<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 356/2011
ECLI:SI:VDSS:2011:PDP.356.2011

Evidenčna številka:VDS0007056
Datum odločbe:26.05.2011
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta - diskriminacija - manjši delodajalec

Jedro

Zgolj zato, ker je tožena stranka tožnici predhodno ob sumu, da zlorablja bolniški stalež, skušala podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni mogoče šteti, da je kasneje podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podana na podlagi diskriminacije ali šikaniranja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 26. 3. 2009, na podlagi katere je tožnici prenehalo delovno razmerje, nezakonita in se razveljavi (1./1. točka). Posledično navedenemu je zavrnilo zahtevek, da se ugotovi, da delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 4. 1993 z aneksom z dne 19. 4. 2002, sklenjene med tožnico in toženo stranko še vedno traja do odločitve sodišča prve stopnje (1./2. točka) ter da se tožnici za obdobje od 15. 8. 2009 do odločitve sodišča prve stopnje priznajo vse pravice iz dela, vključno z delovno dobo (1./3. točka). V nadaljevanju je sodišče zavrnilo zahtevek za plačilo nadomestila plače za obdobje od 15. 8. 2009 do dneva odločitve sodišča prve stopnje v bruto znesku 1.673,14 EUR mesečno, in od navedenega nadomestila obračun in plačilo davkov in prispevkov in izplačilo neto nadomestila, pri čemer plačilo zapade vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, od zapadlih neplačanih zneskov pa tožena stranka dolguje tožnici tudi zakonske zamudne obresti (1./4. točka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 27.378,54 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve sodišča prve stopnje do plačila (1./5. točka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (2. točka).

Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnice oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v obeh primerih pa toženi stranki naloži v plačilo pravdne stroške. Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi pravilno navaja, da lahko skladno z določili 2. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če so razlogi resni in utemeljeni ter kot taki onemogočajo nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. V nadaljevanju pa sodišče zaključi, da so bili podani resni in utemeljeni razlogi pri toženi stranki, zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici zakonita. To pa je napačno in v nasprotju z listinami iz spisa teh izpovedbami zaslišanih prič in strank. Tožena stranka je zatrjevala, da je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi izvedene reorganizacije in racionalizacije dela strokovne službe, zaradi česar je bilo delovno mesto tožnice ukinjeno, njene delovne naloge pa prerazporejene med druge zaposlene. Tožena stranka naj bi spremembo splošnega akta – akta o sistemizaciji sprejela na seji upravnega odbora dne 10. 3. 2009, navedeni akt je v nasprotju z zakonskimi določili, zatorej nezakonit. ZDR v 8. členu izrecno določa, da mora delodajalec predloge svojih splošnih aktov, s katerimi določa organizacijo dela ali določa obveznosti, ki jih morajo delavci poznati pred sprejemom poslati v mnenje reprezentativnemu sindikatu ali delodajalcu. V kolikor pri delodajalcu ni organiziranega reprezentativnega sindikata oziroma delavci vanj niso vključeni, pa je delodajalec skladno s 4. odstavkom 8. člena ZDR o sprejemu splošnega akta dolžan obvestiti neposredno delavce. Akt o sistemizaciji ni bil sprejet na zakonsko predpisan način. Tožena stranka bi morala skladno z določili 2. odstavka 47. člena ZDR v podpis ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi delavcem. V kolikor pa to ni, bi morala uporabiti institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi po 90. členu ZDR. Dokazno breme glede zakonitosti novega akta o sistemizaciji in podpisan novih pogodb o zaposlitvi je sicer na toženi stranki. Glede na izpovedbo izvršne direktorice S.Š. se je tožena stranka že dalj časa pripravljala na reorganizacijo delovnih mest, kar pomeni, da je bila dalj časa seznanjena z dejstvom, da se bodo delovna mesta racionalizirala in bo delovno mesto tožnice ukinjeno. Kljub navedenemu je tožena stranka zaposlila novo delavko P.S., pred reorganizacijo so bila delovna mesta za nedoločen čas poleg izvršne direktorice tri, prav tako tudi po sami reorganizaciji, saj kot že navedeno, je bilo delovno mesto, na katerem je tožena stranka zaposlila P.S., zgolj fiktivno in opredeljeno za določen čas. Tožena stranka je ravnala diskriminatorno do tožnice. Dejstvo je, da so se naloge, ki jih je do odpovedi pogodbe o zaposlitvi opravljala tožnica, prerazporedile med preostale zaposlene, saj je P.S. opravljala dela, ki jih je prej opravljala tožnica. V celoti je neizkazana navedba, da tožnica nima kompetenc za opravljanje del, ki jih opravljala P.S., namreč ne gre spregledati, da bi tožena stranka, na delovnem mestu, kamor je zaposlila P.S., morala zaposliti tožnico. Tožnica izpolnjuje vse pogoje za zasedbo tega delovnega mesta, tako je zahtevana srednješolska izobrazba (tožnica ima opravljeno specializacijo in magisterij), nikjer pa tudi ni navedeno, da se terja aktivno znanje tujega jezika. Tožnica je izpolnjevala vse pogoje za zasedbo delovnega mesta „vodja projekta“, o tem pa se sodišče ne opredeli. Tožena stranka je s P.S. sklenila delovno razmerje dne 28. 1. 2009, tožnici pa je potem podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar kaže na neutemeljenost odpovednega poslovnega razloga. Napačen je zaključek sodišča, da tožnica ni izkazala, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zaradi šikaniranja oziroma diskriminacije. Protispisna je tudi navedba sodišča, da tožnica ni pojasnila, na podlagi katerih osebnih okoliščin naj bi jo tožena stranka diskriminirala. Tožnica je v tožbi in pripravljalnih vlogah podala obširne navedbe o tem, da je bila s strani izvršne direktorice S.Š. diskriminirana zaradi svoje izobrazbe, ki je višja od njene (torej od izobrazbe izvršne direktorice). Tožnica je pojasnila, da preden je pridobila magistrski naziv, s strani izvršne direktorice ni bila deležna šikaniranja, takoj po zaključku izobraževanja pa so se pričela različna šikanozna obravnavanja. Tožnica je podrobno pojasnila posamezne primere neutemeljeno izvajanih postopkov odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jih je tožena stranka pričela, nikoli pa dokončana, saj je izvršna direktorica ugotovila, da nima podlage za uporabo teh postopkov, to pa šele potem, ko se je tožnica poslužila pravne pomoči. Tožnica je bila edina, ki je morala na zahtevo izvršne direktorice voditi oziroma pripraviti natančno poročilo o svojem delu. Bilo je več incidentov v zvezi z izobraževanjem oziroma s tečajem angleškega jezika, uporabo GSM in telefonske številke po zaključku delovnega razmerja, ipd.. Izvršna direktorica S.Š. je imela ves čas namen eliminirati tožnico. Zaslišane priče v postopku navedb tožnice razumljivo niso potrdile, saj gre za manjši kolektiv, prav tako pa so vse priče še vedno zaposlene pri toženi stranki. Glede na navedeno je očitno, da ne bodo (resnično) pričale v korist tožnice, temveč bodo potrdile navedbe tožene stranke, zato sodišče ne bi smelo slediti navedenim izpovedbam. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita. Tožnica v pritožbi povsem neutemeljeno (in tudi nedovoljeno kot pritožbeno novoto) toženi stranki očita nepravilnosti v zvezi s sprejemanjem sistemizacije delovnih mest oziroma spreminjanjem le-teh in utemeljuje nezakonitost odpovedi na nezakonito spremenjeni sistemizaciji. Tožnica kot dolgoletno zaposlena dobro ve, da tožena stranka nima sprejete sistemizacije delovnih mest, niti tožena stranka kot manjši delodajalec sistemizacije ni dolžna imeti (2. odstavek 20. člena ZDR). Tako so pritožbeni očitni tožnice, ki se nanašajo na sistemizacijo, poleg tega, da so prepozni, tudi povsem neutemeljeni. Gre pa tudi za pritožbeno novoto, ki je nedopustna. Prav tako pritožbeno novoto predstavljajo očitki, ki se nanašajo na podpisovanje novih pogodb na podlagi reorganizacije, na podlagi 2. odstavka 47. člena ZDR. Neutemeljeni so pritožbeni razlogi, da ni podanega poslovnega razloga oziroma organizacijskega razloga. Tožena stranka je pojasnila kako in zakaj je reorganizirala delo svojih služb, da je prišlo do reorganizacije, pa so potrdile tudi zaslišane priče T.B., D.J. in P.S.. Reorganizacija in predodelitev delovnih nalog ukinjenega delovnega mesta na druge delavce, je pravno dopustna in predstavlja zakonit poslovni razlog za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, ki se nanašajo na delo in zaposlitev P.S.. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi v zvezi z dejanskim stanjem pravilno ugotovilo ter pravilno zaključilo, da je bila zaposlitev P.S. izvedena za druga dela in naloge, kot jih je opravljala tožnica, poleg tega pa je P.S. ta dela in naloge, ki jih je od začetka leta 2009 dalje opravljalo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, pred tem opravljala še kot pogodbena sodelavka po pogodbah o delu. Delo, za katerega je bila zaposlena P.S., ni enako delo, katerega je opravljala tožnica, P.S. tudi ni bila zaposlena zaradi nadomestitve tožnice, temveč je delo pri toženi stranki s polnim delovnim časom opravljala že več kot leto dni, preden je bila tožnici podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, po odhodu tožnice pa je prevzela le del njenih delovnih nalog. Povsem neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki tožnice glede diskriminacije. Tako listinska dokumentacija kot izpovedbe zaslišanih prič dokazujejo, da tožnica nikdar ni bila deležna diskriminacije ali šikanirana s strani tožene stranke oziroma njene izvršne direktorice. Tožnica se v izkazovanje tega sklicuje tudi na postopke odpovedi pogodb o zaposlitvi, v zvezi s katerimi pa je tožena stranka sodišču podala pojasnila in dokazila, ki izkazujejo okoliščine posameznega postopka. Tožena stranka je pisno opozorilo tožnici dne 14. 4. 2006 podala utemeljeno in skladno z določili ZDR, postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je bil prav tako pričet zakonito in na podlagi suma, da je tožnica kršila navodila lečečega zdravnika. Ker med postopkom tožena stranka ni mogla potrditi obstoja suma kršitve, je postopek zoper tožnico ustavila. Takšno ravnanje tožene stranke je bilo edino pravilno in v nobenem pogledu šikanozno. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je edino tožnica morala oddajati poročilo o svojem delu, takšna trditev ni resnična, saj so morala poročila o delu oddajati tudi druge sodelavke in jih še vedno morajo. V zvezi z zatrjevanji v pritožbi glede „incidentov“, je tožena stranka v pripravljalnih vlogah med postopkom podala podrobna pojasnila dejanskega stanja in z njimi ter predloženimi dokazili izkazala, da so očitki tožnice neutemeljeni. Prav tako se je tožnica sama odločila, da tečaj angleškega jezika ne bo več obiskovala, saj to časovno ni zmogla, prav tako pa je v zvezi z uporabo GSM in telefonske številke jasno izkazano, da so očitki tožnice na račun tožene stranke bili povsem neutemeljeni. Tožnica tako ni bila diskriminirana in tudi ne šikanirana, odpoved ji je bila podana izključno zaradi reorganizacije dela pri toženi stranki.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožeča in tožena stranka ter po zaslišanju tožnice in izvršne direktorice tožene stranke S.Š. ter prič T.B., D.J. in P.S. ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožnice za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in posledično obstoja delovnega razmerja do odločanja pred sodiščem prve stopnje in v nadaljevanju izplačila odškodnine v znesku 27.378,54 EUR ter izplačila nadomestila plače za čas od prenehanja delovnega razmerja do dneva odločanja sodišča prve stopnje, neutemeljen. Ugotovilo je, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki od 29. 4. 1993 najprej na delovnem mestu tajnice društva, nato pa od leta 2002 kot strokovni sodelavec za upravne in splošne zadeve, kot to izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 4. 1993 ter aneksov k pogodbi, pri čemer je tožnica podpisala aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 19. 4. 2002 za delovno mesto strokovna sodelavka za upravne in splošne zadeve. Tožena stranka je tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 26. 3. 2009 iz poslovnega razloga in navedla, da tožnici odpoveduje pogodbo o zaposlitvi sklenjeno dne 29. 4. 1993 z aneksom z dne 19. 4. 2002 iz razloga, ker se je odločila za reorganizacijo strokovne službe, pri čemer je delo v strokovni službi večino projektno organizirano. Pri tem je opravila razdelila med ostale sodelavce in sicer del opravil opravlja sama izvršna direktorica, določena dela so postala iz opisa nepotrebna. Večji del priprave finančno-računovodske dokumentacije je bil prenesen na računovodski servis, tožnica opravila s področja delovnih razmerij skoraj ni opravljala, podatke za izplačilo plač pa bo opravljala izvršna direktorica. Tožena stranka je tako dne 10. 3. 2009 sprejela odločitev o ukinitvi delovnega mesta strokovne sodelavke za upravne in splošne zadeve ter na podlagi tega ugotovila, da je prenehala potreba po delu na delovnem mestu tožnice.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002 - 103/2007- ZDR) določa, da delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za redno odpoved, kot to določa 2. odstavek 81. člena ZDR. Med utemeljene razloge za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca ZDR v 1. alineji 1. odstavka 88. člena določa prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Delodajalec sme v skladu z 2. odstavkom 88. člena ZDR pogodbo odpovedati le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz zaposlitve. Pred odpovedjo mora delodajalec preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo (3. odstavek 88. člena ZDR). Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Dokazno breme, da obstoji utemeljen razlog za odpoved pogodbe, je na strani delodajalca (1. odstavek 82. člena ZDR). ZDR tudi v 6. odstavku 88. člena določa, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Pogodba o zaposlitvi mora biti odpovedana v pisni obliki, obrazložen mora biti odpovedni razlog, delavec mora biti opozorjen na pravno varstvo in na pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti (86. člen ZDR).

Sodišče je ugotovilo, da je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna glede na reorganizacijo strokovnih služb v letu 2009 z dne 10. 3. 2009 in ni bil zamujen prekluzivni rok šestih mesecev po določilih 6. odstavka 88. člena ZDR, z navedenim se pritožbeno sodišče strinja. Tako dejanske priprave oziroma dogovarjanja glede dokončne reorganizacije ni mogoče šteti, da se je že takrat tožena stranka seznanila glede obstoja resne in utemeljenega razloga za odpoved. Povsem utemeljeno je tožena stranka tudi določena dela delovnega mesta razporedila na druge zaposlene delavke. Tožena stranka je tudi manjši delodajalec po določilih iz 3. odstavka 5. člena ZDR ki določa, da je manjši delodajalec tisti, ki zaposluje 10 ali manj delavcev, tako tožena stranka tudi ni bila dolžna, da preverja možnosti zaposlitve tožnice pod spremenjenimi pogoji oziroma na drugih delih oziroma ali je tožnico mogoče dokvalificirati za delo oziroma prekvalificirati, kar določa 4. odstavek 88. člena ZDR.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnice, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo, da tožnica ni bila šikanirana in diskriminirana. Njena diskriminacija naj bi se kazala v tem, ker je pridobila v času trajanju delovnega razmerja magistrski naziv in imela višjo strokovno izobrazbo od izvršne direktorice, vsled česar pa naj bi jo tožena stranka tudi šikanirana. ZDR v 6. členu ureja prepoved diskriminacije in povračilnih ukrepov in določa, da mora delodajalec zagotavljati enako obravnavo ne glede na narodnost, raso ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino v skladu s tem zakonom, predpisi o uresničevanju načela enakega obravnavanja in predpisi o enakih možnostih žensk in moških in to delavcu pri napredovanju, usposabljanju, izobraževanju, prekvalifikaciji, plačah in drugih prejemkih iz delovnega razmerja, odsotnost iz dela, delovnih razmerah, delovnem času in odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot to določata 1. in 2. odstavek 6. člena ZDR. Tretji odstavek 6. člena ZDR prepoveduje neposredno in posredno diskriminacijo zaradi katerekoli okoliščine, pri čemer neposredna diskriminacija obstaja, da če je oseba zaradi določene osebne okoliščine bila, ali bi lahko bila v enakih ali podobnih situacija obravnavana manj ugodno kot druga oseba. Posredna diskriminacija zaradi osebne okoliščine pa obstaja kadar je oseba z določeno osebno okoliščino bila, je ali bi lahko bila zaradi na videzov nevtralnega predpisa, merila ali prakse v enakih ali podobnih situacijah in pogojih v manj ugodnem položaju kot druge osebe, razen če ta predpis, merila ali prakso objektivno upravičuje zakoniti cilj in če so sredstva za doseganje tega cilja ustrezna in potrebna. Neposredna ali posredna diskriminacija so tudi navodila za diskriminiranje oseb na podlagi katerekoli osebne okoliščine. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča izvedlo obširen in natančen dokazni postopek z zaslišanjem tožnice in izvršne direktorice ter prič T.B., D.J. in P.S. in pri tem ugotovilo, da so priče smiselno enako izpovedovale, da niso zaznale kakršnekoli diskriminacije ali šikaniranja tožnice. Dejstvo, da se je tožena stranka odločila ukiniti ravno delovno mesto tožnice, pa ne pomeni niti diskriminacije niti šikaniranja, saj je delodajalec tisti, ki ima pravico organizirati delovni proces tako, kot je zanj to najbolj ugodno in v kolikor se je tožena stranka odločila ukiniti delovno mesto tožnice, je imela za to zakonsko pravico. Tožnica v pritožbi tudi obširno navaja, da je tožena stranka predhodno tožnici poskušala večkrat odpovedati pogodbo o zaposlitvi, vendar je od svojih namer odstopila, ker se je tožnica poslužila pravne pomoči. Delodajalec ima pravico, da se v primeru, ko obstaja sum kršitve pogodbenih obveznosti, posluži postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in v kolikor je tožena stranka sumila, da gre za zlorabo bolniškega staleža, je utemeljeno pričela s postopkom izredne odpovedi, kar pa ne pomeni, da je tožnico šikanirala, prav nasprotno, saj ko je tožena stranka ugotovila, da sum ne obstoji, je od postopka odstopila. Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je tožena stranka dokazala, da tožnice ni diskriminirala pri podani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, niti nad tožnico izvajala mobbing, pri čemer gre za mobbing, če posameznik ali več udeležencev izvaja proti tretjemu dejanje destruktivnega značaja, česar pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo po obširno izvedenem dokaznem postopku. Tako tudi njeno navajanje o tem, da je bila diskriminirana iz razlogov, ker je imela višjo izobrazbo od izvršne direktorice, ni bil izkazano in podkrepljeno z nobeno konkretno navedbo dogodka, ki bi kazal na to.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so obširna pritožbena navajanja glede nepravilnosti v zvezi s sprejemanjem sistemizacije delovnih mest in nezakonitosti akta o sistemizaciji, pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče glede na določila 337. člena ZPP ne more upoštevati, kajti določila omenjena člena določajo, da sme pri pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena ZPP tega zakona, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica niti ne zatrjuje, da navedenega ni mogla navajati v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tudi sicer 20. člen ZDR v 2. odstavku določa, da je delodajalec dolžan s splošnim aktom določiti pogoje za opravljanje dela na posameznih delovnih mestih oziroma za vrsto delo, pri čemer ta obveznost ne velja za manjše delodajalce, torej za toženo stranko, ki je manjši delodajalec, kar med strankama sicer ni bilo sporno. Tako pritožbeno sodišče na navedene obširne pritožbene ugovore glede nezakonitosti akta o sistemizaciji na odgovarja. Prav tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožbene navedbe glede podpisov novih pogodb o zaposlitvi, kar naj bi po prepričanju tožnice morala izvesti tožena stranka ob uporabi 90. člena ZDR predstavljajo pritožbeno novoto, ki je neupoštevna, pa tudi sicer sodišče lahko presoja le zakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ne to, kaj naj bi tožena stranka morala po oceni tožnice storiti.

Glede zaposlitve sodelavke P.S. pa je sodišče prve stopnje tudi jasno obrazložilo, da je tožena stranka P.S. zaposlila februarja 2009 kot vodjo projektov, ki skrbi predvsem za organizacijo dogodkov in trženje, pri čemer pa je tožena stranka ukinila delo v okviru upravnih in splošnih zadev in je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 26. 3. 2009, pri čemer pa je tožena stranka pri notranji organizaciji slonela na načelih projektnega managementa, začela pa je tudi s pregledom notranjih in zunanjih procesov z namenom racionalizacije poslovanja. P.S. opravlja tudi dela samostojnega vodenja, izvajanja in organizacije projektov (dogodkov), med kompetence tožnice pa sodijo predvsem naloge s področja administrativnih del. Sicer je tožena stranka delo tožnice razdelila tudi na ostale sodelavce in delo tožnice prenesla na izvršna direktorico S.Š. ter priče D.J., T.B. in P.S..

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 155. členom ZPP.


Zveza:

ZDR člen 5, 5/3, 6, 6/1, 6/2, 81, 81/2, 88, 88/1, 88/1-1, 88/2, 88/4, 88/6.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU2Nzgy