<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sklep Pdp 1097/2013
ECLI:SI:VDSS:2014:PDP.1097.2013

Evidenčna številka:VDS0011693
Datum odločbe:23.01.2014
Senat:Borut Vukovič (preds.), Tatjana Prebil (poroč.), Sonja Pucko Furman
Področje:DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
Institut:javni uslužbenci - premestitev

Jedro

Tožena stranka je tožniku izdala sklep o premestitvi zaradi zagotovitve učinkovitejšega oziroma smotrnejšega dela organa po določbi tretjega odstavka 149. člena ZJU. Iz skope obrazložitve v izpodbijanem sklepu ni razvidno, da je premestitev potrebna, da se zagotovi učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa, vendar zaradi te pomanjkljivosti sklep ni nezakonit, zato bi morala tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje dokazati, da je bila premestitev res potrebna zaradi zagotovitve učinkovitega in smotrnega dela organa. Dokazno breme, da je bila premestitev potrebna, je ob tožnikovem zatrjevanju, da premestitev ni zakonita, na strani tožene stranke. Sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava (ugotovilo je, da sklepov ni mogoče preizkusiti, ker ni navedenih razlogov in dejanske podlage, ki so privedli do odločitve o premestitvi tožnika), predlaganih dokazov ni izvedlo, zato je napačen zaključek, da je nezakonitost premestitve dokazana.

ZJU kot lex specialis ne določa, da se pri odločanju o premestitvi zaradi delovnih potreb uporabljajo postopkovne določbe ZUP, zato velja ureditev, kot jo določa ZDR. Glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi se po določbi 11. člena ZDR smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno. Za področje civilnega prava pa se praviloma uporabljajo postopkovna pravila, ki so določena v ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot nezakonito razveljavilo sklep Ministrstva za notranje zadeve, Policija z dne 24. 11. 2010 ter sklep Vlade RS, Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 26. 1. 2011 (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 911,95 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek, zavrne podrejeno da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da sta prvostopenjski in drugostopenjski sklep o premestitvi tožnika formalno pravno tako pomanjkljiva, da se ju ne da preizkusiti, zato sploh ni raziskovalo ostalih okoliščin ter je sklepa razveljavilo kot nezakonita že iz razlogov neobstoja ustrezne vsebinske obrazložitve. Ker tožena stranka vsebinsko ni obrazložila sklepov o premestitvi, se tožnik pri delodajalcu po mnenju sodišča prve stopnje zoper očitke ni mogel učinkovito braniti. Izpodbijana sodba ni pravilna in zakonita. V obrazložitvi sklepa o premestitvi z dne 24. 11. 2010 je v konkretnem primeru nedvomno naveden razlog premestitve in sicer so to delovne potrebe organa oziroma ocena predstojnika o zagotovitvi učinkovitejšega in smotrnejšega dela organa, ki je eden od taksativno naštetih razlogov za premestitev javnih uslužbencev zaradi delovnih potreb iz prvega odstavka 149. člena ZJU (3. točka). V sklepih res niso posebej obrazloženi konkretni razlogi, ki so toženo stranko oziroma predstojnika vodili k odločitvi, da tožnika zaradi delovnih potreb premesti na drugo delovno mesto, a zaradi tega sklepa skladno s sodno prakso nista nezakonita, kot to navaja sodišče prve stopnje. Pritožbe javnega uslužbenca zoper prvostopenjski sklep ni mogoče razumeti v smislu izvrševanja pravice do obrambe, kot utegne izhajati iz tožnikovih navedb oziroma obrazložitve izpodbijane sodbe, ko opozarja, da je bila pravica do pritožbe oziroma učinkovitega pravnega sredstva, ki jo je imel tožnik na podlagi tretjega odstavka 24. člena ZJU zgolj navidezna oziroma popolnoma izvotljena. Poudarja, da gre pri izpodbijani odločitvi sodišča prve stopnje za spremembo sodne prakse, glede na to, da iz dosedanje sodne prakse izhaja, da če tudi v samem sklepu o premestitvi niso navedeni cilji, ki jih je delodajalec zasledoval pri izdaji sklepa, mora razloge, ki so privedli do ocene, da je s premestitvijo javnega uslužbenca mogoče doseči učinkovitejše in smotrnejše delo organa, dokazati v sodnem postopku. Sklicuje se na sodbe VDSS, opr. št. Pdp 653/2007, Pdp 815/2010, Pdp 977/2011. Tožena stranka je obširno in utemeljeno pojasnila razloge za premestitev tožnika predvsem v pripravljalni vlogi z dne 4. 9. 2013. Judikati Vrhovnega sodišča RS, ki so opozarjali na kršeno pravico do obrambe zaradi neobrazloženosti sklepa se namreč niso nanašali na premestitve, pač pa na prenehanje delovnega razmerja. V sporih iz naslova premestitve takšen zaključek glede kršenja pravice do obrambe ne pride v poštev. ZJU sicer predpisuje dvostopenjsko odločanje kot procesno predpostavko pred sodnim varstvom. Namen tega je predvsem v tem, da delodajalec preveri pravilnost prvotne odločitve oziroma ne toliko v tem, da se delavcu že v predsodnem postopku zagotovi neko posebno pravno varstvo. Iz dosedanje sodne prakse izhaja, da če tudi v samem sklepu o premestitvi niso navedeni cilji, ki jih je delodajalec zasledoval pri izdaji sklepa, mora razloge, ki so privedli do ocene, da je s premestitvijo javnega uslužbenca mogoče doseči učinkovitejše in smotrnejše delo organa, dokazati v sodnem sporu. Po določbah ZJU ima namreč predstojnik organa pravico, da delavca glede na potrebe organa premešča z enega na drugo delovno mesto. Ta pravica ni neomejena. Upoštevati mora pogoje, ki jih določa zakon in v primeru sporov o zakonitosti premestitve dokazati, da je bila premestitev res potrebna zaradi zagotovitve učinkovitosti in smotrnosti dela organa. Zato je v tovrstnih sporih za ugotovitev zakonitosti premestitve poleg listin ključna izpoved predstojnika ter prič, ki morajo sodišče prepričati v preverljive razloge za izpodbijano premestitev. Tožena stranka je prepričana, da bi bilo tako tudi v konkretnem sporu, v katerem bi se preverjal dejanski obstoj razlogov za premestitev v smislu delovnih potreb, kar bi tožena stranka dokazala v dokaznem postopku, čemur pa sodišče prve stopnje sploh ni sledilo oziroma dokazov sploh ni izvedlo. Dejansko stanje je tako ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka hkrati z odločitvijo o glavni stvari izpodbija tudi odločitev o stroških. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) v prvem odstavku 147. člena določa, da se javni uslužbenec v okviru istega delodajalca premesti na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb (brez soglasja) ali s soglasjem oziroma na lastno željo. Zaradi delovnih potreb se po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU javni uslužbenec premesti na prosto uradniško delovno mesto oziroma strokovno tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta sklepa tožene stranke z dne 24. 11. 2010 in 26. 1. 2011 neobrazložena in ju kot takšne ne more preizkusiti. Postavilo se je na stališče, da mora biti sklep o premestitvi obrazložen in da se za vprašanja v zvezi s sklepom na podlagi ZJU uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in naslednji). Ugotovilo je, da sklepov ni mogoče preizkusiti, ker ni navedenih razlogov in dejanske podlage, ki so privedli do odločitve o premestitvi tožnika, zato sama navedba, da gre za bolj učinkovito smotrnejše delo organa ni dovolj. Zato je zahtevku v celoti ugodilo.

O pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca se odloča s pisnim sklepom, ki mora biti obrazložen, kot je določeno v prvem odstavku 24. člena ZJU in kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka je tožniku izdala sklep o premestitvi zaradi zagotovitve učinkovitejšega oziroma smotrnejšega dela organa po določbi tretjega odstavka 149. člena ZJU. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno šteti sklep o razporeditvi za upravno odločbo. Pri tem je napačno razlogovalo prvi odstavek 24. člena ZJU, ki določa, da se o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca, razen navodil za delo, v okviru opisa nalog delovnega mesta oziroma o zahtevi za odpravo kršitev pravice iz delovnega razmerja odloči s pisnim sklepom, ki mora biti obrazložen in vročen javnemu uslužbencu. Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da se tudi v zvezi s pisnim sklepom v skladu s prvim odstavkom 24. člena ZJU uporabljajo določbe zakona, ki ureja upravni postopek. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo 2. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki v prvem odstavku določa, da če ni s posebnim zakonom drugače določeno, ureja ta zakon tudi delovna razmerja delavcev zaposlenih v državnih organih, lokalnih skupnostih in zavodih, drugih organizacijah ter pri zasebnikih, ki opravljajo javno službo. ZJU je torej lex specialis v razmerju do ZDR. Ker ZJU kot lex specialis ne določa, da se pri odločanju o premestitvi zaradi delovnih potreb uporabljajo postopkovne določbe ZUP, velja ureditev, kot jo določa ZDR. Glede sklepanja veljavnosti prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi se po določbi 11. člena ZDR smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno. Za področje civilnega prava pa se praviloma uporabljajo postopkovna pravila, ki so določena v ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava preuranjena. Pritožbeno sodišče se sicer strinja, da iz skope obrazložitve v izpodbijanem sklepu ni razvidno, da je premestitev potrebna, da se zagotovi učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa, vendar zaradi te pomanjkljivosti sklep ni nezakonit, zato bi morala tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje dokazati, da je bila premestitev res potrebna zaradi zagotovitve učinkovitega in smotrnega dela organa. Dokazno breme, da je bila premestitev potrebna, je ob tožnikovem zatrjevanju, da premestitev ni zakonita, na strani tožene stranke. Sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava, predlaganih dokazov ni izvedlo, zato je tudi napačen zaključek, da je nezakonitost premestitve dokazana.

Glede navedeno in v skladu z določbo 355. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter jo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek.

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri in v zadevi ponovno odločiti.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.


Zveza:

ZJU člen 24, 24/1, 147, 149, 149/1, 149/1-3, 149/3. ZDR člen 2, 2/1.
Datum zadnje spremembe:
03.04.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDYzODEw