<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 1092/2013
ECLI:SI:VDSS:2013:PDP.1092.2013

Evidenčna številka:VDS0011416
Datum odločbe:12.12.2013
Senat:Valerija Nahtigal Čurman (preds.), Borut Vukovič (poroč.), Silva Donko
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:letni dopust - odškodnina - nadomestilo za neizrabljen letni dopust - odškodnina

Jedro

Delavcu nadomestilo v zvezi z nezmožnostjo izrabe letnega dopusta pripada le v primeru prenehanja delovnega razmerja (in če delodajalec delavcu izrabe letnega dopusta ne omogoči do prenehanja delovnega razmerja). Ker tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, mu tako nadomestilo ne pripada. Tožniku prav tako ne pripada odškodnina za neizrabljen letni dopust. V spornem času ni zahteval izrabe dopusta, kar je bistven predpogoj za odločanje o tem, ali mu je tožena stranka kot delodajalec onemogočila izrabo letnega dopusta in ali mu zato dolguje odškodnino za neizkoriščen letni dopust. Zato tožena stranka ni prišla v situacijo, ko bi z (neutemeljeno) zavrnitvijo njegove zahteve lahko ravnala protipravno. Posledično tožnikov zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki pa ni pod pritožbo, zaradi delnega umika tožbe postopek ustavilo v delu, s katerim je tožnik zahteval, da mu tožena stranka prizna in omogoči izrabo dodatnih 15 dni letnega dopusta ter 39 prazničnih ur, v roku 8 dni, pod izvršbo (I. točka izreka). Z izpodbijano sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna izplačati tožniku znesek 2.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2012 dalje, na navedeni znesek pa obračunati davke in prispevke, vse v roku 8 dni, pod izvršbo, ter zahtevek na povrnitev pravdnih stroškov (II. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 344,65 EUR, v roku 8 dni (III. točka izreka sodbe).

Zoper II. in III. točko sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje naj bi zmotno ugotovilo dejansko stanje ter storilo bistveno kršitev postopka iz 14. in 15. točke Zakona o pravdnem postopku. Bistvena okoliščina v predmetnem sporu je, na kakšni podlagi je bil tožnik v spornem obdobju odsoten z dela oziroma kakšen je bil v tem času njegov status. Tožnika je sklep o čakanju na delo zavezoval, da je delodajalcu na razpolago, zato ni mogel več kot za en dan zapustiti kraja bivanja. Dne 7. 3. 2011 ni nastopilo nikakršno pravno relevantno dejstvo, ki bi spremenilo status tožnika. Tožena stranka mu je ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi, s katero pa tožnik ni soglašal. Ni pomembno, ali je tožnik utemeljeno odklonil pogodbo o zaposlitvi, ker ni šlo za postopek po 90. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Dopusta tožniku ni nihče odredil, tega pa tožena stranka tudi ni zatrjevala. Tožena stranka je navedla, da je zaradi tožnikove neutemeljene odklonitve pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto blagajnika v igralnici štela, kot da tožnik v času od 7. 3. 2011 do 4. 4. 2011 koristi praznične ure oziroma letni dopust. Sodišče je protispisno povzelo izpovedbo priče A.A.. Tožena stranka je tožniku retroaktivno odredila izrabo letnega dopusta in prazničnih ur, kar je nezakonito, saj mora biti delavcu dopust določen vnaprej. Razlogi izpodbijane sodbe so nejasni v delu glede tožnikovega načina uveljavljanja svoje pravice. Sodišče tožniku nerazumljivo očita, da bi moral vložiti zahtevo za odpravo kršitev ter od delodajalca posebej zahtevati izrabo letnega dopusta za leto 2010 oziroma 2011. Tožnik je namreč šele v aprilu 2011 ugotovil, da mu je tožena stranka za marec 2011 pisala dopust in praznične ure, zato je od tožene stranke zahteval odpravo kršitve. Tožena stranka bi kršitev odpravila tako, da bi tožniku za to obdobje obračunala nadomestilo zaradi čakanja na delo. Tožena stranka je zahtevo zavrnila, zato je tožnik na sodišče vložil primarni in podredni zahtevek. Tožnik po 30. 6. 2012 dopusta ni mogel več koristiti, zato je moral primarni zahtevek, da mu tožena stranka prizna in omogoči izrabo 15 dni letnega dopusta oziroma 39 prazničnih ur, umakniti. Ostal pa mu je le podredni odškodninski zahtevek.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo izpostavlja, da so očitki tožnika glede nejasnosti in nasprotujočih razlogov sodbe o odločilnih dejstvih neupravičeni. Sodišče je pravilno obrazložilo, da bi nadomestilo za neizkoriščen letni dopust tožniku pripadalo, v kolikor svoje pravice do plačanega letnega dopusta ne bi mogel izvršiti do prenehanja delovnega razmerja. Delovno razmerje tožniku ni prenehalo, zato mu tako nadomestilo ne pripada, čemur tožnik niti ne oporeka. Samo dejstvo, da delavec ni izkoristil letnega dopusta, ne pomeni, da je upravičen do odškodnine za neizkoriščen letni dopust. Tožnik bi zato za denarni zahtevek moral dokazati, da je toženo stranko zaprosil za izrabo dopusta oziroma prazničnih ur in da mu je tožena stranka to neupravičeno onemogočila izrabo. Dokazati bi moral tudi škodo ter vzročno zvezo med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem tožene stranke. Tožena stranka izrabe dopusta in prazničnih ur tožniku ni odklonila, temveč jo je tožniku omogočila oziroma odredila. Sicer pa tožnik od tožene stranke ni zahteval možnosti izrabe dopusta, temveč vračilo le-tega. Tožnik tako ni dokazal ne nastale škode in njene višine, ne vzročne zveze med pavšalno zatrjevano škodo v višini 2.100,00 EUR in domnevno protipravnim ravnanjem tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba jasno in konsistentno obrazložena. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi listinami ali zapisniki, pričanje A.A. pa je v obrazložitvi izpodbijane sodbe v celoti pravilno povzeto.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja, ali je tožena stranka tožniku dolžna izplačati nadomestilo oziroma odškodnino za (neizrabljen) letni dopust za leti 2010 in 2011 v skupnem trajanju 15 dni ter 39 prazničnih ur, ki mu jih je odredila v času od 7. 3. 2011 do 4. 4. 2011. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožniku nadomestilo za neizrabljen letni dopust ne pripada, ker mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo. Odločilo je, da mu ne pripada niti odškodnina, ker ni izkazal elementov odškodninske odgovornosti, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo, dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja:

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da nadomestilo delavcu v zvezi z nezmožnostjo izrabe letnega dopusta pripada le v primeru prenehanja delovnega razmerja (in če delodajalec delavcu izrabe letnega dopusta ne omogoči do prenehanja delovnega razmerja). Ker tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, mu tako nadomestilo ne pripada.

Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da tožniku ne pripada niti odškodnina za neizrabljen letni dopust in praznične ure. Tožnik namreč ni izkazal, da bi mu tožena stranka onemogočila izrabo letnega dopusta za leto 2010 do 30. 6. 2011 oziroma letnega dopusta za leto 2011 do 30. 6. 2012. Tožnik v spornem času ni zahteval izrabe dopusta (oziroma prazničnih ur), kar je bistven predpogoj za odločanje o tem, ali mu je tožena stranka kot delodajalec onemogočila izrabo letnega dopusta in ali mu zato dolguje odškodnino za neizkoriščen letni dopust in praznične ure. Ker tožnik izrabe dopusta in prazničnih ur ni zahteval, tožena stranka torej niti ni prišla v situacijo, ko bi z (neutemeljeno) zavrnitvijo njegove zahteve lahko ravnala protipravno. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo tožnikov zahtevek že po temelju. Popolnoma pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje glede načina uveljavljanja tožnikovih pravic ter ugotovitev, da je bila tožba za priznanje in omogočanje izrabe letnega dopusta za leto 2011 v času vložitve (22. 8. 2011) še preuranjena, saj se je letni dopust za leto 2011 lahko izrabil vse do 30. 6. 2012.

Tožnik je dne 7. 3. 2011 odklonil podpis pogodbe za delovno mesto blagajnik v igralnici, ki je bilo uvrščeno v 18. plačilni razred. To delovno mesto je bilo ustrezno glede na tožnikovo zdravstveno sposobnost in s ponudbo te pogodbe o zaposlitvi je prenehal razlog za čakanje na delo doma. V odločbi o določitvi plače z dne 7. 3. 2011 je bilo v pravnem pouku med drugim navedeno, da ima delavec pravico pisno zahtevati odpravo kršitve, če meni, da so s to odločbo kršene njegove pravice iz delovnega razmerja, pri čemer taka pisna zahteva ne zadrži izvršitve te odločbe. Če se tožnik s plačilnim razredom delovnega mesta blagajnik v igralnici ni strinjal, bi moral pri delodajalcu zoper odločbo o plači vložiti pisno zahtevo skladno s pravnim poukom, hkrati pa pričeti z delom na delovnem mestu blagajnik v igralnici. Tožnika torej od 7. 3. 2011 dalje ni bilo na delovnem mestu zaradi razlogov na njegovi strani, zaradi česar bi mu tožena stranka lahko tudi odpovedala pogodbo o zaposlitvi, a je te dni odsotnosti upoštevala kot koriščenje dopusta in prazničnih ur (o čemer ga je obvestila tudi A.A. 14. 3. 2011). S tem je tožena stranka tožniku omogočila izrabo prazničnih ur in letnega dopusta, kar ni kršitev določb ZDR o izrabi letnega dopusta, skladno s katerimi ima delavec pravico do dopusta, delodajalec pa mu je izrabo dopusta dolžan omogočiti. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da mora biti dopust določen vnaprej, saj ZDR tega nikjer ne določa. Pač pa mora skladno z 2. odstavkom 160. člena ZDR delodajalec delavce najkasneje do 31. marca pisno obvestiti o odmeri letnega dopusta za tekoče koledarsko leto. Tudi to določbo je tožena stranka spoštovala, saj je tožniku izdala obvestilo o odmeri letnega dopusta za leto 2011 z dne 18. 2. 2011.

Tožniku je bilo torej omogočeno, da je izkoristil 15 dni letnega dopusta in 39 prazničnih ur, to odsotnost pa mu je tožena stranka tudi ustrezno plačala. Glede na vse navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožniku ni dolžna izplačati odškodnine za neizkoriščen letni dopust ter praznične ure.

Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da bi tožnik v spornem času (od 7. 3. 2011 do 4. 4. 2011) kot vaditelj smučanja s klubom sicer lahko odšel v tujino. Tožena stranka kot delodajalec namreč ni dolžna delavcu omogočati dodatnega zaslužka, zato morebiten izpad zaslužka (katerega tožnik niti ni izkazal), ki bi ga tožnik lahko pridobil kot vaditelj smučanja, ne more predstavljati škode, za katero bi bila odgovorna tožena stranka.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker le-ta ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP). Tožnik stroškov pritožbenega postopka ni priglasil.


Zveza:

ZDR člen 163, 165, 166.
Datum zadnje spremembe:
10.03.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDYyODg2