<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS Sodba Pdp 744/2018
ECLI:SI:VDSS:2018:PDP.744.2018

Evidenčna številka:VDS00018156
Datum odločbe:08.11.2018
Senat:Sonja Pucko Furman (preds.), Samo Puppis (poroč.), Jelka Zorman Bogunovič
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta - diskriminacija

Jedro

Tožena stranka je s sklepom uprave dejansko ukinila delovno mesto vodja prodajnega programa in posledično ugotovila prenehanje potrebe po tožničinem delu na tem delovnem mestu, pri čemer je bila tožnica edina delavka, ki je opravljala delo tega delovnega mesta. Ukinitev delovnega mesta in s tem prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi predstavlja poslovni razlog iz prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR. Pri presoji tega razloga ni bistveno, ali je bila ukinitev delovnega mesta smotrna in je oziroma bo v bodoče dejansko prispevala k zmanjšanju stroškov oziroma racionalizaciji poslovanja ali ne. Gre za avtonomno odločitev delodajalca, v katero sodišče ne more posegati, res pa je, da poslovni razlog ne sme biti fiktiven ali prikrivati nekega drugega razloga

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana tožeči stranki 17. 3. 2016, nezakonita in brez vseh pravnih učinkov; da je tožeči stranki pri toženi stranki z dnem 1. 10. 2016 nezakonito prenehalo delovno razmerje in to še traja v skladu s pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 1. 1. 2014; da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo na delovno mesto vodja prodajnega programa v oddelku A. ter ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 1. 2014, kot če bi delala, še zlasti ji obračunati pripadajočo bruto plačo po pogodbi o zaposlitvi v višini 2.486,28 EUR, in pristojnim organom plačati vse pripadajoče prispevke in druge javne dajatve, obračunane na plačo tožeče stranke v skladu z veljavnimi predpisi, nato pa tožeči stranki izplačati neto plačo za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dne 1. 10. 2016 do vrnitve na delo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih neto zneskov od 18. dne za pretekli mesec do plačila, v višini, kot če bi delala, jo prijaviti v ustrezna pokojninska in zdravstvena zavarovanja, ker v nasprotnem primeru ta sodba nadomesti to prijavo, in tožeči stranki priznati vse druge pravice, ki izhajajo iz sklenjenega delovnega razmerja, vse v osmih dneh ter tožeči stranki plačati vse pravdne stroške (točka I izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje pravdne stroške (točka II izreka).

2. Zoper odločitev v točki I izreka sodbe se je pravočasno pritožila tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da ga razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka v 8 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila pod izvršbo. Navaja, da je sodišče odločilo že dvakrat, ter tudi drugič tožbeni zahtevek neutemeljeno in nezakonito zavrnilo. Pri tem je kršilo določbe postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker iz sodbe ni razvidno, katere dokaze je sodišče v tem postopku sploh izvedlo. Iz točke 4 sodbe izhaja, da je sodišče izvedlo dokaz z vsemi listinami, ki so v spisu, od A 1 do A 57, nato pa iz točke 26 izhaja, da sodišče ni dokazno ocenilo listine v tujem jeziku, ker ni bil predložen prevod, niti ni ocenilo listin od A 20 do A 32, ker se nanašajo na denarni zahtevek tožnice zaradi mobinga (kar bo obravnavano v drugi zadevi), prav tako pa tudi ni dokazno ocenilo članka iz časopisa B. (A 50) in listine, ki je bila vložena na naroku dne 24. 5. 2017 in se nanaša na zaposlitev C.C. (A 54). Slednji dve iz razloga, ker sta bili vloženi prepozno. S tem v zvezi je sodišče prišlo samo s seboj v nasprotje, sodba pa ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. Listin od A 20 do A 32 sodišče ni ocenjevalo, nato pa se v točki 23 sodbe opredeljuje do teh listin. Sodišče je bilo dolžno izvesti dokaze vsaj z določenimi dokaznimi listinami, ki so popisani od A 20 do A 32, zlasti glede tistih, ki se nanašajo na dogodke iz septembra 2015 dalje. Tožnica je navedla, da je bil povod za njeno odpoved ravno dejstvo, da je na nadzorni svet in svet delavcev poslala e-sporočilo z dne 18. 9. 2015 in da je bila zaradi tega e‑sporočila klicana na sestanek z dne 21. 9. 2015, kjer ji je D.D. rekel, da je ne želi več videti v svoji ekipi. Listin v angleškem jeziku z dne 20. 11. 2015 s kratico "..." in označbo "E," (A17) sodišče neutemeljeno ni dokazno ocenjevalo. Sodišče bi moralo tožnico pozvati na predložitev prevoda in jo podučiti, da v primeru, če prevoda ne bo predložila, te listine ne bo upoštevalo. Glede te listine je tožnica jasno navedla, da je ponudbo za E. pripravil in podpisal tožničin sodelavec F.F. in nihče iz vodstvenega kadra imenovanega v citiranem sklepu uprave. Iz sodbe ni jasno, katere listinske dokaze je sodišče sploh izvedlo in katerih ne. Tudi ni jasno, kaj sodišče misli s terminom "ni dokazno ocenilo", saj je po mnenju tožnice vsaka opredelitev do določenega dokaza že njegova dokazna ocena. Neutemeljeno je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič G.G. in H.H.. Pri tem tožnica opozarja, da se ne strinja s stališčem pritožbenega sodišča iz sklepa opr. št. Pdp 708/2017 z dne 31. 1. 2018, da tožena stranka ni bila dolžna prevzeti obveznosti preverjanja možnosti za zaposlitev tožnice na drugem ustreznem delovnem mestu in tudi ne obveznosti ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi za drugo delovno mesto. Zavrnilo je tudi dokaz z zaslišanjem prič I.I. in J.J. z uporabo nedovoljene vnaprejšnje dokazne ocene teh prič. Tožnica je te priče predlagala zaradi dokazovanja, da je bilo zaposlenim pri toženi stranki splošno znano, da je izpodbijana odpoved nezakonita, kakor tudi, da je zatrjevana reorganizacija fiktivna in da je odpoved zgolj povračilni ukrep. Gre torej za pravno relevantni dokaz, sodišče pa je bistveno kršilo določbe postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker tega dokaza ni izvedlo. Enaka kršitev je podana tudi v zvezi z zaslišanjem priče D.D. v ponovljenem postopku, s tem, ko je sodišče časovno odmerilo možen čas za postavljanje vprašanj tej priči, ter je, ko je priča že odšla iz razpravne dvorane, od tožnice zahtevalo, da naj hitro na zapisnik navede vprašanja, ki bi jih še želela postaviti priči, nato pa kar na počez zaključilo, da ta vprašanja niso relevantna za predmetni postopek. Priči je tudi prepovedalo odgovarjati na relevantna postavljena vprašanja npr., kdo je pomagal F.F. pri osvajanju novega kupca in pri projektih, kdo je nadaljeval projekte K., L., M., N., O., P. in R., ki jih je prej vodila tožnica. Prav tako ni dovolilo tožnici, da vztraja na postavljenem vprašanju, dokler ne dobi konkretnega odgovora priče in je od tožnice zahtevalo, da postavi drugo vprašanje, ne da bi pred tem odločilo, da se prejšnje vprašanje ne dovoli. Priča D.D. je razlagala druge stvari od tistih, ki jih je spraševala pooblaščenka tožnice, in ki so bile za predmetno zadevo pravno nerelevantne. Na naroku 11. 5. 2018 tožnica niti na eno postavljeno vprašanje ni dobila konkretnega odgovora. V celoti je tudi nepravilno napravilo dokazno oceno izvedenih dokazov ter napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Kljub temu, da so priče S.S.,T.T., U.U., D.D., V.V., F.F.,Z.Z. in a.a. prihajale že v svojih izpovedbah same s seboj v nasprotje, da se ključnih stvari kar naenkrat niso več spomnile, da so bile njihove izpovedi med seboj nasprotujoče, je to sodišče spregledalo in zaključilo, da reorganizacija ni bila fiktivna in da tožnica ni bila diskriminirana in da navedena odpoved ne predstavlja povračilnega ukrepa. Poudarja, da iz izvedenega dokaznega postopka nedvomno izhaja, da je sklep o reorganizaciji prodajnega področja oddelek A. z dne 10. 3. 2016 zgolj navidezen in je bil sprejet zgolj za potrebe tožničine odpovedi. Sodišče ni pravilno ugotovilo dejstva, kakšno delo je tožnica pri toženi stranki dejansko opravljala. Oprlo se je zgolj na opis njenih delovnih nalog vodje prodajnega programa. Tožnica je zatrjevala, da je bilo njeno delo v osnovi in glavnini operativno delo in z njenim operativnim delom se po sprejetju citiranega sklepa direktorji in predsednica uprave niso začeli ukvarjati in se še vedno ne ukvarjajo. Sodišče je nadalje napačno ocenilo izpoved priče S.S., ki je izpovedal, da je naloge reševanja reklamacij v večjem obsegu prevzel F.F., večji del operative in logistike pa a.a.. Sam odločitveni del pa naj bi sedaj prešel nanj, na D.D. in b.b.. Pri tem sodišče ni upoštevalo njegove preostale izpovedbe glede a.a., ki naj bi tudi prevzela del tožničinega dela, vendar pa je a.a. to zanikala, saj je izpovedala, da sedaj nima nič več dela kot ga je imela prej. Tudi F.F. ni potrdil izpovedbe priče S.S., da je on tisti, ki je npr. prevzel tudi reševanje reklamacij in vso operativno delo od tožnice v zvezi s kupci. Nadalje je sodišče napačno povzelo izpoved priče F.F., ki je dejansko povedal, da je imela tožnica povsem operativno delo, njegove preostale izpovedi in sicer, da je bilo načeloma njuno delo podobno in enakovredno in da se je po pomoč obračal na nadrejene S.S. in D.D. in ne na tožnico. Na eksplicitno vprašanje pa je odgovoril, da je vlogo vodje prodajnega področja vedno jemal samo kot formalno nadrejeno. Pritožba poudarja, da pogosto vključenost višjih odločitvenih nivojev pri stikih s kupci, kar kot ključno pri zatrjevani reorganizaciji poudarja D.D., dokazano ne predstavlja opravljanja tožničinega dela in je sama vključenost višjih odločitvenih nivojev dokazno obstajala že pred tožničino odpovedjo. Ta večja intenziteta prisotnosti višjih odločitvenih nivojev pa zato posledično tudi ne more biti razlog za ukinitev tožničinega delovnega mesta oziroma za reorganizacijo pri toženi stranki na način, da tožničino delo ne bi bilo več potrebno. Navaja, da tudi po izvedbi F.F. dejansko dodatna prisotnost teh odločevalcev pri kontaktih s kupci ne predstavlja tožničinega dela, to pa izhaja med drugim tudi iz njegovega odgovora na vprašanje, kdo sedaj nastopa kot predstavnik prodaje. D.D. je na naroku 24. 5. 2017 povedal, da je razlog za reorganizacijo v tem, da rezultati na procesu trženja niso bili ustrezni in sicer iz razloga, ker pri novih projektih ni bilo ustreznega sodelovanja z odločitvenimi nivoji na drugi strani (na strani kupcev). Na eksplicitno vprašanje, kaj konkretno od tožničinega dela je bilo preneseno na koga, je D.D. odgovoril, da tisti del vsebine dela, ki je povezan s strategijo do velikih kupcev in da potem on po potrebi vključuje tudi ostale sodelavce, od direktorice tožene stranke do direktorja razvoja, odvisno od vsebine, ampak da je v njegovi kompetenci sedaj strategija v zvezi s postavljenimi cilji. V nadaljevanju pa je priznal, da je bilo določanje strategije ves čas v njegovi kompetenci, s čimer tako v celoti demantira svojo predhodno izpoved. V zvezi z razmejitvijo nalog med F.F. kot skrbnikom ključnih kupcev ter tožnico kot vodjo prodaje, je D.D. navedel, da je bila tožnica kot vodja programa zadolžena, da pripravi tržne analize in tržne priložnosti, da za nove projekte pripravi analizo konkurence, diferenciacijo ter analizo kupcev zaradi segmentacije, pri čemer je bil F.F. del tega procesa, v njeni odgovornosti pa je bilo, da določene od teh nalog da F.F.. Pomemben je tožničin dejanski delokrog in kaj od tega dejanskega delokroga naj bi sedaj po zatrjevani reorganizaciji opravljali D.D., S.S. in predsednik uprave. Poudarja, da D.D. pokriva celotno prodajo, trženje in logistiko na vseh programih, predsednik uprave pa posredno in neposredno vsa področja oziroma programe pri toženi stranki. F.F. je s pomočjo V.V. dejansko prevzel celotno tožničino delo, ne samo operativo, temveč tudi drugi, precej manjši del, v katerem se je njeno delo dejansko razlikovalo od dela F.F.. D.D. ni znal konkretneje, oziroma ni hotel odgovoriti, kdo sedaj opravlja delo v zvezi s strategijo. Priča a.a. pa je potrdila, da na področju prodaje ... programa sodeluje zgolj z F.F.. Večji odpoklic in reklamacije produktov ni in ne more biti posledica slabega neodgovornega dela prodajnika oziroma vodje prodaje na področju A. in s tem delovnim mestom nima nobene veze. Sodišče prve stopnje se naj tudi ne bi opredelilo do dokaznih navedb tožnice, da se citirani sklep o reorganizaciji sklicuje na reorganizacijo ... programa na področju strateških usmeritev poslovanja na tem programu, kar pa ne sodi v delokrog tožnice, ampak že v osnovi v delokrog oziroma domeno vodstva oziroma uprave tožene stranke. Sodišče prve stopnje je nadalje v celoti spregledalo, da če za sklep o reorganizaciji govorijo o reorganizaciji oddelka A. in ne samo oddelka c., kjer je delala tožnica poleg F.F.. Na področju prodaje A. pa je na dan izdaje sklepa delalo več oseb. Če pri tožničinem delovnem mestu ne bi šlo za prav posebej sistemizirano delovno mesto, potem bi bila s pogodbo o zaposlitvi razvrščena zgolj na delovno mesto vodje prodajnega programa v oddelku prodaje, pri čemer ne bi bilo navedeno še, na katerem programu prodaje. Tožena stranka ni določila kriterijev, na podlagi katerih bi izmed vseh zaposlenih na delovnem mestu vodja prodajnega programa na oddelku prodaje, torej znotraj vseh programov prodaje, izbrala presežnega delavca v posledici citiranega sklepa. Nadalje pritožba opozarja na nelogičnosti in protislovja med samimi razlogi izpodbijane sodbe ter med zapisniki o izvedbi dokazov. Sodišče v 12. in 13. točki sodbe ugotavlja, kakšna reorganizacija naj bi bila izvedena, v točki 12 zaključi, da so se določene naloge, kot so to dnevne zadolžitve s kupci, day to day, prenesle na prodajne referente kot je to bil tožničin sodelavec F.F., končna beseda, kakšna bo strategija za naprej pa je po izpovedbi direktorja prodaje, prešla nanj oziroma na D.D.. V 13. točki pa sodišče naredi naslednji končni sklep, da je tožena stranka dokazala odpovedni razlog izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podan na podlagi sklepa uprave z dne 10. 3. 2016, da se torej najtežja in najbolj odgovorna dela glede ustrezne poslovne strategije na ... programu prodajnem oddelku prenese k drugim delavcem v oddelku, najbolj zahtevna pa doda k nalogam delavcev na nivoju družbe. Obstaja očitno nasprotje med temi ugotovitvami sodišča in zapisniki o izvedbi dokazov. D.D. je namreč potrdil, da je bila postavitev cilja in strategije vedno v njegovi kompetenci, prav tako tudi, da so že prej vodili vsa pogajanja s strateškimi kupci, da je bil vedno on tisti, ki je sprejemal smernice oziroma plane razvoja, tožnica pa mu je pripravljala podatke, sedaj pa te podatke dobi po raznih virih tožene stranke, pomaga pa tudi F.F.. Evidentno je torej, da pri zatrjevanem poslovnem razlogu ni šlo za razloge na strani delodajalca, torej za okoliščine na strani delodajalca, ki bi povzročile prenehanje potrebe po določenem delu, ampak je vzrok za to odpoved povezan z osebo tožnice, z njenim ravnanjem, ki ga je tožena stranka štela za bolnega in posledično tožnico ves čas diskriminatorno obravnavala, nad njo izvajala mobing ter nazadnje iz tega diskriminatornega razloga ter kot povračilni ukrep tožnici tudi podala izpodbijano odpoved, kar pa je v celoti nezakonito. Gre za zlorabo instituta odpovedi iz poslovnega razloga. Ker v spornem času delo tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni bilo nepotrebno ter zatrjevani poslovni razlog ni obstajal in tudi sedaj ne obstaja ter je bil citirani sklep uprave fiktiven in nerealiziran odpovedni razlog pa dokazano ni utemeljen. Dokazano je tudi, da je imela tožena stranka možnosti tožnico zaposliti pod spremenjenimi pogoji, vendar je ni, ker je bil namen tožene stranke, da se je znebi. Zaradi nezakonitosti odločitve o pomanjkanju trditvene podlage sodišče sploh ni ugotavljalo zatrjevane prepovedane diskriminacije. Tožnica navaja, da so vsi sestanki, to 21. 9. 2015, 13. 1. 2016 in nato konec februarja 2016 povezani in so posledica tega, da je poslala e-sporočilo 18. 9. 2015 na nadzorni svet in svet delavcev, ki predstavljajo uresničevanje izjave D.D. z dne 21. 9. 2015, da tožnice ne želi več videti v svoji ekipi, torej na področju prodaje, trženja in logistike, torej na vseh teh področjih, ki jih pokriva. Sodišče tudi ni dokazno ocenilo priče U.U.. Glede sestanka z dne 13. 1. 2016 je izjavila, da nič ne ve oziroma da se tožnica v zvezi s tem sestankom ni obrnila nanjo. Očitno je priča vse skupaj namerno zamenjala s tožničinim prihodom v njeno pisarno eno leto prej, na katerem je prosila, da naj skliče sestanek z a.a..

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj ne bi bilo razvidno, katere dokaze je sodišče v tem postopku sploh izvedlo oziroma naj bi v zvezi s tem odločilo kontradiktorno. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je izvedlo dokaz z listinami tožnice (od A1 do A57), vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, enako tako kot že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 708/2017 z dne 31. 1. 2018, da je iz nadaljevanja sodbe razvidno, katerih listin sodišče ni dokazno ocenilo in razlogi za opustitev takšne dokazne ocene, kar je sodišče tudi ustrezno obrazložilo. Tudi v tem sojenju sodba temelji samo na tistih listinah, ki jih je sodišče dokazno ocenilo in obrazložilo, zato ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju oziroma sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katere je ne bi bilo mogoče preizkusiti.

7. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb postopka, ker sodišče ni upoštevalo listinskega dokaza, ki ga tožnica ni prevedla. Tudi s tem v zvezi je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče v zgoraj citiranem sklepu ter poudarilo obveznost priložitve overjenega prevoda listine sestavljene v tujem jeziku, v skladu z drugim odstavkom 296. člena ZPP. Zato v tem delu ni šlo za kršitev določb postopka, ker sodišče te listine ni upoštevalo oziroma tudi ni pozvalo tožnice k predložitvi njenega overjenega prevoda. V zvezi z neupoštevanjem listine s kratico "..." (A 17 - "E."), tožnica v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da se je nanjo sklicevala že v drugi pripravljalni vlogi ter da je z njo dokazovala fiktivnost reorganizacije, glede na to, da je ponudbo za E. pripravil in podpisal njen sodelavec F.F. in nihče iz vodstvenega kadra. Dejstvo, da naj bi listino pripravil F.F., ne pomeni, da lahko sodišče neprevedeno listino upošteva. Zato tožnica s tem v zvezi neutemeljeno navaja, da je posledično tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabljeno materialno pravo glede zatrjevane fiktivnosti reorganizacije.

8. Nadalje tudi ni podana bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni zaslišalo s strani tožnice predlaganih prič G.G. in H.H.. Pritožba vztraja na stališču, ki ga je neutemeljeno zavzemala že zoper prvo sodbo, in sicer, da je tožena stranka v odpovedi prevzela pogodbeno oziroma enostransko obvezo, da bo tožnici poizkusila najti drugo delovno mesto. S tem v zvezi je bilo že v razveljavitvenem sklepu zavzeto stališče, da takšna obveza iz odpovedi ne izhaja, posledično zato sodišču prve stopnje ni bilo treba zaslišati navedenih prič, ki bi povedale prav v zvezi s prevzemom te obveznosti oziroma z možnostjo zaposlitve tožnice na drugem delovnem mestu. V zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje prič I.I. in J.J. pritožba ponovno izpostavlja obstoj bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, glede katere je bilo že zavzeto stališče v sklepu pritožbenega sodišča, da je presoja zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v pristojnosti sodišča in da sodišče ugotovi, ali so za zakonitost takšne odpovedi izpolnjeni vsi zakonski pogoji, in to neodvisno od tega, kaj si o tej odpovedi mislijo drugi delavci tožene stranke oziroma tretje osebe. Navedeni priči naj bi bili zaslišani v povezavi s tožničino navedbo, da naj bi bilo "splošno znano", da je bila izpodbijana odpoved nezakonita, vendar to ni moglo vplivati na presojo sodišča o zakonitosti. Tudi navedeni priči ne moreta izpovedati o domnevni fiktivnosti, glede na podano trditveno podlago tožnice.

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče kršilo določbe postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ker naj bi bilo dodatno zaslišanje priče D.D. neustrezno, da naj bi sodišče neutemeljeno tožnici odmerilo prekratek čas za postavljanje vprašanj priči ter po odhodu priče od nje zahtevalo, da postavi vprašanja priči, glede katerih pa je odločilo, da za zadevo niso relevantna. Po proučitvi podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v novem sojenju ponovno zaslišalo D.D., pri tem upoštevalo napotke iz razveljavitvenega sklepa, prav tako pa je tudi pravilno povzelo vprašanja oziroma dalo tožnici možnost, da navede, katera vprašanja bi priči še postavila, ter je navedeno utemeljeno zavrnilo z ustrezno obrazložitvijo, da to ne more vplivati na odločitev sodišča prve stopnje oziroma, da so vprašanja nebistvena. Tožnica v pritožbi izraža nestrinjanje s tem, da priča ni izpovedala o vprašanjih, da naj bi odgovarjala drugače kot ji je bilo postavljeno vprašanje, da tudi na vprašanje pooblaščenke ni odgovarjala oziroma je odgovarjala nebistvene stvari, glede katerih sploh ni bila vprašana. Pritožbeno sodišče se s takšnim razlogovanjem ne strinja. Sodišče prve stopnje je ustrezno vodilo dokazni postopek in ko je ugotovilo, da je priča odgovorila na vprašanje, je od tožnice zahtevalo postavitev novega vprašanja. Pritožba zato neutemeljeno navaja, da je tožnica zahtevala odgovor na vprašanje in sicer, kje iz sklepa uprave izhajajo razlogi za reorganizacijo, ki jih je predhodno navajala priča, to je večja intenziteta prisotnosti višjih odločitvenih nivojev pri kupcih. Če sklep takšnih razlogov ne vsebuje, je jasno, da priča na to ne more odgovoriti, zato sodišče lahko le nadaljuje z zaslišanjem priče tako, da se ji postavi novo vprašanje. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da četudi takega zapisa v sklepu ni, to ne pomeni, da razloga tožena stranka ne more dokazati v sodnem postopku. Glede na navedeno je zaslišanje D.D. potekalo v skladu z ZPP ter ni mogoče očitati sodišču prve stopnje, da naj bi tožnici potem, ko se je odločilo, da je zaslišanje končano, onemogočilo pravico do obrambe oziroma do navajanja in postavljanja vprašanj priči. V zvezi z ukinitvijo tožničinega delovnega mesta priči tudi ni bilo bistveno vprašanje, kdo je pomagal F.F. pri osvajanju novega kupca, zato sodišče takšnega vprašanja utemeljeno ni dopustilo.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da naj bi si priče S.S., T.T., U.U., D.D., V.V. in F.F. ter Z.Z. in a.a. prihajale že v svojih izpovedbah same s seboj v nasprotje, ter da se ključnih stvari kar naenkrat niso več spomnile. Glede obstoja dejanskega odpovednega razloga oziroma ugotovitve, da ta ni fiktiven, si izpovedi teh prič niso kontradiktorne. Tožnica z izpostavljanjem posameznih izpovedi D.D. ter F.F. ter S.S. dejansko iz konteksta povzema nekatere dele izpovedi, ki pa na samo dokazno oceno sodišča prve stopnje utemeljeno niso vplivale, kar bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju, glede izpovedi U.U., V.V. ter Z.Z. pa niti konkretno ne navede, v čem naj bi bile kontradiktorne. V tem delu torej sodbi ni mogoče očitati, da je ni mogoče preizkusiti, prav tako pa tudi ne, da bi sodišče na podlagi izpovedi prič sprejelo nepravilno dokazno oceno, oziroma pritožbeno uveljavljanje bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, ker naj dokazna ocena sodišča prve stopnje ne bi upoštevala kontradiktornih in neprepričljivih izpovedi prič. Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno sprejelo na podlagi temeljite ocene vsakega posameznega dokaza, vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega dokaznega postopka. Po določbi 8. člena ZPP sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi celotnega postopka odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana in katera ne. Prosta dokazna ocena mora razumno in argumentirano prepričati. Izvedena mora biti v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, ki mora biti vestna, skrbna in analitično sintetična.

11. Prav tako ni podana kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bilo podano nasprotje med samimi razlogi izpodbijane sodbe ter med zapisniki o izvedbi dokazov. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, kako je tožena stranka izvedla reorganizacijo dela po ukinitvi tožničinega delovnega mesta, pri tem pa ugotovitve niso v nasprotju z izpovedjo priče D.D., na katero sodišče prve stopnje (tudi) opre svoje ugotovitve in zaključke.

12. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva:

- tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 2014 na delovnem mestu vodja prodajnega programa v oddelku A.;

- tožena stranka je tožnici na podlagi sklepa uprave z dne 10. 3. 2016 dne 17. 3. 2016 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, zaradi reorganizacije prodajnega področja;

- sklep o reorganizaciji prodajnega področja, oddelka A., določa, da se bodo najtežja dela glede postavitve dolgoročne ustrezne strategije in ciljev, kontinuitete programa ... programa, iskanje novih kupcev, pogajanja za doseganje optimalnih komercialnih pogojev v oddelku A., prenesla in dodala k delu in nalogam direktorja prodajnega področja D.D.), na direktorja PE A. (S.S.) in na predsednico uprave družbe d., d. d. (b.b.).

- obrazložitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi navaja:

(1) da so zahteve ... družbe po kakovosti, inovativnosti in konkurenčnosti postavljene na najvišjo raven, z rastjo ... programa in elektronsko komutiranih motorjev se po ugotovitvah uprave zvišujejo tudi tveganja poslovanja programa, koncept kakovosti je zato 'nič napak', kar je predvsem pomembno pri eventualnih odpoklicih izdelkov ali reklamacij produktov; da so naloge prodajnega področja za ta program postavitev ustrezne in primerne strategije, postavitev ciljev, zagotovitev kontinuiranosti programa, ustrezno pozicioniranje na trgu, pridobitev novih projektov;

(2) da so te naloge izjemno pomembne za družbo, po drugi strani pa tudi izredno zahtevne in je vanje treba vložiti maksimalni napor ter zato vključiti najvišji nivo poslovodstva in njegovo odgovornost.

(3) da se je Uprava odločila najtežja dela in naloge, kot so pridobivanje novih kupcev, pogajanja in doseganja optimalnih komercialnih pogojev, prenesti in dodati k delu in nalogam direktorja prodajnega področja, direktorja PE A. in na predsednico uprave, posledično pa je prenehala potreba po delu vodje prodajnega programa, ki ga je pod pogoji pogodbe o zaposlitvi opravljala tožnica, ki je edina zaposlena za take naloge, torej iz ekonomskih in organizacijskih sprememb na prodajnem področju v oddelku prodaja A..

13. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da reorganizacija dela v tem prodajnem oddelku ni bila navidezna oziroma fiktivna, temveč da je podan poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Uradni list RS št. 21/13), to je prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na stranki delodajalca (poslovni razlog). Tožena stranka je s sklepom uprave z dne dejansko ukinila delovno mesto „vodja prodajnega programa v oddelku A.“ in posledično ugotovila prenehanje potrebe po tožničinem delu na tem delovnem mestu, pri čemer je bila tožnica edina delavka, ki je opravljala delo tega delovnega mesta. Ukinitev delovnega mesta in s tem prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi predstavlja poslovni razlog iz prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR. Pri presoji tega razloga ni bistveno, ali je bila ukinitev delovnega mesta smotrna in je oziroma bo v bodoče dejansko prispevala k zmanjšanju stroškov oziroma racionalizaciji poslovanja ali ne. Gre za avtonomno odločitev delodajalca, v katero sodišče ne more posegati, res pa je, da poslovni razlog ne sme biti fiktiven ali prikrivati nekega drugega razloga (takšno stališče je zavzela sodna praksa v številnih primerih, npr. v sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 205/2014 z dne 15. 12. 2014). Navidezen odpovedni razlog ne more biti niti resen niti utemeljen, odpoved iz takega razloga pa je nezakonita. Izpeljava formalnega postopka reorganizacije, katere vzrok niso objektivne poslovne potrebe, pač pa izključitev določene osebe iz drugih (subjektivnih) razlogov, predstavlja zlorabo zakonskega odpovednega razloga, ki ima za posledico nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi (prim. stališče, zavzeto v sklepu Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 251/2015 z dne 5. 4. 2016). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka reorganizirala delo prodajnega področja, oddelka prodaja A., zaradi resničnih, objektivnih, poslovno utemeljenih potreb, in ne zato, da bi ustvarila navidezen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, ki bi prikrival nek drug razlog, in sicer povračilni ukrep tožnici zaradi njenega e-sporočila iz septembra 2015 nadzornemu svetu in svetu delavcev, v katerem je navajala nepravilnosti pri delu sodelavcev.

14. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje sploh ni pravilno ugotovilo dejstva, kakšno delo je tožnica pri toženi stranki dejansko opravljala. Tožnica se s tem v zvezi namreč neutemeljeno zavzema za to, da bi se štelo, da je bilo njeno delo izključno operativno ter v tem smislu vsebinsko enako delu ostalih delavcev na področju trženja, predvsem F.F., zaradi česar bi morala tožena stranka pri določitvi presežnega delavca vse tržnike primerjati med seboj po določenih kriterijih. Sodišče prve stopnje se je sicer pravilno oprlo na opis delovnih nalog vodje prodajnega programa, kot je razviden iz priloge pogodbe o zaposlitvi z dne 1.1.2014, vendar pa je tudi na podlagi ostalih dokazov ugotovilo, kaj je dejansko vsebina njenega dela, in sicer, da je tožnica kot vodja ... programa v okviru treh programov, ki jih pokriva področje A., predvsem aktivno iskala nove kupce, sodelovala pri pripravah ponudb pri obstoječih kupcih in za nove potencialne kupce ter je bila zelo vpeta v vsa področja ter morala sodelovati z razvojnim oddelkom, nabavo, tehnološkim oddelkom in v kasnejši fazi tudi s proizvodnjo in logistiko. Takšna ugotovitev izključuje sklepanje pritožbe, da gre le za operativno delo, identično delu F.F.. F.F. je v zvezi z razliko med njegovim in tožničinim delom izpovedal, da se tožnica ni toliko ukvarjala s konkretnimi projekti, temveč se je ukvarjala z obstoječimi kupci, jasno pa je izpovedal, da se je od takrat naprej, ko so njene naloge prevzeli trije direktorji, prisotnost teh odločevalcev na kontaktih s kupci povečala, in tudi na obiskih s kupcem. Izpovedal je tudi, da se je intenziteta prisotnosti direktorjev pri sklepanju glavnih pogodb v letu 2016 in 2017 povečala. Takšno izpoved je potrdil tudi zaslišani D.D. in sicer, da so bili razlogi za reorganizacijo neustrezni rezultati na procesu trženja, glavni problem pa je bil po njegovem stališču v tem, da ni bilo ustreznega sodelovanja glede novih projektov z "odločitvenimi nivoji". Sodišče prve stopnje je na podlagi njegove prepričljive izpovedi ugotovilo, da kupci tožene stranke, kot so družbe P., E., e., z nivoja, ki ga je pokrivala tožeča stranka, enostavno niso bili dosegljivi z najvišjega nivoja tožene stranke. Dela so bila zato prenesena na višji nivo, na pričo kot direktorja celotne prodaje, kot tudi na direktorja razvoja in na predsednico uprave d., d. d., odvisno od vsebine. Njegovo izpoved je potrdila priča S.S., direktor PE A., na katerega so se dela tožeče stranke po tem sklepu uprave z dne 10. 3. 2016 prav tako prenesla. Izpovedal je, da se zdaj po tej reorganizaciji dela na ... področju dela bolj intenzivno. Na podlagi navedenega se tudi pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da so izpovedi prič D.D., S.S. in F.F. med seboj skladne, saj med njimi ni nasprotij. Posledično je pravilen dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala odpovedni razlog v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, podan na podlagi sklepa uprave z dne 10. 3. 2016, da se torej najtežja in najbolj odgovorna dela glede ustrezne poslovne strategije na avtomobilskem programu v prodajnem oddelku deloma prenese k drugim delavcem v oddelku, najbolj zahtevna in odgovorna dela pa doda k nalogam delavcev na najvišjem nivoju družbe, to je na direktorja prodaje D.D., na S.S., pa tudi na predsednico uprave.

15. Glede na bistveno ugotovitev, da so višji odločitveni nivoji prevzeli del obveznosti tožnice, da so se njihovi stiki s kupci po prenehanju dela tožnice intenzivirali, niso odločilne pritožbene navedbe, da priči F.F. in a.a. nista potrdili izpovedi S.S. v delu, ki se nanaša na obseg tožničinih nalog, ki naj bi jih prevzela imenovana delavca. a.a., ki naj bi tudi prevzela del tožničinega dela, je namreč zanikala da bi bil sedaj obseg njenega dela večji, saj sedaj nima nič več dela kot ga je imela prej. Tudi F.F. ni potrdil izpovedbe priče S.S., da je on tisti, ki je npr. prevzel tudi reševanje reklamacij in vso operativno delo od tožnice v zvezi s kupci. Pritožbeno sodišče poudarja, da ni odločilno, ali se je obseg dela navedenih delavcev spremenil. F.F. je glede tega pojasnil, da pokriva tudi kupca P., ki ga je prevzel pred tožničinim odhodom, poroča na letni prodajni konferenci, kar je prej delala tožnica, v zvezi z vprašanjem, kdo vnaša podatke za tržne analize, pa je pojasnil, da so plani izvedeni večinoma avtomatično, mesečnih planov pa na tem programu že nekaj časa ne delajo več. Podatke za letni dinamični plan pa vnaša sam, prej pa je to delala tožnica. Glede na takšno izpoved tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da naloge tožnice v določenem delu sedaj opravlja tudi priča F.F., vendar ne vseh, zato izpostavljanje pritožbe glede obsega dela, ki ga zdaj opravlja F.F., ne more dokazati fiktivnosti odpovednega razloga. Ugotovitev o obsegu nalog, ki naj ne bi prešel na a.a., tudi ne more vplivati na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je del nalog tožnice prevzel višji odločevalski nivo, del pa F.F., kar potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da reorganizacija ni bila navidezna. Takšna ugotovitev sodišča prve stopnje tudi v celoti izključuje protispisne trditve tožnice, da naj bi njeno delo v celoti prevzel V.V.. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da V.V. dela pri toženi stranki kot študent že pet let mesečno prakso, ker je njihov štipendist. Od maja 2016, ko je prišla s porodniškega dopusta delavka f.f. in zato ne dela več na njenem področju, pa dela na področju ... prodaje in opravlja različne posle, razvija izdelke in pomaga F.F.. V zvezi z izjavo V.V. na neki zabavi, ko je rekel sinu tožnice, da sedaj on opravlja njeno delo, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je v času podaje izpovedi še ni zaključil študija in je pri toženi stranki dejansko še vedno delal preko napotnice in da V.V. ni prevzel dela tožeče stranke. Za sodišče prve stopnje je bilo namreč odločilno, da je bilo delovno mesto vodja prodajnega oddelka s sklepom uprave z dne 10. 3. 2016 ukinjeno oziroma je posledično prišlo zaradi te reorganizacije dela v prodajnem oddelku do drugačne sistemizacije delovnih mest. Ker je ugotovljeno, da naloge, ki jih je opravljala tožnica, niso zgolj operativna priprava ponudb, temveč tudi sodelovanje z razvojnim oddelkom, nabavo, tehnološkim oddelkom ter aktivnim iskanjem kupcev, ni utemeljeno razlogovanje pritožbe, da dodatna prisotnost pri kontaktih s kupci ni opravljanje tožničinega dela.

16. Pritožbeno sodišče se nadalje strinja, da pri določitvi poslovnega razloga ni šlo za diskriminacijo in povračilni ukrep v smislu prvega odstavka 6. člena ZDR‑1. Tožnica izpostavlja, da naj bi D.D. odklonil sodelovanje z njo potem, ko je v septembru 2015 na nadzorni svet in svetu delavcu poslala e-spročilo o domnevnih nepravilnostih oziroma težavah pri delu oziroma pri organizaciji poslovanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pri tem ni šlo za povračilni ukrep. Poleg tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da D.D. ne more sprejemati odločitve o reorganizaciji. Tudi sicer je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da iz izpovedi tožnice ne izhaja, da bi jo D.D. trpinčil na delu, saj je izpovedal, da ima empatijo do vsakogar, tudi do tožnice, tožnica pa je na naroku ob tem navedla, da je on dober človek, ter da v bistvu, kar se njenega dela tiče, on ni imel pripomb. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni upoštevalo tožničinih navedb, da je šlo za povračili ukrep zoper njo, ter da je vzrok za odpoved pogodbe „povezan s tožničino osebnostjo in ravnanjem, ki ga je tožena stranka štela za bolnega in je tožečo stranko ves čas diskriminatorno obravnavala“. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da izjava D.D. ni vplivala na kasnejšo reorganizacijo, tožničinega opozarjanja na napake in težave pri svojem delu ni mogoče šteti za vzrok za odpoved. Pritožba v zvezi z odnosom D.D. do tožnice neutemeljeno opozarja na izpoved priče g.g., predsednika sveta delavcev in pooblaščenca pri toženi stranki za mobing, da se je D.D. na sestanku v februarju 2016 do tožnice neprimerno in nespoštljivo vedel, ter da mu je povedal, da nad e-spročilom tožnice iz septembra 2015 ni bil ravno navdušen, vendar pa takšna izpoved priče sama zase ne more vplivati na prepričljivost dokazne ocene, da odpoved ni povračilni ukrep zaradi tožničinega opozarjanja na težave pri delu.

17. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožnica ni navedla, za katero od osebnih okoliščin v zvezi s prepovedjo diskriminacije naj bi pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi šlo, v smislu določbe četrtega odstavka 83. člena ZDR-1, ki določa, da je redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov iz 6. člena tega zakona neveljavna, torej zaradi prepovedane diskriminacije in povračilnih ukrepov. Ugotovilo je, da tožnica ni navedla, ali je ta razlog njen spol (ženska), starost, družinsko stanje, ali katere koli druge okoliščine, zato zaradi neopredeljenih osebnih okoliščin sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotavljalo, ali je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz razlogov diskriminacije. Pritožbeni očitki, da je odpoved posledica diskriminacije tožnice, so torej neutemeljeni.

18. Ker redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 2014, podana tožeči stranki 17.3.2016 iz poslovnih razlogov ni bila fiktivna, ampak je šlo za resnično reorganizacijo, ki se je izvedla, ter tudi ni bila podana kot povračilni ukrep tožeči stranki, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je odpoved zakonita in posledično zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti, reparacijo in reintegracijo. Do ostalih pritožbenih navedb tožene stranke se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

19. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

21. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo na podlagi prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. - ZDSS-1).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 6, 83, 83/4, 89, 89/1, 89/1-1.
Datum zadnje spremembe:
17.01.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI0ODI3