ponovno prilaga pritožbi, da je bil obtoženi S.P. v izločeni zadevi v priporu, kar je okoliščina, ki terja posebno hitro postopanje. V času izločitve je bila preiskava glede kaznivih dejanj, ki so se tedaj očitala obtožencu v izločeni kazenski zadevi, zaključena in bi se pripor lahko podaljševal zgolj zaradi tega, ker je bila podana zahteva za razširitev preiskave. Okoliščina, da je državno tožilstvo kmalu zatem, to je po izločitvi postopka, zahtevalo razširitev preiskave zaradi obravnavanih kaznivih dejanj ter da je bil o uvedbi preiskave pa je bil obveščen šele 31.12.2010, ko je bilo že zaključeno sojenje v zadevi opr. št. I K 2, ne pomeni, da je bila kršena pravica do obrambe oz. kršena pravica do poštenega sojenja.

64. Zagovorniki obtoženega R.Č. v okviru uveljavljenega pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (zmotne ocene o verodostojnosti zagovora obtoženega M.M.) navajajo, da obtoženi M.M. ni želel odgovarjati na vprašanja obrambe R.Č. in zaključujejo „torej gre za neverodostojni zagovor in tudi protislovni“. Po oceni istih je tudi predsednica senata na glavni obravnavi 19.12.2012 obtoženemu M.M. postavljala zavajajoča vprašanja, zaradi česar bi morala biti izločena (7. in 8. strani pritožbe ter na 12 strani pritožbe) ter navržejo, da je bila obtoženemu Č. kršena pravica do obrambe, očitno zato, ker obtoženi M.M. ni želel odgovarjati na vprašanja obrambe.

65. Obtoženi S.P. izrecno trdi, da v celotnem postopku sojenja obtoženci niso imeli enakih možnosti, saj obtoženi M.M. kot eden od obtoženih ni odgovarjal na vprašanja soobtoženih in njihove obrambe, pa tudi na vprašanja sodnice le občasno. S tem je bila kršena zakonska določba, da so obtoženci postavljali vprašanja drugemu obtožencu. S tem, ko obtoženi M.M. ni odgovarjal na vprašanja, je bila kršena pravica enakosti orožij ter je bil obtoženi M.M. postavljen v privilegiran položaj, njegove navedbe pa so bile temelj obtožbe, ki pa se niso preverjale.

66. Z gornjimi navedbami so zatrjevane kršitve pravice do obrambe in kršitev pravice do poštenega sojenja, ker obtoženemu S.P. in obtoženemu R.Č. ni bilo omogočeno, da zastavljata vprašanja obtoženemu M.M., ki ju je obremenjeval.

67. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zgoraj navedena kršitev ni podana. V obravnavani zadevi gre res za situacijo, ko je obtoženi M.M. s svojimi izjavami obremenil soobtoženega R.Č. in soobtoženega S.P. Po ustavno sodni presoji mora sodišče v primeru, ko posamezen obdolženec s svojimi izjavami obremenjuje soobdolženca, slednjemu omogočiti, da se seznani s tako obremenilno izjavo in mu omogočiti, da zastavlja vprašanja obdolžencu, ki ga obremenjuje. Obdolženec mora imeti zadostne možnosti izpodbijati obremenilne izjave in v zvezi z njimi zasliševati njegovega avtorja v trenutku, ko so bile dane ali pa pozneje. Obtoženec mora imeti v postopku vsaj enkrat možnost zaslišati obremenilno pričo. Dejstvo je, da se je obtoženi M.M. na glavni obravnavi v svojem zagovoru skliceval na vse predhodne izjave, ki jih je dal zaslišan kot obdolženec in kot priča v zadevi opr. št. I K 2, poleg tega je podal tudi pisni zagovor. Predlagal je, da se te izpovedbe preberejo. Kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 5.9.2012 (list. št. 2668 – 2670 in prepis posnetka list. št. 2685 – 2690), je bil na tem naroku predvajan posnetek njegovega zaslišanja v preiskavi kot obdolženca z dne 10.3.2010, na glavni obravnavi dne 12.9.2012 (list. št. 2715 in posnetek 2724 – 2726) je bila poslušana njegova izpovedba na glavni obravnavi v zadevi I K 2, ko je bil zaslišan kot priča, na glavni obravnavi dne 24.9.2012 je bila ta izpovedba tudi prebrana (gre za zaslišanje M.M. kot priče z dne 17.3.2010). Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 24.9.2012 izhaja, da je na vprašanje predsednice senata odgovoril, da bo odgovarjal na vprašanja, razen na vprašanja obtoženega S.P. in njegovih zagovornikov (kar pomeni, da je bil pripravljen odgovarjati na vprašanja obtoženega R.Č. in njegovega zagovornika). Čeprav je zagovornik obtoženega R.Č. nato pripomnil, da ima za obtoženega M.M. pripravljenih „vrsto vprašanj“, teh vprašanj obtoženemu M.M. ni postavil, zato ne more iti za kršitev pravice do poštenega sojenja in do kršitve pravice do obrambe, saj je bila obtoženemu R.Č. in obrambi obtoženega R.Č. dana možnost zaslišati obtoženega M.M., vendar te pravice nista izkoristila. Res je obtoženi M.M. izjavil, da ne bo odgovarjal na vprašanja S.P. in njegovega zagovornika, vendar tudi obtoženemu S.P. zaradi tega ni bila kršena pravica do zasliševanja obremenilne priče (soobdolženca), saj je iz izpovedb obtoženega M.M. (kot obdolženca in kot priče), ki so bile poslušane na glavni obravnavi v obravnavani zadevi razvidno, da je obtoženi S.P. in njegova obramba imela možnost zasliševati obtoženega M.M. in je to možnost tudi izkoristila, saj je iz zapisnika o zaslišanju M.M. razvidno, da je bil obtoženi S.P. in njegova obramba v tej zvezi zelo aktivna. Tudi sicer je iz nadaljnjih zapisnikov o glavni obravnavi v obravnavani zadevi razvidno, da je bila pravica do zaslišanja obtoženega M.M. dejansko izvedena preko dajanja pripomb na na glavni obravnavi izvajane dokaze, in sicer tako, da je po izvedbi posameznega dokaza, dal pripombe obtoženi M.M., nanje je odgovoril obtoženi S.P. oz. obratno, najprej je dal pripombe obtoženi S.P. in sledil je odgovor obtoženega M.M.. S podajanjem pripomb je dejansko posredno bilo opravljeno zaslišanje obtoženega M.M. s strani obtoženega S.P.. Enako velja glede obtoženega R.Č. oz. njegove obrambe. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 14.9.2012 je tudi razvidno, da je po predočenju predhodnih izpovedb obtoženega M.M. in potem, ko je predsednica senata in okrožna državna tožilka končala s postavljanjem vprašanj obtožencu, vprašala, če ima obramba še kakšna vprašanja, pa vprašanj ni bilo. Veliko pripomb je obtoženi S.P. imel na odgovore, ki jih je obtoženi M.M. dal na vprašanja predsednice senata. Do izmenjave pripomb (med obtoženim M.M. in obtoženim S.P.) je prišlo predvsem na glavni obravnavi dne 19.12.2013, kot potrjujejo podatki spisa. Kot že rečeno obtoženi R.Č. in njegova obramba obtoženemu M.M. vprašanj nista postavljala, iz pripomb, ki jih je obtoženi M.M. podal tekom glavne obravnave, ki so dejansko predstavljale njegov zagovor, pa celo izhaja, da se je iz tako imenovane obremenilne priče spremenil v razbremenilno pričo za obtoženega R.Č.(izjava obtoženega M.M., da s soobtoženim R.Č. „ni imel nič“, ipd.). Kot je že povedalo Vrhovno sodišče v sodbi opr. št. I Ips 58924/2011 z dne 30.5.2013, dokazno pravilo, da mora imeti obdolženec v primeru, ko je zagovor soobdolženca edini dokaz ali dokaz, na katerem v odločilni meri temelji obsodilna sodba, realno možnost, da vsaj enkrat v postopku preveri resničnost in zanesljivost oz. verodostojnost izpovedb prič oz. soobdolžencev oz. da je vsaj enkrat navzoč pri neposredni izvedbi tega dokaza, ni absolutno oz. so dopuščene določene izjeme. V odločbi EKČP z dne 25.10.2012 (zadeva Štefančič proti Sloveniji) je uvodoma poudarjeno pravilo, da mora imeti obdolženec v kazenskem postopku učinkovito možnost, da izpodbija dokaze zoper sebe oz., da so v skladu z „edinim in odločilnim pravilom“ tedaj, ko obsodba obdolženca temelji izključno ali večinoma na dokazih prič, ki jih obtoženem ne more izprašati na nobeni stopnji postopka, njegove pravice do obrambe neopravičeno omejene, vendar pa se lahko od tega splošnega načela odstopi v primerih, če priča umre ali če ne upa pričati zaradi strahu pred maščevanjem ali obstajajo drugi legitimni razlogi, da se priča ne more udeležiti obravnave. V tem primeru pa je potrebno presojati ostale tako imenovane podporne dokaze (ter poštenost postopka v smislu izvedbi poštenega postopka, ki omogoča, da se izvede ustrezna presoja zanesljivosti dokaza, torej presoja, ali je tak dokaz dovolj zanesljiv glede na njegov pomen v zadevi. Glede na zgoraj obrazloženo in z vidika zgoraj navedenih izhodišč poštenega sojenja tako ni mogoče trditi, da postopek ni bil izveden pošteno in da obtoženemu R.Č. in obtoženemu S.P. ni bila dana možnost, da izvajata svojo pravico do obrambe oz., da je bilo ravnano v nasprotju z določbo d točke tretjega odstavka 6. člena EKČP, pa tudi sicer nemogoča obveznost ne more zavezovati. Obtoženi S.P., njegovi zagovorniki, obtoženi R.Č. in njegov zagovornik tudi že pred sodiščem prve stopnje in niti v pritožbi niso izkazali, katerih „pravno relevantnih“ vprašanj niso mogli zastaviti, zato s pritožbo ne morejo uspeti.

68. Zagovorniki obtoženega R.Č. nepravilno izpostavljajo ravnanje predsednice senata pri postavljanju vprašanj obtoženemu M.M. na glavni obravnavi dne 19.12.2012 in trdijo, da ni dovolila, da bi obramba podala ugovore. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni šlo za zavajajoče vprašanje, če predsednica senata ni povzela natančne izjave obtoženega M.M. o načinu izročitve denarja obtoženemu R.Č. (tako, da ga je dal obtoženemu S.P. , slednji pa ga je dal obtoženemu R.Č., da bo „lepše izgledalo“, kot je izpovedal obtoženi M.). Zapisnik o glavni obravnavi z dne 19.12.2012 nadalje potrjuje, da se predsednica senata ni pustila motiti, ko je zastavljala vprašanja obtoženemu M.M., saj je na ta način bil moten red poteka obravnave, zato pritožniki preprečitev motenja reda napačno tolmačijo, da „ni dovolila ugovorov“. Zapisnik o glavni obravnavi z dne 19.12.2012 tudi sicer potrjuje, da je predsednica senata dovolila, da so pritožniki dali ugovore.

69. Sicer pa pritožbeno sodišče, glede kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in pravic in pomoči k temu kaznivemu dejanju, ugotavlja, da izpovedba obtoženega M.M. ni ključen dokaz in še posebej ne edini, nekoliko drugačna situacija je glede kaznivega dejanja nedovoljenega dajanja in sprejemanja daril in napeljevanja k njima, vendar tudi glede teh izpovedba obtoženega M.M. ni edini dokaz (čeprav je izhodiščni). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje temeljito analiziralo izpovedbe obtoženega M.M., na katere je v obravnavani zadevi pretežno vztrajal, verodostojnost posamičnih izjav oz. izpovedb pa je sodišče prve stopnje presojalo tudi z izvedbo drugih dokazov, ki so izpovedbo v ključnih delih potrjevali, kot je podrobno obrazloženo v izpodbijani sodbi.

Uveljavljeni pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona in preizkus tega razloga po uradni dolžnosti:

70. Zagovornik obtoženega M.M. uveljavlja navedeno kršitev po 1. točki 372. člena ZKP v zvezi s kaznivim dejanjem, ki se obtoženemu M.M. očita v točki IV izreka izpodbijane sodbe, torej glede kaznivega dejanja nedovoljenega dajanja daril po prvem odstavku 248. člena Kazenskega zakonika. Že zgoraj je bilo obrazloženo, da je v očitku, da je obtoženi M.M. izplačal nedovoljene nagrade po dogovoru, vsebovan tudi očitek, da je nagrado ponudil, zato so ponovne navedbe obtoženčevega zagovornika glede tega v točki Ad 2 iz njegove pritožbe neutemeljene. Pritožnik pravilno ugotavlja, da je KZ-1 pričel veljati 1.11.2008 ter da se obtoženemu M.M. očita, da je obravnavano kaznivo dejanje storil preden je začel veljati ta Kazenski zakonik, kot je to uveljavljala obtožnica. Pritožnik v svoji pritožbi nadalje pravilno opozarja, da sodišče na obtožbo glede pravne opredelitve kaznivega dejanja ni vezano. Pritožnik pa nima prav, da je izpodbijana sodba temu sledila, saj iz izreka izpodbijane sodbe in njene obrazložitve izhaja, da je sodišče prve stopnje obtožencu očitano kaznivo dejanje pravno kvalificiralo po prvem odstavku 248. člena Kazenskega zakonika. Iz 25. točke izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje opravilo primerjavo obeh zakonskih določb, nato je sprejelo zaključek, da gre pri znaku kaznivega dejanja po 248. členu KZ, to je „pri sklenitvi posla ali storitvi“ za vsebinsko enak znak določen v 242. členu KZ-1, to je „pri pridobitvi ali ohranitvi posla“.

71. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da gre pri izrazu „pri sklenitvi posla“ in pri izrazu „pri pridobitvi posla“ za vsebinsko enaka izraza in da v tem pogledu ni sprememb. Kar se tiče znaka „pri ohranitvi posla“ pa pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožnika, da je v tem novi Kazenski zakonik strožji za obtoženca, saj gre za dodatno izvršitveno obliko, ki je KZ v 248. členu ni vseboval. Stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno enačiti izraza „pri ohranitvi posla“ in „pri storitvi“ ni pravilno, saj beseda „ohraniti“ po Slovarju slovenskega knjižnega jezika pomeni „narediti kaj, da ostane nespremenjeno“. To pomeni, da je po KZ-1 vnaprejšnje aktivno oz. pasivno podkupovanje razširjeno tudi na podkupovanje usmerjeno v to, da se že sklenjen posel ne spremeni oz. preneha.

72. Kljub zgoraj povedanemu pa je potrebno izhajati iz konkretnega opisa kaznivega dejanja in na podlagi tega napraviti oceno ali opisano dejanje ustreza kaznivemu dejanju po KZ ali KZ-1. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dejanje, kot je opisano v točki IV in III vsebuje vse znake kaznivega dejanja po 248. členu Kazenskega zakonika, saj se v konkretnem opisu ne zatrjuje, je bil dogovor o dajanju nedovoljenih nagrad sklenjen zaradi ohranitve posla, ampak se zatrjuje, da da je bil sklenjen pri dogovarjanju za sklenitev „pogodbe, ki je bila sklenjena z dne 20.12.2006 in pogodbe o posredovanju z dne 26.1.2007 in ne šele po sklenitvi teh pogodb oz. po že pridobljenem poslu, kot trdi pritožnik v pritožbi. Že zgoraj je bilo pojasnjeno, da po sami naravi stvari, sklenitev dogovora predstavlja sprejem obljube oz. ponudbe na eni strani in dajanje obljube oz. ponudbe na drugi strani. Sama izplačila nagrade so sicer sledila od junija do 29.11.2007, torej po že pridobljenem (sklenjenem) poslu, vendar se očitek o izplačilu teh zneskov nanaša na očitek o predhodno sklenjenem dogovoru oz. sporazumu o izplačilu teh nagrad, ta pa je bil, kot izhaja iz konkretnega opisa kaznivega dejanja, sklenjen pred sklenitvijo oz. pridobitvijo posla. Iz očitka, naslovljenega na obtoženega M.M. ne izhaja očitek, da je zasledoval ohranitev posla, kot to zmotno trdi pritožnik, ta očitek, ki predstavlja abstraktni znak kaznivega dejanja po KZ-1 niti ni konkretiziran, zato ga je pritožbeno sodišče izpustilo iz opisa tako kot izhaja iz izreka te sodbe. V obravnavanem primeru gre tako pri kaznivem dejanju nedovoljenega sprejemanja daril kot pri kaznivem dejanju nedovoljenega dajanja daril za formalno kaznivo dejanje, ki je dokončano in ustvarja pravne učinke od trenutka sklenitve izrecnega ali molčečega sporazuma (pri tem zadošča sklenitev sporazuma s konkludentnimi dejanji). Obtoženemu M.M. se torej res očita, da je izplačal zneske po že pridobljenem in opravljenem poslu, vendar se mu hkrati tudi očita, da je to storil v skladu z dogovorom, sklenjenim pred sklenitvijo posla.

73. Uradni preizkus izpodbijane sodbe pa je pokazal, da je sodišče prve stopnje glede kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril, očitanega obtoženemu R.Č., kaznivega dejanja nedovoljenega dajanja daril očitanega obtoženemu M.M. in napeljevanja k obema kaznivima dejanjema, očitanima obtoženemu S.P., kršilo kazenski zakon iz 4. točke 372. člena ZKP, ko je obravnavano kaznivo dejanje nedovoljenega sprejemanja daril pravno kvalificiralo po prvem odstavku 247. člena KZ ter kaznivo dejanje nedovoljenega dajanja daril po prvem odstavku 248. člena KZ ter v tej posledici tudi nepravilno pravno kvalificiralo napeljevanje k le tem, kar je očitano obtoženemu S.P. Obtožba, čemur je sodišče prve stopnje sledilo, je obravnavani kaznivi dejanji kvalificirala kot tako imenovano vnaprejšnje pravo aktivno oz. pasivno podkupovanje s trditvijo, da je obtoženi R.Č. pri sklenitvi posla zanemaril koristi svoje organizacije (kar je abstraktni znak kaznivega dejanja po 1. odstavku 247. člena KZ), oz. da je obtoženi M.M. kaznivo dejanje nedovoljenega dajanja daril storil za tako ravnanje obtoženega R.Č.. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je potrebno obravnavana kazniva dejanja pravno kvalificirati po drugem odstavku 247. člena KZ oz. drugem odstavku 248. člena KZ, ker iz opisa kaznivega dejanja in celotne obtožnice (njenega tenorja) izhaja, da se obtožencema dejansko očita nepravo vnaprejšnje aktivno in pasivno podkupovanje. Res se v opisu kaznivega dejanja nahaja abstraktni znak iz prvega odstavka 247. oz. 248. člena KZ, to je očitek o zanemarjenju koristi svoje organizacije, vendar ta v konkretnem opisu ni v ničemer konkretiziran, nasprotno, iz opisa kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic oz. pomoči k temu kaznivemu dejanju, očitanega obtoženemu R.Č. in obtoženemu M.M. v točki I in II izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je šlo pri sklenitvi pogodbe z dne 20.12.2006 in pogodbe o posredovanju s pogodbeno dogovorjeno 4 % provizijo za zakonit posel, to je posel, pri katerem ni bila zanemarjena korist L. d.d., saj se v zvezi s tem kaznivim dejanjem očita, da bi morala obtoženca posla, opisana v točki I/1 in 2 podaljšati, torej podaljšati pogodbo o posredovanju z dogovorjeno 4 % provizijo oz. tako pogodbo oz. dogovor skleniti. Zatrjuje se, da je obtoženi R.Č. zanemaril koristi svoje organizacije ravno s tem, ko ni podaljšal oz. sklenil te pogodbe, kar pa ne govori za abstraktni očitek v točki III izreka sodbe, kjer tudi sicer ni konkretizirano, kaj je bilo v interesu organizacije (L. d.d.), kako bi se posel speljal drugače, ugodneje za organizacijo (L. d.d.). Ker s sklenitvijo posla (pogodbe z dne 20.12.2006 in pogodbe o posredovanju z dne 26.1.2007) po trditvah iz tenorja obtožnice ni bilo nič narobe, ni šlo za škodljiv ali nezakonit oz. nedovoljen posel, je nedovoljena nagrada predstavljala protiuslugo za sklenitev zgoraj navedenih pogodb. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče poseglo v opis kaznivega dejanja tako kot izhaja iz izreka te sodbe ter kaznivo dejanja nedovoljenega sprejemanja daril, nedovoljenega dajanja daril in napeljevanja k obema dejanjema pravno kvalificiralo tako kot izhaja iz izreka te sodbe.

Glede uveljavljenega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja

74. V nasprotju s pritožbenimi navedbami pritožnikov – zagovornikov obtoženega R.Č., obtoženega M.M., zagovornika obtoženega M.M., obtoženega S.P. in zagovornikov obtoženega S.P., pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje obravnavanih kaznivih dejanj. Dejansko stanje je namreč pravilno ugotovljeno tedaj, ko je podana gotovost v ugotovljena dejstva, pomembna za meritorno odločanje za uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje do takšnega zaključka prišlo na podlagi korektno izpeljanega dokaznega postopka, pri katerem je izvedlo vse relevantne dokaze in izreklo sodbo po načelu proste presoje dokazov, potem, ko je prišlo do prepričanja o krivdi obtožencev (drugi odstavek 3. člena ZKP). Sodišče prve stopnje je pri dokazni oceni sledilo metodološkemu napotku iz drugega odstavka 355. člena ZKP, izredno temeljito, verodostojno in natančno je analiziralo tako zagovore obtožencev kot tudi izpovedbe prič ter druge izvedene dokaze, nato je, sledeč temu napotku, opravilo skrbno presojo vseh izvedenih dokazov ter je sprejelo pravilne zaključke, ki jih je utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje ugotovitvam, stališčem in zaključkom sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na odločilna dejstva in okoliščine, torej na dejstva, ki izpolnjujejo znake kaznivega dejanja in kazensko odgovornost oz. krivdo obtožencev ter pravno relevantna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je sprejelo vse druge odločitve v zvezi z obtožnico. Odločilni oz. pravno relevantni zaključki so po oceni pritožbenega sodišča popolni in vsestransko pretehtani ter razumni, glede teh je že v izpodbijani sodbi dejansko vsebovan odgovor na pritožbena naziranja pritožnikov v delu, kjer izpostavljajo pravno odločilna dejstva in okoliščine. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se pritožniki v pritožbah obširno ukvarjajo predvsem z okoliščinami in dejstvi, ki za obravnavano zadevo niso relevantni ter so delno tudi posledica zmotnega stališča pritožnikov o tem, kaj so, glede na obtožbene očitke, relevantna dejstva in okoliščine. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je zagovor obtoženega M.M. v pretežni meri sprejelo, njegovo priznanje poteka dogodka, kot je sam ocenil svoj zagovor, je bistveno prispeval k razjasnitvi kaznivega dejanja nedovoljenega dajanja in sprejemanja daril in napeljevanja k njima in utemeljeno ni našlo razumnih razlogov, da bi po krivem obremenjeval obtoženega S.P., še manj pa obtoženega R.Č., katerega je na glavni obravnavi dejansko skušal razbremeniti, čemur pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo. Še posebej pritožbeno sodišče izpostavlja:

K nadaljevanemu kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic oz. pomoči k temu kaznivemu dejanju kot je to opisano v točki I/1 in 2 ter II izreka sodbe:

75. Po oceni pritožbenega sodišča že sam način storitve kaznivega dejanja kot je opisan v točki I/1 in 2 izreka izpodbijane sodbe dokazuje zlorabo položaja obtoženega R.Č. oz. način storitve kaznivega dejanja opisanega v točki II dokazuje pomoč obtoženega M.M. pri tej zlorabi. Objektivnih okoliščin kot izhajajo iz opisa obravnavanega kaznivega dejanja, pritožniki namreč ne izpodbijano in so pravzaprav „nesporne“.

K pritožbi zagovornika obtoženega M.M.:

76. Glede nakupa nepremičnin navedenih v točki I/1 (ki so bila prvotno v solasti 16 solastnikov) so neizpodbijana dejstva sledeča:

- aprila 2008 je obtoženi M.M. v imenu P. d.o.o. s 15 solastniki sklenil pogodbo o nakupu za ceno 1.594.870,84 EU;

- 8. maja 2008 je bila med P. d.o.o. in L. d.d. sklenjena predpogodba, ki jo je v imenu P. d.o.o. podpisal obtoženi M.M., v imenu L. d.d. obtoženi R.Č.. S to pogodbo je bila dogovorjena obveznost, da bo pozneje sklenjena glavna prodajna pogodba ter je tudi vsebovala vse bistvene sestavine te glavne – prodajne pogodbe, torej dogovorjeno je bilo, da znaša pogodbena cena 3.380.000,00 EUR ter da bo L. d.d. P. d.o.o. -ju izplačala avans v višini 2.200.000,00 EUR, najkasneje v roku 8 dni od sklenitve predpogodbe;

- avans v višini 2.200.000,00 EUR je bil P. d.o.o. izplačan 15.5.2008, nakar je P. d.o.o. iz prejetega avansa plačal kupnino v višini 1.594.870,84 EUR 15 solastnikom,

- dne 14. julija 2008 je bila med P. d.o.o. in L. d.d. sklenjena prodajna pogodba, ki je imela enake bistvene sestavine kot zgoraj navedena predpogodba, na podlagi pogodbe je bila nato P. d.o.o. še izplačana razlika med že predhodno plačanim avansom in dogovorjeno ceno za nakup nepremičnin 3.380.000,00 EUR, razlika v ceni obeh nakupov je torej znašala 1.785.129,16 EUR, ki je bila poravnana,

- obtoženi R.Č. je vedel, da P. d.o.o. nima denarja za plačilo kupnine po pogodbi, ki jo je sklenil s 15 solastniki, vedel je, koliko znaša navedena kupnina, torej da bo P. d.o.o. s prejetim avansom (ki je tudi bistveno presegel kupnino, dogovorjeno med P. d.o.o. in 15 solastniki) najprej sam odkupil zemljišča, ki jih bo nato za zgoraj navedeno bistveno višjo ceno odkupila L. d.d.

77. Ravnanje obtoženega R.Č. v nasprotju z 263. členom ZGD-1 in zloraba položaja, kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, je očitna. Retorično vprašanje zagovornika obtoženega M.M. „kaj pa je pravzaprav bilo z izplačili teh avansov narobe“ in „kje neki pa živimo in mar nihče od nas nima izkušenj s storitvami, kot so zamenjava oken ali polken v stanovanju ali hiši, polaganjem ali brušenjem parketa in podobnimi storitvami, ko so že dolgo vrsto let vnaprejšnja, avansirana poplačila izvajalcem naštetih storitev celo v 100 % deležih, tako rekoč pravilo“ zahteva preprost odgovor: Nobena poslovno sposobna oseba (za katero ne obstajajo razlogi za odvzem poslovne sposobnosti), ne bi v lastnih zadevah sklenila posle, ki jih omenja pritožnik (zamenjava oken in podobno), če bi vedela, da izvajalec nima denarja za nakup oken, da jih bo slednji moral v trgovini šele kupiti, da so okna v trgovini bistveno cenejša od kupnine, ki bi jo moral plačati izvajalcu, da avans bistveno presega ceno oken v trgovini, kupnina pa tudi bistveno presega znesek avansa. Še toliko bolj, skorajda absurdna situacija bi bila v primeru, ko bi nekdo kupoval stanovanje od nepremičninske agencije na način kot je naveden v točki I/1 in 2 izreka sodbe, pa je prav vseeno, ali ima ta oseba z nepremičninsko agencijo sklenjeno posredniško pogodbo ali je nima. V primeru, ko nekdo tako ravna za nekoga tretjega kot kupca, kot skrbnik oz. zastopnik, pa je več kot očitno, da ga pri tem ne morejo voditi pošteni nameni.

78. Glede nakupa nepremičnine navedene v točki I/2 izreka izpodbijane sodbe (objekt „L.“) so dejstva in okoliščine, ki jih pritožniki ne izpodbijajo sledeča:

- obtoženi M.M. je že dne 16.1.2008 razpolagal z izjavo, da bo končni kupec te nepremičnine L. d.d. (izjava z dne 16.1.2008, ki jo je podpisal obtoženi R.Č.),

- 13. marca 2008 je obtoženi M.M. v imenu P. d.o.o. sklenil pogodbe o nakupu nepremičnine s solastnikoma L.P. d.d. za ceno 1.075.000,00 EUR in z Občino za 297.460,00 EUR,

- obtoženi R.Č. je vedel, da P. d.o.o. nima denarja za plačilo kupnine ;

- 8. maja 2008 je bila med P. d.o.o. in L. d.d. sklenjena predpogodba za nakup te iste nepremičnine, predmet te pogodbe je bila sklenitev glavne pogodb, to je prodajne pogodbe in vsebovala je vse bistvene sestavine glavne pogodbe, to je pogodbeno oceno v višini 1.950.000,00 EUR ter obveznost, da bo L. d.d. P. d.o.o.-ju plačala avans v višini 1.400.000,00 EUR v 8 dneh po podpisu predpogodbe, s predpogodbo je bilo tudi ugotovljeno, da P. d.o.o. še ni zemljiškoknjižni lastnik te nepremičnine.

- 15. maja 2008 L. d.d. izplača avans P. d.o.o.,

- iz prejetega avansa P. d.o.o. poplača kupnino,

- 27. junija 2008 je med P. d.o.o. in L. d.d. sklenjena prodajna pogodba z enako vsebino kot predpogodba, tako kot je bilo dogovorjeno v predpogodbi. To pogodbo je v imenu L. d.d. podpisal M.B.

- dosežena razlika v ceni nakupa in prodaje torej znaša 577.560,00 EUR.

79. Tudi način nakupa te nepremičnine sam zase govori za zlorabo obtoženega R.Č. in njegovo ravnanje v nasprotju s 263. členom ZGD-1. Okoliščina, da je končno prodajno pogodbo podpisal M.B., kar problematizirajo pritožniki, je nepomembna, saj je vse bistvene okoliščine, oz. vse elemente (glavne) prodajne pogodbe vsebovala že predpogodba z dne 8.5.2008, zato M.B. dejansko ni imel druge izbire. Predpogodba je tudi pogodba, ki veže pogodbeni stranki, če vsebuje bistvene sestavine glavne pogodbe. Sklenitev glavne pogodbe je tudi iztožljiva, poleg tega bi v primeru, da M.B. (glavne) pogodbe ne bi podpisal, nastala za L. d.d. še večja škoda, saj bi ostala brez nepremičnine in brez že danega avansa, P. d.o.o. pa zaradi tega ne bi nastala nobena škoda. Seveda je potrebno pritrditi pritožnikom, da z avansom na splošno ni nič narobe, vendar to v obravnavanem primeru ne velja, še posebej upoštevajoč kako je bil ta za ta posel, kot tudi za posel iz točke I/1 izreka sodbe, zavarovan. Izročitev bianco menice s klavzulo brez protesta in s pooblastilom na izpolnitev v celoti in vnovčenje pri finančnih organizacijah, kjer ima prodajalec TRR, ne predstavlja nobenega zavarovanja, če je že vnaprej jasno, da prodajalec na računu nima (dovolj) denarja, kot je tudi pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje v 48. točki izpodbijane sodbe. Res je sodišče prve stopnje, kot navaja zagovornik obtoženega M.M. in M.M. sam v točki 44 izpodbijane sodbe napačno ocenilo okoliščino, da je sporazum o avansiranju nakupa predstavljal dogovor o plačilu are kot to izpostavljata pritožnika, vendar je ta okoliščina za obravnavano zadevo brez pomena.

80. Okoliščina, da je ena od solastnic nepremičnin iz točke I/1 izreka izpodbijane sodbe J.M. prodala svoj delež neposredno L. d.d., zaradi česar naj bi po trditvah obtoženega M.M. in njegovega zagovornika P. d.o.o prevzela poslovni riziko nase, ko je od preostalih 15 solastnikov kupila njihove deleže, nima podlage v izvedenih dokazih, saj družba P. d.o.o., kot je bilo že zgoraj pojasnjeno in kot je temeljito analiziralo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, s tem ni prevzela nobenega rizika, saj ji je nakup v celoti avansirala L. d.d., poleg tega je s takim avansnim plačilom obenem plačala več kot 70 % dogovorjene končne cene nepremičnin, po kateri je P. d.o.o. nato prodala L. d.d. Šlo je torej, kot je sodišče prve stopnje nazorno obrazložilo v izpodbijani sodbi, za avansiranje plačila nepremičnin zato, da jih P. d.o.o. nato dražje proda L. d.d., pri čemer je obtoženi R.Č. vedel, da P. d.o.o. ni bil lastnik, kot je to podrobno in prepričljivo obrazložilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

81. Vse druge okoliščine, ki jih v zvezi s kaznivim dejanjem zlorabe položaja ali pravic in pomoči k temu kaznivemu dejanju izpostavljajo zagovornik obtoženega M.M., obtoženi M.M. sam ter zagovornik obtoženega R.Č. so obrobne, pa tudi sicer pritožbeni očitki niso utemeljeni:

82. Ker je prodaja idealnega deleža J.M. za obravnavano zadevo nepomembna, tudi ni pomembno, kdo je dal „zadnjo besedo“ glede cene, po kateri je navedena prodala svoj minimalni delež L. d.d.

83. Izpostavljanje nesmiselnosti najvišje cene nepremičnin 25,00 EUR/m², kar po trditvah zagovornika obtoženega M.M. izhaja iz 54. točke izpodbijane sodbe in izpostavljanje pooblastil (oz. pravic in obveznosti) nepremičninskega posredovanja, nima podlage v izvedenih dokazih, saj iz teh izhaja, da naloga P. d.o.o. ni bila zgolj spravljanja prodajalca v stik s kupcem, ampak bistveno več. Tako je bilo že v pogodbi sklenjeni med L. d.d. in P. d.o.o. 20.12.2006 zapisano, da se bo P. d.o.o. z lastniki nepremičnin za odprodajo pogajal v imenu in za račun L. d.d. Že to, če odmislimo izpovedbo M.K., ki je dogovorjeno najvišjo ceno nepremičnin 25,00 EUR/m² potrdila, kaže na neutemeljenost te pritožbene navedbe.

84. Okoliščina, da je bila družba P. d.o.o. registrirana tudi za lastne nakupe nepremičnin in ne zgolj za nepremičninsko posredovanje, na pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje nima vpliva. Glede okoliščine, kdo je sestavljal kupoprodajne pogodbe, oz. trditev, da je te sestavljal „luški“ pravnik M.B., ima izpodbijana sodba prepričljive razloge in ne gre za nekritično sledenje izpovedbi priče M.B., kot neutemeljeno trdi zagovornik obtoženega M.M., že zgoraj je bilo tudi pojasnjeno, da je tudi sicer bila sestava končne prodajne pogodbe zgolj formalnost, saj so bile bistvene sestavine te prodajne pogodbe že dogovorjene s predpogodbami, katere pa je sestavljal P. d.o.o. kot je tudi potrdila priča M.K. Končno že dopis, ki ga izpostavlja zagovornik obtoženega M.M. na 19. strani svoje pritožbe pod točko Ad 3/I/d potrjuje, da je bila sestava končne pogodbe le formalnost (pritožnik, ko citira dopis P. d.o.o z dne 16.6.2008 namreč izpusti bistveno, to je navedbo „podatke za sestavo pogodbe že imate iz te predpogodbe“).

85. Navedbe zagovornika obtoženega M.M. v točki Ad 2/II pritožbe, se nanašajo na nepomembno okoliščino. Okoliščina, da je kupoprodajno pogodbo v zvezi z „objektom L.“ podpisal M.B., je glede na že zgoraj pojasnjeno, nepomembna, enako velja za vključenost M.B. v preostalo dokumentacijsko proceduro.

K pritožbi obtoženega M.M.:

86. Glede pritožbenih navedb, ki se pokrivajo s pritožbenimi navedbami njegovega zagovornika, pritožbeno sodišče napotuje na gornjo obrazložitev.

87. Ta pritožnik izpostavlja, da L. d.d. ni bila oškodovana ter da so bili vsi nakupi izvedeni znotraj odobrenega cenovnega okvira planiranih in ocenjenih vrednosti. Ta pritožbena navedba ne more izpodbiti zaključkov sodišča prve stopnje, da je bila L. d.d. s sklenitvijo zgoraj navedenih dveh poslov povzročena velika premoženjska škoda in velika premoženjska korist P. d.o.o. ter, da je obtoženemu R.Č. šlo za to, da jo povzroči kot tudi, da jo obtoženi M.M. naklepoma pomagal obtoženemu R.Č. pri izvršitvi tega kaznivega dejanja. Plan in ocenjena vrednost nepremičnin namreč ne more za vestnega in poštenega gospodarstvenika predstavljati izgovora, da gre v nakup nepremičnin na način kot se mu v obravnavani zadevi očita, ko pa je jasno, da bi L. d.d. lahko nepremičnine kupila, če bi šla v nakup preko P. d.o.o. s 4 % provizijo po bistveno nižji ceni. Trditev, da je dejanska vrednost nepremičnin bila in je še vedno bistveno večja, nima teže, saj škoda ni le zmanjšanje premoženja, ampak tudi preprečitev povečanja premoženja (izgubljen dobiček).

88. Pritožbena navedba obtoženega M.M., da je višina premoženjske koristi oz. škode, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje napačna zato, ker je v „bruto znesku“, od katerih je bila P. d.o.o. dolžna plačati davek, ni utemeljena. Kot premoženjsko korist se upošteva premoženje, s katerim storilec oz. prejemnik koristi razpolaga ob dokončanju kaznivega dejanja, oz. ob prejemu koristi. Kaj se s koristjo dogaja po tem, je stvar storilca oz. prejemnika. Če je P. d.o.o. kasneje plačala davek, bo lahko zahtevala vračilo (od davčnega urada), ker so odpadli razlogi za njegovo odmero.

89. Sklicevanje pritožnika, da tedaj ni več obstajalo pogodbeno razmerje o posredovanju ter sodelovanju, je brezpredmetno, saj je dejstvo, da sta P. d.o.o. in L. d.d. sodelovala in da je bilo v dejanskosti sodelovanje P. d.o.o. (ne glede na obstoj pisne pogodbe) pridobivanje nepremičnin za L. d.d., pri čemer je bila bistveno okrnjena avtonomija P. d.o.o. kot stranke v tem pogodbenem razmerju, saj je bilo le od L. d.d. odvisno, ali bo do posla sploh prišlo, glede na to, da P. d.o.o., kot je bilo že zgoraj obrazloženo, ni imela lastnih sredstev za nakup nepremičnin. Očitno zato, ker je bila temeljna naloga P. d.o.o. posredovanje za posredniško provizijo (ne glede na registrirano dejavnost).

90. Ta pritožnik tudi nima prav, da mu ni mogoče očitati neklepne pomoči h kaznivemu dejanju ter da direktnega (obarvanega ) naklepa ni mogoče očitati obtoženemu R.Č. Ne drži, da je bil obtoženec seznanjen s soglasjem nadzornega sveta L. d.d., saj nadzorni svet, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, soglasja ni dal, pa tudi pritožniku je bilo gotovo jasno, da takega soglasja tudi ne bi dal, če ne bi hotel tudi sam tvegati očitka o ravnanju v nasprotju z 263. členom ZGD-1, ki določa, da mora tudi član nadzora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe, skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in tudi sami solidarno odgovarjajo družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog. Ker je tudi P. d.o.o. sestavljal ključne pogodbe, to je predpogodbe, je neutemeljena pritožbena navedba, da mu naklepa ni mogoče očitati tudi zato, ker je pogodbe sestavljala pravna služba L. d.d. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, da so pri obtoženemu M.M. podani tudi subjektivni znaki kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja, nasprotne pritožbene trditve nimajo podlage. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na trditev, da v zvezi z nakupom zemljišč in nakupa objekta L., kar je predmet kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in pravic „ni bilo nikakršnih daril in izplačevanje dovoljenih zneskov komurkoli“, za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja sicer nima neposrednega vpliva, razlogovanje sodišča prve stopnje v tej smeri pa kljub temu osvetli motiv in s tem subjektivno strani kaznivega dejanja.

91. Pritožbeno sodišče nima pomisleka v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je v izpodbijani sodbi podrobno obrazložena da je obtoženemu R.Č. dokazan tako imenovani obarvan naklep. Že objektivne okoliščine tega kaznivega dejanja, kot je bilo že zgoraj večkrat navedeno, kažejo, da ni šlo le za eventualni naklep, kot zmotno trdi obtoženi M.M. v pritožbi.

92. Res je, da je kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ podano le v primeru, če niso podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja kot pravilno navaja obtoženi M.M.. S tem pa se sodišče prve stopnje pravilno ni ukvarjalo zato, ker je ugotovilo, da je obravnavano kaznivo dejanje podano, zato ni bilo dolžno obrazlagati, katera druga kazniva dejanja niso bila podana.

93. Že zgoraj je bilo tudi obrazloženo, da obstoj ali neobstoj trditve, da obtoženi R.Č. ni poskrbel za podaljšanje veljavnosti sklenjenih pogodb oz. za sklenitev dogovora o posredovanju za nakup nepremičnine, ne vpliva na obstoj obravnavanega kaznivega dejanja, saj je bistvo očitka, da so bile nepremičnine kupljene v takem očitnem nasprotju z 263. členom ZGD-1, v škodo L. d.d. in v korist P. d.o.o., čeprav bi bil nakup lahko opravljen preko P.N. d.o.o. , po katerem bi P. d.o.o. L. d.d. zaračunal le 4 % provizijo, tako kot je bilo opravljeno za druge nepremičnine, ki jih je P. d.o.o. pridobival za L. d.d. Glede nakupa oz. prodaje nepremičnin iz točki I/1 izreka sodbe ima pritožnik drugačno dokazno oceno od sodišča prve stopnje, podobno kot njegov zagovornik, vendar ne prepriča, pritožbeno sodišče prepričajo razlogi iz obrazložitev izpodbijane sodbe, ki imajo tako trdno podlago, da se izkažejo pritožbene navedbe le kot poskus zameglitve bistva obravnavane zadeve. V izpodbijani sodbi je jasno razvidno, da se ogleda udeležili člani uprave L. d.d. in ne nadzornega sveta, ter je glede na preostalo obrazložitev v 29. točki izpodbijane sodbe le očitna napaka.

94. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je bila pogodba z dne 20.12.2006 in pogodba o posredovanju z dne 26.1.2007 sklenjena v situaciji, ko noben drug razen P. d.o.o. ni mogel priti v poštev, ker je P. d.o.o. imel do tedaj sklenjenih zavezujočih predpogodb za „slabo polovico celotnega ozemlja O. gmajne ter da je bil P. d.o.o. v popolnoma monopolnem ponudniškem položaju“.

95. Te trditve so v nasprotju z izvedenimi dokazi, še posebej z vsebino teh pogodb. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo v 31. točki izpodbijane sodbe, je imel obtoženi M.M. oz. P. d.o.o. sklenjene pogodbe z osmimi lastniki za približno 10 ha zemljišč, kar je nekaj več kot 15 % od predvidenega, medtem ko so bile predpogodbe obvezujoče šele, ko bi bilo doseženih 70 % možnega odkupa od 60 ha zemljišč. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, v času sklepanja pogodbe P. d.o.o. z L. d.d. zgoraj navedene pogodbe niso bile zavezujoče, niti za lastnike zemljišč niti za P. d.o.o.. P. d.o.o. tudi sicer ni imela denarja za nakup nepremičnin in ni bila sposobna plačati niti 10 % dogovorjene are. Tako se izkaže, da je bila v „monopolnem“ položaju le L. d.d.

96. Glede soglasja nadzornega sveta L. d.d. za posel iz točke I/1 je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ga ni bilo, tudi sicer soglasje nadzornega sveta ni razlog za izključitev kazenske odgovornosti obtoženega R.Č. kot predsednika uprave L. d.d. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da to soglasje v obravnavani zadevi ni bilo dano, je pravilno, kar je prepričljivo in pravilno obrazloženo v izpodbijani sodbi (od točke 73 od 78). Nobenega dvoma ne more biti, da sklep nadzornega sveta z dne 20.12.2006 ni mogoče šteti kot soglasje, saj nadzorni svet lahko opravlja vlogo nadzora, ki mu je zaupana le, če so mu znani pogoji konkretnega posla, kar dne 20.12.2006 ni bilo znano (slednje, sicer z vidika odškodninske odgovornosti članov uprave potrjuje odločba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 85/2009 z dne 23.10.2012). Ne drži očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do poslovnega načrta za leto 2008, to je pravilno storilo v 78. točki izpodbijane sodbe.

97. Izpostavljeno stališče iz sodbe Vrhovnega sodišča VS 23831 (strinjanje družbenikov s poslom) v obravnavani zadevi ni uporabno, zato je pritožbena navedba v tej smeri nerelevantna. Nasprotje, ki naj bi po očitkih pritožnika (na 11. in 12. strani pritožbe) bila podano v zvezi s tolmačenjem „zemljišč na O. gmajni oz. območje OLN Jug in „projektom EDC“ je nepomembno in tudi ni podano. Kam sodijo nepremičnine oz. nepremičnina „Objekt L.“ ni okoliščina, ki bi spremenila bistvo očitkov oz., ki bi kakorkoli vplivala na danost znakov kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic, enako velja za, po oceni pritožnika „nevzdržno zaključevanje izpodbijane sodbe na 81. strani, da so bila zemljišča v OLN Jug kmetijska“.

K pritožbi zagovornika obtoženega R.Č.:

98. Tudi zagovornik obtoženega R.Č. ne more s pritožbenimi navedbami izpodbiti zaključkov sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ. Kot že navedeno glede pritožbenih navedb pritožnikov obtoženega M.M. in njegovega zagovornika, tudi za tega pritožnika velja, da problematizira nebistvene okoliščine ter si prizadeva s potenciranjem nepravilnih nebistvenih zaključkov zatemniti bistvene ugotovitve in zaključke, ki so po oceni pritožbenega sodišča tako trdni, da jih je mogoče jasno videti. Glede pritožbenih navedb, ki se pokrivajo s preostalima pritožnikoma, pritožbeno sodišče napotuje na gornjo obrazložitev, na ostale pritožbene navedbe, kolikor nanje ni odgovorjeno v nadaljevanju, ki se nanašajo na pravno nerelevantna dejstva oz. okoliščine pa pritožbeno sodišče le poudarja, da se je z njimi seznanilo, vendar je odgovarjanje nanje nepotrebno.

99. Problematiziranje pooblastil obtoženega R.Č. oz. drugih članov uprave L. d.d. za sklenitev posla pod točko I/1 in 2 ni utemeljeno, sodišče prve stopnje je o tem podalo obširne in pravilne razloge v 70. do 72. točki izpodbijane sodbe. Kako so bile nepremičnine ocenjene, primerjalne cene nepremičnin, kot tudi cene „sedaj v recesiji“ kot izpostavlja pritožnik na 9. strani pritožbe niso okoliščine, ki bi lahko izpodbile zaključke sodišča prve stopnje. Pritožnik izhaja iz predpostavke, da je glede objekta L. bil pravnik L. d.d-ja M.B. dejansko tisti, ki je sklenil posel, kar je absurd, glede na pooblastila uprave delniške družbe in predsednika le-te. Kakšna vloga je bila pravnika pri sestavi pogodb, je bilo že zgoraj povedano, o tem ima sodišče prve stopnje tudi obširne razloge. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo izpovedbo priče A.B. in M.B., češ da so bili vsi akti družbe spoštovani, kar naj bi pomenilo, da je nadzorni svet dal soglasje. Zaslišanje priče K.Š. ne bi v ničemer spremenilo ugotovitev sodišča prve stopnje, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je dokazni predlog za zaslišanje te priče zavrnilo. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo do tistih listinskih dokazov, ki so za obravnavano zadevo pravno relevantni, tako je ravnalo tudi glede poslovnega načrta L. d.d., nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene. Kaj naj bi izpovedal priča P., da mu sodišče prve stopnje ni verjelo, pritožnik ne pojasni, zato pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni utemeljilo, zakaj ne verjame izpovedbi priče P., ne more odgovoriti, glede cen zemljišč pa je bilo že zgoraj odgovorjeno.

H kaznivemu dejanju nedovoljenega dajanja in sprejemanja daril in napeljevanja k njima:

100. Pritožbeno sodišče, kot že rečeno, nima pomislekov v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja glede teh kaznivih dejanj in ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, tako kot mu nalaga sedmi odstavek 364. člena ZKP, določno in popolno navedlo, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov. Navedlo je, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov (tudi verodostojnost protislovnih izpovedb obtožencev), iz katerih razlogov ni ugodilo predlogom strank ter kateri razlogi so bili za sodišče odločilni pri reševanju pravnih vprašanj, ki se nanašajo na ugotavljanje, ali so obravnavana kazniva dejanja podana in ali je podana kazenska odgovornost obtožencev. Vse to je sodišče prve stopnje storilo od 5. do 34. točke izpodbijane sodbe, pri tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri sprejemanju in podajanju dokazne ocene ravnalo z vso potrebno vestnostjo in skrbnostjo, dokazno oceno je pojasnilo in izrazilo logično in skladno do take mere, da jo je mogoče sprejeti brez pomislekov. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča z vso gotovostjo ugotovilo dejstva in okoliščine pomembne za presojo in zaključke, pri tem ni zagrešilo napak, ki se nanašajo na pravila izkušenj in logičnega sklepanja, kot to nasprotno trdijo pritožniki. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje ugotovitvam, stališčem in zaključkom sodišča prve stopnje (razen glede pravne kvalifikacije), ti so tako popolni, vsestransko pretehtani ter razumni, da jim ni kaj dodati. Vsi pritožniki (obtoženi M.M., njegov zagovornik, zagovornik obtoženega R.Č., obtoženi S.P. in njegovi zagovorniki) ponujajo drugačno dokazno oceno od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, vendar ne morejo prepričati. Da bi uspeli vzbuditi dvom v pravilnost ugotovljenih odločilnih dejstev, bi morali z enako metodo, kot jo je uporabilo sodišče prve stopnje pritožbenemu sodišču predstaviti dokazno oceno, zaključki in argumenti bi morali biti prepričljivejši od tistih v izpodbijani sodbi. Glavni očitek pritožnikov sodišču prve stopnje je, da je nekritično sledilo izpovedbi obtoženega M.M. ter da ni njegovo verodostojnost preverjalo z izvedbo dokazov, ki so jih pritožniki dali s ciljem, da bi obtoženega M.M. prikazali kot osebo, ki ji ni mogoče verjeti (ker naj bi imel interes lagati, sodelovati s policijo, ker naj bi tudi sam izvrševal kazniva dejanja, kar podrobno opisuje obtoženi S.P. v svoji pritožbi in v njej dopolnitvi in kar je zatrjeval v svojem zagovoru). Sodišče prve stopnje se je glede teh navedb pravilno opredelilo v izpodbijani sodbi, kar je tudi v dokazni oceni in v razlogih za zavrnitev dokaznih predlogov prepričljivo obrazložilo. Predvsem ne drži trditev obtoženega S.P. ter njegovih zagovornikov, da sodišče prve stopnje ni preverjalo zagovora (izpovedb) obtoženega M.M., nasprotno, do njegovega zagovora je bilo kritično in ga je preverjalo s presojo drugih izvedenih dokazov ter mu v določenih delih tudi ni sledilo. Sodišče prve stopnje je moralo preverjati, ali so konkretne izjave oz. trditve obtoženega M.M., ki so soobtoženega S.P. in soobtoženega R.Č. bremenile glede obravnavanih kaznivih dejanj, prepričljive. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo in je do potankosti razjasnilo vse okoliščine, s katerimi je razblinilo vsakršen dvom v verodostojnost posamičnih pravno upoštevnih izjav obtoženega M.M..

101. Tako je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo, da je že pri dogovarjanju za sklenitev pogodbe z dne 20.12.2006 in pogodbe o posredovanju z dne 16.1.2007 prišlo med obtoženim R.Č. in obtoženim M.M. do dogovora (sporazuma), da bo obtoženi M.M. kot protiuslugo za sklenitev posla dal obtoženemu R.Č. in obtoženemu S.P. nedovoljeno nagrado kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe, da je obtoženi R.Č. pred tem tako nagrado zase in za obtoženega S.P. tudi zahteval, ter da je bila vloga obtoženega S.P. pri tem nagovarjanje obtoženega R.Č. in obtoženega M.M. k sklenitvi takega dogovora oz. k zahtevanju nedovoljene nagrade. Seveda glede na naravo kaznivih dejanj ni potrebno, da bi obstajal kak izrecen dogovor (sporazum), ampak zadostuje, da storilec kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja nagrad da vedeti (tudi s konkludentnimi dejanji), da bo posel sklenjen, če bo storilec kaznivega dejanja nedovoljenega dajanja nagrade obljubil ali dal nagrado ter da slednji da vedeti, da se s tem strinja. Že sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi (v točki 26 do 30) odgovorilo na pritožbene trditve zagovornika obtoženega M.M. in obtoženega M.M. samega, da je bila nedovoljena nagrada dana po sklenitvi posla in da predhodno ni bila dogovorjena, k temu ni kaj dodati. Da so bili zneski navedeni v točki III/1 in 2 tudi izročeni in da so predstavljali nedovoljeno nagrado, je sodišče prve stopnje tudi zanesljivo ugotovilo in v izpodbijani sodbi za vsak posamičen znesek prepričljivo obrazložilo z natančno analizo izvedenih dokazov, ki ne dopuščajo dvoma. Obtoženi S.P. ne more uspeti s ponavljanjem zagovornih navedb, ko glede posamičnih zneskov, za katere je potrdil, da jih je od M.M. prejel, predstavljajo dolg M.M. iz drugih naslovov, glede zneska 150.000,00 EUR pa ponavlja, da mu jih M.M. ni izročil in da tudi v tistem obdobju denarja ni imel, kar pa je sodišče prve stopnje zanesljivo ovrglo. To ugotovitev ne more izpodbiti niti izpostavljena pritožbena navedba obtoženega S.P. in njegovih zagovornikov, da obtoženi M.M. že 21.2.2006 ni bil več družbenik družbe A. d.o.o., kar po oceni pritožbenega sodišča ne dokazuje, da je tistega dne tudi prejel kupnino za prodani delež. Potrdilo z dne 6.7.2008 namreč dokazuje, da je M.M. 6.7.2008 prejel 156.000,00 EUR iz naslova prodaje poslovnega deleža (list. št. 3850), ta dokaz je bil na glavni obravnavi dne 9.1.2003 izveden, nanj ni bilo pripomb ter so nasprotne pritožbene trditve zagovornikov obtoženega S.P., ki vsebine potrdila niti ne izpodbijajo, neutemeljene. Da so bili vsi v obtožbi očitani zneski S.P. tudi izročeni končno poleg ostalih izvedenih dokazov, potrjuje posnetek ozvočenega obtoženega M.M. z dne 9.3.2010. Res je, kar navaja obtoženi S.P. in njegovi zagovorniki, da je bil ta dokaz, kot tudi nekateri drugi dokazi, uporabljeni tudi v že pravnomočni kazenski zadevi opr. št. I K 2 vendar to ne pomeni, da ti isti dokazi ne morejo dokazovati storitev različnih kaznivih dejanj, to je tistih, za katere je bil obtoženi S.P. že pravnomočno obsojen v prej navedeni zadevi, kot tudi obravnavanih kaznivih dejanj. To tudi ne pomeni, da je bil za isto zadevo dvakrat sojen, saj že pravnomočna sodba dokazuje, da je bil obsojen za druga kazniva dejanja, stična točka je le v tem, da so tudi zneski, za katere je bilo že pravnomočno ugotovljeno, da jih je obtoženi S.P. od obtoženega M.M. izsiljeval, izvirali iz tako imenovanih luških poslov, konkretno iz posla opisanega v točki I/1 in2 izreka izpodbijane sodbe, torej poslov, ki sta predmet kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in pravic in pomoči k temu kaznivemu dejanju, kar pa ni predmet obtožbenih očitkov zoper obtoženega S.P. v obravnavani zadevi in in jih tudi ni v izreku izpodbijane sodbe. Iz pritožbenih navedb obtoženega S.P. (in njegovih zagovornikov) dejansko izhaja, da si ponovno prizadevajo izpodbiti že pravnomočno sodbo, s katero je bil spoznan za krivega v zadevi opr. št. I K 2, vendar s takimi navedbami popolnosti in pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja v obravnavani zadevi ne more izpodbiti.

102. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno interpretiralo sms sporočila, ki sta si jih izmenjala obtoženi M.M. in obtoženi S.P. oz. obtoženi M.M. in obtoženi R.Č., pritožniki teh ne morejo izpodbiti, ker jim dajejo pomen, ki ga je sodišče prve stopnje zanesljivo ovrglo. Posamična sms sporočila pa tudi sama zase zavračajo pritožbene trditve. Če bi obtoženi M.M. resnično dolgoval obtoženemu S.P. zneske, za katere S.P. trdi, da mu jih je obtoženi M.M. še vedno dolžan, bi to v sms sporočilih in telefonskih pogovorih določno dal vedeti. Sicer so pritožbene trditve obtoženega S.P. in njegovih zagovornikov delno same s seboj v nasprotju saj zatrjujejo, da obtoženi M.M. v obravnavanem obdobju denarja za izplačilo nedovoljenih nagrad ni imel, po drugi strani pa trdijo, da je velike zneske denarja „prekanaliziral“ na različne osebe ter je razkošno (razsipno) živel. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ne navede, da je bila odločitev o odkupu zemljišč v O. odvisna od obtoženega S.P., je pa dejstvo, čemur obtoženi S.P. pritrjuje, da je kot poslanec in svetnik bil prisoten na sestanku na Ministrstvu za gospodarstvo, ko je bilo govora o načrtovanju odkupa zemljišč za potrebe transportno logističnega centra ter prisoten na ogledu zemljišč. To pomeni, da je obtoženi S.P. razpolagal z informacijami in imel poznanstva, katera obtoženi M.M. ni imel. Nepomembno namreč je, ali je bila v resnici odločitev o odkupu zemljišč v O. odvisna od njega, odvisna pa je bila od obtoženega R.Č. in obtoženega M.M., zato je kaznivi dejanji izvršil z napeljevanjem in sta slednja kaznivi dejanji tudi izvršila. Neutemeljena je pritožbena trditev obtoženega S.P., da je ovadba obtoženega M.M. v celoti kriva, dana z namenom pridobitve premoženjske koristi in prikritja oz. opustitve pregona zoper njega. Že samo dejstvo, ki ga izpostavlja obtoženi S.P. v pritožbi, da je bil obtoženi M.M. po izrečeni sodbi v obravnavani zadevi pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja na škodo njegove tašče, ter da so bile zoper obtoženega M.M. vložene kazenske ovadbe ter v obravnavani zadevi tudi obtožen za kaznivi dejanji, za kateri je bil z izpodbijano sodbo obsojen, govori o nasprotnem, to je, kot je izrecno potrdil obtoženi M.M., da pritiska s strani policije s podajo kazenske ovadbe zoper njega ni bilo ter da na sodelovanje s policijo ni dobil nobene obljube.

103. Čeprav zagovorniki obtoženega S.P. trdijo, da izročitev dvakrat po 4.000.000,00 SIT, to je zneskov, ki jih je obtoženi M.M. izročil obtoženemu S.P. že pred sklenitvijo posla z L. d.d., nima nobene veze z obravnavano zadevo, pritožbeno sodišče kot sodišče prve stopnje, ocenjuje, da ravno to dejstvo dokazuje, da je obstajal sporazum (dogovor), da bodo plačevane nedovoljene nagrade, da se posel med P. d.o.o. in L. d.d. sklene. To je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo v izpodbijani sodbi in pritožbeno sodišče temu pritrjuje. Ti pritožniki imajo prav, ko trdijo, da 4 % provizija sama po sebi ni „sporna“, kar zatrjuje tudi obtožba v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja in pravic, vendar to ne pomeni, da kaznivo dejanje nedovoljenega sprejemanja in dajanja daril in napeljevanja k njima ni bilo storjeno. Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti poseglo v izpodbijano sodbo glede pravne kvalifikacije dejanj, ko je ugotovilo, da je potrebno obravnavana kazniva dejanja pravno kvalificirati po drugem odstavku 248. oz. 247. člena KZ. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo zagovor obtoženega M.M. o tem kaj mu je obtoženi S.P. dejal po podpisu pogodbe o posredovanju z L. d.d.. Sodišče prve stopnje je upoštevalo zagovor obtoženega M.M. kot celoto v povezavi s preostalimi izvedenim dokazi in njihovo oceno pa je pravilno ugotovilo, da mu je obtoženi S.P. še enkrat, oz. ponovno dal vedeti, da posla brez njegovega posredovanja in uporabe vplivnosti, P. d.o.o. ne bi pridobil. Da je bil dogovor o tem, da bo obtoženi M.M. dal nedovoljene nagrade obtoženemu R.Č. in S.P. sklenjen že pred sklenitvijo posla za L. d.d., pritožbeno sodišče ne dvomi. Tudi če bi držalo, da se je natančnejša višina teh nagrad vsakemu (po 1/3) dogovorila po sklenitvi posla, to na obstoj obravnavanih kaznivih dejanj ne bi bila odločilno.

104. Pritožniki nimajo prav, da sodišče ni pojasnilo, kako je prišlo do zaključka, da je dogovor, da bo nedovoljena nagrada dana tako obtoženemu R.Č. kot tudi S.P. bil sprejet že pred sklenitvijo posla, saj nasprotno izhaja iz obsežne in temeljite obrazložitve sodišča prve stopnje in zato ne drži, da „obramba ne more učinkovito koristiti pravico do pritožbe“. Okoliščina, da je obtoženi M.M. na glavni obravnavi 9.1.2013 v zaključni besedi zanikal, da bi obstajal dogovor na 1/3 (torej o višini podkupnine), ne more izpodbiti pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje glede odločilnih dejstev in okoliščin obravnavanega kaznivega dejanja. Kot že zgoraj pojasnjeno, ne drži trditev, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedbam obtožnega M.M. v delih, v katerih jih je potrebovalo za potrditev svojih domnev (obsodilne sodbe), kot je to zapisano v pritožbah. Glede ocene verodostojnosti njegovega zagovora (izpovedb) je bilo že zgoraj obrazloženo, da okoliščina, da sodišče prve stopnje ni sledilo vsaki navedbi obtoženega M.M., ne pomeni, da je celotna izpovedba (zagovor, ovadba), neverodostojna oz. lažna. Zagovor obtoženega M.M. je bil podvržen natančni oceni, sodišče prve stopnje ga je preverjalo z izvedenimi dokazi in tudi z zagovori soobtožencev in na podlagi celotne presoje je prišlo do zanesljivih zaključkov, kateremu delu je potrebno verjeti in kateremu delu ne. Sodišče prve stopnje je pravilno interpretiralo tudi sms sporočilo z dne 7.12.2008. Res je, da je bil ta sms posredovan obtoženemu M.M. po dogodkih, ki so obravnavani v tej zadevi, vendar je tudi po oceni pritožbenega sodišča vsebina tega sporočila indikativna tudi za obravnavane dogodke. Ni dvoma kar trdijo ti pritožniki (in obtoženi S.P.), da je obtoženi M.M. in njegova družina moral od nečesa živeti, vendar že posel, ki ga je sklenil z L. d.d. v imenu P. d.o.o. kaže, da je na podlagi teh poslov prišel do velikih zneskov, pri čemer obtoženi S.P. sam zatrjuje, da jih je ne različne načine „prekanaliziral“ z družbe P. d.o.o.

105. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo izpovedbo M.K. in še posebej izpovedbo priče F., pritožbene navedbe vseh zgoraj navedenih pritožnikov v tej smeri niso utemeljene. Enako velja za izpovedbo priče K., ki naj bi po oceni pritožnikov potrdila, da obtoženega S.P. ni bilo ob izročitvi denarja R.Č. na K.. Tudi pritožbenemu sodišču je očitno, da je navedena priča želela razbremeniti obtoženega R.Č., pa tudi sicer mu je verjeti, da ni videl nobene izročitve denarja, saj je obtoženi M.M. jasno povedal, da je bil denar izročen v kuverti, ki je bila v časopisu. Seveda se izročitev časopisa priči ni mogla zdeti nenavadna, izročene kupnine na očeh vseh pa tudi ni logična, kar je obrazložilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Okoliščina, s katerim avtomobilom se je obtoženi R.Č. pripeljal oz. ga je priča K. pripeljala na K., ni pomembna in ne more izpodbiti verodostojnosti izjave obtoženega M.M., ki pa je povedal, da je na srečanje obtoženega R.Č. pripeljal šofer L. d.d. Tudi kdaj je srečanje bilo, je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, zato pritožbene navedbe niso prepričljive.

106. Pritožbene trditve, ki izpodbijajo ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z dogovorom o nedovoljenih nagradah v zvezi s poslom pod točko I/1 in 2 izreka sodbe, se dejansko nanašajo na očitke, ki niso bili pod obtožbo, vendar jih sodišče ni sprejelo v sodbeni izrek in s tem prekoračilo obtožbe, kot trdijo pritožniki, zato niso relevantne, tako kot niso odločilni razlogi izpodbijane sodbe v tej zvezi glede obtoženega S.P., relevantni so delno le glede utemeljevanja subjektivnega dela kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in pravic in delno glede presoje zagovora obtoženega S.P., kot je bilo že zgoraj pojasnjeno.

107. Zagovorniki obtoženega R.Č. ne morejo izpodbiti pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja s trditvijo, da obtoženemu R.Č. kaznivo dejanje nedovoljenega dajanja daril ni dokazano z izpostavljanjem posamičnih stavkov izpodbijane sodbe oz. posamičnih dokazov brez povezave z ostalimi dokazi. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi natančno analiziralo izvedene dokaze, ki tudi po oceni pritožbenega sodišča brez dvoma dokazujejo, da je obtoženi M.M. izročil obtoženemu R.Č. zneske kot izhajajo iz točke III/1 izreka sodbe, da so ti zneski predstavljali podkupnino za sklenitev pogodbe s P. d.o.o. ter da je bila ta zahtevana in dogovorjena že pred sklenitvijo pogodbe. Sodišče prve stopnje je razjasnilo navedbe obtoženega M.M., ki se nanašajo na očitano razhajanje glede višine posamičnih zneskov, kot izpostavljajo v pritožbi. V dokazno oceno je pravilno umestilo dokazno oceno izpovedbe priče K.Č. kot tudi priče K., katero tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo potrebno soočati s pričo-kriminalistom D., pričo K.Č. pa tudi ne ponovno zaslišati. Ker se druge pritožbene navedbe navezujejo oz. pokrivajo s pritožbenimi navedbami drugih pritožnikov, na katere je bilo že zgoraj odgovorjeno, so ti pritožniki napoteni na gornjo obrazložitev.

108. Pritožbeno sodišče ponovno odgovarja, da se je podrobno seznanilo s pritožbenimi navedbami vseh pritožnikov, tudi z listinami, ki so jih priložili k pritožbam, vendar na vsako posamično navedbo ne odgovarja zato, ker jo je sodišče prve stopnje že prepričljivo zavrnilo, kot je bilo zgoraj obrazloženo, ali pa za obravnavano zadevo ni pravno relevantna.

Glede odločbe o kazenskih sankcijah, izrečenem varnostnem ukrepu, odvzemu premoženje koristi in napotitvi oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom na pravdo

K pritožbi zagovornika obtoženega R.Č.:

109. Zagovornik obtoženega R.Č. nima prav, da sodišče prve stopnje odločbe o kazenski sankciji izrečeni temu obtožencu ni obrazložilo. Trditve, da sodišče prve stopnje ni navedlo vseh okoliščin, ki se štejejo za olajševalne in obteževalne, pri tem pa pritožnik ne pove, katere so tiste, ki bi jih moralo upoštevati, ni mogoče preizkusiti. Če sodišče obteževalnih ali olajševalnih okoliščin ne ugotovi, ni potrebno oz. ne more v obrazložitvi navajati, katerih olajševalnih ali obteževalnih okoliščin ni ugotovilo. Taka obrazložitev bi bila nesmiselna. Pritožbeno sodišče je v odločbo o kazenski sankciji izrečeni temu obtožencu poseglo le glede kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril, ker je ugotovilo, da je potrebno obravnavano kaznivo dejanje pravno kvalificirati po drugem odstavku 247. člena KZ. Za kaznivo dejanje nedovoljenega sprejemanja daril po prvem odstavku 247. člena KZ je predpisana zaporna kazen od šestih mesecev do petih let, medtem ko je za kaznivo dejanje po drugem odstavku predpisana zaporna kazen od treh mesecev do petih let. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ocenilo, da je potrebno določeno kazen za to kaznivo dejanje znižati oz. določiti kazen eno leto in pet mesecev zapora ter v tej posledici tudi znižati enotno zaporno kazen na pet let in devet mesecev zapora. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno odmerilo kazen za nadaljevano kaznivo dejanje zlorabe položaja in pravic, ravnalo je pravilno, ko je kot obteževalno okoliščino upoštevalo, da so bili z obravnavanim dejanjem ogroženi interesi družbe, zaposleni ter delničarji, v končni posledici tudi fiskalni interesi države, kar potrjuje že dejstvo, da je posel iz točke I/1 izreka izpodbijane sodbe presegel 5 % osnovnega kapitala družbe, poleg tega pa sta bila oba posla izredno rizična, kot je bilo že zgoraj obrazloženo, sodišče prve stopnje je tudi dalo pravi pomen okoliščini, da je prišla L. d.d. v situacijo, ko ob zapadlosti ni mogla izpolniti obveznosti zardi nelikvidnosti, pravi pomen je dalo tudi okoliščini, ki se zrcali v motivu, zaradi katerega je obtoženec obravnavano kaznivo dejanje storil, ko je zasledoval lastne interese.

110. Odločbo o varnostnem ukrepu po 67. členu KZ, to je prepoved opravljanja poklica, pritožnik ne izpodbija, ob preizkusu po uradni dolžnosti v skladu s 386. členom ZKP je pritožbeno sodišče ocenilo, da je odločitev pravilna.

K pritožbi zagovornika obtoženega M.M. in k pritožbi obtoženega M.M.:

111. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da sta pritožbi v tem delu delno utemeljeni. Obtoženi M.M. je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe uradnega položaja in pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ in mu je sodišče prve stopnje za to kaznivo dejanje določilo kazen štirih let zapora. Res je, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje v 69. točki izpodbijane sodbe, da je obtoženi M.M. obtoženemu Č. omogočal „vso možno objektivno podporo, saj je bil sam zainteresiran, da P. d.o.o. z obema posloma pridobi veliko protipravno premoženjsko korist“ vendar ima obtoženčev zagovornik prav, da družbenega položaja in funkcije, ki jo je imel ta obtoženec, ni mogoče enačiti z družbenim položajem in funkcijo soobtoženega R.Č. in je v tem pogledu, ob dejstvu, da se sme za pomoč kaznovati mileje ter upoštevajoč spodaj navedenih okoliščin, pritožbeno sodišče obtožencu znižalo določeno kazen za to kaznivo dejanje na tri leta zapora. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je taka zaporna kazen, ki je bila obtožencu izrečena izrečena, primerna ugotovljenim obteževalnim in olajševalnim okoliščinam. Dejstvo namreč je, da je bila njegova pomoč pri kaznivemu dejanju zlorabe uradnega položaja, ki ga je storil obtoženi R.Č., ključna.

112. Pritožnika imata tudi prav, da je glede kaznivega dejanja nedovoljenega dajanja daril utemeljeno obtožencu odpustiti kazen na podlagi tretjega odstavka 248. člena KZ. V tej zvezi je potrebno izpostaviti, da je pritožbeno sodišče to kaznivo dejanje pravno kvalificiralo po drugem odstavku 248. člena KZ, za katero je predpisana kazen zapora do treh let (po prvem odstavku 248. člena KZ pa je predpisana kazen zapora do šestih mesecev do petih let), kar pomeni, da je že zakonodajalec tovrstno kaznivo dejanje opredelil kot družbi manj nevarno. Ne držijo očitki pritožnikov sodišču prve stopnje (ki je izhajalo iz pravne kvalifikacije po prvem odstavku 248. člena KZ), da ni upoštevalo nobene olajševalne okoliščine, razen okoliščine, da ima sedem otrok, od tega šest mladoletnih, saj je sodišče prve stopnje pri tem obtožencu za obravnavano kaznivo dejanje uporabilo omilitvena določila, ko je določilo zaporno kazen treh mesecev zapora, kar je pod mero predpisane kazni za kaznivo dejanje po prvem odstavku 248. člena KZ. Že iz tega je razvidno, da je sodišče prve stopnje dalo pomen okoliščini, da je obtoženec 5.1.2010 dejanje naznanil policiji, preden je bilo odkrito, le da se ni odločilo za odpustitev kazni iz zmotnega stališča, kot pravilno izpostavljata oba pritožnika, da bi moral biti pri naznanitvi prisoten naznaniteljev moralni nagib in težnja po pravičnosti in pravičnem kaznovanju (83. točka izpodbijane sodbe). Po oceni pritožbenega sodišča ni pravilna ocena sodišče prve stopnje, da je namen določbe tretjega odstavka 248. člena KZ, da se le skesani osebi kazen odpusti, zato tudi ta okoliščina ne more biti upoštevna, ko sodišče odloča o tem, ali bo kazen odpustilo ali ne. Obtoženčev zagovornik sicer nima prav, da Kazenski zakonik ne pozna instituta skesanca (ta institut je urejen v 3. točki 42. člena KZ oz. v tretjem odstavku 294. člena KZ-1 (hudodelsko združevanje) ter se izrecno na skesance sklicuje tudi 4. člen Zakona o zaščiti prič), ima pa prav, da tovrstnega skesanca ni mogoče enačiti s storilcem, ki izpolnjuje objektivne pogoje iz tretjega odstavka 248. člena KZ. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je v obravnavani zadevi na mestu odpustitev kazni tudi zato, ker je obtoženec izkazal pripravljenost sodelovati oz. je sodeloval pri odkritju oz. pri pridobitvi dokazov za kazniva dejanja za katerega je bil obtoženi S.P. že obsojen, poleg tega ni mogoče zaobiti, da so tudi njegove izpovedbe v obravnavani zadevi pripomogle k razjasnitvi dejanskega stanja.

113. Ni pa utemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče obtožencu izreči kazensko sankcijo opominjevalne narave, to je pogojno obsodbo. Pogojna obsodba obtoženemu M.M. ne pride v poštev že zato, ker jo je mogoče izreči le, če je sodišče storilcu določilo kazen zapora do dveh let ali denarno kazen (1. odstavek 51. člen KZ). Glede izreka pogojne obsodbe je sicer Kazenski zakonik (KZ-1) na splošno milejši od KZ, saj sme sodišče, na podlagi 58. člena KZ-1 izreči pogojno obsodbo tudi, če je določena kazen zapora do 5 let, vendar le v primeru in pod pogojem, da storilec prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagan izrek pogojne obsodbe, ali jo prizna v sporazumu z državnim tožilcem. KZ-1 pa za obtoženca ni milejši, ker ta pogoj v obravnavani zadevi ni izpolnjen, saj ni šlo za priznanje krivde oz. ni bil sklenjen sporazum z državnim tožilcem. Le v tem kontekstu (in zgoraj navedenem glede pogojev za odpustitev kazni) je potrebno razlagati navedbo v izpodbijani sodbi, da obtoženec krivde ni priznal, ne pa v smislu pritožbenih očitkov sodišču prve stopnje, da je kršilo obtoženčevo pravico do molka iz 27. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje namreč tega dejstva ni upoštevalo kot obteževalno okoliščino, saj je, kot je bilo zgoraj pojasnjeno, tudi uporabilo omilitvena določila in znižalo kazen za kaznivo dejanje nedovoljenega dajanja daril.

K pritožbi obtoženega S.P. in njegovih zagovornikov:

114. Obtoženi S.P. nima prav, da sodišče prve stopnje ne bi smelo okoliščine, da je bil v času storitve obravnavanih kaznivih dejanj poslanec, upoštevati kot obteževalne okoliščine. Tako ravnanje sodišča ni v nasprotju s 14. členom Ustave Republike Slovenije, kot zmotno trdi. Tudi okoliščina, da je bil postopek, v katerem je bil že obsojen in predmetni postopek v času preiskave enoten, mu ne more biti v škodo, saj bi tudi v primeru enotnega obravnavanja obeh zadev moralo sodišče upoštevati, da je storil več kaznivih dejanj in izreči enotno kazen po določilih o steku. Olajševalne okoliščine, ki jih izpostavljajo zagovorniki obtoženega S.P. nima take teže, da bi vplivale na višino določenih zapornih kazni in izrečeno enotno kazen, glede obteževalne okoliščine, da je bil že obsojen, pa je bilo že zgoraj pojasnjeno, da bi imela, tudi če bi bil hkrati sojen, enako težo, saj bi šlo za storitev več kaznivih dejanj.

115. V odločbo o kazenski sankciji je pritožbeno sodišče poseglo tudi glede obtoženega S.P. zaradi spremembe pravne kvalifikacije kaznivih dejanj, za katere je bil obtoženec s sodbo sodišča prve stopnje spoznan za krivega. Za kaznivo dejanje nedovoljenega sprejemanja daril po drugem odstavku 247. člena KZ je predpisana zaporna kazen od treh mesecev do petih let, za kaznivo dejanje nedovoljenega dajanja daril po drugem odstavku 248. člena KZ pa je predpisana zaporna kazen do treh let. Iz prvega odstavka 26. člena KZ izhaja, da se storilca, ki drugega naklepoma napelje, da stori kaznivo dejanje, kaznuje, kakor da bi ga sam storil (omilitev kazni, kot je v primeru pomoči h kaznivemu dejanju, torej ni posebej predpisana). Glede na navedeno, upoštevaje olajševalne in obteževalne okoliščine, ki jih je pravilno prepoznalo sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče določeno zaporno kazen za napeljevanje h kaznivemu dejanju nedovoljenega sprejemanja daril znižalo oz. določilo kazen eno leto in pet mesecev zapora, za napeljevanja k nedovoljenemu dajanju daril po drugem odstavku 248. člena KZ pa znižalo oz. določilo kazen eno leto zapora.

116. Zagovorniki obtoženega S.P. imajo prav, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati določbo o odmeri kazni obsojencu po 48. členu KZ glede na to, da je bil obtoženi S.P. s pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I K 2 obsojen za nadaljevano kaznivo dejanje izsiljevanja po tretjem in prvem odstavku 213. člena KZ-1, za nadaljevano kaznivo dejanje samovoljnosti po drugem in četrtem odstavku 310. člena, v zvezi s 34. členom KZ-1 in kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po drugem in prvem odstavku 307. člena KZ in mu je bila izrečena enotna kazen štiri leta zapora. Na podlagi 48. člena KZ je namreč potrebno uporabiti določbe o steku tudi takrat, ko istega storilca sodi za dvoje ali več kaznivih dejanj potem, ko je bil s prejšnjo pravnomočno sodbo obsojen na kazen, katero še ni prestal. Ker obtoženi S.P. kazen po prejšnji pravnomočni sodbi še ni prestal, je pritožbeno sodišče, ob uporabi prvega odstavka 48. člena KZ in 2. točke prvega odstavka 47. člena KZ izreklo za vsa ta kazniva dejanja enotno kazen v višini šest let. Kazen oz. del kazni, ki jo obtoženec po pravnomočni sodbi I K 2, z dne 30.9.2010, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru, opr. št. I Kp 2 z dne 17.2.2011 že prestal, se šteje v izrečeno enotno kazen zapora, izrečeno po tej sodbi.

117. Odločitev o odvzemu premoženjske koristi, pridobljeni s kaznivim dejanjem, ki se nanaša na obtoženega R.Č. in obtoženega S.P. je pravilna. Obtoženi S.P. jo izpodbija, vendar neutemeljeno.

118. Ko obtoženi S.P. trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje tudi obtoženemu M.M. izreči varnostni ukrep prepovedi opravljanje poklica, tako kot obtoženemu R.Č., gre za nedovoljeno pritožbeno navedbo, saj se sme obtoženec pritožiti samo v svojo korist, ne pa v korist ali v škodo soobtoženca.

K pritožbi višje državne tožilke:

119. Višja državna tožilka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje iz razloga po 4. točki 370. člena ZKP, to je zaradi odločitve o premoženjsko pravnem zahtevku in odločbe o odvzemu protipravne premoženjske koristi P. d.o.o.

120. Kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje družbi P. d.o.o. odvzelo protipravno premoženjsko korist v višini 2.274.001,16 EUR, L. d.d. pa je s premoženjsko pravnim zahtevkom uperjenim zoper obtoženega R.Č. in obtoženega M.M. napotilo na pravdo.

121. Iz izreka in obrazložitve izpodbijane sodbe glede kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in pravic izhaja, da je premoženjsko korist iz tega kaznivega dejanja pridobila družba P. d.o.o. Ker nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanem ali zaradi njega, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko jo je P. d.o.o. odvzelo. To je višja državna tožilka tudi predlagala v končni besedi, zato je s tega vidika njena pritožba, s katero predlaga, da se to odločitev razveljavi, kontradiktorna z njenim predlogom in je tudi neutemeljena.

122. Njena pritožba, s katero izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, s katero je L. d.d. s premoženjsko pravnim zahtevkom naperjenim zoper obtoženega R.Č. in obtoženega M.M. napotilo na pravdo pa ni dovoljena. Že zaradi tega ne, ker ne more imeti več pravic kot jih ima oškodovanec sam. Oškodovanec namreč sme izpodbijati sodbo samo glede odločbe sodišča o stroških kazenskega postopka, razen, če je državni tožilec prevzel pregon od oškodovanca kot tožilca, ko se sme pritožiti iz vseh razlogov, iz katerih se sme izpodbijati sodba. Državni tožilec ni stranka v adhezijski postopku, kar izhaja iz 101. člena ZKP, ki določa kdo je aktivno legitimiran za uveljavitev premoženjkopravnega zahtevka v kazenskem postopku. To je tisti, ki je upravičen uveljavljati tak zahtevek v pravdi. Državni tožilec ni upravičen uveljavljati takega zahtevka v pravdi, zato tudi odločbe o premoženjskopravnem zahtevku ne more izpodbijati, celo upravičencu zakon ne daje pravice do pritožbe. Ker ne gre za pomanjkljivost sodbe glede kaznivega dejanja, krivde ali kazni, sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo zakaj je oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, razlogi niso v nasprotju z izrekom izpodbijane sodbe, premoženjsko pravno korist pridobljeno s kaznivim dejanjem je tudi P. d.o.o. odvzelo, zato take odločitve državni tožilec ne more izpodbijati.

K pritožbi P. d.o.o. :

123. Pritožnik nima prav, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP s tem, ko na glavno obravnavo, zaradi zaslišanja v zvezi z odvzemom premoženjske koristi, ni povabilo zastopnika P. d.o.o.

124. Kršitev iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je bila glavna obravnava opravljena brez oseb, katerih navzočnost na glavni obravnavi je po zakonu obvezna. Osebe, katerih navzočnost je na glavni obravnavi obvezna so: upravičeni tožilec, obtoženec in zagovornik. Zastopnik pravne osebe, kateri je bila odvzeta premoženjska korist ne šteje med te osebe, kot zmotno trdi pritožnik. To izhaja tudi iz okoliščine, da se ni dolžan odzvati vabilu na glavno obravnavo (na podlagi prvega odstavka 500. člena ZKP, ga je le treba opozoriti, da bo postopek izveden tudi brez njegove navzočnosti), ni ga dopustno privesti ali ga denarno kaznovati, razen če je vabljen kot priča. Res je, da sodišče prve stopnje ni posebej vabilo zastopnika P. d.o.o., ki je v obravnavani zadevi hkrati tudi obtoženi M.M. ter je s tem ravnalo v nasprotju s 1. odstavkom 500. člena ZKP, vendar pa s tem ni zagrešilo relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, saj to ni vplivalo in ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, te vzročne zveze pritožnik niti ne uveljavlja. Dejstvo namreč je, da je v obravnavani zadevi bil vseskozi na glavni obravnavi prisoten obtoženi M.M., ki je zastopnik te pravne osebe ter njegov zagovornik, ki sta dejansko zastopala tudi koristi P. d.o.o., saj ima prejemnik korist tudi interes, da ne pride do obsodilne sodbe. Sodišče prve stopnje je tudi ravnalo pravilno, ko je premoženjsko korist družbi P. d.o.o. odvzelo, tega pritožnik niti ne izpodbija, na pritožbene navedbe obtoženega M.M. in njegovega zagovornika v tej zvezi pa je že odgovorjeno.

125. V to odločbo je pritožbeno sodišče poseglo le glede višine zneska, kot izhaja iz izreka te sodbe, saj je v izpodbijani sodbi očitna napaka v seštevku, kot je bilo že zgoraj obrazloženo.

Glede odločbe o stroških kazenskega postopka:

126. Obtoženi S.P. in njegovi zagovorniki izpodbijajo odločbo o stroških postopka, vendar neutemeljeno. Če sodišče spozna obtoženca za krivega, izreče v sodbi, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka (1. odstavek 95. člena ZKP). Oprostitev plačila stroškov je izjema, ko sodišče ugotovi, da bi plačilo stroškov ogrozilo vzdrževanje obtoženca ali oseb, ki jih je dolžan vzdrževati. Obtoženec ima premoženje, kar sam pritrjuje, okoliščina, da je to „zavarovano proti odtujitvi in obremenitvi“, kot navajata pritožnika, ne kaže na ogroženost njegovega vzdrževanja ali vzdrževanja oseb, ki jih je dolžan preživljati.

Uradni preizkus po 383. členu ZKP, odločitev pritožbenega sodišča in stroški pritožbenega postopka

127. Preizkus, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP ni pokazal drugih nepravilnosti.

128. Pritožbeno sodišče je glede na zgoraj obrazloženo delno ugodilo pritožbam obtoženega M.M., njegovega zagovornika in zagovornikov obtoženega S.P. ter izpodbijano sodbo tudi po uradni dolžnosti spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP). Pritožbe prej navedenih v preostalem delu ter pritožbe zagovornika obtoženega R.Č., obtoženega S.P., P. d.o.o. in višje državne tožilke v celoti pa je zavrnilo kot neutemeljene in je v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

129. Odločitev o stroških pritožbenega postopka odpade, ker je odločitev pritožbenega sodišča deloma v korist vsem obtožencem.


Zveza:

Ustava člen 23, 29, 29/1-3.
ZKP člen 3, 17, 18, 32, 33, 33/1, 39, 39/1-6, 39/2-2,
41, 41/2, 101, 344, 344/1, 354, 354/1, 355,
355/2, 364, 364/7, 365, 365/1, 365/2, 367, 367/4,
371, 371/1-2, 371/1-3, 371/1-8, 371/1-9,
371/1-11, 371/2, 372, 500, 500/1.
KZ člen 3, 26, 27, 47, 47/1, 48, 48/1, 244, 244/1, 244/2,
247, 247/1, 247/2, 248, 248/1, 248/2, 248/3.
KZ-1 člen 241, 242.
Datum zadnje spremembe:
29.04.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDY0NjE5
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*