<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sklep VIII Ips 10/2013
ECLI:SI:VSRS:2013:VIII.IPS.10.2013

pomembnejša odločba

Evidenčna številka:VS3005912
Datum odločbe:16.09.2013
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Pdp 349/2012
Senat:dr. Aleksej Cvetko (preds.), mag. Marijan Debelak (poroč.), dr. Mateja Končina Peternel, Marjana Lubinič, mag. Ivan Robnik
Področje:DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:sporna pogodbena določila - pogodbena volja strank - razlaga pogodbe - svoboda urejanja obligacijskih razmerij - pogodba o zaposlitvi - osnovna plača - vodilni delavec - pravica do dodatka za delovno dobo - dopuščena revizija

Jedro

Upoštevajoč določbe 30. in 129. člena ZDR se stranki pogodbe o zaposlitvi ne moreta veljavno dogovoriti, da delavcu pravica do dodatka za delovno dobo, določenega v kolektivni pogodbi ne pripada ali pa, da mu ta pripada v nižjem znesku, kot je določeno v kolektivni pogodbi. Po presoji revizijskega sodišča pa ni ovir za to, da se delavec in delodajalec ne bi mogla dogovoriti na primer, da se dodatek za delovno dobo ne izkazuje ločeno na plačilni listi, temveč se v pogodbi o zaposlitvi določi višja plača, ki poleg pripadajoče osnovne plače vsebuje tudi dodatek za delovno dobo; vse ob predpostavki, da je delavcu zagotovljen minimum pravic, ki so določene v delovnopravni zakonodaji in kolektivnih pogodbah.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je med drugim toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova dodatka za delovno dobo za čas od aprila 2006 do aprila 2010 izplača 6.889,27 EUR neto in na navedeni znesek obračuna ter plača vse prispevke in davke ter akontacijo dohodnine v skladu z veljavno zakonodajo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamičnega mesečnega neto zneska do plačila, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova v znesku 315,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je zavrnilo. Ugotovilo je, da je bil tožnik pri tožni stranki zaposlen kot vodilni delavec (direktor sektorja za marketing in razvoj), pri čemer ni šlo za delovno mesto v smislu določb 72. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR). V njegovi pogodbi o zaposlitvi je bila določena plača v višini 900.000 SIT mesečno kot osnovna bruto plača, posebej pa je bilo določeno tudi, da se mu dodatek za delovno dobo ne obračuna. Po presoji sodišča prve stopnje iz pogodbe izhaja, da se dodatek ne obračuna in ne, da se ne obračuna posebej, zato le-to tudi ni sledilo izpovedbi priče P. D., ki je pojasnila, da je dodatek že zajet v osnovno plačo s sklicevanjem na višino plače ter na bonitete po pogodbi o zaposlitvi. Če je celotno plačilo na plačilnih listah opredeljeno samo kot osnovna plača, kakor je to na plačilnih listah prikazovala tožena stranka, po prepričanju sodišča prve stopnje tudi ni mogoče preveriti, kolikšen del plače predstavlja osnovna plača in kolikšen del dodatek za delovno dobo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in med drugim potrdilo tudi odločitev glede dodatka za delovno dobo. Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter poudarilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožniku dodatek za delovno dobo izplačevala. Višina osnovne plače se v skladu s 127. členom ZDR določi glede na zahtevnost dela, za katerega delavec sklene pogodbo o zaposlitvi, pri čemer dejstvo, da je bila tožnikova osnovna plača višja, ne utemeljuje zaključka, da je vanjo vštet tudi dodatek za delovno dobo. Še vedno gre zgolj za osnovno plačo, v kateri dodatek za delovno dobo ne more biti zajet.

3. Na predlog tožene stranke je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 78/2012 z dne 21. 11. 2012 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je dodatek za delovno dobo lahko vključen v osnovno plačo, ki je zaradi tega bistveno višja od osnovne plače, določene v kolektivni pogodbi.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ZDR v 127. členu zagotavlja le, da delavec ne prejme nižje osnovne plače od tiste, ki je za njegovo delo predvidena v veljavni kolektivni pogodbi. Ne preprečuje pa ta določba, da je osnovna plača višja, če je to zvišanje posledica dejstva, da je v osnovno plačo vključen tudi dodatek za delovno dobo. ZDR tudi ne določa, da mora biti dodatek za delovno dobo obvezno prikazan ločeno od osnovne plače in da ne sme biti zajet v njej. V skladu s tem je zmotno stališče sodišč druge in prve stopnje, da dogovor o vključitvi dodatka za delovno dobo v pogodbeno določeno osnovno plačo ni dopusten ter da je zato pogodbo, ki govori o neobračunu dodatka, mogoče razlagati le tako, kot da izključuje njegov plačilo. Opozarja na neenotno sodno prakso pritožbenega sodišča in se sklicuje na zadevo Pdp 1355/2010, v kateri je pritožbeno sodišče odločilo drugače, in sicer v skladu s stališčem, za katerega se zavzema tožena stranka. V prid taki razlagi določb ZDR v zvezi z dodatkom za delovno dobo govorijo tudi pravila obligacijskega prava glede razlage pogodb.

5. Tožnik v odgovoru na revizijo prereka revizije navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija je v obsegu, v katerem je bila dopuščena s sklepom VIII DoR 78/2012 z dne 21. 11. 2012, dovoljena in utemeljena.

7. Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. V predmetni zadevi revizijske navedbe glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka presegajo tako začrtane meje revizijskega preizkusa. Revizijsko sodišče se s temi navedbami ni ukvarjalo in njihove vsebine tudi ne povzema.

8. Na podlagi določb 129. člena ZDR delavcu pripada dodatek za delovno dobo, pri čemer se njegova višina določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti. Pravica do dodatka za delovno dobo je torej zakonska pravica delavca, glede katere velja določba 30. člena ZDR, ki določa neveljavnost določil pogodbe o zaposlitvi, če so ta v nasprotju s splošnimi določbami o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, določenimi z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom delodajalca. V takem primeru se namesto določbe pogodbe o zaposlitvi neposredno uporabi določba zakona, kolektivne pogodbe oziroma splošnega akta delodajalca.

9. Upoštevaje določbe 30. in 129. člena ZDR se stranki pogodbe o zaposlitvi ne moreta veljavno dogovoriti na primer, da delavcu pravica do dodatka za delovno dobo sploh ne pripada ali pa, da mu ta pripada v nižji višini, kot je določeno v kolektivni pogodbi. Vendar pa to ne pomeni, da med strankama pogodbe o zaposlitvi, še zlasti ko gre za vodilne delavce, v zvezi s tem sploh ni možen noben dogovor. Po presoji revizijskega sodišča ni ovir za to, da se delavec in delodajalec ne bi mogla dogovoriti na primer, da se dodatek za delovno dobo ne izkazuje posebej na plačilni listi, temveč se v pogodbi o zaposlitvi določi višja plača, ki pa poleg pripadajoče osnovne plače vsebuje tudi dodatek za delovno dobo. Seveda ob predpostavki, da je delavcu zagotovljen minimum pravic, ki so določene v delovnopravni zakonodaji in kolektivnih pogodbah. V takšnem primeru namreč ne gre za odpoved z zakonom določeni pravici (konkretno pravici do dodatka za delovno dobo), temveč zgolj za drugačno obliko realizacije te pravice.

10. V tretjem odstavku 8. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 3. 2006 je bilo določeno, da se tožniku kot vodilnemu delavcu dodatek za delovno dobo ne obračuna. Tožena stranka je ves čas postopka zatrjevala, da mu v skladu z določili pogodbe o zaposlitvi dodatka za delovno dobo ni obračunavala, ker je bil le-ta zajet že v osnovni bruto plači. Zaradi tega je bila po trditvah tožene stranke osnovna plača tožnika bistveno (skoraj trikrat) višja od osnovne plače, ki bi mu šla sicer po veljavni kolektivni pogodbi.

11. Po presoji revizijskega sodišča je mogoče citirano določilo pogodbe o zaposlitvi glede na kontekst, in sicer da je šlo za vodilnega delavca, ki je imel določeno bistveno višjo osnovno bruto plačo, objektivno razlagati tudi tako, kot trdi tožena stranka, in je zato treba šteti, da je vsebina pogodbe o zaposlitvi glede obravnavanega vprašanja sporna. V takem primeru je treba upoštevaje določbo prvega odstavka 11. člena ZDR uporabiti pravilo iz drugega odstavka 82. člena OZ. Ta določa, da se pri razlagi ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in pogodbeno določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v OZ. Tega pa nižji sodišči v obravnavani zadevi nista storili, ker sta izhajali iz zmotnega materialnopravnega izhodišča, da razlaga obravnavanih določil pogodbe o zaposlitvi, za katero se zavzema tožena stranka, ni možna oziroma da tak dogovor med strankama pogodbe o zaposlitvi ne more biti veljaven.

12. Sodišči sta tako zaradi zmotne uporabe materialnega prava (neuporaba določb o razlagi pogodbe) nepopolno ugotovili dejansko stanje, in sicer nista ugotavljali prave volje pravdnih strank glede (ne)vključenosti dodatka za delovno dobo v osnovno bruto plačo. Revizijsko sodišče je zato sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče v skladu z gornjimi izhodišči ugotoviti pravo voljo strank in ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo dodatka za delovno dobo. V ta namen bo moralo ugotoviti oziroma oceniti vsa odločilna dejstva in po potrebi tudi dopolniti dokazni postopek.

13. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2002) - ZDR - člen 11, 11/1, 30, 127, 129
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 82, 82/2
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 380, 380/2
Datum zadnje spremembe:
28.06.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU5MjUw