sodba I U 375/2013

Jedro

Zgolj tožnikovo nestrinjanje z ugotovitvijo, da zmanjšani odmik v obravnavanem primeru ne poslabšuje prostorske zasnove obstoječih objektov, ne utemeljuje očitka o nestrokovnosti projektantove utemeljitve obstoja tega pogoja.

Postopek za izdajo gradbenega dovoljenja se je sicer začel na zahtevo investitorja, vendar prvi odstavek 113. člena ZUP ni pravna podlaga za priznanje stroškov postopka drugim udeležencem tega postopka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je toženka investitorki Občini ... (prizadeti stranki v tem upravnem sporu) izdala gradbeno dovoljenje za gradnjo manj zahtevnega objekta, gasilskega doma ... s prizidkom na zemljišču s parcelno številko 578/1 k. o. ... Med drugim mora biti odmik od tožnikovega zemljišča s parc. št. 578/4 oddaljen 0,60 m in kap objekta 0,30 m.

Iz obrazložitve je razvidno, da je upravni organ obravnaval tožnikove ugovore glede odmika prizidka od njegovega zemljišča, a jih je zavrnil kot neutemeljene. Skliceval se je na projektantova pojasnila v projektni dokumentaciji, iz katerih izhaja, da je predvideni odmik kljub temu, da je manjši od 4,00 m, skladen z 58. členom Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Šentjur (v nadaljevanju OPN), ker se zaradi lege prizidka ne bodo poslabšale prostorske zasnove obstoječih objektov. Ugotavlja, da so razmiki med stavbami tolikšni, da so zagotovljeni svetlobnotehnični, požarnovarstveni in sanitarni pogoji ter, da sta možna vzdrževanje in raba v okviru parcele objekta. Prizidek naj ne bi negativno vplival na osončenje sosednjega objekta niti na sosednje zemljišče, saj bo stal v senci gasilskega doma.

Drugostopenjski upravni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil (1. točka izreka), med drugim tudi ugovor o nezadostnem odmiku prizidka od njegovega zemljišča. Pri tem se je skliceval na podrobno projektantovo utemeljitev, s katero izkazuje, da zmanjšani odmik predvidene pritlične gradnje od tožnikove parcele ne poslabšuje prostorske zasnove obstoječih objektov. Ker gre za novogradnjo na podlagi predložene projektne dokumentacije, ki se nanaša na objekt kot celoto, je kot neupoštevne zavrnil tudi pritožbene ugovore o dopustni velikosti dozidav po 52. členu OPN. Glede na to, da tožnik s pritožbenimi ugovori ni uspel, je organ druge stopnje zavrnil njegovo zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (2. točka izreka) in mu naložil, da investitorju (tj. prizadeti stranki v tem upravnem sporu) povrne stroške pritožbenega postopka v višini 87,72 EUR (3. točka izreka). Navedeni znesek je upravni organ utemeljil s sklicevanjem na določbe Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) in z oceno, da je odgovor na pritožbo v obravnavanem primeru enostavno pisanje, zaradi česar se nagrada po tarifni številki 2200 zniža na 0,3 količnika.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi pritožbenemu organu očita, da se ni opredelil do pritožbenih navedb, zaradi česar naj odločbe organa druge stopnje ne bi bilo mogoče preizkusiti. Očita mu, da je na pritožbene navedbe glede neskladnosti tlorisnih dimenzij prizidka s 105. členom OPN odgovoril le s pavšalnim navajanjem te določbe. Zatrjuje, da je izpodbijana odločitev samovoljna, arbitrarna in nezakonita, da posega v tožnikove človekove pravice iz 14., 22. in 34. člena Ustave. Navaja, da mora toženka po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava, česar pa naj v obravnavani zadevi ne bi storila, saj ni upoštevala petega odstavka 52. člena OPN glede tlorisne velikosti prizidka in četrtega odstavka 60. člena OPN glede oblike strehe. Meni namreč, da dozidani objekt ne sme imeti ravne strehe. Poleg tega naj bi bila ugotovitev, da gre za ravno streho protispisna, saj bo plošča v funkciji strehe opremljena z leseno ograjo.

Nameravana gradnja naj bi bila v nasprotju z 58. členom OPN, ker naj ne bi zadostila predpisanemu odmiku. Meni, da je projektantova utemeljitev manjšega odmika z navajanjem, da je odmik 0,60 m le v eni točki v sredini objekta, severno in južno od te točke pa se odmik veča, in da konfiguracija terena omogoča, da bo del prizidka vkopan v raščen teren, pavšalna in nestrokovna. Zato meni, da je ostalo nepojasnjeno, ali je zadoščeno pogoju, da manjši odmik ne poslabšuje prostorske zasnove obstoječih objektov. Zato, in ker ni pojasnjeno, kaj sploh pomeni prostorska zasnova obstoječih objektov, naj se odločbe ne bi dalo preizkusiti. Zaradi lege nameravane gradnje meni, da ni mogoče uporabiti določb drugega in tretjega odstavka 58. člena OPN in da ni mogoče sklicevanje na „javno korist“, saj se ne gradi na meji in ne gre za strnjeno gradnjo.

Nezakoniti naj bi bili tudi odločitvi o stroških pritožbenega postopka. Meni, da je upravičen do povračila stroškov, saj naj ne bi šlo za postopek, v katerem sta udeleženi dve stranki z nasprotujočimi si interesi, pač pa za postopek, v katerem je udeležena še oseba, ki varuje svoj pravni položaj. Odločitvi o priznanju stroškov za odgovor na pritožbo pa očita nezakonitost in arbitrarnost, ker naj bi bila sprejeta zgolj zato, ker je investitor dal odgovor na pritožbo, in da ni presojalo, ali je bil odgovor zgolj pavšalen. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločitev odpravi in zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja zavrne, podrejeno pa, naj zadevo vrne organu prve stopnje v dopolnitev postopka in novo odločanje, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, ker iz tožbe ni razvidno, da bi tožnik s tožbenimi ugovori varoval svoj pravni položaj. Oporeka tudi očitku o neobrazloženosti in arbitrarnosti odločitve ter očitku o pavšalnosti in nestrokovnosti projektantovih pojasnil o izpolnjevanju pogojev za manjši odmik od tožnikovega zemljišča. Meni še, da je neutemeljen tudi tožbeni ugovor glede odločitve o pritožbenih stroških.

Tožba ni utemeljena.

Glede na tožbene navedbe sodišče uvodoma poudarja, da v skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnikov. Kot upravni akt po ZUS-1 se šteje upravna odločba in drug tam našteti oblastveni posamični akt, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). To pomeni, da je v tem upravnem sporu predmet preizkusa zakonitost odločbe upravnega organa prve stopnje, s katerim je ta odločil o izdaji gradbenega dovoljenja. Predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu torej ni odločba upravnega organa druge stopnje o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjski akt, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Zato nepravilnosti in nezakonitosti izpodbijane prvostopenjske odločbe ni mogoče utemeljiti z očitkom, da organ druge stopnje ni presojal pritožbenih navedb.

Tožnik je bil v postopku izdaje izpodbijane odločbe stranski udeleženec, in sicer kot lastnik zemljišča s parc. št. 578/4 k. o. ... V zvezi s tem zemljiščem je v izreku izpodbijane odločbe naveden tudi odmik najbolj izpostavljenega dela objekta in sicer 0,60 m. Po presoji sodišča je neutemeljen tožbeni ugovor o napačni uporabi določb 58. člena OPN glede odmikov objektov od tožnikovega zemljišča. Res je v prvem odstavku navedenega člena določeno splošno pravilo, po katerem morajo biti nove stavbe (nad in pod terenom) od meje sosednjih zemljišč oddaljene najmanj 4 m, razen nezahtevnih in enostavnih objektov, ki morajo biti oddaljeni 1,5 m, če ni z regulacijskimi črtami ali z gradbeno črto obstoječih objektov določeno drugače. Vendar pa tretji odstavek 58. člena omogoča izjemo, tako da so lahko odmiki stavb od meja sosednjih parcel manjši, če zmanjšani odmik ne poslabšuje prostorske zasnove obstoječih objektov, kar mora izhajati iz posebne utemeljitve v projektu za pridobitev gradbenega dovoljena. Upravni organ je na podlagi projektantovih pojasnil ugotovil, da je ta pogoj izpolnjen. Zgolj nestrinjanje z ugotovitvijo, da zmanjšani odmik v obravnavanem primeru ne poslabšuje prostorske zasnove obstoječih objektov, pa ne utemeljuje očitka o nestrokovnosti projektantove utemeljitve obstoja tega pogoja.

Neutemeljen je tudi tožnikov očitek o neobrazloženosti ugotovitve izpolnjevanja tega pogoja, zaradi česar naj se odločbe v tem delu ne bi dalo preizkusiti. Upravni organ namreč v obrazložitvi svoje odločbe v zvezi s tem navaja projektantova pojasnila v projektni dokumentaciji in sicer ne le podroben opis lege prizidka, kot to v tožbi navaja tožnik, temveč tudi pojasnilo, da prizidek ne bo negativno vplival na osončenje sosednjega zemljišča in objekta, ki stoji na njem, ker bo stal v senci gasilskega doma in se zaradi prizidka osončenje sosednjih zemljišč in sosednjih objektov ne bo spremenilo. Da bi bila navedena ugotovitev napačna, tožnik ne trdi. Tudi sicer ne navaja, v čem naj bi gradnja prizidka vplivala na njegovo nepremičnino oz. na njegov pravni položaj, ki ga ima kot lastnik sosednjega zemljišča.

Po navedenem so neizkazani tudi pavšalni tožbeni očitki o kršitvah ustavnoprocesnih jamstev. Tožnik namreč le našteva vsebino jamstev, ki jih zagotavljata drugi odstavek 14. člena in 22. člen Ustave, ne pojasni pa, iz česa naj bi v obravnavanem primeru izhajale kršitve teh jamstev. Zgolj nestrinjanje z odločitvijo pa samo po sebi še ne utemeljuje očitkov o arbitrarnosti, samovoljnosti, neobrazloženosti in neenakopravnem obravnavanju. Enako velja za pavšalno zatrjevani očitek o kršitvi pravice do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave.

Neutemeljeni so tudi tožbeni ugovori o nepravilni uporabi določb OPN. Tožnik sam navaja, da leži objekt vzhodno od obstoječe stanovanjske stavbe, zato se omejitev, ki je predpisana v drugem odstavku 58. člena OPN, ne nanaša na razmik med robom kapi nameravane gradnje in fasado tožnikove stavbe. Poleg tega je upravni organ ugotovil, da je tožnikova stavba od predvidenega prizidka višine 3,85 m odmaknjena 10 m, kar pomeni, da bi bilo pogoju razmika med robom kapi (1,5 višine kapi) načrtovanega objekta in zunanjim zidom (fasado) obstoječega objekta po tej določbi zadoščeno tudi, če bi načrtovani objekt ležal jugovzhodno od tožnikove obstoječe stavbe.

Ker med strankami ni sporno, da gradnja prizidka ni predvidena na parcelni meji, je neupošteven tudi tožbeni ugovor o nemožnosti uporabe četrtega odstavka 58. člena OPN, ki omogoča tako gradnjo, ko gre za strnjeno gradnjo, če ni prizadeta javna korist.

V čem naj bi bila tožnikova pravna korist prizadeta, ker naj bi upravni organ nepravilno uporabil določbe 105. člena, petega odstavka 52. člena in četrtega odstavka 60. člena OPN, tožnik ne pojasni. Iz tožbenih navedb je razvidno, da tožbene ugovore o oblikovanju strehe prizidka in o obsegu tlorisne površine prizidka glede na obstoječi objekt ne uveljavlja, ker bi gradnja ravne strehe in razmerje tlorisne površine prizidka s tlorisno površino gasilskega doma posegala v njegov pravni položaj, ampak, ker bi moral upravni organ po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava.

Kot je bilo že prej povedano, je bil tožnik v postopku izdaje izpodbijane odločbe stranski udeleženec, stranski udeleženci pa v postopkih, v katerih se odloča o dovolitvi gradnje objekta, ščitijo svoj pravni položaj z ugovori, ki so vezani na nepremičnine, zaradi katerih so dosegli položaj stranskih udeležencev, in so z njimi povezane koristi, določene v katerem od predpisov ter kot take pravno priznane. Stranski udeleženec ima namreč pravico udeleževati se postopka le, če izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Po drugem odstavku 43. člena ZUP je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist, kar pomeni, da zakon kot tako priznava le korist, ki temelji na materialnem predpisu.

Ker kršitev pravilne uporabe materialnega prava ali opustitev preizkusa te pravilnosti lahko tožnik uveljavlja le, če to posega v njegov pravno varovani položaj, tožnik tudi v obravnavani zadevi ne more uspeti s tožbenimi ugovori, ki se ne nanašajo na varstvo njegovega pravnega položaja.

Ker so tožbeni ugovori glede odmika načrtovane gradnje od njegovega zemljišča neutemeljeni, tožnik pa z ostalimi tožbenimi navedbami ne zatrjuje, da izpodbijani upravni akt posega v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist, je sodišče tožbo zoper odločbo o izdaji gradbenega dovoljenja kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

Po presoji sodišča so neutemeljeni tudi tožbeni ugovori zoper odločitev o stroških pritožbenega postopka. Glede na to, da tožnik s pritožbo ni uspel, tožbeno stališče, da je upravičen do povračila pritožbenih stroškov, nima podlage v določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Postopek za izdajo gradbenega dovoljenja se je sicer začel na zahtevo investitorja, vendar prvi odstavek 113. člena ZUP ni pravna podlaga za priznanje stroškov postopka drugim udeležencem tega postopka, kot to zmotno meni tožnik. Kdo trpi stroške v primerih, ko je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi, ureja 114. člen ZUP, ki ga je v obravnavanem primeru upravni organ tudi pravilno uporabil. Glede na opredelitev stranskih udeležencev v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ni mogoče šteti, da so to udeleženci, ki ne bi imeli interesov, ki nasprotujejo interesom stranke, ki zahteva izdajo gradbenega dovoljenja. Da je podlaga za odločanje v takem primeru 114. člen ZUP izhaja tudi iz sodbe I U 135/2011, na katero se sklicuje tudi tožnik v svoji tožbi.

Ker je po določbi 241. člena ZUP treba pritožbo poslati strankam z nasprotnimi interesi in jim določiti rok, da se o njej izrečejo, kar je prizadeta stranka v upravnem postopku tudi storila, tožnik ne more uspeti s pavšalnim in neobrazloženim tožbenim ugovorom, da je bil odgovor na pritožbo zgolj pavšalen. Tožnik te svoje trditve v ničemer ne obrazloži in ne izkaže. Po drugi strani pa iz povzetka odgovora na pritožbo, ki je naveden v obrazložitvi odločbe organa druge stopnje izhaja, da odgovor na pritožbo ni bil pavšalen, saj zgolj povzetek tega odgovora obsega več kot dve tretjini tretje strani obrazložitve. Iz obrazložitve odločitve o odmeri stroškov za odgovor na pritožbo pa je razvidno, da je upravni organ med drugim upošteval, da je upravni organ odgovor na pritožbo štel kot enostavno pisanje, ki ne vsebuje težjih pravnih vprašanj in obsežnih vsebinskih razlag, zato je nagrado po tarifni številki 2200 znižal. Zato je po presoji sodišča neutemeljen tudi pavšalen tožbeni ugovor o neobrazloženosti te odločitve.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba tudi v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških pritožbenega postopka, ni utemeljena, jo je tudi v tem delu zavrnilo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1.

Odločitev o stroških postopka upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

16.12.2013

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba III U 335/2013
• sodba I U 1210/2013
• sodba III U 220/2013