VDSS sodba Pdp 519/2013

Jedro

Delavec, za katerega se šteje, da ima pri delodajalcu sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, z istim delodajalcem ne more zakonito skleniti pogodbe o zaposlitvi za določen čas, če mu pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas predhodno ne preneha na enega od zakonitih načinov, naštetih v 75. členu ZDR. Do spremembe pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za nedoločen čas, v pogodbo o zaposlitvi za določen čas pa lahko pride tudi na podlagi drugega odstavka 47. člena ZDR, to je na podlagi spremembe pogodbe o zaposlitvi. V kolikor delodajalec postopa po 47. členu ZDR se pogodba spremeni oziroma velja nova pogodba o zaposlitvi le, če na to pristane tudi nasprotna stranka. Če ne pristane, ostane v veljavi nespremenjena oziroma prejšnja pogodba o zaposlitvi in velja, dokler jo katera od strank veljavno ne odpove. V konkretnem primeru je bila pogodba o zaposlitvi tožnice sklenjena za nedoločen čas za delovno mesto odgovorna oseba za prodajo. Kasneje sta pravdni stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi s poslovodno osebo za delovno mesto direktor, ki je bila sklenjena za določen čas, za čas trajanja mandata. Pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas tožnice je prenehala veljati s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ker sta s tem soglašali tako tožnica kot tožena stranka, ko sta podpisali novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktor (skladno z drugim in tretjim odstavkom 47. člena ZDR).

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek v drugem odstavku I. in II. točke izreka, v VII. točki pa tako, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Pritožba tožnice se zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 17. 4. 2012 zakonita v delu, ki se nanaša na prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 5. 9. 2011 (prvi odstavek I. točke izreka) in da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 17. 4. 2012 nezakonita v delu, ki se nanaša na prenehanje zaposlitve tožnice pri toženi stranki (drugi odstavek I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico v roku 8 dni pozvati nazaj na delo; ji za čas od 18. 5. 2012 do 5. 9. 2012 in za čas od prvega dne po prenehanju delovnega razmerja pri Osnovni šoli A. dalje priznati obstoj delovnega razmerja; jo za čas od prvega dne po prenehanju delovnega razmerja pri Osnovni šoli A. prijaviti v socialna zavarovanja, ji obračunati bruto mesečno nadomestilo plače v znesku 392,64 EUR ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (II. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 6. 9. 2012 do prenehanja delovnega razmerja pri Osnovni šoli A. priznati obstoj delovnega razmerja (III. točka izreka). Prav tako je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnico za čas od 18. 5. 2012 do prenehanja delovnega razmerja pri Osnovni šoli A. prijaviti v socialna zavarovanja, ji obračunati bruto mesečno nadomestilo plače najmanj v znesku 3.476,50 EUR bruto oziroma 1.956,56 EUR neto ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek mesečnih nadomestil plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od prvega dne po prenehanju delovnega razmerja pri Osnovni šoli A. dalje obračunati mesečno nadomestilo plače v znesku 3.083,86 EUR oziroma 1.956,56 EUR neto, ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek mesečnih nadomestil plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2012 v bruto znesku 445,12 EUR, ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2012 dalje do plačila (VI. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 180,00 EUR v 8 dneh od vročitve sodbe, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila, in da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (VII. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sta vložili pritožbo obe pravdni stranki.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper drugi odstavek I., II. in VII. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto odgovorna oseba za prodajo fitofarmacevtskih sredstev (v nadaljevanju FFS) z dne 28. 3. 2007 za 6 ur na teden. Pogodba o zaposlitvi za delovno mesto direktor z dne 5. 9. 2011 je bila sklenjena za določen čas in polni delovni čas. Tožena stranka primarno izpostavlja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj je izrek sodbe nerazumljiv. Iz izreka namreč sploh ni mogoče ugotoviti, na katero delovno mesto naj bi tožena stranka pozvala tožnico in po kateri pogodbi o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi za določen čas za 6 ur na teden je prenehala zakonito in sicer zaradi sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki je izrecno in eksplicitno konzumirala tudi delovno nalogo po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas. Pogodba za nedoločen čas je bila konzumirana s pogodbo za določen čas (saj je tožnica naloge odgovorne osebe s FFS opravljala v sklopu funkcije direktor) in je torej prenehala veljati hkrati s sklenitvijo pogodbe za določen čas (kar smiselno pomeni sporazumno prenehanje in nadomestitev z novo pogodbo o zaposlitvi). Zato pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas ni mogla veljati poleg že obstoječe pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas ni bila predmet odpovedi iz poslovnega razloga, ker je prenehala že s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas, zato odpoved ne more biti nezakonita niti v delu, kjer se navaja, da tožeči stranki preneha zaposlitev pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje tudi neutemeljeno zapiše, da med postopkom ni bil zatrjevan niti dokazan obstoj soglasne volje obeh stranka, da pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas avtomatično preneha veljati s sklenitvijo pogodbe za določen čas, saj to smiselno izhaja že iz podpisa obeh strank na pogodbi za določen čas. Pogodba za nedoločen čas je bila konzumirana s pogodbo za določen čas in je prenehala veljati hkrati s sklenitvijo pogodbe za določen čas z dne 5. 9. 2011, kar smiselno pomeni, da je bil med strankama dosežen sporazum. Tožena stranka meni, da sklicevanje sodišča prve stopnje na odločbi Pdp 555/2012 in VIII Ips 461/2006 ni relevantno, saj obravnavata bistveno drugačno stanje. Meni, da je potrebno ugotoviti, da je pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas prenehala veljati s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Nenazadnje pa je tožnica zaposlena po pogodbi o zaposlitvi za določen čas pri Osnovni šoli A., kar pomeni, da tudi nima več interesa za reintegracijski zahtevek. Zaradi vzpostavljenega delovnega razmerja pri Osnovni šoli A., bi delovno razmerje tožnice pri toženi stranki lahko trajalo le do nastopa dela pri novem delodajalcu. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica vlaga pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu (prvi odstavek I., III., IV., V. in VII. točko izreka sodbe) iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenim zahtevkom v celoti, podrejeno pa, da razveljavi sodbo v izpodbijanem delu ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka v zvezi s prvim odstavkom in 14. in 15. točko drugega odstavka 338. člena ZPP s tem, ko ni postavilo izvedenca finančne stroke oziroma ker ni opravilo poizvedb ki jih je tožnica predlagala v zvezi z ukinitvijo delovnega mesta direktor. Izvedenec namreč ne bi ugotovil le slabšega poslovanja družbe ampak tudi, da v času odpovedi pri toženi stranki niso obstajali zakonski razlogi za opredelitev tožnice med presežne delavce oziroma za ukinitev delovnega mesta direktor. Sodišče se je tako oprlo le na neprepričljive trditve predsednika in podpredsednika tožene stranke. Predsednik je povedal le, da je bila plača, ki jo je tožena stranka morala plačati direktorju, visoka, zaradi česar je bil upravni odbor mnenja, da je potrebno to delovno mesto ukiniti. Ker tožena stranka ni predložila seznama članov zadruge oziroma je odgovorila, da novi člani niso bili sprejeti, je bila tožnica vse bolj prepričana, da toženka določena dejstva prekriva in da je glavni razlog za ukinitev delovnega mesta direktor osebne narave. Nesporno tudi je, kot je povedal zakoniti zastopnik, da so v mesecu maju 2012, torej po ukinitvi delovnega mesta direktor ter izrečene odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga spremenili akt o ustanovitvi, ter ukinili delovno mesto direktor, njegove naloge pa prenesli na predsednika zadruge in upravni odbor. Te spremembe so sprejeli člani upravnega odbora. Sodišče ni ugotavljalo, kdo je sprejel in ali je bila sprejeta sprememba akta o ustanovitvi, niti pravne podlage glede sprememba akta o ustanovitvi tožene stranke. Tožnica po prejemu sklepa o ukinitvi delovnega mesta direktorja ni bila razporejena na kakšno drugo delovno mesto oziroma vsaj na delovno mesto odgovorne osebe za promet s FFS, ki ji ni bilo nikoli odpovedano, ampak je bila enostavno odstranjena s podjetja.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožnice in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnice zavrne.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnice ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so po oceni pritožbenega sodišča jasni. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Sodišče je pravilno na podlagi določb 285. člena ZPP, ki sicer ureja načelo materialnega procesnega vodstva, ugotavljalo sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločitev. Ob navedenem pa je tudi poudariti, da sicer ZPP v 8. členu določa, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, ugotovilo dejansko stanje in tudi jasno navedlo, zakaj je delno ugodilo in delno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice. V kolikor pritožbi ne soglašata z dokazno oceno sodišča prve stopnje, smiselno uveljavljata zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

S pritožbenimi navedbami, da sodišče ni ravnalo pravilno, ker na zahtevo tožnice ni postavilo izvedenca, tožnica smiselno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, vendar neutemeljeno. Tudi po oceni pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ni bilo potrebno postaviti izvedenca finančne stroke, ki bi ugotovil, da ni bilo potrebe po ukinitvi delovnega mesta direktor. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je odločitev, na kakšen način naj se opravlja funkcija direktorja stvar poslovne odločitve vsake družbe.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo naslednje dejansko stanje:

- da sta stranki dne 28. 3. 2007 sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto odgovorna oseba za prodajo FFS za 6 ur tedensko (A1);

- da sta dne 5. 9. 2011 sklenili pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktor, za določen čas in sicer za čas trajanja mandata od 8. 9. 2011 do 7. 9. 2015 (A4);

- da iz drugega člena pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo izhaja, da tožnica vodi posle tožene stranke, jo zastopa, skrbi za zakonitost poslovanja in organiziranost delovnega procesa, poleg teh nalog pa opravlja tudi naloge delovnega mesta odgovorne osebe za promet za FFS, pri čemer je direktor zadruge odgovorna oseba za to področje in je iz tega razloga tožnica tudi prejemala dodatek k plači za posebne pogoje dela;

- da je upravni odbor dne 30. 3. 2012 sprejel sklep, da se delovno mesto direktor s 1. 4. 2012 ukine (A5). Glavni razlog za ukinitev je bil finančne narave, saj je bila plača direktorja visoka, toženka pa je imela le 7 zaposlenih.

- da je tožena stranka dne 17. 4. 2012 tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga z obrazložitvijo, da delovno mesto direktorja ni nujno potrebno in je s sklepom upravnega odbora ukinjeno, del nalog tožnice pa prenesen na upravni oziroma nadzorni odbor tožene stranke in na preostale zaposlene; prav tako je ugotovljeno, da drugega ustreznega dela tožnici ni mogoče ponuditi in da ji delovno razmerje preneha po izteku odpovednega roka (A8).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila ukinitev delovnega mesta direktorja utemeljena v razlogih racionalizacijske narave in da tožnica tudi ni podala nobene trditvene podlage za to, da naj bi ji bila podana odpoved iz osebnih razlogov, pa tudi sicer tega izvedeni dokazi niso potrjevali.

Po določbi prve alineje prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) je podan poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov na strani delodajalca, če prenehajo potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov. Zakon v drugem odstavku 88. člena določa, da je mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi le, če je razlog resen in utemeljen in če onemogoča nadaljevanja delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem.

Vrhovno sodišče RS je že v sodbi VIII Ips 209/2007 z dne 28. 5. 2008 sprejelo stališče, da mora delodajalec dokazati, da obstojijo ekonomski, tehnološki, strukturni ali podobni razlogi za prenehanje potrebe po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi in da so ti razlogi resnični in ne le navidezni. Ni mu pa potrebno opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela ter dokazati njihove potrebnosti, saj tovrstnih odločitev, razen glede njihovega dejanskega obstoja sodišče ne presoja. To pomeni, da je za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi bistveno, da je zaradi navedenih razlogov prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Taka zakonska opredelitev odpovednega razloga ne izključuje primerov, ko se neko delo ali delovne naloge še vedno opravljajo, vendar ne več na nekem samostojnem delovnem mestu. Delodajalec se lahko odloči za drugačno organizacijo ali način dela tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene ali jih celo odda zunanjim izvajalcem. Zato dejstvo, da je potreba po delu, ki ga je opravljala tožnica, ni prenehala, sama po sebi še ne utemeljuje presoje, da ni obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je dokazala, da zaradi ukinitve delovnega mesta direktorja pri toženi stranki ni zaposlila druge osebe kot direktorja, naloge in odgovornosti direktorja pa je prenesla na predsednika zadruge in na upravni odbor.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je odločitev, na kakšen način naj se opravlja funkcija direktorja, stvar poslovne odločitve vsake družbe. Tožena stranka se je v skladu s svojo poslovno politiko zaradi racionalizacije stroškov odločila, da ukine delovno mesto direktorja. Sodišče nima pooblastila ocenjevati ali je bila reorganizacija oziroma ukinitev delovnega mesta direktorja potrebna, ampak samo ugotavlja, da je potreba po tožničinem delu na podlagi pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu direktorja dejansko prenehala. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita, saj je tožena stranka dokazala utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker je bilo v času podaje odpovedi tožnici pri toženi stranki zaposlenih le 7 oseb, tožena stranka ni bila dolžna preveriti, ali lahko namesto odpovedane pogodbe tožnici ponudi drugo ustrezno zaposlitev (za polni delovni čas), saj ta obveznost ne velja za manjšega delodajalca, to je delodajalca, ki zaposluje 10 ali manj oseb (četrti odstavek 88. člena ZDR v zvezi s tretjim odstavkom 5. člena ZDR). Pravilen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita zgolj zato, ker je sklep o ukinitvi delovnega mesta direktorja sprejel upravni odbor in ne občni zbor, saj veljavnost sklepa upravnega odbora ni bila izpodbijana v gospodarskem sporu (3. točka prvega odstavka 482. člena ZPP), to je v sporu med zadrugo in člani organov upravljanja, za katere je treba uporabiti zadružno pravo.

Sodišče prve stopnje pa je v nadaljevanju ugotovilo, da je tožnici zakonito prenehala veljati le pogodba o zaposlitvi za določen čas, ne pa tudi samo delovno razmerje pri toženi stranki, saj tožničina pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas ni prenehala veljati na enega od predpisanih načinov, kot jih določa 75. člen ZDR. Ugotovilo je, da se stranki ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas nista pogovarjali o usodi sklenjene pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, zato je zaključilo, da ni mogoče šteti, da je bilo med njima doseženo soglasje volj o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Sklicevalo se je na zavzeto stališče Vrhovnega sodišča RS (1), da delovno razmerje za nedoločen čas preneha veljati le, če je v kasneje sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za določen čas izrecno in nedvoumno izražena volja obeh strank, da naj delovno razmerje za nedoločen čas preneha veljati. Zato je ugotovilo, da je odpoved nezakonita v delu, v katerem se ugotavlja prenehanje zaposlitve tožnice pri toženi stranki in posledično ugodilo v tem delu reintegracijskemu zahtevku tožnice.

ZDR v 75. členu določa zakonite načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Glede na značaj pogodbe o zaposlitvi in varstvo delavca, kot šibkejše stranke v pogodbenem delovnem razmerju gre za omejeno število načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi in v tem smislu za prisilne zakonske določbe. Delodajalec ne more določiti drugih načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Da bi pogodba o zaposlitvi, za katero se šteje, da je sklenjena za nedoločen čas, lahko prenehala s podpisom nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ZDR v navedenem členu ne predvideva. Prav tako zakon ne predvideva, da bi lahko bil delavec istočasno v delovnem razmerju za nedoločen čas in za določen čas. To tudi ne bi bilo združljivo za naravo delovnega razmerja in pogodbe o zaposlitvi. Zato je edino mogoč zaključek, da delavec, za katerega se šteje, da ima pri delodajalcu sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, z istim delodajalcem ne more zakonito skleniti pogodbe o zaposlitvi za določen čas, če mu pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas predhodno ne preneha na enega od zakonitih načinov, naštetih v 75. členu ZDR. Do spremembe pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za nedoločen čas v pogodbo o zaposlitvi za določen čas pa lahko pride tudi na podlagi drugega odstavka 47. člena ZDR, to je na podlagi spremembe pogodbe o zaposlitvi. (2)

Vrhovno sodišče RS je že sprejelo stališče, da je mogoče postopati po 47. členu ZDR in delavcu ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto brez predhodne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V kolikor delodajalec postopa po 47. členu ZDR se pogodba spremeni oziroma velja nova pogodba o zaposlitvi le, če na to pristane tudi nasprotna stranka. Če ne pristane, ostane v veljavi nespremenjena oziroma prejšnja pogodba o zaposlitvi in velja, dokler jo katera od strank veljavno ne odpove. V primeru sporazumne sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi seveda prejšnje pogodbe ni potrebno še posebej odpovedati. Na podlagi tretjega odstavka 47. člena ZDR je sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi (oziroma sprememba obstoječe) možno le v primeru, ko s tem soglašata obe pogodbeni stranki, torej delavec in delodajalec.

V konkretnem primeru je bila pogodba o zaposlitvi dne 28. 3. 2007 sklenjena za nedoločen čas za delovno mesto odgovorna oseba za prodajo FFS za 6 ur tedensko. Dne 5. 9. 2011 pa sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi s poslovodno osebo za delovno mesto direktor, ki je bila sklenjena za določen čas, za čas trajanja mandata od 8. 9. 2011 do 7. 9. 2015. Do spremembe pogodbe o zaposlitvi sklenjene za nedoločen čas v pogodbo o zaposlitvi sklenjeno za določen čas je prišlo na podlagi drugega odstavka 47. člena ZDR, to je na podlagi spremembe pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 461/2006, vendar v citirani zadevi ne gre za situacijo, ki bi bila primerljiva s predmetnim sporom. V navedeni zadevi gre za transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas, ker je tožeča stranka nadaljevala z delom pri toženi stranki po izteku pisnih pogodb o zaposlitvi za določen čas, pogodbi za določen čas sklenjeni v nasprotju z zakonom in je iz tega razloga prišlo do preoblikovanja delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas. V predmetnem sporu pa je pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas prenehala veljati s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ker sta s tem soglašali tako tožnica kot tožena stranka, ko sta podpisali novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktor z dne 5. 9. 2011 (skladno z drugim in tretjim odstavkom 47. člena ZDR).

Ker je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 351. člena ZPP ter peto alinejo 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v drugem odstavku I. in II. točke izreka tako, da je zahtevek zavrnilo in ponovno odločilo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, pritožbo tožnice pa zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica v sporu pred sodiščem prve stopnje ni uspela, zato sama krije svoje stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožena stranka pa sama krije svoje stroške postopka skladno s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica tudi s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa kljub temu, da je uspela s pritožbo, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka skladno s petim odstavkom 41. člena ZDSS-1.

---.---

Op. št. (1): Opr. št. VIII Ips 461/2006 z dne 11. 3. 2008.

Op. št. (2): Enako sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 199/2007 z dne 8. 4. 2008.

Datum zadnje spremembe:

23.12.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 142/2013
• VDSS Sodba Pdp 559/2019
• VDSS sodba Pdp 1393/2010