<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 1393/2010
ECLI:SI:VDSS:2011:PDP.1393.2010

Evidenčna številka:VDS0006673
Datum odločbe:14.04.2011
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta - rok za podajo odpovedi - sprememba pogodbe o zaposlitvi

Jedro

Tožnik je imel sklenjeno pisno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, za katero ni bilo potrebe po delu že ob sklenitvi, to je v letih 2008 in 2009, dejansko pa je opravljal drugo delo. Kasnejša formalna ukinitev tega delovnega mesta v letu 2010 tako za tožnika ni mogla pomeniti negativnih posledic v smislu, da mu pogodba o zaposlitvi preneha zaradi ukinitve tega delovnega mesta, na katerem ni nikoli delal.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. in 6. točki izreka delno spremeni tako, da se glasi:

„2. Ugotovi se, da je tožeča stranka v delovnem razmerju pri toženi stranki tudi od 3. 3. 2010 dalje, in sicer za nedoločen čas na drugem ustreznem delovnem mestu in jo je tožena stranka dolžna v roku 8 dni pozvati nazaj na delo, zavrne pa se tožbeni zahtevek za razporeditev tožeče stranke na drugo ustrezno delovno mesto.

6. Tožena stranka je dolžna povrniti tožnikove stroške postopka v višini 285,00 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. ..., sklic na številko ..., v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.“

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 1. 2. 2010 nezakonita (1. točka izreka), da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki tudi od 3. 3. 2010 dalje, in sicer za nedoločen čas na drugem ustreznem delovnem mestu in ga je tožena stranka dolžna v 8 dneh pozvati nazaj na delo in razporediti na drugo ustrezno delovno mesto (2. točka izreka), mu za čas od 3. 3. 2010 vpisati v delovno knjižico delovno dobo oziroma potrditi obstoj delovne dobe, ga prijaviti v socialna zavarovanja in mu za čas do vrnitve na delo obračunati plačo v bruto znesku 750,93 EUR, pristojnim organom plačati davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek za pretekli mesec z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec (3. točka izreka). Zavrnilo je primarni zahtevek, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki od 3. 3. 2010 na delovnem mestu čistilec palic in ga je tožena stranka dolžna pozvati in razporediti na navedeno delovno mesto ter podredni zahtevek, da je od 3. 3. 2010 v delovnem razmerju na delovnem mestu II. brusilec C. in ga je dolžna tožena stranka pozvati in razporediti na delo II. brusilec C. (4. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 316,20 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. točka izreka) in da je tožena stranka dolžna za tožnika povrniti stroške postopka v višini 285,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (6. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del, se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP, zlasti pa zaradi kršitve materialnega in procesnega prava. Navaja, da je tožena stranka odpoved pogodbe o zaposlitvi podala znotraj šestmesečnega odpovednega roka, upoštevaje tudi dejstvo, da je bila v letu 2009 vključena v ukrepe po določilih Zakona o delnem subvencioniranju delovnega časa in Zakona o delnem povračilu nadomestila za čas čakanja na delo doma. Oba zakona sta za čas, ko je bila družba vključena v subvencioniranje, prepovedala odpoved pogodb o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Ves čas je navajala, da je v delokrog II. brusilca C. spadalo tudi opravljanje raznih pomožnih del po nalogu nadrejenega. V teh primerih ni šlo za drugo delo, temveč je bilo opravljanje ostalih nalog na zahtevo nadrejenih, ki je bilo vključeno v veljavni opis del in nalog delovnega mesta po pogodbi o zaposlitvi. Pomožna dela v proizvodnji je tožnik opravljal do 17. 11. 2008, ko je bil napoten na čakanje. Nesporno je, da je bilo opravljanje teh del potrebno vsaj do 17. 11. 2008, pogodbo o zaposlitvi pa je tožena stranka odpovedala takoj, ko je ugotovila, da bo zaradi nedoseganja nivojev proizvodnje iz leta 2007 in treh kvartalov 2008 potrebno reorganizirati proizvodnjo. Tožena stranka je bila vključena v program subvencioniranja zaradi posledic gospodarske krize, po njegovem izteku pa je ugotovila, da se gospodarska situacija ni toliko popravila, da bi lahko zagotovila delo vsem delavcem, zato je bila zaradi dolgoročne ohranitve drugih delovnih mest prisiljena v optimizacijo in reorganizacijo dela. Obdržala je upravljalce proizvodnih linij in ukinila delovna mesta s pomožno naravo dela. Sodišče je spregledalo določilo 15. člena ZDR, da za veljavnost pogodbe o zaposlitvi pisnost ni bistven pogoj. Med strankama je veljal ustni dogovor za opravljanje pomožnih del v proizvodnji, nesporno pa je pri toženi stranki tudi obstajala potreba po opravljanju teh del do 17. 11. 2008. V letu 2008 je tožnik opravljal pomožna dela na BK liniji. Dokazala je, da je opravljanje pomožnih del v proizvodnji prenesla na operaterje proizvodnih linij, tako da dela tožnika ne potrebuje. Sodbe pa tudi sicer ni mogoče izvršiti. Sodišče ne pojasni, na katero delovno mesto naj tožena stranka tožnika razporedi, saj nima nobenega prostega delovnega mesta. Potreb po novih delavcih oziroma prostih delovnih mestih tudi po eventualni prekvalifikaciji in dokvalifikaciji nima. Ker je tožena stranka dokazala, da iz utemeljenih poslovnih razlogov tožnika ne potrebuje, da prostih delovnih mest nima in je sodišče zavrnilo zahtevek za razporeditev na delovni mesti čistilec palic in II. brusilec C., je mogoče zaključiti, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče, sodišče pa bi lahko uporabilo institut 2. odstavka 118. člena ZDR in samo razvezalo pogodbo o zaposlitvi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno, da jo spremeni tako, da pogodbo o zaposlitvi razveže z dnem pravnomočnosti sodbe sodišča, oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo tožnik prereka pritožbene navedbe tožene stranke in ocenjuje, da je pritožba neutemeljena. Navaja, da ukinitev delovnega mesta predstavlja administrativen ukrep, pri čemer bi morala tožena stranka najprej izkazati obstoj poslovnega razloga, na katerega se izkazuje. Prilaga listino, iz katere izhaja, da tožena stranka spet išče nove delavce. Glede vprašanja, kaj in kje bo delal, se tožnik ni mogel protiviti, zato je ubogal in delal kar so mu naročili. Odpovedana mu je bila pogodba o zaposlitvi za delovno mesto, ki ga v času odpovedi ni opravljal oziroma na njem ni delal. Možnosti za zaposlitev pri toženi stranki obstajajo, vendar slednja tožniku dela ne ponudi. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Popolno in pravilno je ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna in zakonita, razen v delu odločitve o razporeditvi tožnika na drugo ustrezno delovno mesto in začetku teka zakonskih zamudnih obrestih od stroškov postopka, ki jih mora tožena stranka povrniti na račun sodišča.

Na podlagi 1. alineje 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) so razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca. Takšen razlog mora biti po določbi drugega odstavka 88. člena ZDR utemeljen ter mora onemogočati nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Utemeljenost odpovednega razloga mora skladno s 1. odstavkom 82. člena ZDR dokazati delodajalec. Odpoved pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec podati najkasneje v času šestih mesecev od nastanka utemeljenega poslovnega razloga (6. odstavek 88. člena ZDR). Iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 2. 2010 izhaja, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi ukinitve delovnega mesta „II. brusilec C.“.

Za presojo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je pomembno dejansko prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi posameznega delavca. Glede tega je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik v letu 2008, ko je bil na delu, ves čas delal kot rezalec na BK liniji in da ni nikoli delal na delovnem mestu II. brusilec C., ker za to delo že ob sklenitvi pogodbe ni bilo potrebe. Prav tako je ugotovilo, da je tožnik kot rezalec na BK liniji (in ne kot II. brusilec) opravljal pomožna dela rezalca, ta pa je pomočnik vlačilca linije BK. Z izpovedjo in podatki priče M.R., katerega zaslišanje je predlagala tožena stranka, je bilo še ugotovljeno, da tožnik ni opravljal del, ki so navedena v opisu del in nalog II. brusilca C.. Smiselno je to potrdila tudi priča T.A.Č., ko je povedala, da po njenem mnenju očitno ni bilo potrebe za usposabljanje v okviru del II. brusilca C. in je tožnik opravljal pomožna dela. Pritožbenim navedbam, tj. da bilo tožnikovo delo pomožne narave vključeno v opis del in nalog II. brusilca C., glede na navedeni jasni izpovedi prič ni mogoče slediti.

Neutemeljene so navedbe, da je bila potreba po opravljanju pomožnih del v proizvodnji prisotna vsaj do 17. 11. 2008. Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto II. brusilec C., vendar pa dejanske potrebe po delu na tem delovnem mestu v letih 2008 in 2009 ni bilo. Priča M.R. je povedal, da dejansko ni bilo nobenih brusilcev II. na delu. Zato kasnejša formalna ukinitev tega delovnega mesta 27. 1. 2010 za tožnika ni mogla pomeniti negativnih posledic v smislu, da mu pogodba o zaposlitvi preneha zaradi ukinitve delovnega mesta, na katerem ni nikoli delal. Ker dejanske potrebe po tožnikovem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni bilo že vse 1. 1. 2008, tj. od nastopa dela po sklenjeni pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 12. 2007, te niti niso mogle prenehati. Glede na opredelitev utemeljenega poslovnega razloga, ki v bistvu izhaja iz prenehanja potrebe po opravljanju del na delovnem mestu, tožnik pa takšnega dela nikoli ni opravljal, je potrebno zaključiti, da utemeljen poslovni razlog v smislu 88. člena ZDR ni podan. Iz tega razloga je odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je med strankama prišlo do sklenitve ustnega dogovora za pomožna dela v proizvodnji. Iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi pomožna dela v proizvodnji predstavljala samostojno delovno mesto z nalogami, ki jih je tožnik opravljal. Kot izhaja iz plačilne liste (A/5) je tožnik prejemal plačo za delovno mesto „II. brusilec C.“, pri čemer je bil na podlagi 4. člena pogodbe o zaposlitvi (A/1) dolžan „opravljati tudi drugo delo, ki ga odredi delodajalec, med drugim tudi delo, ki je začasnega značaja“, torej le začasno opravljati druga dela. Sicer pa ZDR le za primer, če (pisna) pogodba o zaposlitvi sploh ni sklenjena, delavec pa za delodajalca dejansko opravlja delo, oziroma z njim stopa v razmerje, v katerem obstajajo elementi delovnega razmerja, na podlagi 4. odstavka 15. člena in 16. člena vzpostavlja v sporu domnevo obstoja delovnega razmerja in pogodbe o zaposlitvi.

V posledici nezakonite odpovedi je delodajalec dolžan vzpostaviti stanje, ki je obstajalo pred njeno izdajo in zagotoviti delavcu takšen položaj, kot da nezakonite odpovedi ni bilo. Gre za odločitev o reintegraciji in reparaciji. Ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe namreč pomeni, da pogodba še vedno velja in učinkuje. Tožena stranka je delovno mesto „II. brusilca C.“ sicer ukinila, vendar pogodba o zaposlitvi zaradi tega ni prenehala veljati. Lahko bi se pokazalo, da bi se zaradi spremenjenih okoliščin v času sodnega (tudi pritožbenega) postopka odprle možnosti zaposlitve tožnika na drugih delih. Kolikor bi se taka možnost odprla, bi lahko tožena stranka tožniku ponudila sklenitev druge pogodbe o zaposlitvi (47. člen ZDR) ali mu pogodbo odpovedala iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe (90. člen ZDR). Pritožbeno sodišče glede na navedeno soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje o reintegraciji, ki pomeni (ponovno) vzpostavitev delovnega razmerja na drugem ustreznem delovnem mestu glede na potrebe delodajalca, ne pa tudi z materialnopravnim zaključkom, da je tožena stranka dolžna tožnika razporediti na ustrezno delovno mesto. Po uveljavitvi ZDR (1. 1. 2003) pri toženi stranki ni več pravne podlage za enostransko razporeditev delavcev. Zmotno je tudi utemeljevanje takšne razporeditve delavca s 3. odstavkom 88. člena ZDR. V tej določbi je določena obveznost delodajalca, da v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveri, ali je delavca mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Pri opredelitvi te delodajalčeve obveznosti je treba izhajati iz 2. odstavka 172. člena ZDR o izobraževanju delavcev, če se je tako mogoče izogniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Navedeni določbi torej urejata obveznost delodajalca pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ne pa v primeru razporeditve na drugo delovno mesto v okviru reintegracije delavca. Ob pojasnjenem je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke in 2. točko izreka sodbe spremenilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (5. alinea 358. člena ZPP).

Reintegracija v posledici nezakonite odpovedi pomeni ugotovitev sodišča, da delovno razmerje ni prenehalo in še vedno traja, razen v primeru, ko sodišče ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita in na podlagi 118. člena ZDR samo razveže pogodbo o zaposlitvi. Sodišče odloči o razvezi pogodbe o zaposlitvi po lastni presoji, vendar mora tudi delodajalec obstoj okoliščin, ki odločitev o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja utemeljujejo uveljavljati. To pomeni, da mora delodajalec zatrjevati relevantna dejstva za tako odločitev in predlagati dokaze, ki ta dejstva dokazujejo (utemeljujejo). Na podlagi 3. odstavka 118. člena ZDR pa lahko tako delavec kot delodajalec tako možnost uveljavljata vse do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Odločitve po 118. členu ZDR tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni predlagala, zato takšnega predloga za sodno razvezo v pritožbenem postopku ne more več uveljavljati.

Pritožbeno sodišče v okviru preizkusa izpodbijanega dela sodbe po uradni dolžnosti ugotavlja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki nepravilno naložilo, naj na račun prvostopenjskega sodišča povrne tožnikove stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje izpodbijane sodbe do plačila. Sodišče prve stopnje je glede obresti od stroškov postopka zmotno uporabilo določbe ZPP ter Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). V zvezi z navedenim je namreč Vrhovno sodišče Republike Slovenije na občni seji z dne 13. 12. 2006 zavzelo načelno pravno mnenje, iz katerega izhaja, da je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz 1. odstavka 299. člena OZ. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka začnejo teči prvi dan po poteku tega roka, ki znaša osem dni. Iz tega razloga je na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP delno spremenilo tudi odločitev o stroških postopka v 6. točki izreka.

V preostalem je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem ugodilnem delu (1., 3. in 5. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Tožnik z odgovorom ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve, zato glede na določbo 1. odstavka 155. člena ZPP ni upravičen do povračila stroškov, ki so mu nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo.


Zveza:

ZDR člen 47, 88, 88/1, 88/1-1, 88/6, 90.
Datum zadnje spremembe:
04.08.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU2MTMw