<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sklep Pdp 412/2012
ECLI:SI:VDSS:2012:PDP.412.2012

Evidenčna številka:VDS0009032
Datum odločbe:23.04.2012
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:začasna odredba - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - verjetno izkazana terjatev

Jedro

Tožena stranka je tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ker je svet tožene stranke sprejel nov statut, po katerem je delovno mesto, na katerem je delala tožnica, delovno mesto s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Ker direktorica tožene stranke tožnice ni imenovala na to delovno mesto, tožnica ni sposobna opravljati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tožnici hkrati ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto, ki je tožnica ni podpisala. Tako je tožena stranka spoštovala zakonska določila za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, tako da terjatev tožnice ni verjetno izkazana. Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi:

„Toženi stranki se prepoveduje imenovati in zaposliti drugega delavca na delovnem mestu pomočnik direktorja za pedagoško področje CŠOD pri OE ...

Če tožena stranka krši prepoved iz 1. točke te začasne odredbe, se ji izreče denarna kazen v višini 5.000,00 EUR. V tem primeru opravi sodišče po uradni dolžnosti izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni. Hkrati izda sodišče nov sklep, s katerim določi toženi stranki novo denarno kazen, višjo kot v prejšnjem sklepu, za primer, če tožena stranka ponovno ne ravna skladno s točko 1 te začasne odredbe. Tako sodišče ravna dokler seštevek kazni ne doseže 500.000,00 EUR.

Tožena stranka je dolžna tožnici obračunati bruto nadomestilo plače skladno s pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 26. 8. 1996, Dodatka št. 1 k pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 7. 9. 1999 in Aneksa k pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 12. 8. 2008, pri čemer je od vseh posameznih mesečnih bruto zneskov predhodno dolžna obračunati in plačati vse davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati pripadajoče neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 15 dni pod izvršbo.

Ta začasna odredba velja do pravnomočne rešitve v predmetni zadevi.“

Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi v celoti in toženi stranki naloži v plačilo povrnitev stroškov tožeče stranke v zvezi s postopkom zavarovanja z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži v plačilo pritožbene stroške tožeče stranke v roku 8 dni, kasneje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo, da terjatev tožnice zaenkrat ni verjetno izkazana, zelo skopa, saj zgolj povzema navedbe tožene stranke v podani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih oziroma dokazna ocena glede na zatrjevanja tožeče stranke, je podana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Iz navedb tožeče stranke izhaja, da je zahtevek, da se ugotovi nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti utemeljen, torej obstoji vsaj verjetnost obstoja terjatve. Sodišče prve stopnje tožnici očita, da ni podpisala ponujene nove pogodbe o zaposlitvi, kar pa ne more vplivati na zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da naj ne bi bil izpolnjen osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe, po katerem mora tožeča stranka izkazati za verjetno, da terjatev obstoji. Posledično se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zatrjevanih in izkazanih predpostavk po 2. odstavku 272. člena ZIZ, kar je tudi kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne v pritožbi zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Dejansko stanje je pravilno ugotovljeno, prav tako pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pravno podlago za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe daje 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji), ki določa, da sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode in da se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če v tem členu ni drugače določeno. Tožnica je predlog za izdajo začasne odredbe podala skupaj z vložitvijo tožbe v tem individualnem delovnem sporu, v katerem vtožuje nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti s ponudbo nove in posledično reintegracijski in reparacijski zahtevek.

Temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve je, kot je to ugotovilo že sodišče prve stopnje, da upnik izkaže za verjetno, da njegova terjatev obstoji oziroma, da mu bo zoper dolžnika nastala (272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju; ZIZ – Ur. l. RS, št. 51/98 in nadaljnji). Poleg izkazane verjetnosti terjatve pa mora upnik za uspeh v postopku izdaje začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve verjetno izkazati tudi eno izmed predpostavk, ki so opredeljene v drugem odstavku 272. člena ZIZ.

Neutemeljeno pritožba očita, da je obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi z obrazložitvijo, da zaenkrat ni verjetnosti obstoja terjatve, zelo skopa in da sodišče prve stopnje zgolj povzema navedbe tožene stranke v podani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razlogov po 2. alinei 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), torej iz razloga nesposobnosti, saj je Svet tožene stranke dne 10. 10. 2011 sprejel nov Statut, po katerem je delovno mesto „pomočnik direktorja za pedagoško dejavnost v CŠOD“ delovno mesto s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Ker direktorica tožene stranke tožnice ni imenovala na to delovno mesto, tožnica ni sposobna opravljati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tožnici hkrati ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto (3. odstavek 88. člena ZDR), ki pa je tožnica ni podpisala. Tako je tožena stranka, kot izhaja iz sedanjega stanja v spisu, spoštovala zakonska določila za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, zato zaenkrat terjatev ni verjetno izkazana. Tako ima sklep jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki si med seboj tudi niso v nasprotju, zato zatrjevana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnica v dosedanjem postopku ni izkazala temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe in sicer verjetnosti obstoja terjatve. Terjatev je namreč verjetno izkazana, če okoliščine, ki govorijo v prid obstoju določenega dejstva, prevladujejo nad tistimi, ki govorijo proti obstoju takšnega dejstva, tega pa v tej zadevi ni.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da za izdajo predlagane začasne odredbe ni bilo potrebnega že temeljnega pogoja (verjetno izkazana terjatev), se mu ni bilo potrebno ukvarjati z obstojem preostalih predpostavk, ki morajo biti podane za utemeljenost začasne odredbe in so opredeljene v drugem odstavku 272. člena ZIZ.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišče prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 535. členom ZPP.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).


Zveza:

ZDSS-1 člen 43. ZIZ člen 272. ZDR člen 88, 88/1, 88/1-2, 88/2, 88/3.
Datum zadnje spremembe:
17.09.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ3MDA0