<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 1073/2013
ECLI:SI:VDSS:2014:PDP.1073.2013

Evidenčna številka:VDS0011470
Datum odločbe:15.01.2014
Senat:Samo Puppis (preds.), Biserka Kogej Dmitrovič (poroč.), Metod Žužek
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - zamuda z izplačilom plače - odpravnina - odškodnina za čas odpovednega roka - bruto - neto - prispevki za socialno varnost

Jedro

Z nakazilom zneska, ki ga je tožnica navedla v zahtevi za izpolnitev obveznosti, ni prenehal razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca. Pri zamudah z izplačilom plače gre po svoji naravi za kršitev, ki je ni mogoče sanirati z naknadnim plačilom zapadlih obveznosti. Zato zgolj iz razloga, ker je tožena stranka po pisnem opozorilu ta znesek nakazala, ni mogoče šteti, da bi bila odpoved nezakonita. Posledično je na podlagi drugega odstavka 112. člena ZDR tožnica upravičena do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine, najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.

V skladu z določbo 9. točke 1. odstavka 44. člena ZDoh-2 se v davčno osnovo od dohodka iz delovnega razmerja ne všteva odpravnina zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je določena kot pravica iz delovnega razmerja in jo je delodajalec dolžan izplačati na podlagi 109. člena ZDR, vendar največ do višine desetih povprečnih mesečnih plač zaposlenih v Sloveniji. Ker tožničina odpravnina presega deset povprečnih mesečnih plač zaposlenih v Sloveniji je tožena stranka dolžna od odpravnine obračunati in odvesti akontacijo dohodnine.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v 1. alineji točke I izreka tako, da se v tem delu na novo glasi:

„Tožena stranka je dolžna tožnici iz naslova odpravnine obračunati bruto znesek 18.181,40 EUR, odvesti akontacijo dohodnine, tožnici pa izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2012 dalje do plačila.“

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici iz naslova odpravnine izplačati znesek 18.181,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2012 dalje do plačila in iz naslova odškodnine obračunati bruto znesek 7.272,56 EUR, odvesti predpisane davke in prispevke ter izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2012 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (točka I izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 2.396,20 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka vse do plačila, pod izvršbo (točka II izreka), tožena stranka pa sama krije svoje stroške postopka (točka III izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zahtevek zavrne oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bila sodba izdana po naroku dne 19. 9. 2013, na katerega za toženo stranko ni pristopil nihče. Ker tožena stranka nima pooblaščenca, jo je v postopku zastopal zakoniti zastopnik A.A., ki na narok dne 19. 9. 2013 ni mogel pristopiti zaradi bolezni, o čemer je obvestila sodišče prve stopnje ter predložila zdravniško potrdilo. Kljub temu narok ni bil preklican, temveč je sodišče prve stopnje štelo, da so bili vsi dokazi že predloženi ter je o zadevi mogoče odločiti glede na stanje spisa. Tožena stranka zato meni, da ji je bila odvzeta možnost, da se na samem naroku opredeli do okoliščin spora. Poleg tega opozarja, da ZPP v šestem odstavku 282. člena določa, da je mogoče določbe petega in ostalih odstavkov 282. člena ZPP uporabiti le, če je bila stranka pravilno vabljena in ni izkazala upravičenih razlogov za izostanek. Tožena stranka je poslala opravičilo, iz katerega izhaja, da se naroka ne more udeležiti zaradi bolezni, kar vsekakor predstavlja upravičen razlog za izostanek. V svojih vlogah je pojasnila, da zahtevek ni utemeljen, saj niso bili izpolnjeni zakonski pogoji, ki jih 112. člen takrat veljavnega ZDR določa glede izredne odpovedi pogodbe s strani delavca. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožena stranka po prejemu tožničine pisne zahteve za izpolnitev obveznosti poravnala dolgovane zneske, ki jih je tožnica navedla v zahtevi. V skladu z določbo 112. člena ZDR lahko delavec zaradi zakonsko opredeljenih razlogov izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v 8 dneh, potem ko predhodno pisno opomni delodajalca in če delodajalec te svoje obveznosti ne izpolni oziroma ne odpravi kršitve. Drugi pogoj v obravnavanem primeru ni podan, saj je tožena stranka poravnala obveznosti do tožnice. S tem je prenehal razlog, zaradi katerega je bila tožnica upravičena izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi ni utemeljena iz razloga, ker je tožena stranka še pred tem tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. V podpis ji je ponudila novo pogodbo o zaposlitvi, ki pa je tožnica ni želela sprejeti. V skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR je tožnica s tem zgubila pravico do odpravnine.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tistih, ki jih uveljavlja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, le delno, glede obračuna akontacije dohodnine od prisojenega zneska odpravnine, je zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je o zadevi odločilo skladno s četrtim odstavkom 28. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 in 10/2004; ZDSS-1) glede na stanje spisa. Tožena stranka je prejela vabilo na narok, v katerem je bila opozorjena na posledice izostanka. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi že opravilo narok, na katerem so se izvajali dokazi, in na glavni obravnavi dne 8. 11. 2012 tudi že zaslišalo direktorja tožene stranke A.A.. Zato je bilo dejansko stanje dovolj pojasnjeno in je sodišče lahko odločilo glede na stanje spisa. Iz zdravniškega potrdila, ki ga je neposredno pred obravnavo dne 19. 9. 2013 posredovala sodišču tožena stranka, ne izhaja, da se zakoniti zastopnik tožene stranke A.A. iz zdravstvenih razlogov ne more udeležiti naroka. Zato razlog za neudeležbo na naroku ni opravičljiv. Ker je sodišče prve stopnje že zaslišalo direktorja tožene stranke A.A., ter pred tem že ugodilo prošnji tožene stranke za preložitev naroka in preložilo narok, ki je bil razpisan za dne 11. 9. 2013, ni bilo dolžno upoštevati nadaljnjih opravičil tožene stranke, ki jih je mogoče označiti le kot poskus zavlačevanja s postopkom. Zato tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje s takšnim postopanjem toženi stranki odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi odločalo drugič. V novem sojenju je sodišče prve stopnje opravilo vsa procesna dejanja, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče v sodbi in sklepu opr. št. Pdp 141/2013 z dne 10. aprila 2013. Bistveno je, da je po vsebini presodilo utemeljenost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, glede katere se je izkazalo, da jo je tožnica utemeljeno podala zaradi zamude oziroma neizplačila plač v roku, ki ga določba Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS; št. 42/2002 in naslednji; ZDR). Tožena stranka v pritožbi sama priznava, da je tožnica prejemala plačo z zamikom. Sodišče prve stopnje je zato v novem sojenju pravilno ugotovilo, da so podani pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca po 4. alineji prvega odstavka 112. člena ZDR. Na podlagi listinske dokumentacije v spisu in sicer prilog od A4 do A6 je ugotovilo, da je tožena stranka pri izplačilu plač ravnala v nasprotju z zakonsko obveznostjo iz 134. člena ZDR, saj bi morale biti plače tožnici izplačane do 18. dne v mesecu za pretekli mesec, tožena stranka pa je tožnici plačo za avgust 2011 nakazala dne 22. 9. 2012, za september 2011 dne 24. 10. 2011, za oktober 2011 dne 25. 11. 2011, za december 2011 pa ji je 18. 1. 2012 izplačala le polovico plače, vse do dne 23. 2. 2012 pa ji ni bila nakazana plača za mesec januar 2012. Ugotovilo je tudi, da je tožnica dne 23. 2. 2012 toženi stranki podala pisno zahtevo za izpolnitev obveznosti in hkrati tudi obvestila Inšpektorat RS za delo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da je z nakazilom zneska, ki ga je tožnica navedla v zahtevi za izpolnitev obveznosti, prenehal razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca. Pri zamudah z izplačilom plače gre po svoji naravi za kršitev, ki je ni mogoče sanirati z naknadnim plačilom zapadlih obveznosti. Zato zgolj iz razloga, ker je tožena stranka po pisnem opozorilu ta znesek nakazala, ni mogoče šteti, da bi bila odpoved nezakonita. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je na podlagi drugega odstavka 112. člena ZDR tožnica upravičena do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine, najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Osnova za izračun odpravnine je povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Ob ugotovitvi, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki več kot 31 let, ji je v skladu s 109. členom ZDR utemeljeno prisodilo deset mesečnih plač, ki jih je tožnica prejela v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, torej 18.181,40 EUR.

Vendar pa v okviru preizkusa pravilnosti uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica ni upravičena do izplačila bruto zneska, temveč je treba od zneska obračunati akontacijo dohodnine, tožnici pa izplačati neto znesek s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V skladu z določbo 9. točke 1. odstavka 44. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/2006, s spremembami; ZDoh-2) se v davčno osnovo od dohodka iz delovnega razmerja ne všteva odpravnina zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je določena kot pravica iz delovnega razmerja in jo je delodajalec dolžan izplačati na podlagi 109. člena ZDR, vendar največ do višine desetih povprečnih mesečnih plač zaposlenih v Sloveniji. Po določbi prvega odstavka 109. člena ZDR je delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti, dolžan izplačati delavcu odpravnino. Osnova za izračun odpravnine je povprečna mesečna plača, ki jo je prejel ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Ker tožničina odpravnina presega deset povprečnih mesečnih plač zaposlenih v Sloveniji, ki je v mesecu septembru 2013, torej v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije znašala 1.509,94 EUR bruto oziroma 990,14 EUR neto, je tožena stranka dolžna od odpravnine obračunati in odvesti akontacijo dohodnine. Točen znesek akontacije in s tem neto znesek, ki ga bo tožena stranka izplačala tožnici, bo znan šele ob samem obračunu, kar pa ne vpliva na ugotovitev, da v času odločanja sodišča prve stopnje znesek presega desetkratnik povprečne plače zaposlenega v RS. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in odločitev spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka sodbe, saj je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, zmotno pa uporabljeno materialno pravo (5. alineja 358. člena ZPP). Tožena stranka pa od prisojenega bruto zneska odpravnine ni dolžna odvesti prispevkov, saj se v skladu z tretjim odstavkom 3. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (Uradni list RS, št. 5/96 – 81/2000; ZPSV), v zvezi s 1. točko 2. člena Pravilnika o določitvi odpravnin zaradi prenehanja delovnega razmerja za namene izvajanja Zakona o dohodnini in Zakona o prispevkih za socialno varstvo (Uradni list RS, št. 114/02, s spremembami), v osnovo za obračun prispevkov ne vštevajo odpravnine iz poslovnih razlogov, ki so izplačane v skladu z določbami ZDR. Tožničina odpravnina namreč ne presega limita iz četrtega odstavka 109. člena ZDR in je določena v skladu z ZDR.

Prav tako je tožnici pravilno in zakonito prisojena odškodnina v bruto znesku 7.272,56 EUR, ter izplačilo neto zneska po odvodu davkov in prispevkov, saj bi bila tožnica upravičena do odpovednega roka 120 dni, torej je utemeljen zahtevek v višini štirih povprečnih plač, kar predstavlja višino izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Tožena stranka v pritožbi niti ne izpodbija zahtevka oziroma odločitve po višini, zato pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost takšne odločitve, ki temelji tudi na pravilno ugotovljeni višini tožničine plače v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, kot osnovi za izračun odpravnine in odškodnine.

Pritožbene trditve, da je tožena stranka sama tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, oziroma da iz tega razloga tožnica ni upravičena do odpravnine, predstavljajo pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ne glede na navedeno so navedbe tudi neutemeljene, saj je tožnica izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ko je pogodba o zaposlitvi še veljala oziroma tožena stranka ni dokazala, da je tožnici že prej prenehalo delovno razmerje. Zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

Ker razen glede pravilnosti uporabe materialnega prava v zvezi z obračunom akontacije dohodnine od prisojene odpravnine niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke v preostalem delu, ki ni bil delno spremenjen, zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).


Zveza:

ZDR člen 109, 112, 112/1, 112/1-4, 112/2, 134. ZDoh-2 člen 44, 44/1. ZPSV člen 3, 3/3. Pravilnik o določitvi odpravnin zaradi prenehanja delovnega razmerja za namene izvajanja Zakona o dohodnini in Zakona o prispevkih za socialno varstvo člen 2.
Datum zadnje spremembe:
10.03.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDYyOTQw