<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba VIII Ips 313/2007
ECLI:SI:VSRS:2008:VIII.IPS.313.2007

Evidenčna številka:VS3003532
Datum odločbe:15.12.2008
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - daljši odpovedni rok

Jedro

Za razliko od izredne odpovedi delodajalca, kjer je kot pogoj za takšno odpoved izrecno določeno, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR), zakon v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi krivdnega razloga določa odpovedni rok. Po četrtem odstavku 92. člena ZDR je v primeru odpovedi delodajalca zaradi krivdnih razlogov na strani delavca določen le minimalni odpovedni rok 30 dni. Določitev daljšega roka zato ni v nasprotju z zakonom in ni v škodo delavcu, posebej v okoliščinah tega primera, ki jih je obširno utemeljilo že sodišče druge stopnje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10.9.2004, vrnitev na delo, prijavo v socialno zavarovanje, vpis delovne dobe in povrnitev stroškov postopka.

Ugotovilo je, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ker 12.8.2004 ni spoštoval predpisov o varnosti in zdravju pri delu, saj je zaradi nepazljivega dela "med vzdrževalnimi deli pri menjavi ožičenja" povzročil kratek stik in s tem škodo. Po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je izvedlo tudi dokaz z izvedencem, je sodišče ugotovilo, da je kratek stik nastal zato, ker tožnik dela ni opravil na varen način, temveč je med zamenjavo posameznih žic vklopil glavno stikalo. Tega ne bi smel storiti. Sodišče je izključilo možnost, da bi do kratkega stika prišlo na način, ki ga je opisal tožnik - namreč, da bi ena od žic zanihala, zadela eno od sponk s premerom 9 mm in segla v globino 37 mm. Tožnik je kot strokovnjak na svojem področju opustil dolžno skrbnost in zadostno pazljivost, zaradi česar je prišlo do škode. Dejstvo, da mu je tožena stranka omogočila daljši odpovedni rok od 30 dni in mu delovno knjižico zaključila z 9.12.2004, ne vpliva na zakonitost odpovedi.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. Pri tem se je natančno in obsežno opredelilo do pritožbenih navedb.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. V njej se sklicuje na bistvene kršitve določb postopka iz 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta sodišči druge in prve stopnje kršili določbi 8. in 254. člena ZPP, saj nista bili dovolj kritični do izvedenskega mnenja oziroma ob dvomih v tem mnenju nista zahtevali mnenja drugega izvedenca. Dokazna presoja sodišč, da je povzročil kratek stik "ni prinešena z zadostno stopnjo materialne resnice," predvsem zato, ker je izvedenec dopustil možnost nekrivdnega vzroka za nastanek napake in škode.

Revizija je bila v skladu z 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki. Ta v odgovor na revizijo prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Opozarja na to, da tožnik ob nestrinjanju z izvedenskim mnenjem, kasnejšim dopolnilnim mnenjem ter neposrednim zaslišanjem izvedenca sploh ni predlagal drugega izvedenca.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, v čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Revizija se uvodoma sklicuje na kršitve določb postopka po 339. členu ZPP, ki jih v nadaljevanju nekoliko konkretizira le v zvezi s kršitvijo 8. in 254. člena ZPP. Zaradi značaja revizije kot izrednega pravnega sredstva, v katerem mora revident natančno opredeliti revizijske razloge, je uveljavljanje kršitev iz 339. člena ZPP mogoče obravnavati le kot uveljavljanje relativnih bistvenih kršitev določb postopka - kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. in 254. členom ZPP.

Gre za očitek kršitev, ki naj bi jih zagrešilo sodišče prve stopnje in ki bi jih drugostopenjsko sodišče lahko storilo le v primeru, če teh kršitev ne bi odpravilo. Samo v takšnem primeru bi bil namreč lahko podan revizijski razlog po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP, saj se ta nanaša na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge (!) in ne prve stopnje. Kršitve določb postopka pred sodiščem prve stopnje pa mora pritožnik izrecno uveljavljati že v pritožbi. Pritožbeno sodišče namreč preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi le na nekatere od absolutnih bistvenih kršitev določb postopka (torej ne na relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Tožnik bistvenih kršitev določb postopka po 1. (niti po 2.) odstavku 339. člena ZPP ni uveljavljal v pritožbi, saj se je skliceval le na pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, kot je ugotovilo sodišče druge stopnje pa je smiselno uveljavljal tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Glede na to tožnik šele v reviziji ni mogel uspešno uveljavljati navedenih bistvenih kršitev določb postopka. Zaradi tega revizijsko sodišče ni imelo podlage za presojo o tem, ali je do kršitev 8. in 254. člena ZPP sploh prišlo.

Na revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava se tožnik sklicuje le v uvodu revizije, v nadaljevanju pa v zvezi s tem ne navede ničesar. Zato je revizijsko sodišče v skladu s 371. členom ZPP ta revizijski razlog upoštevalo le po uradni dolžnosti.

Iz ugotovitev dejanskega stanja, ki niso predmet revizijske presoje, izhaja, da je tožnik kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar predstavlja krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. alineji prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Pred redno odpovedjo je bil pisno opozorjen na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovitve kršitve, kar je dodaten pogoj za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 83. člena ZDR). Glede na dejanske ugotovitve o kršitvi je utemeljen tudi zaključek o obstoju utemeljenega razloga za odpoved, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (drugi odstavek 88. člena ZDR).

Na zakonitost odpovedi ne vpliva dejstvo, da je tožena stranka tožniku v odpovedi določila daljši odpovedni rok od 30 dni. Za razliko od izredne odpovedi delodajalca, kjer je kot pogoj za takšno odpoved izrecno določeno, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR), zakon v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi krivdnega razloga določa odpovedni rok. Iz 91. člena ZDR izhaja, da morata stranki pri določitvi odpovednega roka upoštevati minimalni čas trajanja odpovednega roka, ki je določen s tem zakonom (izjema so manjši delodajalci), po četrtem odstavku 92. člena pa je v primeru odpovedi delodajalca zaradi krivdnih razlogov na strani delavca določen le minimalni odpovedni rok 30 dni. Določitev daljšega roka zato ni v nasprotju z zakonom in ni v škodo delavcu, posebej v okoliščinah tega primera, ki jih je obširno utemeljilo že sodišče druge stopnje.

Glede na navedeno je v skladu 378. členom ZPP revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Ker v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), je revizijsko sodišče odločilo tudi, da tožena stranka sama krije stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena ZPP).


Zveza:

ZDR člen 88, 88/1, 88/1-3, 91, 92, 92/4.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNzMxOA==