<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

sklep I U 1588/2011
ECLI:SI:UPRS:2011:I.U.1588.2011

Evidenčna številka:UL0007159
Datum odločbe:16.11.2011
Senat, sodnik posameznik:mag. Damjan Gantar (preds.), Agata Zavašnik (poroč.), mag. Darinka Dekleva Marguč
Odločba US:Up-1122/12-20 , U-I-59/14-11 z dne 15. 10. 2015 1. Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 51/20012 z dne 26. 9. 2012 v zvezi s sklepom Upravnega sodišča št. I U 1588/2011 z dne 16. 11. 2011 se ne sprejme.

...
Področje:UPRAVNI SPOR - KORUPCIJA
Institut:načelno mnenje Komisije za preprečevanje korupcije - posamični upravni akt - drugo sodno varstvo

Jedro

Načelno mnenje Komisije za preprečevanje korupcije nima značaja posamičnega akta, s katerim bi se odločalo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznika. V primeru pa, da načelno mnenje, ki določeno ravnanje označi za korupcijo, omogoča prepoznavo posameznika, ki naj bi navedeno dejanje storil, sta lahko izdaja in objava takšnega načelnega mnenja posamično dejanje ali akt državnega organa, ki lahko poseže v ustavne pravice posameznika. Vendar v obravnavanem primeru, kljub prepoznavi tožeče stranke v mnenju, ni mogoče uveljavljati sodnega varstva v upravnem sporu, ker je zagotovljeno učinkovito drugo sodno varstvo, in sicer pred rednim sodiščem splošne pristojnosti.

Izrek

Upravno sodišče se izreka za stvarno nepristojno za odločanje v tej zadevi.

Po pravnomočnosti tega sklepa se zadeva odstopi v reševanje stvarno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Ljubljani.

Obrazložitev

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je bila v obdobju od dne 21. 11. 2008 do dne 2. 9. 2011 ministrica za notranje zadeve Republike Slovenije. Računsko sodišče je dne 8. 8. 2011 izdelalo revizijsko poročilo št. 320-12/2010/101, v katerem je podalo mnenje o pravilnosti in smotrnosti zagotavljanja poslovnih prostorov za potrebe Ministrstva za notranje zadeve. Navedeno poročilo je računsko sodišče objavilo dne 9. 8. 2011. Tožena stranka je naslednji dan (10. 8. 2011) izdala in javno objavila izpodbijani posamični akt, ki ga je označila kot Načelno mnenje št. 2/2011. Iz izpodbijanega akta izhaja, da je tožena stranka odločila, da je tožeča stranka kršila dolžnostno ravnanje, povezano z uresničevanjem načel preglednosti in enakopravnega obravnavanja ponudnikov v postopku najema stvarnega premoženja države, ter dolžno ravnanje, ki ga nalagajo predpisi o javnem naročanju, s čimer je subjekt zasebnega prava uresničil pričakovano korist, kar naj bi ustrezalo opredelitvi korupcije iz 3. alineje 2. člena Zakona o preprečevanju korupcije (ZPKor). Izpodbijani posamični akt z vsebino, kot izhaja iz izreka in obrazložitve, je izdan izven okvira pristojnosti tožene stranke po historično veljavnih predpisih in je nepravilen ter nezakonit. Meni, da je v konkretnem primeru izpodbijani akt predstavljal posamični akt državnega organa, s katerim je poseženo v človekove pravice tožeče stranke (kršitev pravic iz 22., 27. in 35. člena Ustave RS), pri čemer tožeči stranki ni zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo. Skladno z določbo 18. člena ZPKor je tožena stranka v okviru postopkov, začetih pred uveljavitvijo Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK) lahko izdajala načelna mnenja, ni pa bila upravičena izdajati odločb, saj je to možnost dal šele ZIntPK. Izpodbijani akt tožena stranka označuje kot „načelno mnenje“, vendar pa se je v dosedanji praksi Ustavnega in Upravnega sodišča RS ustalilo stališče, da zgolj poimenovanje akta kot „načelno mnenje“ ne more samo po sebi pomeniti, da komisija kot državni organ ne bi mogla s posameznimi navedbami v načelnem mnenju z njihovo objavo poseči v človekove pravice posameznika in da je zato izdaja in objava načelnega mnenja lahko posamični akt ali dejanje, ki lahko poseže v človekove pravice. Načelno mnenje komisije dejansko šteje za posamičen akt, in sicer glede na prakso Upravnega sodišča RS izpolnjuje še dva pogoja in sicer pripisljivost in pravno presojo ravnanj onkraj deontologije. Meni, da ji je bilo z izdajo na objavo izpodbijanega akta poseženo v pravice do domneve nedolžnosti (27. člen Ustave RS), nedotakljivosti osebnostnih pravic (35. člen Ustave RS) ter pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). V nadaljevanju tožbe tožena stranka obširno pojasnjuje svoja stališča, zakaj ji je bilo poseženo v zatrjevane človekove pravice. Meni tudi, da ji drugo učinkovito sodno varstvo v konkretnem primeru ne bi bilo zagotovljeno. Ni sporno namreč, da mora poprava kršitve, kolikor je to mogoče, odpraviti vse posledice nezakonitega dejanja in mora vzpostaviti stanje, kot bi bilo podano, če nezakonito dejanje ne bi bilo storjeno. Z vidika upravno sodne prakse ni sporno, da v civilnih postopkih ni mogoče doseči razveljavitve oziroma odprave odločbe – posamičnega akta državnega organa, temveč lahko tožeča stranka doseže zgolj posledice, ki so po svoji vsebini ožje od varstva tožečih strank v upravnem sporu (odškodnina, omejena odprava posledic), če je odprava odločbe v tem upravnem sporu sploh mogoča. Za konkretni primer je zato odločilno, ali lahko naslovno sodišče v konkretnem upravnem sporu izpodbijani akt tožene stranke skladno z določbami Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) razveljavi oziroma odpravi. Naslovno sodišče je v predhodnih odločbah že izrazilo stališče, da mnenje po ZPKor pomensko sploh ni mogoče razveljaviti, saj gre le za mnenje organa, ne pa za konkreten poseg v pravice določene osebe, torej za odločbo. Vendar pa je situacija v predmetni zadevi precej drugačna kot v predhodno obravnavanih primerih, kjer je bil zatrjevan zgolj poseg v osebnostne pravice, nikoli pa ni bilo niti zatrjevano niti izkazano, da ima izpodbijani akt naravo posamičnega upravnega akta. V predmetni zadevi pa je, nasprotno, več kot očitno izkazano, da ima izpodbijani akt naravo posamičnega akta (odločbe), saj je pripisljiv konkretni osebi in presoja njeno konkretno ravnanje ter ugotavlja protizakonitost takega ravnanja. Tožena stranka v konkretni zadevi dejansko ni podala mnenja v skladu z določbami ZPKor, temveč je izdala posamičen akt. Izdala je mnenje z vsebino, kot da bi tožena stranka že izvajala ZIntPK, čeprav je bila vezana na določbe ZPKor in takšnega mnenja ne bi smela izdati. Izpodbijani akt namreč interpretira zakonske dolžnosti tožene stranke ter v mnenju konkretno obravnava tožečo stranko. Konkretni izpodbijani akt tožene stranke kot posamični akt lahko naslovno sodišče nedvomno razveljavi oziroma odpravi, saj mu to pristojnost dajejo določbe ZUS-1. V primerih po 1. odstavku 1. člena ZUS-1 lahko namreč sodišče, ne glede na določbe 64. člena ZUS-1 postopa v skladu z določbo 1. odstavka 66. člena ZUS-1. Opozarja, da uveljavlja kršitev osebnostnih pravic kot človekovih pravic – javnopravnih pravic in ne kot zasebnih pravic. Ostalih kršitev človekovih pravic (domneva nedolžnosti, enako varstvo pravic) niti pojmovno ni mogoče zavarovati v civilnih postopkih. V nadaljevanju pojasnjuje, zakaj meni, da izpodbijani akt ni pravilen in ni zakonit. Očita tudi kršitve procesnih pravic. Predlaga, naj sodišče izpodbijani posamični akt tožene stranke št. 242-105/2010-83 z dne 10. 8. 2011 (načelno mnenje št. 2/2011) odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo nasprotuje stališčem tožeče stranke in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne. Meni, da so izpolnjeni pogoji za zavrženje tožbe po 4. točki 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Navaja, da v skladu s 1. odstavkom 4. člena ZUS-1 lahko sodišče odloča o tožbi zaradi posega v človekove pravice in temeljne svoboščine le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Opozarja na naravo načelnih mnenj ter se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up 730/08, U-I-54/08 z dne 12. 6. 2008. Poudarja, da je načelno mnenje izdala na podlagi 2. alineje 18. člena ZPKor in s tem ni posegla v ustavne pravice tožnice, kot le ta zatrjuje, niti izpodbijanega načelnega mnenja ni mogoče šteti kot posamični akt, v zvezi s katerim bi bilo tožnici zagotovljeno drugo sodno varstvo v tem upravnem sporu. Sodno varstvo zaradi posega v osebnostne pravice je namreč zagotovljeno pred pravdnim sodiščem. Poleg tega izpodbijani akt ne ustreza definiciji upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1. Meni tudi, da se tožnica neutemeljeno sklicuje na izpolnitev dveh pogojev (pripisljivost in prepoznavnost tožeče stranke), ki pomenita podlago za zagotovitev sodnega varstva v upravnem sporu. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo opredeljuje tudi glede zahtevka na odpravo načelnega mnenja, glede domneve kršitve nedolžnosti ter meni, da so neutemeljene navedbe glede kršitve domneve nedolžnosti, glede procesnih kršitev, glede posega v čast in dobro ime ter glede domneve kršitve enakega varstva pravic. Neutemeljene so tudi zahteve po dokazovanju resničnosti oziroma neresničnosti navedb v načelnem mnenju. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi odgovarja na stališča tožene stranke in predlaga, naj sodišče tožbi ugodi.

Sodišče ugotavlja, da je za reševanje te zadeve pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani.

Po presoji sodišča načelno mnenje Komisije za preprečevanje korupcije nima značaja posamičnega akta, s katerim bi se odločalo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznika. V primeru pa, da načelno mnenje, ki določeno ravnanje označi za korupcijo, omogoča prepoznavo posameznika, ki naj bi navedeno dejanje storil, sta lahko izdaja in objava takšnega načelnega mnenja posamično dejanje ali akt državnega organa, ki lahko poseže v ustavne pravice posameznika.

Vendar po presoji sodišča v obravnavanem primeru, kljub prepoznavi tožeče stranke v mnenju, ni mogoče uveljavljati sodnega varstva v upravnem sporu, ker je zagotovljeno učinkovito drugo sodno varstvo, in sicer pred sodiščem splošne pristojnosti. ZUS-1 določa, da se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznic oziroma posameznikov ter organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. V konkretnem primeru pa je po presoji sodišča, kot rečeno zagotovljeno drugo sodno varstvo pred rednim sodiščem splošne pristojnosti. Skladno s 1. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče v pravdnem postopku med drugim obravnava in odloča o sporih in premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb, razen če so kateri izmed navedenih sporov po posebnem zakonu v pristojnosti specializiranega sodišča ali drugega organa. V konkretnem primeru gre za spor med fizično in pravno osebo (Republiko Slovenijo), ker je organ te pravne osebe v medijih objavil mnenje, v katerem se je tožnica prepoznala in ki jo je prizadelo. Tožnica namreč meni, da so obtožbe v tem mnenju neutemeljene. Počuti se oškodovano, to oškodovanje pa je označila kot kršitev njenih ustavnih pravic. Sodišče soglaša s stališčem tožene stranke, da gre pri tožbi glede na njeno vsebino za očitek kršitev osebnostnih pravic po 134. členu OZ. Ta ureja varstvo nedotakljivosti človekove osebnosti, njegovega dostojanstva in varstvo ter nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic, opredeljeni pa so tudi možni tožbeni zahtevki. Prizadeta oseba lahko škodo zaradi posega v svojo osebnost zavaruje med drugim tudi z zahtevki na podlagi 177. in 178. člena OZ. Sodno varstvo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin v upravnem sporu je subsidiarno (2. odstavek 157. člena Ustave RS in 1. odstavek 4. člena ZUS-1). Po določbi 1. odstavka 4. člena ZUS-1 odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

Tožnica je sicer domnevno kršitev svojih pravic označila kot kršitev pravic iz 22., 27. in 35. člena Ustave RS, zaradi česar meni, da ne gre za le za tožbo zaradi kršitve osebnostnih pravic. Kot rečeno pa je sodišče ocenilo, da iz vsebine tožbe izhaja, da gre dejansko za očitek posega v osebnostno pravico. Iz tožbe smiselno izhaja, da se počuti prizadeto, ker je o njeni domnevni krivdi, ki jo zanika, izrazila mnenje tožena stranka, čeprav o tem lahko odloči sodišče. Tudi iz prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da zaradi izjav posameznikov in uradnih oseb, danih v sredstvih javnega obveščanja, ni mogoče uveljavljati varstva v upravnem sporu, saj je v takšnih primerih zagotovljeno drugo sodno varstvo in sicer pred sodiščem splošne pristojnosti (sklepa Vrhovnega sodišča opr. št. I Up 700/2004 in I Up 640/2004). Tožbeni ugovor, da tožnica tožbenih zahtevkov, ki jih lahko uveljavi v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1, ne more uveljavljati v drugih sodnih postopkih, ni pravno upošteven. Niti Ustava RS niti ZUS-1 ne pogojujeta subsidiarnega sodnega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin v upravnem sporu s tem, da se prizadeti osebi pred drugimi pristojnimi sodišči zagotovijo enake pravice in enaki zahtevki, kot jih sicer lahko uveljavi v upravnem sporu po 66. členu ZUS-1. Zadošča, da je drugo sodno varstvo zagotovljeno. V vsakem sodnem postopku pa se lahko, ob upoštevanju procesnih pravil, postavi tudi vprašanje varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da pravica do sodnega varstva ne pomeni pravice do točno določenega sodnega varstva.

Glede na vse zgoraj navedeno je Upravno sodišče RS ugotovilo, da v tej zadevi ni stvarno pristojno. Zaradi tega je na podlagi 19. člena in 1. odstavka 23. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 odločilo, da se zadeva po pravnomočnosti sklepa odstopi stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Ljubljani. Sodišče pa ni sledilo predlogu tožene stranke, da bi tožbo zavrglo, ker je samo z odstopom zadeve zagotovljeno učinkovito uresničevanje pravice do sodnega varstva in v obravnavanem primeru tudi učinkovito varstvo človekovih pravic, kar je tudi skladno s stališčem Ustavnega sodišča (opr. št. Up-547/2004, Up-661/2004). Enako stališče je zavzelo tudi Upravno sodišče v podobni zadevi (sklep opr. št. U 2010/2008 z dne 8. 7. 2009).


Zveza:

ZPKor člen 2, 2/1, 2/1-3. OZ člen 134, 177, 178. ZUS-1 člen 2, 4. ZPP člen 19, 19/1.
Datum zadnje spremembe:
03.12.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU2ODQy