VDSS sodba Pdp 101/2014

Jedro

Novi ZDR-1 ne vsebuje več določb o obveznosti delodajalca, da delavca predhodno seznani z nameravano redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in tudi ne obveznosti, da preveri, ali je delavca možno zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma nalogah oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati ali prekvalificirati za drugo delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točki I. in II. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek, da se kot nezakonita razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 6. 6. 2013 in da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo po preteku 36 dnevnega odpovednega roka, torej 12. 7. 2013, oziroma da je tožnik v delovnem razmerju za nedoločen čas, tožena stranka pa je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga zaposliti na delovnem mestu obratovodja oziroma na drugem ustreznem delovnem mestu, kar ustreza tožnikovi stopnji izobrazbe, znanju in sposobnostim, ga za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ-a in mu za ta čas obračunati in izplačati pripadajočo plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakokratne mesečne plače dalje do plačila, vse po predhodnem odvodu davkov in prispevkov ustreznim institucijam (točka I izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške sodnega postopka (točka II izreka) in da se toženi stranki v končno plačilo naložijo stroške priče Sandija Vasleta v znesku 169,20 EUR (točka III izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi zgolj pavšalno navedla poslovni razlog, kakor pa določa 1. alinea prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Tožena stranka ni izkazala nizkega obsega naročil in s tem posledično potrebe po zmanjšanju števila zaposlenih na delovnem mestu, ki ga je zasedal tožnik. V resnici je tožena stranka v obdobju med 18. 3. 2013 in 31. 5. 2013 prerazporedila delovni čas zaposlenih delavcev v prvi izmeni proizvodnje in skladišč tako, da so delo opravljali 12 ur dnevno. Povečan obseg dela dokazuje tudi tabela plana dela, ki jo je tožnik vložil v spis. Iz te tabele je razvidno, da je od začetka aprila 2013 število naročil in posledično planirano število proizvodov v konstantnem naraščanju. Navedeno pomeni, da razlog za 12 urni delovnik ni bilo nihanje naročil, kot je navajala tožena stranka, temveč občutno povečan obseg dela. To je razvidno tudi iz dejstva, da je tožena stranka le dan pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku, osmim delavcem izdala dovolilnice za opravljanje dela izven delovnega časa zaradi povečanja obsega dela. Tudi po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku je tožena stranka takšne dovolilnice izdajala večjemu številu delavcev. Očitno je, da bi tožnik lahko še naprej opravljal delo pri toženi stranki pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, kar je razvidno iz povečanega obsega dela in velikega obsega nadur. Tožnik je prepričan, da mu je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz povsem drugih razlogov, kot pa jih sama navaja, in kot jih je zmotno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Tožena stranka vsesplošno govorjenje o gospodarski krizi izkorišča za to, da bi delavcem, ki so marljivo in vestno opravljali svoje delo, odpovedala pogodbe o zaposlitvi, ter s tem znižala stroške poslovanja, lastnikom pa povečala dobiček. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovem zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe (tožnik ne more imeti interesa za izpodbijanje odločitve vsebovane v točki III izreka, da se toženi stranki v končno plačilo naložijo stroški priče Sandija Vasleta v znesku 169,20 EUR) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih ni uporabilo pravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Dejansko se vse pritožbene navedbe nanašajo le na pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, češ da se je povečal obseg naročil v času pred izpodbijano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in da ni res, da bi prišlo do njihovega zmanjšanja. Tožnik o navedenem sklepa na podlagi prerazporeditve delovnega časa prve izmene proizvodnje in skladišča v času med 18. 3. 2013 in 31. 5. 2013 in na podlagi izdanih dovolilnic za opravljanje dela izven delovnega časa. Vendar pa navedeno niti ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu, ne glede na to, da tožnik ta dejstva očitno napačno interpretira. Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi je namreč razvidno, da je bila odpoved tožniku podana, ker je zaradi organizacijskih razlogov prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. V obrazložitvi izpodbijane odpovedi je namreč navedeno, da je pri toženi stranki v teku izvedba nove organizacijske strukture družbe, s katero se bodo spremenili oziroma združili posamezni procesi poslovanja, zato se bo zmanjšalo število izvajalcev na delovnem mestu obratovodja. Navedeno pa pomeni, da niti ni bistveno, ali je bila prerazporeditev delovnega časa in odobritev dela izven delovnega časa posledica povečanega obsega dela ali trenutnih nihanj, saj je odpoved zakonita že zaradi tega, ker je izkazan organizacijski razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja:

-tožnik je bil zaposlen na delovnem mestu obratovodje v poslovni enoti v A.;

-tožena stranka oziroma njena pravna prednica je leto 2012 zaključila z izgubo, prav tako tudi vse ostale družbe, ki so nastale iz družbe B. d.o.o.;

-tožena stranka je spremenila organizacijo dela, zaradi podvajanja nalog obratovodij, vodij proizvodnje in mojstrov je zmanjšala število obratovodij;

-zaradi pomanjkanja naročil so pri toženi stranki v maju 2013 dosegli 85 % plana, v juniju 2013 pa 77 % plana.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka tožniku zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V skladu s 1. alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1 je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu na strani delodajalca tudi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Sprememba organizacije dela, ki je bila v tem, da so na lokacijah v C. in A. ukinili delovni mesti obratovodje in ohranili delovni mesti vodje proizvodnje, saj je pri teh delih prihajalo do podvajanja, o čemer sta prepričljivo izpovedali priči D.D. in E.E., prav gotovo pomeni organizacijski razlog v smislu citirane določbe 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. O takšni organizacijski spremembi je prepričljivo izpovedala tudi priča F.F., ki je kot vodja proizvodnje prevzel tudi delo podrejenega obratovodje.

Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi pa bi bila zakonita, tudi če presojamo ali so bili podani ekonomski razlogi zanjo v smislu že citirane določbe 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je tožena stranka dokazala, da ima več let hude finančne težave in da je poslovala z izgubo. Prav tako je tožena stranka izkazala upadanje naročil v času po marcu 2012, o upadu naročil pa so prepričljivo izpovedale tudi priče D.D., G.G. in F.F.. Tožnik odsotnost ekonomskega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljuje predvsem s prerazporeditvijo delovnega časa oziroma izdajo dovolilnic za opravljanje dela izven delovnega časa, vendar je priča G.G. prepričljivo pojasnil, da je bilo delo v podaljšanem delovnem času predvsem posledica združevanja lokacij ter selitve dela proizvodnje iz C. v A..

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da novi ZDR-1 ne vsebuje več določb o obveznosti delodajalca, da delavca predhodno seznani z nameravano redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in tudi ne obveznosti, da preveri, ali je delavca možno zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma nalogah oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati ali prekvalificirati za drugo delo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

17.03.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 671/2008
• VDSS sodba Pdp 531/2011
• VDSS sodba Pdp 135/2010