<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Javne finance

UPRS sodba I U 1622/2016
ECLI:SI:UPRS:2017:I.U.1622.2016

Evidenčna številka:UL0013501
Datum odločbe:21.02.2017
Senat, sodnik posameznik:Zdenka Štucin (preds.), Marjanca Faganel (poroč.), Alenka Praprotnik
Področje:DAVKI
Institut:davčna izvršba - izvršba na denarno terjatev dolžnika - izvršilni naslov - izpodbijanje izvršilnega naslova - komunalni prispevek

Jedro

Po prvem odstavku 146. člena ZDavP-2 velja, da je v primeru, če davčni organ izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, izvršilni naslov odločba, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ pristojen za odmero te obveznosti oziroma, t.j. predlagatelj izvršbe. Pri čemer je davčni organ dolžan začeti in izvesti davčno izvršbo na podlagi izvršilnega naslova (146. člen ZDavP-2), posebej in izrecno pa je v zakonu določeno še, da s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijanim sklepom začel davčno izvršbo na denarna sredstva tožnika, ki jih ima pri banki A. in banki B., zaradi izterjave komunalnega prispevka v znesku 5 260,97 EUR, zamudnih obresti v znesku 1 631,87 EUR in stroškov izdaje sklepa v višini 25,00 EUR.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je Mestna občina C. kot predlagatelj izvršbe v skladu s 146. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) pristojnemu davčnemu organu poslala predlog za izterjavo denarne terjatve, ki temelji na odločbi Mestne občine C. št. 354-1358/2009-2 z dne 22. 1. 2010, ki je postala izvršljiva 26. 2. 2010. Iz obrazložitve sklepa nadalje sledi, da tožnik ni poravnal dolgovane obveznosti po odločbi. Zato je davčni organ, ki v skladu s 156. členom ZDavP-2 izvaja postopek davčne izvršbe tudi v primeru, kadar na podlagi zakonskega pooblastila izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, na podlagi in v skladu z določbami ZDavP-2, ki jih citira v nadaljevanju obrazložitve, zoper tožnika začel davčno izvršbo.

3. Drugostopenjski davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih ugotavlja, da so bili v času izdaje izpodbijanega sklepa izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo, saj je obstajal veljaven izvršilni naslov, to je omenjena odločba Mestne občine, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, tožnik pa do izdaje sklepa o davčni izvršbi ni poravnal svoje obveznosti. Zato je prvostopenjski davčni organ ravnal pravilno, ko je sledil predlogu Mestne občine za izterjavo obveznosti iz odločbe in izdal izpodbijani sklep, ki je skladen z določbami ZDavP-2 o izvršbi. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa drugostopenjski davčni organ najprej pojasni, da davčni organ v postopku davčne izvršbe ni pristojen ugotavljati oziroma preverjati izvora terjatve, to je, ali gre za terjatev poslovne ali zasebne narave, kot to zatrjuje tožnik, temveč ima zgolj pristojnost, da na podlagi izvršilnega naslova, ki je opremljen s potrdilom o izvršljivosti, začne davčno izvršbo. Poleg tega dodaja, da gre v primeru izdane odločbe za odmero komunalnega prispevka zaradi nove priključitve na komunalno opremo oziroma izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča ter da je bil v takšnem primeru v skladu z 80. členom takrat veljavnega Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt) zavezanec za plačilo komunalnega prispevka investitor oziroma lastnik objekta, ki se priključuje na komunalno opremo. Gre torej za obveznost, ki izvira iz lastništva parcele in ne za terjatev, ki bi nastala zaradi poslovanja tožnika kot samostojnega podjetnika. Tudi izvršilni naslov se glasi na tožnika in D.D. kot fizični osebi in solastnika parcele in zato se je postopek izterjave pravilno začel zoper oba dolžnika kot fizični osebi in ne zoper tožnika kot samostojnega podjetnika posameznika. Po vpogledu v podatke AJPES drugostopenjski davčni organ ugotavlja, da je bila prisilna poravnava pravnomočno potrjena nad dolžnikom E. s.p. in ne nad tožnikom kot fizično osebo. Predmet davčne izvršbe je po določbah 144. člena ZDavP-2 vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, kar pomeni, da so lahko predmet davčne izvršbe, ob upoštevanju izvzetij in omejitev davčne izvršbe, kot jih določata 159. in 160. člen ZDavP-2, tako sredstva na tožnikovem poslovnem računu kot tudi sredstva, ki jih ima na osebnem računu. V zvezi s tožnikovo zahtevo po ustavitvi postopka izvršbe pritožbeni organ ugotavlja, da razlogi za ustavitev postopka, ki jih vsebuje 155. člen ZDavP-2, niso podani ter obenem dodaja, da je za ustavitev postopka pristojen organ prve stopnje. Za izterjavo stroškov davčne izvršbe pa vidi pravno podlago v prvem odstavku 152. člena ZDavP-2.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. V tožbi nasprotuje navedbi druge stopnje, da davčni organ v postopku izvršbe ni pristojen preverjati izvora terjatve ter vztraja, da je pri posameznikih, ki opravljajo poslovno dejavnost kot samostojni podjetniki, treba upoštevati, da sta položaja medsebojno povezana in da je zato treba tudi v postopku davčne izvršbe ugotavljati, ali gre za terjatev oziroma obveznost zasebne ali poslovne narave. Zato bi moral davčni organ v konkretnem primeru najprej ugotoviti, ali terjatev Mestne občine pomeni tožnikovo obveznost zasebne ali poslovne narave. Da gre za poslovno terjatev je razvidno že iz izreka izvršilnega naslova, s katerim se odmeri komunalni prispevek za industrijski objekt, v katerem tožnik kot s.p. izvaja poslovno dejavnost. Zato ni pomembno le zemljiškoknjižno stanje, temveč je treba ugotoviti, za kaj se nepremičnina uporablja. Uporablja pa se za izvajanje poslovne dejavnosti. To izhaja iz predloženega seznama osnovnih sredstev, med katerimi so knjižene tudi nepremičnine, ki so v zemljiški knjigi vpisane na tožnika kot lastnika. Da se nepremičnina uporablja za poslovno dejavnost, izhaja tudi iz cenitvenega poročila sodnega izvedenca in cenilca za gradbeništvo. Upoštevati pa je treba tudi, da je dejstvo, da gre za industrijski objekt, vplivalo na višino komunalnega prispevka. V nadaljevanju tožbe tožnik pojasnjuje, da je bila in kdaj je bila zoper podjetje E. s.p. začeta in nato potrjena prisilna poravnava, ki vpliva na vse poslovne terjatve upnikov, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, to je do 28. 3. 2013. Zato prisilna poravnava vpliva tudi na terjatev Mestne občine po odločbi (z dne 22. 1. 2010), ki se nanaša na poslovno dejavnost tožnika in ki bo zato poplačana v skladu s sklepom o potrditvi prisilne poravnave v deležu 50 odstotkov in odloženim začetkom plačila (v letu 2017). Kar pomeni, da terjatev iz izvršilnega naslova do izdaje sklepa še ni zapadla v plačilo in da zato ni podlage za začetek izvršbe. Ker se po sklepu o prisilni poravnavi terjatve upnikov od 28. 3. 2013 dalje do zapadlosti obrestujejo po 0,00% obrestni meri, pa je nepravilen tudi izračun zamudnih obresti. Da je potrebno terjatev Mestne občine obravnavati kot poslovno terjatev se je nenazadnje izkazalo tudi v izvršilnem postopku s tem, da so bila v okviru davčne izvršbe zarubljena denarna sredstva na poslovnem računu tožnika ter s tem, da je bil kljub temu, da sta po odločbi zavezanca dva, izvršilni postopek sprožen samo zoper tožnika.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V zadevi ni spora o tem, da se z odločbo Mestne občine C. odmeri komunalni prispevek tožniku in D.D. kot fizičnima osebama (kot lastnikoma industrijskega objekta). Iz spisov tudi kot nesporno sledi, da je izvod odmerne odločbe, ki je bil skupaj s predlogom za izterjavo poslan davčnemu organu, opremljen s klavzulo o izvršljivosti. To pa pomeni, da je izpodbijani sklep o izvršbi, ki glasi na tožnika kot fizično osebo, izdan v skladu s predlogom Mestne občine za izvršbo in obenem v skladu z določbami 146. člena ZDavP-2, na katere se pravilno sklicujeta že oba davčna organa.

8. Po prvem odstavku 146. člena ZDavP-2 namreč velja, da je v primeru, če davčni organ izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, izvršilni naslov odločba, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ pristojen za odmero te obveznosti oziroma, t.j. predlagatelj izvršbe. Pri čemer je davčni organ dolžan začeti in izvesti davčno izvršbo na podlagi izvršilnega naslova (146. člen ZDavP-2), posebej in izrecno pa je v zakonu določeno še, da s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova (peti odstavek 157. člena ZDavP-2).

9. Zato je davčni organ pri izdaji izpodbijanega sklepa pravilno sledil vsebini odmerne odločbe, obenem pa tožnik že v pritožbi ni imel podlage za to, da preko trditev in dokazovanja, da gre po odmerni odločbi za terjatev poslovne narave, zahteva drugačno opredelitev tožnika kot zavezanca za plačilo, to je tožnika v svojstvu s.p. in ne kot fizične osebe - lastnika objekta. Iz istega razloga - ker gre za poseganje v izvršilni naslov, pa tožnik z ugovori, s katerimi uveljavlja poslovno naravo terjatve in temu ustrezno obravnavanje terjatve v postopku davčne izvršbe, tudi v postopku s tožbo ne more biti uspešen. Na pritožbene in s tem tudi na enake tožbene ugovore oziroma razloge, iz katerih bi bilo potrebno terjatev Mestne občine iz odmerne odločbe obravnavati kot poslovno terjatev do tožnika in pri tem upoštevati potrjeno prisilno poravnavo, sicer obširno in (tudi v vsebinskem pogledu) pravilno odgovori že drugostopni davčni organ v svoji odločbi. Sodišče razlogov druge stopnje zato v tem delu ne ponavlja, temveč se nanje po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje.

10. Ker je torej sodišče izpodbijani sklep spoznalo za zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa za neutemeljene, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

12. Sodišče je v zadevi, ker ključne dejanske okoliščine niso sporne, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo izven glavne obravnave.


Zveza:

ZDavP-2 člen 146, 156, 157, 157/5.
Datum zadnje spremembe:
03.05.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA1NDQ0