<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

sklep II U 192/2013
ECLI:SI:UPRS:2013:II.U.192.2013

Evidenčna številka:UL0007293
Datum odločbe:06.02.2013
Senat, sodnik posameznik:mag. Damjan Gantar (preds.), mag. Darinka Dekleva Marguč
(poroč.), Agata Zavašnik
Področje:UPRAVNI SPOR
Institut:začasna odredba - objava zaključnega poročila na spletu - javni interes - javnost podatkov - nadzor nad premoženjskim stanjem zavezancev po ZIntPK - nepopravljiva škoda

Jedro

Tožeča stranka mora že pri predlogu za izdajo začasne odredbe dovolj konkretno in določno navesti ter verjetno izkazati, da so kumulativno izpolnjeni vsi formalni in materialni pogoji, potrebni za izdajo začasne odredbe v skladu z določili 2. in 3. odstavka 32. člena ZUS-1.

V okviru odločanja o začasni odredbi, sodišče ugotavlja, da gre v primeru ustavnih pravic iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS za procesne pravice in da tudi če bi šlo za poseg v te pravice, ta poseg ne traja več, saj je bil izpodbijani akt že izdan. Gre za ustavne pravice procesnega značaja, torej je kršitev teh pravic lahko storjena v samem postopku.

Glede zatrjevanega posega v osebnostne pravice ima tožnik drugo sodno varstvo pred rednim sodiščem splošne pristojnosti, ki mu na njegovo zahtevo nudi v tej zvezi tudi začasno sodno varstvo z izdajo začasne odredbe, seveda v kolikor jo tožnik zahteva.

Tožnik je zavezanec za prijavo svojega premoženjskega stanja. Javnost podatkov o dohodkih in premoženjskem stanju zavezancev določa prvi odstavek 46. člena ZIntPK. Komisija za preprečevanje korupcije je dolžna na svoji spletni strani objavljati podatke o dohodkih in premoženju zavezancev. Zato tožnikovo zatrjevanje nastanka težko popravljive škode ni izkazano, celo nasprotno, izdaja predlagane začasne odredbe, to je odstranitev Zaključnega poročila iz spletne strani KPK, bi bila v nasprotju z javnim interesom, enako stališče pa je sodišče zavzelo že predhodno pri odločanju o istovrstni zahtevi v (nepravnomočnem) sklepu opr. št. IV U 24/2013 z dne 4. 2. 2013.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je na Upravno sodišče Republike Slovenije dne 30. 1. 2013 priporočeno po pošti vložil ob sklicevanju na 2. odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji), podredno pa na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1, tožbo v upravnem sporu zoper toženo stranko, ki jo je sodišče prejelo 31. 1. 2013. S tožbo sodišču predlaga, da uvodoma navedeno Zaključno poročilo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 27. člena ZUS-1 odpravi kot nezakonito v delu, ki se nanaša na tožnika, in da hkrati ugotovi, da je bilo s sprejemom in objavo izpodbijanega akta poseženo v tožnikove človekove pravice iz 29, 27., 23., 22., 33. in 14. člena Ustave RS ter v njegovo pravico do mirnega uživanja premoženja iz 1. člena Protokola št. 1 h Konvenciji o temeljnih pravicah in človekovih svoboščinah (EKČP). Istočasno zahteva, da sodišče toženi stranki prepove dajati izjave za javnost glede izpodbijanega Zaključnega poročila in da ga mora odstraniti s spletnega naslova v delu, ki se nanaša na tožnika. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. S tožbo ob sklicevanju na 156. člen Ustave RS podaja pobudo sodišču, da prekine predmetni postopek in pred Ustavnim sodiščem RS v skladu s 23. členom Zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS) sproži postopek za oceno ustavnosti Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK).

Hkrati s tožbo in dopolnitvijo tožbe po pozivu sodišča s sklepom št. I U 192/2013 z dne 1. 2. 2013 tožnik vlaga, tudi z naknadno dopolnitvijo, pobudo za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti na podlagi 3. odstavka 66. člena ZUS-1, podrejeno pa na podlagi 3. oziroma 2. odstavka 32. člena ZUS-1.

Tožnik na vseh navedenih pravnih podlagah sodišču predlaga, da z začasno odredbo toženi stranki naloži, da mora s svojih spletnih strani in drugih objav odstraniti izpodbijano Zaključno poročilo v delu, ki se nanaša na tožnika ter ga v tem delu ne sme več javno objavljati in v navedenem delu ne sme več ne sama tožena stranka, niti njeni člani ter zaposleni, dajati izjav za javnost, za vsako kršitev tožene stranke ter za vsako kršitev njenih članov in zaposlenih pa se toženi stranki naloži kazen v višini 10.000,00 EUR oziroma fizični osebi v višini 5.000,00 EUR; hkrati zahteva, da začasna odredba velja še do poteka 30 dni po pravnomočnosti odločitve v tej zadevi; zahteva tudi povrnitev stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnik pobudo oziroma zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljuje z nastankom nepopravljive škode zaradi sprejema in objave izpodbijanega Zaključnega poročila. To naj bi mu porušilo politični ugled tako, da je bil v nastali splošni politični krizi v Sloveniji tožnik prisiljen „zamrzniti“ svoj položaj predsednika politične stranke A., stopnjujejo pa se politični pritiski k njegovemu odstopu z mesta župana Mestne občine B. Izpostavlja medijske objave, iz katerih naj bi izhajala njihova povečana kritičnost ter intenziteta, ki da močno presegata standarde pričakovanega za osebnost na položaju, kot ga ima tožnik. Zaradi številnih medijskih objav, povezanih tudi z nastopi tožene stranke v medijih, je po mnenju tožnika v primeru padca vlade in morebitnih novih predčasnih volitev močno ogrožen njegov položaj. Zaradi izpodbijanega akta naj bi mu nastajale škodljive posledice na področju domneve nedolžnosti, varovane s 27. členom Ustave, pravice do osebnega dostojanstva, varovane s 34. členom Ustave ter osebnostnih pravic, varovanih s 35. členom Ustave, ker naj bi se ga na podlagi izpodbijanega akta predstavljalo kot osebo, zaznamovano s sumom korupcije v takšni meri, da nakazuje na sum kaznivih dejanj, kar mu povzroča močno duševno trpljenje, prizadeva tudi njegovo čast in dobro ime ter mu povzroča obsojanje s strani okolice, sodelavcev in njemu bližnjih ljudi. Gre za konkretno izkazane posledice na stopnji verjetnosti, ki so težko popravljive, saj jih naknadno, če bi bilo tožbi ugodeno, ne bi bilo mogoče popraviti, medtem ko javna korist in korist nasprotne stranke s predlagano začasno odredbo po oceni tožnika ne bi bila prizadeta. Ob tehtanju sorazmernosti naj bi po mnenju tožnika njemu očitno grozila bistveno večja škoda, kot toženi stranki, ki bi ji bilo posledice začasne odredbe ob morebitni kasnejši zavrnitvi tožbe mogoče odpraviti.

Tožena stranka v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe pojasnjuje pravno in dejansko naravo izpodbijanega Zaključnega poročila. Izpostavlja osrednji namen tega dokumenta, ki je v tem, da se o ugotovitvah izvedenega nadzora nad premoženjem predsednikov vseh parlamentarnih strank skladno z 18. členom ZIntPK na ustrezen način in ob enakopravni obravnavi vseh nadzorovanih zavezancev obvesti javnost v obliki zaključnega poročila z oceno izpolnjevanja zakonskih obveznosti glede sporočanja podatkov o premoženjskem stanju in spremembah tega stanja ter z zaključnimi ugotovitvami v zvezi z nadzorom nad premoženjskim stanjem navedenih zavezancev. Glede stvarne pristojnosti meni, da Upravno sodišče RS ni pristojno za obravnavanje predmetnega spora, ker ima tožnik zagotovljeno drugo sodno varstvo v smislu 4. člena ZUS-1, to je varstvo pred sodiščem redne pristojnosti. Tožena stranka poudarja, da kot organ sui generis z izpodbijanim Zaključnim poročilom ni vsebinsko odločala materialno-pravno o določeni obveznosti tožeče stranke, niti ji ni ničesar naložila in je ni k ničemur zavezala, pač pa se je le opredelila do kršitev zakonskih obveznosti tožnika kot zavezanca po ZIntPK, kar ni mogoče enačiti z upravnim aktom v smislu 2. člena ZUS-1, niti ne gre za katerega izmed aktov iz 4. odstavka 26. člena niti 60. člena ZintPK, pač pa izpodbijani akt pomeni le obliko uresničevanja zakonsko zapovedane nadzorstvene obveznosti tožene stranke, ki je hkrati akt uresničevanja transparentnosti za zagotavljanje krepitve integritete javnega sektorja. Zato meni, da izpodbijano Zaključno poročilo glede na uveljavljeno sodno prakso ne more biti dopusten predmet upravnega spora, ker ne gre za upravni akt, niti ne za posamični akt, s katerim bi se posegalo v osebnostne pravice tožeče stranke, če pa že, pa ima tožnik zagotovljeno sodno varstvo v civilnem postopku. Ne gre niti za posamični akt, s katerim bi se posegalo v pravico enakega varstva in pravico do pravnega sredstva, upoštevaje navedbe tožnika, ki jih je mogoče razumeti kot očitek posega v njegove osebnostne pravice, za kar pa ima zagotovljeno drugo sodno varstvo pred sodiščem redne pristojnosti. Sicer pa glede zatrjevanih kršitev človekovih pravic tožena stranka meni, da jih tožnik vsebinsko ali pravno ne opredmeti niti jih ne argumentira razumljivo, pač pa očitki tožnika v tej zvezi kažejo na njegovo nestrinjanje z ugotovitvami tožene stranke, oziroma v tej zvezi na njegovo prizadetost, ne pa na poseg v ustavne pravice iz 14., 22., 23., 27., 29. in 33. člena Ustave.

Tožena stranka kot primarni razlog za zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe navaja, da niso podani razlogi za obravnavo tožbe v upravnem sporu. Nadalje meni, da niso izpolnjeni ne procesni, ne vsebinski pogoji za izdajo zahtevane začasne odredbe, poleg tega pa je del zahteve take narave, da ni izvršljiv, predvsem pa, da ni podan temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe, in sicer zahteva, da iz vložene tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe izhaja verjetnost, da je do zatrjevanih kršitev dejansko prišlo. Nadalje meni, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo morebitne ureditvene začasne odredbe na podlagi 3. odstavka 32. člena ZUS-1, kot so se izoblikovali v ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS, kot med drugim izhaja iz sklepa I Up 412/2007. Ker je začasna odredba po 3. odstavku 32. člena ZUS-1 vezana na sporno pravno razmerje in ker je njen namen začasna ureditev pravnega razmerja, ki je predmet spora, medtem ko v konkretnem primeru iz v tožbi predlaganega izreka začasne odredbe izhaja, da naj bi predstavljala sporno pravno razmerje sama objava Zaključnega poročila in njegovo posredovanje oziroma predstavljanje tretjim, tak izrek že pojmovno ne more zadostiti namenu začasne ureditve spornega stanja pri trajajočem pravnem razmerju, ki, kot izhaja iz tožbenega predloga, predstavlja samo Zaključno poročilo, medtem ko iz predloga izreka začasne odredbe za tožnika ne predstavlja nepopravljive škode izdaja Zaključnega poročila, ampak dejstvo, da je bila z njim seznanjena javnost. Slednje pa, sledeč predlogu izreka v tožbi, ne predstavlja spornega pravnega razmerja, katerega začasna ureditev je lahko skladno z zakonom edini namen izdaje začasne odredbe. Zato po mnenju tožene stranke niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti niti na predlog stranke po 3. odstavku 32. člena ZUS-1. Upoštevaje sodno prakso Vrhovnega sodišča (sklep II Ips 105/08 in I Up 362/08) mora tožnik obstoj škode in njeno težko popravljivost konkretizirati in določno opredeliti po obsegu in po višini, medtem ko tega tožnik v konkretnem primeru ne navaja, saj navedbe tožnika, da ima izpodbijano zaključno poročilo lahko za posledico porušitev političnega ugleda in zahteve po odstopu z mesta predsednika stranke A. ter mesta župana Mestne občine B. ne predstavljajo škode v smislu posega v človekove pravice, temeljne svoboščine ali pravno varovane interese. Navedbe tožnika, da je bil pod pritiskom dogajanja po objavi Zaključnega poročila prisiljen „zamrzniti“ svoj položaj predsednika stranke A., so lahko le stranska posledica izpodbijanega dokumenta, saj tožena stranka v izpodbijanem Zaključnem poročilu odstopa tožnika ni zahtevala niti ga ni k temu pozvala. Prav tako kot pavšalne označuje navedbe tožnika, da bi naj zaradi ravnanja tožene stranke izgubil ves ugled ter da je zaznamovan s sumom korupcije in da je prizadeta njegova osebna integriteta. Tožnik po mnenju tožene stranke ne izkaže, da bi z morebitnim zadržanjem izpodbijanega Zaključnega poročila prišlo do drugačnega dejanskega stanja, kar za začasno odredbo ne zadostuje. Prav tako ni dovolj, da prestane test „reverzibilnosti“, ampak mora biti predlagana začasna odredba tudi uresničljiva in izvedljiva. Zgolj pavšalno zatrjevane škode tožnik ne opredeli ne po obsegu niti po višini, medtem ko je delovanje tožene stranke v javnem interesu in v splošno korist. Tožena stranka poudarja, da položaj, v katerem se nahaja tožnik, ni posledica Zaključnega poročila, ki ga je v skladu s svojimi pristojnostmi sprejela in objavila tožena stranka, ampak posledica ravnanj samega tožnika. Tega dejstva tudi začasna odstranitev Zaključnega poročila s spletne strani ne bi spremenila. Ker meni, da ni izpolnjen nobeden izmed pogojev za izdajo začasne odredbe, sodišču predlaga, da jo zavrne.

Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

Tožnik je izdajo začasne odredbe predlagal primarno po uradni dolžnosti na podlagi 3. odstavka 66. člena ZUS-1 in podrejeno sprva na podlagi 3. odstavka 32. člena ZUS-1, v naknadni dopolnitvi pa na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1. Vendar iz vsebine predloga za izdajo začasne odredbe in s strani tožnika navajanih razlogov izhaja, da tožnik predlaga izdajo začasne odredbe v skladu z določbo 3. odstavka 32. člena ZUS-1.

Po določbi 1. odstavka 32. člena ZUS-1 je namreč tožba v upravnem sporu nesuspenzivno pravno sredstvo, saj vložena tožba praviloma ne ovira izvršitve izpodbijanega akta, zoper katerega je uperjena (razen v izjemnih primerih, kolikor zakon ne določa drugače, za kar v obravnavanem primeru ne gre). Na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 lahko sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda, kar implicitno pomeni, da se to določilo nanaša le na izvršljive dokončne upravne akte v smislu 2. odstavka 2. člena ZUS-1. Na podlagi določbe 3. odstavka 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz 2. odstavka 32. člena ZUS-1 zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetno izkaže za potrebno, pri odločanju pa mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotne stranke. Namen začasne odredbe je torej v preprečitvi nastanka posledic, ki naj se dokončno odvrnejo z meritorno odločitvijo o tožbenem zahtevku v upravnem sporu. Zato mora tožnik že v sami zahtevi za izdajo začasne odredbe jasno navajati in verjetno izkazati pogoje za izdajo začasne odredbe, sodišče pa zaradi kratkega roka za odločitev o zahtevani začasni odredbi po določilih 5. in 6. odstavka 32. člena ZUS-1 ni dolžno opozarjati stranke na pomanjkljivosti vložene zahteve za izdajo začasne odredbe in je tudi ne pozivati k odpravi morebitnih pomanjkljivosti. Navedeno pomeni, da mora tožeča stranka že pri predlogu za izdajo začasne odredbe dovolj konkretno in določno navesti ter verjetno izkazati, da so kumulativno izpolnjeni vsi formalni in materialni pogoji, potrebni za izdajo predlagane začasne odredbe v skladu z določili 2. in 3. odstavka 32. člena ZUS-1.

V konkretnem primeru je sodišče, še preden se je spustilo v obravnavanje zahteve za izdajo začasne odredbe ob predhodnem preizkusu tožbe po določilih 36. člena ZUS-1 ugotovilo, da je tožba pravočasno vložena pred iztekom tridesetdnevnega zakonskega roka za vložitev tožbe (2. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1), saj je bila priporočeno po pošti vložena dne 30. 1. 2013, izpodbijano Zaključno poročilo pa je bilo izdano dne 7. 1. 2013 in tega dne tudi objavljeno na spletni strani tožene stranke, kar ni sporno. Med strankama pa ostaja sporno, ali je izpodbijano Zaključno poročilo, ki je predmet spora v konkretnem primeru, po svoji pravni naravi upravni akt, in če ne, ali gre za drug akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Po presoji sodišča pa v tem primeru ne gre za upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, zato pa je akt, o katerem sodišče odloča po 4. členu ZUS-1, če je poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine. Sodišče je opravilo presojo, ali je stvarno pristojno za odločanje o vloženi tožbi (zgolj) za potrebe odločanja o začasni odredbi in je ugotovilo, da je pristojno, zato je o zahtevani začasni odredbi tudi odločilo.

Sodišče je v nadaljevanju presojalo, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe. Po določbi 2. odstavka 32. člena tega zakona, sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Na podlagi 3. odstavka 32. člena ZUS-1 tožnik lahko iz razlogov iz drugega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

V obravnavanem primeru tožnik zatrjuje, da je tožena stranka posegla v njegove ustavne pravice iz 14., 22., 23., 25., 27., 29. in 33. člena Ustave RS, ker je izdala Zaključno poročilo in ga je objavila na svoji spletni strani.

Pri izdaji začasne odredbe po uradni dolžnosti sodišče presoja obstoj verjetnosti, ali je bilo glede na navedbe v tožbi nezakonito poseženo v človekove pravice in če ta poseg še vedno traja. Sodišče zato v ta namen, zgolj v okviru odločanja o začasni odredbi, brez da bi prejudiciralo odločitev o tožbi, ugotavlja, da gre v primeru ustavnih pravic iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS za procesne pravice in da tudi če bi šlo za poseg v te pravice, ta poseg ne traja več, saj je bil izpodbijani akt že izdan. Kot že rečeno, gre za ustavne pravice procesnega značaja, torej je kršitev teh pravic lahko storjena v samem postopku (ni več kršitev, ki traja) in je zato poseg v te pravice omejen na ugotavljanje utemeljenosti tožbenega zahtevka. Kar pa se tiče zgolj v zahtevi tožnika za izdajo začasne odredbe in ne v tožbi zatrjevanega posega v osebnostne pravice pa sodišče meni, da ima tožnik glede tega drugo sodno varstvo. Navedeno pomeni, da ima tožnik v tej zvezi na razpolago drugo učinkovito sodno varstvo pred rednim sodiščem splošne pristojnosti, ki mu na njegovo zahtevo nudi v tej zvezi tudi začasno sodno varstvo z izdajo začasne odredbe, seveda v kolikor jo tožnik zahteva.

Za izdajo začasne odredbe po zakonski določbi 3. odstavka 32. člena ZUS-1 mora predlagatelj zatrjevati in izkazati težko popravljivo škodo tudi v primeru, kot je obravnavani. Tožnik svojo zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljuje z navedbami o težko popravljivi škodi, ker da ima objava izpodbijanega Zaključnega poročila izrazito škodljive posledice zanj, kot predsednika politične stranke A. in župana Mestne občine B., vse pa vodi k globoki politični krizi v Sloveniji.

Sodišče po presoji razlogov, s katerimi tožnik utemeljuje nastanek težko popravljive škode, ugotavlja, da ti razlogi ne izkazujejo težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Nesporno je tožnik zavezanec za prijavo svojega premoženjskega stanja. Javnost podatkov o dohodkih in premoženjskem stanju zavezancev določa prvi odstavek 46. člena ZIntPK. Komisija za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju: KPK, sedaj tožena stranka) je dolžna na podlagi drugega odstavka tega člena na svoji spletni strani objavljati podatke o dohodkih in premoženju zavezancev. Zato po presoji sodišča tožnikovo zatrjevanje nastanka težko popravljive škode ni izkazano, celo nasprotno, izdaja predlagane začasne odredbe, to je odstranitev Zaključnega poročila iz spletne strani KPK, bi bila v nasprotju z javnim interesom, enako stališče pa je sodišče zavzelo že predhodno pri odločanju o istovrstni zahtevi v (nepravnomočnem) sklepu opr. št. IV U 24/2013 z dne 4. 2. 2013, v katerem je izpostavilo, da je obveščanje javnosti (18. člen ZIntPK) po presoji sodišča ena izmed temeljnih nalog KPK, zato bi bila prav tako v nasprotju z javnim interesom izdana začasna odredba, ki bi toženi stranki prepovedovala drugim osebam predstavljati Zaključno poročilo.

Ker tožnik, na strani katerega je dokazno breme za dokazovanje pogojev za izdajo začasne odredbe, ni izkazal izpolnjevanja enega izmed pogojev za izdajo začasne odredbe, torej ni izkazal nastanka težko popravljive škode, izdaja začasne odredbe kot je predlaga tožnik, pa bi bila v nasprotju z javnim interesom, je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 zavrnilo.

Sodišče o pobudi za izdajo začasne odredbe na podlagi 3. odstavka 66. člena ZUS-1 ni odločalo oziroma se do nje ni opredeljevalo s posebnim aktom, saj tako začasno odredbo sodišče izda le po uradni dolžnosti (sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 453/2008) in ima glede tega tudi diskrecijsko pravico.


Zveza:

ZUS-1 člen 32, 32/3, 32/5.
ZIntPK člen 46.
Datum zadnje spremembe:
17.09.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU3Mzky
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*