VDSS sodba Pdp 601/2013

Jedro

Za razliko od izredne odpovedi delodajalca, kjer je kot pogoj za zakonitost takšne odpovedi izrecno določeno, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR), zakon v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi krivdnega razloga določa odpovedni rok. Po četrtem odstavku 92. člena ZDR je v primeru odpovedi delodajalca zaradi krivdnih razlogov na strani delavca določen le minimalni odpovedni rok 30 dni. Določitev daljšega roka zato ni v nasprotju z zakonom in ni v škodo delavcu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za ugotovitev obstoja pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas od 19. 1. 2013 dalje; da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj v delovno razmerje pod pogoji iz delovnega mesta prodajalec, ji izročiti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto prodajalec ter ji za čas od nezakonite odjave iz zavarovanja dalje pa do poziva na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom zaostalih mesečnih plač, plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom mesečnih neto plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne neto plače dalje do plačila, ji vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ, za ves čas od nezakonite odjave dalje pa do dneva poziva na delo, ter jo prijaviti v pokojninsko in zdravstveno zavarovanje. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in morebitne kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in tožbi v celoti ugodi ter sodbo spremeni oziroma podredno vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje s stroškovno posledico. V pritožbi navaja, da je sodišče zavrnilo zahtevek iz razloga, ker pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena za določen čas in v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti domneve o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas po 54. členu ZDR. Meni, da je materialno pravno stališče sodišča neutemeljeno, ker je bistveno za razsojo vprašanje, kdaj je v konkretnem primeru dejanskega stanu prenehala pogodba o zaposlitvi sklenjena med strankama z dne 1. 3. 2012. V 10. členu pogodbe o zaposlitvi, ki ureja prenehanje delovnega razmerja, je zapisano, da veljajo zakonski odpovedni roki, s čimer je bilo med pravdnima strankama soglasno dogovorjeno, da bo rok za prenehanje delovnega razmerja v primeru krivdnega razloga določen po zakonu, to je 30 dni po materialnem pravu, ki velja med strankama in o podaljšanju roka ni možno govoriti. Če gre za pogodbo za določen čas, je prenehanje pogodbe povsem jasno, to je z dnem izteka pogodbe za določen čas in nikakršne izjave strank niso potrebne. Ko pa govorimo o pogodbi za nedoločen čas pa je pomembno, da ena izmed strank poda izjavo, da pogodbo odpoveduje (redno ali izredno), materialno pravo med strankama (pogodba o zaposlitvi, zakon, kolektivna pogodba) pa nato določi, s katerim dnem delavcu pogodba preneha (kdaj je konec odpovednega roka). Toženka je tožnici odpovedala pogodbo krivdno, v pogodbi o zaposlitvi pa je bil določen rok 30 dni, te določbe, dogovorjene med strankama, pa ni mogoče obiti. Tožnica je ostala v delovnem razmerju tudi po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, vendar brez kakšne podlage ali listine (pogodbe). Dejansko je šlo za napako tožene stranke, ampak ta napaka ima določen pomen za tožnico, ki je v delovnem razmerju ostala po poteku pogodbe o zaposlitvi, ki je prenehala po poteku 30 dni. Tožeča stranka opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 528/2008 z dne 20. 4. 2010, ko je sodišče ugodilo zahtevku delavca, ki je ostal na delu pet dni po prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pa tudi ni bil odjavljen še iz delovnega razmerja, čeprav je pogodba prej prenehala. Meni, da sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 313/2007, na katero se sklicuje tožena stranka in ki govori o tem, da odpoved ni nezakonita, če gre za daljši odpovedni rok, ni mogoče uporabiti za predmetno zadevo, sicer pa tudi to stališče ni pravilno. Po stališču Vrhovnega sodišča RS določitev daljšega roka ni v nasprotju z zakonom in ni v škodo delavca, vendar ne za primer, če materialno pravo med strankama pogodbenega razmerja določa drugače. V predmetni zadevi je bilo s pogodbo o zaposlitvi sklenjeno, da v primeru prenehanja delovnega razmerja veljajo zakonski odpovedni roki. Stranki pogodbe bi lahko določili daljši rok, vendar sta rok omejili na zakonski rok in enostransko podaljšanje ni možno. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo in ni upoštevalo pravila o dokaznem bremenu, zato sodbe v celoti ni mogoče preizkusiti, kar je bolj posledica zmotne uporabe materialnega prava kot pa kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere pavšalno opozarja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče v celoti povzema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe, k posameznim pritožbenim navedbam pa daje naslednja pojasnila:

Delovno razmerje je bilo med strankama sklenjeno na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 2. 2012 za nedoločen čas za delovno mesto prodajalke. Pogodba o zaposlitvi z dne 21. 2. 2012 je v 10. členu, ki ureja prenehanje delovnega razmerja, določala, da veljajo zakonski odpovedni roki (B1). Tožena stranka je tožeči stranki redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov po 3. alinei prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), pri čemer je določila 45 dnevni odpovedni rok in jo po poteku tega roka dne 2. 2. 2013 tudi objavila iz obveznega zavarovanja.

V skladu z drugim odstavkom 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če je odpovedni razlog resen in utemeljen ter onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. V četrtem odstavku 92. člena ZDR je določen minimalni odpovedni rok 30 dni, če odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec zaradi krivdnih razlogov na strani delavca. Tožeči stranki je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena dne 19. 12. 2012, določen ji je bil 45 dnevni odpovedni rok in delovno razmerje ji je bilo zaključeno z dne 2. 2. 2013.

V tretjem odstavku 8. člena ZDR je določeno, da se lahko v primeru, če pri posameznem delodajalcu ni organiziranega sindikata, splošnim aktom delodajalca določijo pravice, ki se v skladu s tem zakonom lahko urejajo v kolektivnih pogodbah, če so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon oziroma kolektivna pogodba, ki zavezuje delodajalca. V obravnavani zadevi res ni izkazano, da bi tožena stranka bodisi v kolektivni pogodbi bodisi v splošnem aktu določila daljše odpovedne roke od minimalnih, kot so za delodajalca predpisani v 92. členu ZDR. Vendar na zakonitost odpovedi ne vpliva dejstvo, da je tožena stranka tožeči stranki v odpovedi iz krivdnih razlogov določila daljši odpovedni rok od 30 dni. Za razliko od izredne odpovedi delodajalca, kjer je pogoj za takšno odpoved izrecno določeno, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR), zakon v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi krivdnega razloga določa odpovedni rok. Iz 91. člena ZDR izhaja, da morata stranki pri določitvi odpovednega roka upoštevati minimalni čas trajanja odpovednega roka, ki je določen s tem zakonom (izjeme so manjši delodajalci), po četrtem odstavku 92. člena ZDR pa je v primeru odpovedi delodajalca zaradi krivdnih razlogov na strani delavca določen le minimalni odpovedni rok 30 dni. Določitev daljšega roka zato ni v nasprotju z zakonom in ni v škodo delavca kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje in se pri tem utemeljeno sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 313/2007 z dne 15. 12. 2008.

V obravnavanem primeru tako ni mogoče uporabiti domneve o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas (54. člen ZDR), ker je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas. Tako tudi ni mogoče uporabiti določbe drugega odstavka 10. člena in 16. člena ZDR, ker med strankama od 19. 1. 2013, do 2. 2. 2013 ni bilo spora o obstoju delovnega razmerja in elementih delovnega razmerja, kot zmotno razloguje pritožba. Zaradi navedenega je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da s tem, ko je tožena stranka tožnici določila daljši odpovedni rok od zakonsko določenega minimalnega odpovednega roka in jo pustila nadaljevati z delom do poteka daljšega odpovednega roka iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, niso bili podani elementi, ki jih zakon predpisuje za domnevo sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Ker odgovor na pritožbo tožene stranke ni doprinesel k rešitvi zadeve, tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

27.11.2013

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 313/2007
• Sodba VIII Ips 33/2010
• VDSS sodba Pdp 1353/2008