<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 1058/2013
ECLI:SI:VDSS:2014:PDP.1058.2013

Evidenčna številka:VDS0012040
Datum odločbe:23.04.2014
Senat:Borut Vukovič (preds.), Sonja Pucko Furman (poroč.), Tatjana Prebil
Področje:DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
Institut:premestitev - javni uslužbenci - obrazložitev sklepa - dokazno breme - policist

Jedro

V primeru, ko iz sklepa o premestitvi ne izhajajo razlogi in cilji, ki jih je delodajalec zasledoval pri izdaji sklepa, mora tožena stranka v sodnem postopku dokazati, da bo s premestitvijo doseženo učinkovitejše in smotrnejše delo organa. Tožena stranka v odgovoru na tožbo ni konkretizirala razlogov za premestitev tožnika (policista) v skladu z ZJU, prav tako ni predlagala izvedbe dokazov z zaslišanjem predstojnika, ki bi lahko pojasnil svojo oceno, da je s premestitvijo tožnika mogoče doseči učinkovitejše in smotrnejše delo organa ter razloge, ki so ga do te ocene privedli. V tovrstnih sporih je ključnega pomena prav izpoved predstojnika, ki mora sodišče prepričati v objektivne in s tem preverljive razloge za premestitev delavca. Ker toženi stranki ni uspelo dokazati, da je tožnika zakonito premestila, sta izpodbijana sklepa o premestitvi tožnika nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot nezakonito razveljavilo sklep Ministrstva za notranje zadeve, Policija z dne 24. 11. 2010 ter sklep Vlade RS, Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 12. 1. 2011 (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.183,71 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, vse s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da sta prvostopenjski in drugostopenjski sklep o premestitvi tožnika formalno pravno tako pomanjkljiva, da se ju ne da preizkusiti, zato sploh ni raziskovalo ostalih okoliščin ter je sklepa razveljavilo kot nezakonita že iz razlogov neobstoja ustrezne vsebinske obrazložitve. Ker tožena stranka vsebinsko ni obrazložila sklepov o premestitvi, se tožnik pri delodajalcu po mnenju sodišča prve stopnje zoper očitke ni mogel učinkovito braniti. Izpodbijana sodba ni pravilna in zakonita. V obrazložitvi sklepa o premestitvi z dne 24. 11. 2010 je v konkretnem primeru nedvomno naveden razlog premestitve in sicer so to delovne potrebe organa oziroma ocena predstojnika o zagotovitvi učinkovitejšega in smotrnejšega dela organa, ki je eden od taksativno naštetih razlogov za premestitev javnih uslužbencev zaradi delovnih potreb iz prvega odstavka 149. člena ZJU (3. točka). V sklepih res niso posebej obrazloženi konkretni razlogi, ki so toženo stranko oziroma predstojnika vodili k odločitvi, da tožnika zaradi delovnih potreb premesti na drugo delovno mesto, a zaradi tega sklepa skladno s sodno prakso nista nezakonita, kot to navaja sodišče prve stopnje. Pritožbe javnega uslužbenca zoper prvostopenjski sklep ni mogoče razumeti v smislu izvrševanja pravice do obrambe, kot utegne izhajati iz tožnikovih navedb oziroma obrazložitve izpodbijane sodbe, ko opozarja, da je bila pravica do pritožbe oziroma učinkovitega pravnega sredstva, ki jo je imel tožnik na podlagi tretjega odstavka 24. člena ZJU zgolj navidezna. Judikati Vrhovnega sodišča RS, ki so opozarjali na kršeno pravico do obrambe zaradi neobrazloženosti sklepa se namreč niso nanašali na premestitve, pač pa na prenehanje delovnega razmerja. V sporih iz naslova premestitve takšen zaključek glede kršenja pravice do obrambe ne pride v poštev. ZJU sicer predpisuje dvostopenjsko odločanje kot procesno predpostavko pred sodnim varstvom. Namen tega je predvsem v tem, da delodajalec preveri pravilnost prvotne odločitve oziroma ne toliko v tem, da se delavcu že v predsodnem postopku zagotovi neko posebno pravno varstvo. Iz dosedanje sodne prakse izhaja, da če tudi v samem sklepu o premestitvi niso navedeni cilji, ki jih je delodajalec zasledoval pri izdaji sklepa, mora razloge, ki so privedli do ocene, da je s premestitvijo javnega uslužbenca mogoče doseči učinkovitejše in smotrnejše delo organa, dokazati v sodnem sporu. Po določbah ZJU ima namreč predstojnik organa pravico, da delavca glede na potrebe organa premešča z enega na drugo delovno mesto. Ta pravica ni neomejena. Upoštevati mora pogoje, ki jih določa zakon in v primeru sporov o zakonitosti premestitve dokazati, da je bila premestitev res potrebna zaradi zagotovitve učinkovitosti in smotrnosti dela organa. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje, ki temelji na ugotovitvi nezakonitosti sklepa o premestitvi zaradi domnevne neobrazloženosti, je v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) v prvem odstavku 147. člena določa, da se javni uslužbenec v okviru istega delodajalca premesti na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb (brez soglasja) ali s soglasjem oziroma na lastno željo. Zaradi delovnih potreb se po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU javni uslužbenec premesti na prosto uradniško delovno mesto oziroma strokovno tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Postopek premestitve zaradi delovnih potreb je skladno s 1. odstavkom 150. člena ZJU opravi s sklepom o premestitvi, če javni uslužbenec s premestitvijo ne soglaša. Predstojnik organa ima sicer pravico, da delavce, glede na potrebe organa premešča iz enega na drugo delovno mesto, vendar ta pravica ni neomejena. Spoštovati je potrebno pogoje, ki jih določa zakon in v primeru spora dokazati, da je bila premestitev res potrebna zaradi zagotovitve učinkovitosti in smotrnosti dela organa. Če naj bo premestitev zakonita, je potrebno ob izdaji sklepa vedeti, kakšne cilje se s premestitvijo zasleduje. V obrazložitvi sklepa z dne 24. 11. 2010 je tožena stranka zgolj povzela zakonsko besedilo (3. točko 1. odstavka 149. člena ZJU),“da zaradi potreb se javni uslužbenec premesti na prosto uradniško delovno mesto oziroma strokovno tehnični delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa“. Predstojnik v izpodbijanem sklepu ni obrazložil razlogov, ki so ga vodili k odločitvi, da tožnika v skladu s 3. točko 1. odstavka 149. člena zaradi delovnih potreb, premesti na drugo delovno mesto.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta sklepa tožene stranke z dne 24. 11. 2010 in 12. 1. 2011 neobrazložena in ju kot takšne ne more preizkusiti. Postavilo se je na stališče, da mora biti sklep o premestitvi obrazložen in da sklepov ni mogoče preizkusiti, ker ni navedenih razlogov in dejanske podlage, ki so privedli do odločitve o premestitvi tožnika, zato sama navedba, da gre za bolj učinkovito in smotrnejše delo organa ni dovolj. Zato je zahtevku v celoti ugodilo.

O pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca se odloča s pisnim sklepom, ki mora biti obrazložen, kot je določeno v prvem odstavku 24. člena ZJU in kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče se sicer strinja, da iz skope obrazložitve v izpodbijanem sklepu ni razvidno, da je premestitev potrebna, da se zagotovi učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa, vendar zaradi te pomanjkljivosti sklep še ni nezakonit, kar pravilno opozarja pritožba.

Vendar mora tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje dokazati, da je bila premestitev res potrebna zaradi zagotovitve učinkovitega in smotrnega dela organa. Dokazno breme, da je bila premestitev potrebna, je ob tožnikovem zatrjevanju, da premestitev ni zakonita, na strani tožene stranke. Tožena stranka v odgovoru na tožbo, kakor tudi na prvem naroku za glavno obravnavo sploh ni zatrjevala, da je v ..., oddelku ... obstajala kadrovska potreba po zaposlitvi policista, v kakšni meri in zakaj, prav tako v ta namen ni predlagala zaslišanje priče ali kakršnegakoli drugega dokaza, temveč je zgolj pavšalno navajala, da po določbah ZJU ima predstojnik organa pravico, da delavca glede na potrebe premešča iz enega na drugo delovno mesto.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z dosedaj uveljavljeno sodno prakso. V primeru, ko iz sklepa o premestitvi ne izhajajo razlogi in cilji, ki jih je delodajalec zasledoval pri izdaji sklepa, mora tožena stranka to v sodnem postopku dokazati, da bo s premestitvijo doseženo učinkovitejše in smotrnejše delo organa. Ker tožena stranka sploh ni zatrjevala, da je tožnika premestila zato, ker je na drugem mestu zaradi takšnih ali drugačnih razlogov obstajala znatna kadrovska potreba po zaposlitvi policista, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožena stranka v odgovoru na tožbo ni konkretizirala razlogov za premestitev tožnika v skladu z ZJU, prav tako ni predlagala izvedbo dokazov z zaslišanjem predstojnika, ki bi lahko pojasnil svojo oceno, da je s premestitvijo tožnika mogoče doseči učinkovitejše in smotrnejše delo organa ter razloge, ki so ga do te ocene privedli. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je v tovrstnih sporih ključnega pomena prav izpoved predstojnika, ki mora sodišče v dokaznem postopku prepričati v objektivne in s tem preverljive razloge za premestitev delavca. Glede na ugotovljeno dejstvo, da tožena stranka do prvega naroka za glavno obravnavo in tudi na samem naroku za glavno obravnavo ni podala nobenih dokaznih predlogov, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da je tožnika zakonito premestila, zato je izpodbijana sklepa o premestitvi razveljavilo kot nezakonita.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor tožnika na pritožbo pa ni doprinesel k rešitvi zadeve, zato tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.


Zveza:

ZJU člen 24, 147, 147/1, 149, 149/1, 149/1-3, 150, 150/1.
Datum zadnje spremembe:
02.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDY4OTA4