<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba in sklep Pdp 677/2013
ECLI:SI:VDSS:2013:PDP.677.2013

Evidenčna številka:VDS0011194
Datum odločbe:07.11.2013
Senat:Borut Vukovič (preds.), Silva Donko (poroč.), Valerija Nahtigal Čurman
Področje:DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
Institut:premestitev - javni uslužbenci - dodatek za dvojezičnost

Jedro

Tožena stranka je s spremenjeno sistemizacijo delovnih mest, pri čemer je zaradi zmotno določenega dodatka za dvojezičnost pri delovnem mestu “policijski svetnik” to delovno mesto ukinila in na novo sistemizirala delovno mesto “policijski svetnik” brez dodatka za dvojezičnost, glede na to, da na območju, kjer dela tožnik, ne živita ne italijanska ne madžarska narodna skupnost, dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev v skladu z določbo 149. člena ZJU in s tem zakonit razlog za premestitev tožnika.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno razveljavi v I. in II. točki izreka v delu, s katerim je bil zavrnjen zahtevek tožeče stranke za premestitev na delovno mesto vodje Sektorja za A. v nazivu policijski svetnik in zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja, tudi obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje na podlagi sklepov Policije z dne 25. 2. 2008, 17. 11. 2008 in 17. 6. 2009 ter mu obračunati razliko v plači od 19. 7. 2010 do 28. 11. 2010, in sicer med plačo, do katere je upravičen na podlagi veljavno sklenjene pogodbe o zaposlitvi in pa dejansko obračunane plače, nato pa mu po odvodu davka in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. dne v mesecu za pretekli mesec ter se tožba v tem delu zavrže.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenen delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se sklep RS, Ministrstva za notranje zadeve, Policije, št. ... z dne 15. 11. 2010 ter sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, št. ... z dne 26. 1. 2010 (pravilno z dne 26. 11. 2010) kot nezakonita odpravita, tožnika pa se premesti nazaj na delovno mesto vodje Sektorja za A. v nazivu policijski svetnik in da mu je tožena stranka dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja, tudi obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje na podlagi sklepov Policije z dne 25. 2. 2008, 17. 11. 2008 in 17. 6. 2009 ter obračunati razliko v plači od 19. 7. 2010 do vrnitve nazaj na delovno mesto vodje sektorja policijski svetnik v B. v Sektorju za A., in sicer med plačo, do katere je tožnik upravičen na podlagi veljavno sklenjene pogodbe o zaposlitvi in pa dejansko obračunane plače, nato pa mu po plačilu davka in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. dne v mesecu za pretekli mesec. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 761,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku roka dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, da se sporna zadeva in zadeva, ki se vodi pod opr. št. I Pd 1231/2010, ne združita, saj meni, da sta oba spora neogibno povezana. V sporu pod opr. št. I Pd 1231/2010 izpodbija prvo premestitev z dne 19. 7. 2010. Glede na to, da v tem sporu izpodbija drugo premestitev z dne 29. 11. 2010 iz delovnega mesta policijskega svetnika v Policijski upravi C. na delovno mesto policijskega svetnika v Policijski upravi C., premestitev na delovno mesto policijski svetnik v Policijski upravi C. pa je nezakonita, je povezava med obema sporoma ne zgolj življenjska, ampak tudi pravna in predstavlja vsaj predhodno pravno vprašanje. Nadalje poudarja, da se je sodna praksa že postavila na stališče, da ima predstojnik organa možnost premestitve javnega uslužbenca, tudi če se ta ne strinja s premestitvijo, in sicer iz razloga, da se zagotovi učinkovitejše in smotrneje delo organa, vendar pa mora učinkovitost in smotrnost dela organa, ki nastane s premestitvijo, obstajati. Brez utemeljene ocene o večji učinkovitosti in smotrnejšem delu organa, ki bi jo Komisija za pritožbe lahko preverila (ne pa ustvarila), pa odločitev predstojnika organa ni zakonita. Šele Komisija za pritožbe je s sklepom z dne 26. 1. 2010 obrazložila, da naj bi bila razlika med obema delovnima mestoma le v dodatku iz naslova dvojezičnosti, saj na območju PU C. ne živita ne italijanska ne madžarska narodna skupnost. Iz sklepa Komisije pa ne izhaja, v čem je smotrnost in učinkovitost premestitve. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka, saj tožniku ni bila dana možnost obravnavanja s tem, ko ga sodišče ni zaslišalo. S tem mu je onemogočilo pravico do izjave. Bistveno pa je kršilo določbe postopka tudi s tem, ko ni naložilo toženi stranki, da predloži pokojninski načrt, ni vpogledalo v spis opr. št. I Pd 1231/2010, ni vpogledalo v tožnikovo personalno mapo, toženi strani ni naložilo predložitve plačilnih list od junija 2010 dalje ter ni postavilo izvedenca finančno računovodske stroke, ki bi ugotovil tudi prikrajšanje pri plači zaradi nezakonite premestitve. Zavrnitve navedenih dokazov sodišče prve stopnje ni obrazložilo. S tem je podana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja tožnik v pritožbi in skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni upoštevalo, da gre v delu odločitve za litispendenco.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ni nerazumljiva, ni v nasprotju sama s seboj in jo je mogoče preizkusiti. Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek o kršitvi pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Okoliščina, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo tožnika kot stranke, ne predstavlja absolutne bistvene kršitve pravil postopka. Tožnik se je v pripravljalni vlogi z dne 11. 3. 2013 izjavil o navedbah tožene stranke v odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah, za zastopanje na naroku, na katerem je sodišče izvedlo dokazni postopek z listinskimi dokazi, pa je pooblastil odvetniško družbo. Zaslišanje tožnika kot pravdne stranke po 257. členu ZPP je namreč treba ločiti od obojestranskega zaslišanja (prim. 5. člen ZPP), ki je sestavni del pravice do izjavljanja v postopku (22. člen Ustave Republike Slovenije). Zaslišanje strank je le dokazno sredstvo in ni povezano s pravico stranke, da se izjavi o pravnih in dejanskih vidikih spora, da predlaga dokaze in da se izjavi o navedbah nasprotne stranke. Načelo kontradiktornosti zato z odločitvijo sodišča, da ne izvede dokaza z zaslišanjem pravdnih strank, ne more biti kršeno (prim. sodba VR RS opr. št. II Ips 93/2009 z dne 26. 8. 2010, sodba VR RS opr. št. VIII Ips 143/2013 z dne 15. 10. 2013). Prav tako je sodišče prve stopnje v postopku izvedlo vse dokaze, ki so bili predlagani za ugotovitev pravnoodločilnih dejstev, izvedbo ostalih predlaganih dokazov pa je utemeljeno zavrnilo. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo, kot to izhaja iz določbe 285. člena ZPP. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Zavrnitev dokaznih predlogov tožnika, kar je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo, je v obravnavani zadevi tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilna, saj tudi po presoji pritožbenega sodišča izvedba dodatnih dokazov ne bi v ničemer pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja glede odločilnih dejstev. Dejansko stanje je bilo že z izvedenimi listinskimi dokazi v zadostni meri razjasnjeno za odločitev v zadevi.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev pravil pravdnega postopka, ker ni odločilo o združitvi tega spora z zadevo, ki jo naslovno sodišče vodi pod opr. št. I Pd 1231/2010, kjer tožnik zahteva presojo zakonitosti predhodne premestitve, ki je predmet tega spora. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je odločitev o združitvi zadev stvar procesnopravnega vodstva sodišča prve stopnje. Kadar teče pred istim sodiščem več pravd med istimi osebami ali več pravd, v katerih je ista oseba nasprotnik raznih tožnikov ali raznih tožencev, se lahko vse te pravde s sklepom senata združijo za skupno obravnavanje, če se s tem pospeši obravnavanje ali zmanjšajo stroški (300. člen ZPP). Sodišče prve stopnje ima torej diskrecijo, da odloči o združitvi večih zadev, kadar meni, da obstajajo zato razlogi po citirani določbi ZPP, ni pa tega dolžno storiti. Sodišče prve stopnje je odločitev o nezdružitvi pravde pod opr. št. I Pd 1231/2010, kjer je predmet presoje zakonitost tožnikove premestitve z dne 19. 7. 2010 s predmetno zadevo, kjer je predmet presoje zakonitost tožnikove premestitve z dne 29. 11. 2010 argumentirano pojasnilo, takšno razlago pa sprejema tudi pritožbeno sodišče.

Presoja zakonitosti premestitve tožnika z dne 19. 7. 2010, ki je predmet spora pod opr. št. I Pd 1231/2011, tudi ne predstavlja predhodnega pravnega vprašanja, od katerega bi bila odvisna odločitev v tem sporu, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba. Za predhodno pravno vprašanje gre po določbi 13. člena ZPP le takrat, kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ.

Tožnik v tem sporu uveljavlja nezakonitost sklepa o premestitvi z dne 15. 11. 2010 v zvezi z drugostopenjskim sklepom z dne 26. 11. 2010. Hkrati pa uveljavlja premestitev nazaj na delovno mesto “vodje Sektorja za A.” v nazivu policijski svetnik, ki ga je tožnik zasedal pred sporno premestitvijo, katere zakonitost tožnik izpodbija v sporu, ki se vodi pod opr. št. I Pd 1231/2011. Tožnik v predmetnem sporu uveljavlja še priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, z obveznim dodatnim pokojninskim zavarovanjem na podlagi sklepov Policije z dne 25. 2. 2008, 17. 11. 2008 in 17. 6. 2009 in obračun razlike v plači od 19. 7. 2010 do vrnitve nazaj na delovno mesto “vodje Sektorja za A.” v nazivu policijski svetnik.

Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožena stranka dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev tožnika na delovno mesto “policijski svetnik”, pri katerem ni predviden dodatek za dvojezičnost. Nadalje je ugotovilo, da tožnik v okviru tega spora neutemeljeno uveljavlja premestitev nazaj na delovno mesto, ki ga je predhodno zasedal na državni ravni. Zahtevek glede obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja se nanaša na nerelevantno obdobje pred sporno premestitvijo, tudi sicer pa je tožena stranka obračunala in vplačala premijo v skladu s pokojninskim načrtom, ki določa prispevno stopnjo. Položajni dodatek za delovno mesto “policijski svetnik” ni predvideno, morebitni dodatki v zvezi z delovnim mestom “vodja Sektorja za A.” pa niso relevantni za ta spor.

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje o zakonitosti tožnikove premestitve s sklepom z dne 15. 11. 2010 v zvezi s sklepom z dne 26. 11. 2010 in posledično z odločitvijo o zavrnitvi zahtevka v delu, ki se nanaša na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, z obveznim dodatnim pokojninskim zavarovanjem na podlagi, Sklepov policije z dne 25. 2. 2008, 17. 11. 2008 in z dne 17. 6. 2009 ter na obračun razlike v plači od 29. 11. 2010 (od učinkovanja sporne premestitve) do vrnitve nazaj na delovno mesto vodje Sektorja za A.. Sodišče prve stopnje je v tem delu ugotovilo vsa pravnorelevantna dejstva za odločitev in posledično pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se tako strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih zato ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navajanji pa še dodaja:

Po določbi 1. odstavka 147. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/02, s spremembami) se javni uslužbenec v okviru istega delodajalca premesti na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb (brez soglasja) ali s soglasjem oziroma na lastno željo. Po določbi 2. odstavka 147. člena ZJU je premestitev mogoča na ustrezno delovno mesto, za katero javni uslužbenec izpolnjuje predpisane pogoje in ga je sposoben opravljati. Javni uslužbenec se v skladu z določbo 1. odstavka 149. člena ZJU zaradi delovnih potreb premesti na prosto uradniško delovno mesto oziroma strokovno tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če so podani poslovni razlogi; če je ugotovljeno, da je javni uslužbenec nesposoben za svoje delovno mesto; če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa; če se trajno spremeni obseg dela ali racionalizirajo delovni postopki in javni uslužbenec nima več polne obremenitve in v drugih primerih, ki jih določa zakon.

Na podlagi določb 17. člena ZJU se za delovna mesta javnih uslužbencev, ki morajo na podlagi zakona kot uradni jezik uporabljati jezik narodne skupnosti, kot pogoj določi tudi znanje tega jezika. Na podlagi 6. točke 6. člena ZJU se pogoji in naloge na posameznih delovnih mestih opredelijo v aktu o sistematizaciji. V 28. členu Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/02 in nadaljnji) je določeno, da pripada dodatek za dvojezičnost javnim uslužbencem, ki delajo na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, kjer je italijanski ali madžarski jezik tudi uradni jezik, če je znanje jezika narodne skupnosti pogoj za opravljanje dela.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pred sporno premestitvijo zaposlen v okviru PU na delovnem mestu “policijski svetnik”, kjer je bil za navedeno delovno mesto predviden dodatek za dvojezičnost. Ker je tožena stranka ugotovila, da je bil za navedeno delovno mesto napačno predviden dodatek za dvojezičnost, glede na to, da na območju PU C. ne živita ne italijanska ne madžarska narodnostna manjšina, je s spremembo sistematizacije navedeno delovno mesto s predvidenim dodatkom za dvojezičnost ukinila in na novo sistematizirala delovno mesto “policijski svetnik” brez predvidenega dodatka za dvojezičnost. S sklepom o premestitvi z dne 15. 11. 2010 je tožena stranka na novo sistematizirano delovno mesto “policijski svetnik” z dnem 29. 11. 2010 premestila tožnika. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja tudi, da je bila edina razlika med ukinjenim delovnim mestom “policijski svetnik”, ki ga je predhodno zasedal tožnik in novo sistematiziranim delovnim mestom “policijski svetnik”, na katerega je bil tožnik premeščen, v predvidenem dodatku za dvojezičnost.

Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je bila premestitev tožnika opravljena zakonito. Tožena stranka je s spremenjeno sistematizacijo delovnih mest, pri čemer je zaradi zmotno določenega dodatka za dvojezičnost pri delovnem mestu “policijski svetnik” to delovno mesto ukinila in na novo sistematizirala delovno mesto “policijski svetnik” brez dodatka za dvojezičnost, glede na to, da na PU C. ne živita ne italijanska ne madžarska narodna skupnost, dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev v skladu z določbo 149. člena ZJU in s tem zakonit razlog za premestitev tožnika. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da razlog za premestitev ni obstajal. Razlog za tožnikovo premestitev je ravno v spremenjeni sistematizaciji dela, do katere je prišlo zaradi napačne določitve dodatka za dvojezičnost pri delovnem mestu “policijski svetnik”. Neutemeljeno pritožba navaja, da je sklep o premestitvi z dne 15. 11. 2010 nezakonit že iz razloga, ker v sklepu ni podrobneje obrazložen razlog premestitve, ki je v večji učinkovitosti in smotrnosti dela organa. Tožena stranka je namreč razlog smotrnosti in večje učinkovitosti dokazovala in tudi dokazala v sodnem postopku.

Nepravilna pa je odločitev sodišča prve stopnje v delu, kjer je zavrnilo tožnikov zahtevek za premestitev nazaj na delovno mesto “vodje Sektorja za A.” in zahtevek za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, z obveznim dodatnim pokojninskim zavarovanjem na podlagi Sklepov policije z dne 25. 2. 2008, 17. 11. 2008 in z dne 17. 6. 2009 ter na obračun razlike v plači od 17. 7. 2010 dalje do 28. 11. 2010. Tako postavljeni zahtevek se nanaša na obdobje pred premestitvijo, ki je predmet tega spora, in sicer se nanaša na premestitev tožnika z dnem 17. 7. 2010 z delovnega mesta “vodja Sektorja za A.” na delovno mesto v PU C. “policijski svetnik”, katere zakonitost tožnik izpodbija v sporu pod opr. št. I Pd 1231/2010. Pritožbeno sodišče je vpogledalo v spis, ki se vodi pod opr. št. I Pd 1231/2010 (C3, C4) in ugotavlja, da gre v tem delu za litispendenco in tako ne moreta teči dva spora za isto sporno obdobje glede na to, da gre za razporeditev tožnika na delovno mesto in posledično iz tega izhajajoče pravice. Glede na navedeno bi zato moralo sodišče prve stopnje tožbo v tem delu pravilno zavreči. Dokler pravda teče, se ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami; če se taka pravda začne, sodišče zavrže tožbo (3. odstavek 189. člena ZPP).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 354. člena ZPP pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo v I. in II. točki izreka v delu, kjer tožnik zahteva premestitev na delovno mesto vodje Sektorja za A. v nazivu policijski svetnik in v delu, kjer zahteva, da ji je tožena stranka dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja, tudi obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje na podlagi sklepov Policije z dne 25. 2. 2008, 17. 11. 2008 in 17. 6. 2009 ter ji obračunati razliko v plači od 19. 7. 2010 do 28. 11. 2010, in sicer med plačo, do katere je upravičena na podlagi veljavno sklenjene pogodbe o zaposlitvi in pa dejansko obračunane plače, nato pa ji po odvedbi davka in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. dne v mesecu za pretekli mesec, in v tem delu tožbo zavrglo. V preostalem pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker je s pritožbo uspel le v neznatnem delu (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).


Zveza:

ZJU člen 6, 17, 147, 147/1, 147/2. ZSPJS člen 28.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
02.12.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDYwMTY5