VDSS sodba Pdp 702/2013

Jedro

Tožnici je bila ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s strani tožene stranke ponujena nova, neustrezna zaposlitev, zato je upravičena do sorazmernega dela odpravnine v skladu z določbo 4. odstavka 90. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo neto odpravnine v znesku 7.051,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka), presežek nad neto zneskom 7.051,20 EUR in zakonske zamudne obresti nad tem zneskom pa je zavrnilo (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo še obračun odpravnine v bruto znesku 3.525,62 EUR in po odvodu davkov in prispevkov izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2012 dalje do plačila (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.299,60 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila (IV. točka izreka). Zaradi delnega umika tožbe v neto znesku 4.700,80 EUR in 2.350,41 EUR bruto, pa je postopek v tem delu ustavilo.

Zoper navedeno sodbo (smiselno zoper ugodilni del sodbe) se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbo zavrže kot preuranjeno, toženi stranki pa prizna stroške postopka. Navaja, da je bil tožbeni zahtevek postavljen preuranjeno in bi moralo sodišče v skladu z določbo 274. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami) tožbo zavreči, saj ob vložitvi tožbe še ni bila podana pravna korist tožnice. Tožnica je dne 1. 2. 2011 vložila tožbo na izplačilo celotnega zneska odpravnine v višini, kot če ji tožena stranka ne bi ponudila druge pogodbe o zaposlitvi. Že v tem delu je bil tožbeni zahtevek delno neutemeljen vsaj glede bodočega negotovega dejstva o prenehanju nove pogodbe o zaposlitvi in pripadajoče odpravnine. Tožena stranka pa je tožnici odpravnino v sorazmernem delu, kot je tožnici pripadala glede na sprejem druge zaposlitve v skladu z določbo 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02, s spremembami), 190. člena ZDR in 40. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 52/94, s spremembami) izplačala 4. 2. 2011. Tožnici je delovno razmerje pri novem delodajalcu prenehalo na dan 31. 8. 2012 in šele z dnem 1. 9. 2012 je nastopilo bodoče negotovo dejstvo, pravica do izplačila preostanka še neizplačane odpravnine, ki bi ji šla ob dokončnem prenehanju novega delovnega razmerja. Tožnica tako ni imela pravice vlagati tožbe že dne 2. 11. 2011 na izplačilo celotnega zneska odpravnine, saj niso bili izpolnjeni pogoji po 289. členu Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01, s spremembami) niti ni bil izpolnjen pogoj po 291. členu OZ. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja tožnica v pritožbi in skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnica v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke, kot od svojega bivšega delodajalca, zahteva plačilo odpravnine zaradi neustreznosti ponujene zaposlitve ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožničin tožbeni zahtevek delno utemeljen. Zaključilo je, da tožnici ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove z dne 31. 8. 2010 s strani tožene stranke pripada odpravnina v višini 40 % od ugotovljene višine, ker je bila tožnici ponujena neustrezna zaposlitev. Preostanek odpravnine v višini 60 % od ugotovljene višine pa tožnici pripada glede na to, da po preteku pogodbe o zaposlitvi dne 31. 8. 2012 tožnici pri novem delodajalcu ni bila ponujena nova pogodba o zaposlitvi z enakimi ali boljšimi pogoji. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje strinja, v zvezi s pritožbenimi navajanji pa dodaja:

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 31. 8. 1996 od 1. 3. 1995 dalje na delovnem mestu učitelja geografije za nedoločen čas s polno delovno obveznostjo (A1, A2). Tožena stranka je tožnici dne 31. 8. 2010 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ji hkrati ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto učiteljice geografije za določen čas in s skrajšanim delovnim časom v obsegu 60 % od polne zaposlitve na Gimnaziji A. (A3). Tožnica je z Gimnazijo A. podpisala pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 9. 2010 do 31. 8. 2011 zaradi predvidenega zmanjšanja obsega vpisa dijakov v zavod v šolskem letu 2010 - 2011 in nadaljnjih šolskih letih in s skrajšanim delovnim časom 18,5 ur tedensko. Po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dnem 31. 8. 2012 tožnici ni bila ponujena nova pogodba o zaposlitvi. Tožnica je bila v obdobju od 1. 9. 2012 do 5. 11. 2012 kot brezposelna oseba prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje in je prejemala denarno nadomestilo (A10). Z dnem 22. 10. 2012 pa je s Srednjo šolo B. v C. sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 5. 11. 2012 do 31. 8. 2013.

ZDR odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ureja v 90. členu. Kadar delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi in delavcu istočasno ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s 3. odstavkom 88. člena tega zakona, se uporabljajo določbe tega zakona, ki se smiselno nanašajo na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (1. odstavek 90. člena ZDR). Če delavec sprejme ponudbo delodajalca po prejšnjem odstavku, mora skleniti novo pogodbo o zaposlitvi v roku 15 dni od prejema pisne ponudbe (2. odstavek 90. člena ZDR). Če delavec v primerih iz prejšnjega odstavka sprejme ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas, nima pravice do odpravnine, obdrži pa pravico izpodbijati pred pristojnim sodiščem utemeljenost odpovednega razloga. Ustrezna zaposlitev je zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi, in za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi, če kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca (3. odstavek 90. člena ZDR). V primeru neustreznosti nove zaposlitve po prejšnjem odstavku ima delavec pravico do sorazmernega dela odpravnine v višini, ki jo dogovori z delodajalcem (4. odstavek ZDR).

Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnica, glede na to, da ji je bila ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 31. 8. 2010 s strani tožene stranke ponujena nova, neustrezna zaposlitev, upravičena do sorazmernega dela odpravnine v skladu z določbo 4. odstavka 90. člena ZDR. Iz 2. točke redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 31. 8. 2010 (A3) izhaja, da tožena stranka tožnici istočasno ponuja v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto učiteljica geografije za določen čas in s skrajšanim delovnim časom v obsegu 60 % od polne obveznosti na Gimnaziji A.. Določeno je bilo, da se mora tožnica o sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi izjasniti v roku 30 dni od prejema te odpovedi in ponudbe, in sicer tako, da v navedenem roku podpiše novo pogodbo o zaposlitvi z novim delodajalcem. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da tožničina zaposlitev po pogodbi o zaposlitvi, ki jo je sklenila z Gimnazijo A. za določen čas od 1. 9. 2010 do 31. 8. 2011, s skrajšanim delovnim časom 18,5 ur tedensko, predstavlja neustrezno zaposlitev po določbi 3. odstavka 90. člena ZDR, zato je tožnica v skladu s 4. odstavkom 90. člena ZDR upravičena do sorazmernega dela odpravnine, ki jo dogovori z delodajalcem (v tem primeru s toženo stranko). Višina odpravnine v primeru neustrezne zaposlitve je bila določena v 3. točki odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 31. 8. 2010, in sicer je bila določena v višini 40 % od ugotovljene višine, ki se tožnici izplača najkasneje do izteka odpovednega roka iz 1. točke te odpovedi.

V določbi 3. točke redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 31. 8. 2010 pa je bilo določeno tudi, da se preostanek odpravnine v višini 60 % od ugotovljene višine tožnici izplača po izteku nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas, v kolikor ne bi po preteku pogodbe s katerimkoli javnim zavodom znotraj javnega šolstva sklenila nove pogodbe z enakimi ali boljšimi pogoji. Ker novi delodajalec Gimnazija A. po preteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dnem 31. 8. 2012 tožnici ni ponudil v podpis nove pogodbe o zaposlitvi in je bila tožnica v obdobju od 1. 9. 2012 do 5. 11. 2012 kot brezposelna oseba prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje, se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena še do preostanka odpravnine v višini 60 % od ugotovljene višine, skladno s 3. točko odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 31. 8. 2010.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z določbo 274. člena ZPP tožbo zavreči, ker tožnica ob vložitvi tožbe ni imela pravnega interesa. Tožena stranka v pritožbi izpostavlja, da je tožnici odpravnino v višini 40 % od ugotovljene višine izplačala že dne 4. 2. 2011, do preostanka odpravnine v višini 60 % od ugotovljene višine pa tožnica ob vložitvi tožbe ni bila upravičena, ker je dejstvo, da tožnici s strani Gimnazije A. ni bila ponujena nova pogodba o zaposlitvi nastalo šele s 1. 9. 2012. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je pravna korist za vložitev tožbe pri dajatvenih tožbah podana z zapadlostjo zahtevka. Če pa tožnica, kot je to v tem primeru, toži pred zapadlostjo, je bistveno, da zahtevek zapade do konca glavne obravnave. V skladu z določbo 1. odstavka 311. člena ZPP sme sodišče toženi stranki naložiti, da opravi določeno dajatev le tedaj, če je zapadla do konca glavne obravnave. Glede na to, da je tožničina terjatev (plačilo odpravnine v višini 60 % od ugotovljene višine), ki je v plačilo zapadla s 1. 9. 2012, ko ji novi delodajalec (Gimnazija A.) ni ponudil v podpis nove pogodbe o zaposlitvi, zapadla do konca glavne obravnave (zadnja glavna obravnava v tem sporu je bila dne 19. 4. 2013), je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno prisodilo odpravnino v še ne plačanem znesku.

Tožena stranka višini odmerjene odpravnine ne oporeka, zato je pritožbeno sodišče zgolj preizkusilo, ali je sodišče prve stopnje višino odpravnine prisodilo ob upoštevanju pravilne pravne podlage. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo določbo 109. člena ZDR in 40. člen Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja ter ugotovilo, da znaša celoten znesek odpravnine, do katerega je upravičena tožnica, 17.628,03 EUR, glede na tožničino povprečno plačo v zadnjih treh mesecih dela pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v višini 2.203,50 EUR bruto in delovno dobo v vzgojno izobraževalnih zavodih (16 let). Ob upoštevanju, da je tožena stranka tožnici že izplačala del odpravnine, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica skladno z določbo 3. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV; Ur. l. RS, št. 5/96, s spremembami) in določbo 15. člena Zakona o dohodnini (Zdoh - 2; Ur. l. RS, št. 117/06, s spremembami), kjer je določena višina odpravnine, od katere se plačujejo prispevki za socialno varnost in davki, upravičena še do neto razlike odpravnine v znesku 7.051,20 EUR ter do bruto razlike odpravnine v znesku 3.525,62 EUR, od katerega pa mora tožena stranka odvesti še davke in prispevke.

Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi tek zamudnih obresti v skladu z določbo 1. odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01, s spremembami) od 1. 9. 2012 dalje, to je od dne, ko je tožnici potekla pogodba za določen čas in ji delodajalec Gimnazija A. ni ponudil nove pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

10.03.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1347/2014
• VDSS sodba Pdp 367/2011
• VDSS sodba Pdp 748/2012