<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Varstvo ustavnih pravic

UPRS sodba in sklep I U 1643/2015
ECLI:SI:UPRS:2015:I.U.1643.2015

Evidenčna številka:UL0012515
Datum odločbe:30.11.2015
Senat, sodnik posameznik:mag. Darinka Dekleva Marguč (preds.), dr. Boštjan Zalar (poroč.), Liljana Polanec
Področje:SODSTVO - USTAVNO PRAVO
Institut:varstvo ustavnih pravic - sodniška služba - prenehanje sodniške funkcije - sodno varstvo - strogi test

Jedro

Z vidika presoje procesnih predpostavk za tožbo je bistveno, da je bil akt Sodnega sveta o prenehanju sodniške službe za tožnico izdan in tožnici vročen, četudi samo v obliki obvestila; ta akt pa ni imel razlogov za odločitev, poleg tega je bila napovedana naknadna izdaja „pisne odločbe“. Zoper omenjeno obvestilo, ki je akt Sodnega sveta, tožnica ni imela učinkovitega pravnega sredstva oziroma sodnega varstva.

Če organi ugotovijo, da sodnik ne ustreza sodniški službi, je legitimen cilj, da čim prej po sprejetju omenjene odločitve, tak sodnik sodne oblasti ne izvaja več in najhitrejši čas učinkovanja te odločitve je z dnem odločitve na seji Sodnega sveta.

Brez dvoma ureditev in konkretna odločitev, po kateri sodnik ne sme več opravljati sodniške službe že z dnem, ko je bila odločitev sprejeta na seji Sodnega sveta, lahko učinkovito uresničuje(ta) opisani legitimen cilj.

Ker je tožnica dne 26. 11. 2014 vložila tožbo zoper izdano pisno in obrazloženo odločbo Sodnega sveta v zadevi I U 1883/2014 in je Upravno sodišče s sodbo z dne 17. 3. 2015 tožbo zavrnilo, sodba je postala pravnomočna dne 17. 3. 2015, revizija tožeče stranke pa je bila zavržena s sklepom Vrhovnega sodišča X Ips 191/2015 z dne 10. 6. 2015, sodišče ni našlo razlogov za ugotovitev, da je bil poseg v tožničino pravico iz 23. člena v zvezi z 3. odstavkom 49. člena Ustave nesorazmeren v ožjem pomenu besede in zato tudi ni bil v nasprotju z 3. odstavkom 15. člena v zvezi z 23. členom in 3. odstavkom 49. člena Ustave.

Sodišče je zavrnilo tožbo (1. odstavek 63. člena ZUS-1) z zahtevkom, naj sodišče ugotovi, da sta toženi stranki kršili njene ustavne pravice enakosti pred zakonom iz 14. člena, pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena, pravico do sodnega varstva iz 23. člena in pravico do pravnega sredstva iz 25. člena, in sicer s tem, ko so ji še pred izdajo in pravnomočnostjo odločbe Sodnega sveta, zgolj na podlagi obvestila, preprečile dostop do njenega delovnega mesta in preprečile opravljanje dela ter jo odjavile iz zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) vložila tožbo zaradi kršitve ustavnih pravic zoper Republiko Slovenijo, ki jo po mnenju tožeče stranke zastopa Državno pravobranilstvo, zoper Sodni svet in Okrožno sodišče v Kranju in je predlagala izdajo začasne odredbe. Pravi, da vlaga tožbo proti vsem trem toženim strankam, ki so pasivno legitimirane v tem upravnem sporu. Tožnica je v službenem razmerju z Republiko Slovenijo, ki ji je z ravnanji ostalih dveh toženih strank kršila njene ustavne pravice in temeljne svoboščine. Tožnica je (bila) sodnica Okrožnega sodišča v Kranju in je delala kot preiskovalna sodnica. V postopku ocene sodniške službe je Personalni svet Višjega sodišča v Ljubljani 14.3.2014 izdelal oceno sodniške službe. Z njo je bilo ugotovljeno, da tožnica sodniški službi ne ustreza. To oceno naj bi potrdil Sodni svet 11.9.2014 na svoji 40. seji. Tožnica do dneva vložitve te tožbe ni prejela nobene odločbe Sodnega sveta. Tožnica je dne 12.9.2014 prišla na svoje delovno mesto na Okrožnem sodišču v Kranju. Na Okrožnem sodišču v Kranju so ji vročili dopis Sodnega sveta, datiranega prav tako z dnem 12.9.2014. V tem dopisu je navedeno, da je Sodni svet na svoji 40. seji 11.9.2014 potrdil oceno sodniške službe št. SuZ 21/2013, ki jo je dne 14.3.2014 izdelal personalni svet Višjega sodišča v Ljubljani. Dopis tožnico obvešča, da ji je 11.9.2014 prenehala sodniška funkcija iz razloga po 7. točki prvega odstavka 74. člena Zakona o sodniški služb (ZSS). V dopisu še navaja, da je zapisnik 40. Seje Sodnega sveta objavljen na intranetni strani sodišč, kasneje pa bo izdana tudi pisna odločba. Tožnica ob prihodu na Okrožno sodišče Kranj (na podlagi tega obvestila) ni smela več vstopiti v svojo dotedanjo pisarno. Pod nadzorstvom varnostnika je lahko iz pisarne vzela svoje osebne predmete. Okrožno sodišče v Kranju jo je obvestilo, da jo je z obrazcem M2 odjavilo iz zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja. Pri tem je potrebno še opozoriti, da tožnica spada v varovano kategorijo delavcev, saj ji do polne upokojitve manjka manj kot pet let. Tožena stranka ji je torej dejansko prekinila službeno razmerje, pri tem pa tožnica o tem ni prejela nobene odločbe, kaj šele, da bi imela proti temu sodno varstvo. Glede na informacije, ki jih je možno prebrati v medijih, odločba Sodnega sveta doslej še niti izdana ni bila (prim. intervju z X., predsednico Okrožnega sodišča v Kranju, Delo). Kot dokaz predlaga zaslišanje tožnice glede okoliščin preprečitve dostopa do delovnega mesta in obveščanja o odjavi iz zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja. Tožnica je mnenja, da so ji tožene stranke s svojim ravnanjem kršile njene ustavne pravice in to pravico do enakosti pred zakonom iz 14. člena, pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena, pravico do sodnega varstva iz 23. člena, pravico do pravnega sredstva iz 25. člena, sam postopek, kot je urejen v 33. členu ZSS, pa je v nasprotju z ustavo.

2. Tožnica je v službenem razmerju z Republiko Slovenijo in je glede na to, da ji do polne upokojitve manjka manj kot pet let, tudi varovana kategorija delavca. To pomeni, da so možnosti odpuščanja takega delavca omejene. Glede na to, da s to tožbo ne izpodbija nobene odločbe, ker še ni bila izdana, to dejstvo omenja samo kot dodaten razlog za utemeljenost tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe. Tožnici ni znan primer v naši zakonodaji, da lahko službeno ali delovno razmerje preneha brez ustrezne odločbe. Taka odločitev ni zgolj formalna potrditev ocene sodniške službe, ampak mora Sodni svet v odločbi navesti ustrezne razloge. Razumevanje določil Zakona o sodniški službi, da lahko Sodni svet o tem izda odločbo kadarkoli, službeno razmerje pa naj bi prenehalo takoj, ko na svoji seji Sodni svet odloči, je zato v nasprotju s temeljnimi ustavnimi pravicami. Glede na to, da je položaj sodnice zato slabši od položaja delavcev ali drugih funkcionarjev, ki jim razmerje preneha z izdajo in vročitvijo odločbe, sta kršeni tako njena pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena, kot tudi pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

3. Tožnica seveda pravice do sodnega varstva ne more uveljaviti, saj ni nobene odločbe, proti kateri bi sodno varstvo uveljavljala. Zato tožnica sodnega varstva dejansko sploh nima. S tem ji je kršena tudi njena pravica do sojenja v razumnem roku, kot je določena v 1. odstavku 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Tožnici pa ni kršena samo pravica do dostopa do sodišča, ampak tudi njena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, kakor tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena EKČP. Poleg tega pa tožnica tudi meni, da je postopek, ki je urejen v 33. členu ZSS, v nasprotju z Ustavo. Tožnica je zato vložila tudi ustavno pobudo za presojo skladnosti določb zakona z ustavo in predlagala začasno zadržanje izvajanja navedene določbe. Ustava RS v 129. členu določa, da je funkcija sodnika trajna, v 130. členu pa, da sodnike voli Državni zbor. V 132. členu (prenehanje in odvzem sodniške funkcije) je določeno, da sodniku preneha sodniška funkcija, če nastopijo razlogi, ki jih določa zakon. Ustavna pobudnica je mnenja, da gre pri institutu prenehanja sodniške funkcije zato, ker sodnik ne ustreza sodniški službi v smislu 1. točke prvega odstavka 32. člena ZSS, za razrešitev sodnika v smislu 2. odstavka 132. člena Ustave RS. Po Ustavi pa je za razrešitev pristojen izključno Državni zbor. Zato je 33. člen ZSS v nasprotju z Ustavo.

4. Po mnenju tožnice Sodni svet sploh nima pristojnosti, da v spornem primeru odloča o prenehanju sodniške funkcije. V nadaljevanju našteva, katere pristojnosti ima Sodni svet na podlagi 28. člena Zakona o sodiščih (ZS). Sodnik, ki huje krši Ustavo in zakon ali naklepno stori kaznivo dejanje z zlorabo sodniške funkcije ter je pravnomočno obsojen, ima po zakonodaji, kot jo razumejo tožene stranke, bistveno višjo stopnjo zaščite, kot tožnica.

5. Tožeča stranka predlaga, da sodišče razsodi, da so tožene stranke tožnici kršile njene ustavne pravice enakosti pred zakonom iz 14. člena, pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena, pravico do sodnega varstva iz 23. člena in pravico do pravnega sredstva iz 25. člena, in sicer s tem, ko so ji še pred izdajo in pravnomočnostjo odločbe Sodnega sveta, zgolj na podlagi obvestila, preprečile dostop do njenega delovnega mesta in preprečile opravljanje dela ter jo odjavile iz zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja.

6. Tožnici zaradi ravnanja toženih strank nastaja škoda, ki je težko nadomestljiva, saj ji je onemogočen dostop do delovnega mesta, ne more opravljati dela, odjavljena pa je tako iz zdravstvenega kot tudi iz pokojninskega zavarovanja. Tožnica ne more izpolnjevati svojih pravic in obveznosti iz službenega razmerja. V primeru bolezni nima dostopa do zdravstvene oskrbe na podlagi zdravstvenega zavarovanja, ki ga je doslej vplačevala 35 let. Zaradi tega ji že nastaja škoda, ki bo zaradi preteka časa težko nadomestljiva ali sploh nenadomestljiva. Tudi v primeru uspešnega zaključka tega postopka, škode, ki ji nastaja, ne bo možno odpraviti v celoti. Tožnica se zaveda, da bi bila zahteva po nadaljevanju opravljanja funkcije, čeprav začasna, lahko sporna, predvsem iz vidika zakonitosti postopkov, ki bi jih vodila kot preiskovalna sodnica. Vendar pa ji tožene stranke brez dvoma lahko omogočijo dostop do delovnega mesta na Okrožnem sodišču v Kranju in opravljanje dela v okviru njene izobrazbe in znanj. Prav tako jo tožene stranke lahko prijavijo v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, saj je bila odjava izvedena brez ustrezne odločbe in zato nezakonita.

7. Tožnica zato predlaga, da sodišče na podlagi 3. odstavka 32. člena ZUS-1 uredi sporno razmerje tako, da izda začasno odredbo in sicer, da so tožene stranke Republika Slovenija, Sodni svet in Okrožno sodišče v Kranju tožnici dolžni takoj po izdaji začasne odredbe in do pravnomočnosti odločbe Sodnega sveta o potrditvi ocene personalnega sveta Višjega sodišča omogočiti dostop do njenega delovnega mesta na Okrožnem sodišču v Kranju in opravljanje dela v okviru njene izobrazbe in znanj ter jo prijaviti v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje. Izdana začasna odredba ostane v veljavi do pravnomočnosti odločbe Sodnega sveta o potrditvi ocene personalnega sveta, ne glede na vložene ugovore.

8. V odgovoru na tožbo Okrožno sodišče v Kranju navaja, da je Sodni svet RS obvestil Okrožno sodišče v Kranju z dopisom št. 3/14-457 z dne 12. 9. 2014 obvestilo o svojem sklepu, da je A.A. sodniška funkcija prenehala z dnem 11. 9. 2014 in navedel, da bo zapisnik 40. seje z dne 11. 9. 2014 objavljen dne 12.9.2014 na intranetni strani sodišč, pisna odločba pa bo izdana kasneje. Hkrati je sodišču poslal tudi obvestilo številka 3/14-458 z dne 12. 9. 2014 s prošnjo, da ga sodišče vroči A.A. Z vročitvijo obvestila dne 12. 9. 2014 je bila tožeča stranka obveščena, da ji je sodniška funkcija iz razloga po 7. točki prvega odstavka 74. člena ZSS prenehala z dnem seje Sodnega sveta RS, torej z dnem 11. 9. 2014. ZSS v drugem odstavku 1. člena določa, da je sodnik v službenem razmerju z Republiko Slovenijo ter tudi, da zakon za službeno razmerje uporablja termin sodniška služba. V skladu s 4.a členom ZSS se glede sodnikovih pravic in dolžnosti v zvezi s sodniško službo, ki niso urejene v ZSS, smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja delovna razmerja, to pa je Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1). ZSS nadalje v 5. členu določa, da sodniku preneha funkcija v primerih in pod pogoji, ki jih določata Ustava RS in ZSS. Iz navedene materialnopravne podlage tako izhaja, da sodniku preneha sodniška funkcija z dnem potrditve negativne ocene sodniške službe in ne (šele) z vročitvijo pisne odločbe. Način prenehanja službenega razmerja določa zakon, organ, v tem primeru Sodni svet RS pa mora pisno odločbo skupaj z obrazložitvijo svoje odločitve izdelati v roku, kot ga določa zakon, ki ureja splošni upravni postopek. Glede na način dela Sodnega sveta RS tudi ni realno pričakovati, da bi bil pisni odpravek odločbe skupaj z obrazložitvijo izdelan isti dan oziroma prihodnji dan do začetka poslovanja sodišča. Tožeča stranka ni v ničemer prikrajšana v možnosti uveljavljanja sodnega varstva, saj bo svoje pravice lahko uveljavljala od trenutka vročitve odločbe dalje in v rokih kot jih določa veljavni zakon.

9. Tožeča stranka je bila kot sodnica z Republiko Slovenijo v službenem razmerju in ne v delovnem razmerju (drugi odstavek 1 člena ZSS). Definicijo delovnega razmerja določa ZDR-J v prvem odstavku 4. člena kot je to že predstavljeno zgoraj. Ne gre za enaki razmerji. Sodnik je pri izvrševanju sodniške funkcije vezan le na Ustavo RS in zakon, med tem ko je za delovno razmerje značilno, da se delo opravlja po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Po vsebini sta si sicer obe razmerji podobni, vendar pri sodniški službi kot službenem razmerju ni odnosa podrejenosti - nadrejenosti, ki je značilen za delovno razmerje, zato se tudi glede sodnikovih pravic in dolžnosti v zvezi s sodniško službo subsidiarno, torej če niso urejene v ZSS, uporablja ZDR-l (4. a člen). Vendar pa subsidiarna uporaba določbe ZDR-l ne vpliva na način prenehanja sodniške funkcije v primeru, da iz ocene sodniške službe izhaja, da sodnik ne ustreza sodniški službi. V takem primeru mu sodniška funkcija preneha po samem zakonu, z dnem potrditve ocene sodniške službe s strani Sodnega sveta RS (74. člen ZSS; tako sodba Pdp 159/2014). Zmotno je torej stališče tožeče stranke, da mora tretje tožena stranka v primeru nastopa omenjenih okoliščin upoštevati najprej določbe ZDR-l o varstvu starejših delavcev, nato pa tudi omogočiti tožeči stranki nadaljevanje dela - dostop do delovnega mesta in opravljanje dela v okviru njene izobrazbe in znanj, jo prijaviti v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, torej smiselno premestitev na druga dela in naloge. Trditve tožeče stranke o neustavnosti zakonske ureditve (graja zlasti 33. člen ZSS), pa bodo pretehtane v postopku njene ustavne pobude za presojo skladnosti določb ZSS, ki urejajo prenehanje sodniške funkcije z Ustavo RS.

10. V odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe pa Okrožno sodišče v Kranju navaja, da hkraten obstoj delovnega in službenega razmerja ni mogoč, zato ni mogoče razumeti, da tožnici kljub prenehanju sodniške funkcije (službenega razmerja) ne bi prenehalo delovno razmerje. Tožnica je opravljala sodniško funkcijo in torej ni bila nikoli v rednem delovnem razmerju z Republiko Slovenijo. Ni mogoče razumeti, tako kot trdi tožnica, da je prenehala samo sodniška funkcija, ne pa tudi njeno delovno razmerje. Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je v nekaj primerih že odločilo, da opravljanje sodniške funkcije ni delovno razmerje. Smiselno torej predlaga, da ji tretje tožena stranka omogoči opravljanje dela kot strokovne sodelavke, torej javnega uslužbenca na Okrožnem sodišču v Kranju, torej nadaljevanje delovnega razmerja. Tožnica pa pri tem ne navaja, na kateri podlagi zahteva omogočanje takšnega dela. Glede na specifičnost ureditve položaja sodnikov (ureditev službenega razmerja z Republiko Slovenijo), ki ni hkrati tudi delovno razmerje, tožeča stranka torej z začasno odredbo od tretje tožene stranke zahteva nekaj, kar ji tretje tožena stranka na podlagi veljavne zakonske ureditve ne more omogočiti.

11. Sodišče je Državnemu pravobranilstvu posredovalo tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe s pozivom na odgovor. Državno pravobranilstvo odgovarja, da že upoštevaje določbo 5. odst. 17. čl. ZUS-1 v zvezi z 2. odst. 4. čl. ZUS-1, Državno pravobranilstvo v konkretnem primeru ne more nastopati kot zakoniti zastopnik Republike Slovenije, navsezadnje pa naj bi, skladno s stališčem sodne prakse, ZUS-1 tudi sicer položaj in zastopanje strank ZUS-1 uredil drugače kot Zakon o državnem pravobranilstvu (prav tako naj bi bil ZUS-1 poznejši), pri čemer naj bi bil Državni pravobranilec le zastopnik javnega interesa, ne pa tudi zakoniti zastopnik tožene stranke. Skladno z določbami ZUS-1, na strani tožene stranke lahko nastopa le organ, kateremu se očita dejanje, ki naj bi, skladno s tožbenimi trditvami, predstavljalo kršitev ustavnih pravic.

12. Sodni svet v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe navaja, da udejanjanje zahteve tožeče stranke (omogočiti dostop do njenega delavnega mesta na Okrožnem sodišču v Kranju in opravljanje dela v okviru njene izobrazbe in znanj ter podati prijavo v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje) ni v njeni pristojnosti, zato ni podana njena pasivna legitimacija. Če bo sodišče presodilo drugače, Sodni svet dodaja, da mora tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe zaradi nujnosti postopka že v sami zahtevi navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, s stopnjo verjetnosti pa mora dokazati tudi, da takšna škoda zanjo predstavlja težko popravljivo škodo. Tega po mnenju Sodnega sveta ni storila; zgolj pavšalno navaja, da ji je prenehanje opravljanja dela in odjava iz zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja povzročila težko popravljivo škodo, navedbe pa niso konkretizirane. V odgovoru na tožbo pa Sodni svet pravi, da iz materialnopravne zakonodaje izhaja, da sodniku preneha sodniška funkcija z dnem potrditve negativne ocene sodniške službe in ne z vročitvijo pisne odločbe. Tak način prenehanja službenega razmerja določa zakon, drugotožena stranka pa mora pisno odločbo, iz katere so razvidni razlogi za njeno odločitev, izdelati v rokih kot jih določa zakon, ki ureja splošni upravni postopek. Tudi sicer bi bilo povsem nerealno pričakovati, da bi bila odločba izdelana na dan odločitve oziroma naslednji dan do pričetka poslovanja sodišča. Tožeča stranka tudi ni prikrajšana v možnosti uveljavljanja sodnega varstva; svoje pravice bo lahko uveljavila od trenutka vročitve odločbe dalje, v rokih, kot jih določa veljavna zakonodaja. Zatrjevanja o varovani kategoriji delavca v konkretnem primeru niso utemeljena. Tožeča stranka je bila kot sodnica z Republiko Slovenijo v službenem razmerju in ne v delovnem razmerju (drugi odstavek 1. člena ZSS). Zmotno je torej stališče tožeče stranke, da mora drugo-tožena stranka v primeru nastopa omenjenih okoliščin upoštevati določbe ZDR-1 o varstvu starejših delavcev. Ob upoštevanju navedenega drugo-tožena stranka ugotavlja, da tožeči stranki z zgoraj navedenim ravnanjem ustavne pravice niso bile kršene. Trditve tožeče stranke o neustavnosti zakonske ureditve pa bodo pretehtane v postopku njene ustavne pobude za presojo skladnosti določb zakona z Ustavo.

13. Upravno sodišče je s sklepom opr. št. I U 1532/2014-10 z dne 29. 9. 2014 odločilo, da ni pristojno za odločanje v tej zadevi in da se po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopi v reševanje pristojnemu delovnemu sodišču v Ljubljani.

14. Na pritožbo zoper prvostopenjsko sodišče je Vrhovno sodišče v sklepu I Up 348/2014 sklep prvostopenjskega sodišča v bistvenem delu povzelo tako, da je v 3. odstavku obrazložitve navedlo, da je Upravno sodišče odločilo, da ne gre za spor o pravilnosti postopka ugotovitve prenehanja sodniške funkcije, za kar je pristojno Upravno sodišče, temveč za spor v zvezi z upravičenostjo opravljanja dela na sodišču in v zvezi z opravljanjem dela s povezanimi pravicami. Ta sklep prvostopenjskega sodišča je Vrhovno sodišče razveljavilo z omenjenim sklepom opr. št. I Up 348/2014 in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v novo sojenje, ker je drugače kot prvostopenjsko sodišče presodilo eno izmed procesnih predpostavk za sodno varstvo v upravnem sporu. Vrhovno sodišče je namreč v odstavku 11. obrazložitve omenjenega sklepa odločilo, da glede presoje »dejanj tožene stranke, ki omejujejo izvrševanje sodne funkcije pritožnice, in zatrjevanih kršitev njenih ustavnih pravic, ni zagotovljeno sodno varstvo pred drugim sodiščem, temveč ga je treba zagotoviti v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1, če so za to izpolnjene procesne predpostavke.« V zvezi s temi dejanji pa Vrhovno sodišče v istem odstavku obrazložitve omenja »posledice, ki izvirajo iz oblastvenih ravnanj organov oblasti (sklepa in obvestila Sodnega sveta)« ter »preprečitev dostopa do delovnega mesta« in »preprečitev opravljanja dela«.

15. Tožba ni utemeljena.

16. Kadar gre za tožbo na podlagi 1. odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), v kateri tožeča stranka zahteva, da sodišče ugotovi, da je bilo z določenimi dejanji nedopustno poseženo v človekove pravice, in tožeča stranka je v konkretnem primeru tožbo oprla na določilo 1. odstavka 4. člena ZUS-1, je trditveno in dokazno breme na tožeči stranki, da navede in s predlogom za izvajanje konkretnih dokazov predlaga sodišču, da ugotovi določena pravno relevantna dejstva (3. odstavek 30. člena ZUS-1); sodišče v takih primerih zatrjevana dejanja presoja v mejah tožbenega predloga, ni pa vezano na tožbene razloge (1. odstavek 40. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom 4. člena ZUS-1).

17. Tožeča stranka v tožbi ne zatrjuje in ne predlaga dokazov o tem, da bi ji način, kako ji je bil dne 12. 9. 2014 preprečen vstop v njeno pisarno na sodišču in kako je pod nadzorstvom varnostnika lahko iz pisarne vzela svoje osebne predmete, povzročil kršitev njenih ustavnih pravic - na primer do varstva človekovega dostojanstva. Tožeča stranka tudi ne zatrjuje, da o prenehanju sodniške službe na dan, ko je ta začela učinkovati, ni bila pravočasno obveščena o prenehanju službe s strani Sodnega sveta ali Okrožnega sodišča v Kranju. Tožnica je namreč izvedela za negativno oceno sodniške službe, za katero je morala vedeti, da že na podlagi zakona lahko pripelje do prenehanja sodniške službe, če bo oceno potrdil Sodni svet, ko je prejela akt Personalnega sveta Višjega sodišča v Ljubljani z dne 14. 3. 2014. Ko se je pritožila zoper oceno sodniške službe, je za zavrnitev njenega ugovora izvedela, ko je prejela odločbo Personalnega sveta Vrhovnega sodišča z dne 26. 5. 2014. Tožnica v tožbi ne navaja, da zaradi določenih objektivnih razlogov ni mogla izvedeti, kdaj bo na sejo Sodnega sveta uvrščeno odločanje o potrditvi ali zavrnitvi njene ocene sodniške službe, s čimer bi lahko nastopila tudi posledica prenehanja sodniške službe. Običajno je namreč dnevni red seje Sodnega sveta objavljen za nekaj dni vnaprej; poleg tega je zakonodajalec predpisal, da mora Sodni svet sprejeti odločitev o (negativni) oceni sodniške službe iz 1. odstavka 33. člena ZSS v 30 dneh, kar dodatno zmanjšuje časovno negotovost sodnice. Zato s teh vidikov v predhodnem postopku preizkusa tožbe ni mogoče ugotoviti, da navedena dejanja posegajo v tožničino pravico ali v njeno neposredno, na zakon oprto osebno korist v smislu 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1.

18. Vendar pa tožnica v tožbi uveljavlja tudi kršitev ustavnih pravic, ker ji je bilo „dejansko prekinjeno službeno razmerje,“ pri čemer pa „ni prejela nobene odločbe, kaj šele da bi imela proti temu sodno varstvo“ oziroma je bilo iz javnih izjav predsednice Okrožnega sodišča razvidno, da na dan 12. 9. 2014 odločba Sodnega sveta sploh še ni bila niti izdana. Ob tem je tožnica še izpostavila, da ji do upokojitve manjka manj kot pet let zaradi česar so možnosti odpuščanja takega delavca po njenem mnenju omejene. Kršitev njenih pravic vidi tudi v dejstvu, da je položaj sodnice slabši od položaja delavca ali drugih funkcionarjev, ki jim razmerje preneha z izdajo in vročitvijo odločbe. Zato tožnica v tožbi uveljavlja naj sodišče ugotovi, da „sta Sodni svet in Okrožno sodišče v Kranju s tem, ko sta ji še pred izdajo in pravnomočnostjo odločbe Sodnega sveta, zgolj na podlagi obvestila, preprečila dostop do njenega delovnega mesta in preprečila opravljanje dela ter jo odjavili iz zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja“, kršila njene pravice iz 14., 22., 23. in 25. člena Ustave.

19. Sodišče na tej trditveni podlagi ugotavlja, da tožnica v bistvu uveljavlja varstvo dveh pravic in sicer pravice do enakega dostopa do vsakega delovnega mesta, ki je specialna določba glede na 1. odstavek 14. člena Ustave ter varstvo pravice do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena, ki v konkretnem primeru zajema tudi pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Okrožno sodišče v Kranju naj bi te kršitve storilo z obvestilom, da je tožnico z obrazcem M2 odjavilo iz zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja in s tem, da ji je preprečilo vstopiti v pisarno oziroma je morala to storiti pod nadzorstvom varnostnika, med tem ko naj bi Sodni svet kršitev storil z dopisom št. 3/14-458 z dne 12. 9. 2014, poslanim Okrožnemu sodišču v Kranju, ki ga je to sodišče dne 12. 9. 2014 vročilo tožnici, in s katerim je bila tožnica obveščena, kaj je v zvezi z njeno sodniško službo en dan prej odločil Sodni svet na svoji seji in da bo tožnica naknadno dobila pisno odločbo. Sporna dejanja sta torej storila Sodni svet in Okrožno sodišče v Kranju, zato se sodišče pridružuje stališču Vrhovnega sodišča, ki izhaja tudi iz koncepta ureditve strank po ZUS-1, da je treba za toženo stranko v obravnavanem primeru šteti Republiko Slovenijo, ki jo zastopata Sodni svet in Okrožno sodišče v Kranju (sklep Vrhovnega sodišča I Up 348/2014, odst. 10), ki sta tudi izvedli dejanji, v zvezi s katerimi tožeča stranka uveljavlja sodno varstvo. Iz sklepa Vrhovnega sodišča I Up 348/2014 nedvoumno izhaja, da tožnica za sodno varstvo zoper navedena dejanja nima zagotovljenega drugega sodnega varstva pred delovnim sodiščem in to očitno po mnenju Vrhovnega sodišča velja tudi za dejanje Okrožnega sodišča v Kranju, s katerim je sodišče tožnico obvestilo, da jo je z obrazcem M2 odjavilo iz zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja.

20. Vendar pa, kot je sodišče ugotovilo že v točki 17 obrazložitve te sodbe, tožeča stranka ne zatrjuje, da bi dejanje Sodnega sveta, ko je ta preko Okrožnega sodišča obvestil tožnico o prenehanju sodniške službe, in dejanja Okrožnega sodišča v Kranju glede preprečitve prihoda na delovno mesto dne 12. 9. 2014, dovolitve vstopa v pisarno ob spremstvu varnostnika, tako da je tožnica lahko iz pisarne vzela svoje osebne stvar ter obvestilo o odjavi iz zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja, sama po sebi nedopustno posegla v njene ustavne pravice; po mnenju tožeče stranke naj bi se nedopusten poseg v njene pravice zgodil zaradi tega, ker je šlo v navedenih izpodbijanih dejanjih dejansko za posledice, ki izvirajo iz oblastvene odločbe, ki pa v času izvajanja izpodbijanih dejanj sploh še ni bila niti izdana in zato tudi ni bila vročena tožnici. V tem smislu pa ni mogoče reči, da očitno ne gre za kakršen koli poseg v pravico tožnice (v smislu 6. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1) in je zato izpolnjena procesna predpostavka za sprejem tožbe v obravnavo, ki je tudi pravočasna, saj je tožnica za poseg izvedela 12. 9. 2014, tožbo pa je vložila znotraj zakonskega roka 30 dni in sicer dne 22. 9. 2014.

21. Tožnica je namreč dne 12. 9. 2014 na Okrožnem sodišču v Kranju prejela obvestilo Sodnega sveta št. 3/14-458 z dne 12. 9. 2014 (povratnica št. SuZ20/2014), s katerim je bila seznanjena z odločitvijo Sodnega sveta, da ji je dne 11. 9. 2014 z odločitvijo na seji Sodnega sveta prenehala sodniška služba iz razloga po 7. točki 1. odstavka 74. člena ZSS, da bo zapisnik seje Sodnega sveta objavljen dne 12. 9. 2014 na intranetni strani sodišč in da bo kasneje izdana tudi pisna odločba. Zoper ta akt, ki je pomenil izvrševanje odločitve o prenehanju sodniške službe, pa tožnica ni imela učinkovitega pravnega ali sodnega varstva, saj ni bila seznanjena z razlogi za potrditev negativne ocene sodniškega dela. V tem smislu gre torej za poseg v njeno pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena (ki v tem primeru vključuje tudi pravico iz 22. in 25. člena Ustave) v zvezi s pravico iz 3. odstavka 49. člena Ustave, vključno z varstvom pred neenakim obravnavanjem v primerjavi s prenehanjem službe v primeru primerljivih poklicev. Z vidika presoje procesnih predpostavk za tožbo je bistveno, da je bil akt Sodnega sveta o prenehanju sodniške službe za tožnico izdan in tožnici vročen, četudi samo v obliki obvestila; ta akt pa ni imel razlogov za odločitev, poleg tega je bila napovedana naknadna izdaja „pisne odločbe“. Zoper omenjeno obvestilo, ki je akt Sodnega sveta, tožnica ni imela učinkovitega pravnega sredstva oziroma sodnega varstva. Zato po mnenju sodišča ni mogoče zavzeti stališča, da je treba tožbo tožnice zavreči z argumentom, da ima tožnica namesto tožbe po 1. odstavku 4. člena ZUS-1 na podlagi 1. odstavka 2. člena ZUS-1 v povezavi z interpretacijo Upravnega sodišča v zadevi I U 1103/2013-10 z dne 13. 5. 2015 (razdelek A, odst. 20-34) zagotovljeno učinkovito sodno varstvo v rednem upravnem sporu in sicer s tožbo zoper kasneje izdano odločbo Sodnega sveta, ki vsebuje tudi obrazložitev razlogov za odločitev. Kajti odločitev Sodnega sveta, sprejeta na seji dne 11. 9. 2014, je očitno že z dnem 11. 9. 2014 imela dejanske in pravne učinke, to je v času, ko odločba Sodnega sveta z obrazložitvijo še ni bila izdana. Na tej podlagi je sodišče sprejelo tožbo tožnice v vsebinsko obravnavo, ob upoštevanju stališč Vrhovnega sodišča v sklepu opr. št. I Up 348/2014.

22. Upoštevajoč navedeni predhodni preizkus tožbe v tem konkretnem primeru sodišče ugotavlja, da je bistvo obravnavanega upravnega spora pravzaprav zgolj v pravnem vprašanju, in sicer je to vprašanje, ali je določba določila 76. člena ZSS v zvezi z 7. točko 1. odstavka 74. člena in 2. odstavka 33. člena ZSS v skladu z Ustavo. Kajti odgovor na to vprašanje, je hkrati tudi odgovor na vprašanje, ali je poseg v tožničino pravico iz 23. člena Ustave v zvezi z 3. odstavkom 49. člena Ustave v konkretnem primeru ustavno dopusten, to pomeni, ali je v skladu z načelom sorazmernosti (3. odstavek 15. člena in 2. člen Ustave) glede na to, da pravica do učinkovitega sodnega varstva in tudi do enake obravnave v smislu 3. odstavka 49. člena Ustave nista absolutni pravici. Tudi v sodni odločbi Vrhovnega sodišča je mogoče zaznati pomislek o ustavnosti ureditve oziroma posega v 11. odstavku obrazložitve sklepa opr. št. I Up 348/2014, kjer Vrhovno sodišče omenja »postavljanje vprašanj ustavne skladnosti zakonske ureditve, na katerih dejanja tožene stranke temeljijo« ter v odstavku 12 obrazložitve omenjene sodbe Vrhovnega sodišča, kjer to sodišče omenja »ustavno presojo« in sicer glede vprašanja, ali je imela tožena stranka za izvršitev spornih dejanj »ustrezno pravno podlago v zakonu oziroma v posamičnem oblastvenem aktu.« V nadaljevanju te sodbe torej Upravno sodišče izpeljuje presojo po t.i. strogem testu,(1) ali je poseg v tožničino pravico iz 23. člene v zvezi z 3. odstavkom 49. člena Ustave ustavno dopusten.

23. Po določilu 76. člena v zvezi z 7. točko 1. odstavka 74. člena in 2. odstavka 33. člena ZSS Sodni svet izda ugotovitveno odločbo o prenehanju sodniške službe, ta pa preneha po samem zakonu, če iz ocene izhaja, da sodnik ne ustreza sodniški službi, pri čemer mora Sodni svet pred učinkovanjem negativne ocene o sodniški službi le-to potrditi, če pa je ne potrdi, mora personalni svet izdelati ponovno oceno. V konkretnem primeru je Sodni svet oceno potrdil. Gre za specialno ureditev po ZSS, zato določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) o „odločbi“ po XIII. poglavju ZUP (na primer: 2. odstavek 207. člena, 1. odstavek 213. člena ZUP) v zvezi z 4. členom ZUP, ki določa „smiselno“ uporabo določb ZUP v javno-pravnih stvareh, ki nimajo značaja upravne zadeve, ne pridejo v poštev. Iz tega sledi, da je poseg v pravico do učinkovitega sodnega varstva očitno predpisan z zakonom. Zakonska ureditev tudi prestane test kakovosti v tem smislu, da je zakonska ureditev dovolj jasna in določna, tako da ne povzroča arbitrarne uporabe prava, na kar kaže tudi ustaljena sodna praksa.(2)

24. Ureditev, po kateri sodniku preneha sodniška služba po zakonu z dnem potrditve ocene iz 1. točke 1. odstavka 32. člena ZSS s strani Sodnega sveta, ima tudi legitimen cilj. Legitimen cilj je v tem, da sodnik, za katerega pristojna personalna sveta, ki sta sestavljena izključno iz sodnikov, in Sodni svet, ki ima po ustavi mešano sestavo šestih sodnikov, ki jih izvolijo sodniki, in petih drugih pravnikov, ki jih na predlog predsednika države izvoli Državni zbor, ugotovijo, da sodnik ne ustreza sodniški službi, sodne oblasti ne izvaja več v času od sprejema odločitve Sodnega sveta in do izdaje pisne odločbe z obrazložitvijo ali celo do vročitve odločbe Sodnega sveta. Če omenjeni organi ugotovijo, da sodnik ne ustreza sodniški službi, je legitimen cilj, da čim prej po sprejetju omenjene odločitve, tak sodnik sodne oblasti ne izvaja več in najhitrejši čas učinkovanja te odločitve je z dnem odločitve na seji Sodnega sveta. Ob tem sodišče pripominja, da sicer že sama določba 1. odstavka 132. člena Ustave pravi, da „sodniku preneha sodniška funkcija, če nastopijo razlogi, ki jih določa zakon“, kar nakazuje na to, da je morebiti že ustavodajalec imel namen določiti, da sodniku preneha sodniška služba že v trenutku, ko nastopi zakoniti razlog glede neustreznosti sodniške službe. Vendar pa pa mnenju Upravnega sodišča to ne pomeni, da je ustavodajalec določil, da sodniku preneha sodniška služba z dnem seje Sodnega sveta, zaradi česar presoja z vidika Ustave v upravnem sporu sploh ne bi bila dopustna, ampak je po mnenju Upravnega sodišča presoja ureditve v ZSS z vidika 23. člena Ustave v zvezi z 3. odstavkom 49. člena Ustave dopustna in jo sodišče nadalje izpeljuje v odstavkih, ki sledijo.

25. Naslednji korak v presoji posega v pravico iz 23. člena Ustave v zvezi z 3. odstavkom 49. člena Ustave z vidika načela sorazmernosti je vprašanje, ali je tak poseg primeren v tem smislu, da je z njim sploh mogoče uresničevati omenjeni legitimen cilj. Brez dvoma ureditev in konkretna odločitev, po kateri sodnik ne sme več opravljati sodniške službe že z dnem, ko je bila odločitev sprejeta na seji Sodnega sveta, lahko učinkovito uresničuje(ta) opisani legitimen cilj.

26. Naslednji korak v presoji je, ali je takšna ureditev nujna v tem smislu, da z nobenim milejšim ukrepom ne bi bilo mogoče doseči zgoraj opredeljenega legitimnega cilja. V zvezi s tem elementom v okviru presoje sorazmernosti sodišče izhaja iz dejstva, da je v družbeni regulaciji na splošno zelo malo takšnih rešitev, ki jih je mogoče šteti za absolutno nujne in zato kot edino možne. Zaradi tega sodišče navadno pušča določeno polje proste presoje zakonodajalcu, kadar ne gre za absolutne pravice prizadetih strank in tak je tudi obravnavani primer. To pomeni, četudi sodišče izhaja iz legitimnega cilja, po katerem naj sodnik čim prej preneha z izvajanjem sodne oblasti, šteto od trenutka, ko je potrjena negativna ocena sodniške službe, ni povsem brez pomislekov možno reči, da je absolutno nujna in edina rešitev ta, da sodniku sodniška služba preneha že z dnem seje Sodnega sveta, saj je ocena iz 1. točke 1. odstavka 32. člena ZSS lahko posledica različnih slabosti v preteklem delu sodnika, ki nimajo v vsakem primeru iste narave in teže, četudi je posledica (prenehanje službe) enaka. Zakonodajalec bi torej lahko predpisal, da na primer Personalni svet Vrhovnega sodišča ob zavrnitvi ugovora zoper oceno sodniške službe tudi odloči, katera dela, ki ne pomenijo neposrednega izvajanja sodne oblasti na sodišču, lahko tak sodnik opravlja na primer do izdaje ali vročitve odločbe Sodnega sveta ali celo do pravnomočne sodne odločbe v upravnem sporu. Vendar pa zakonodajalec tega ni storil in po oceni sodišča je to skladno z spoštovanjem določenega polja proste presoje zakonodajalca glede na to, da gre v predmetni zadevi za poseg v pravico sodnice do enakega dostopa do dela, ki pa hkrati pomeni izvajanje državne oblasti, ki ima pomembne učinke na raven vladavine prava, vključno s splošnim zaupanjem v sodstvo ter za učinkovito sodno varstvo ustavnih pravic drugih, to je strank do sojenja pred neodvisnimi in nepristranskimi sodišči v pravičnih postopkih in v razumnem roku. Da je poseg v obravnavanem primeru nujen, se je sodišče odločilo tudi iz razloga, ker je Ustavno sodišče že vsaj dvakrat obravnavalo sporno zakonsko določbo, ki sicer ni bila izrecno izpodbijana pred Ustavnim sodiščem, vendar Ustavno sodišče v navedenih primerih očitno ni štelo, da bi bila obravnavana zakonska določba ustavno sporna. V zadevi Up-664/02 z dne 7. 1. 2003 je Ustavno sodišče na primer med drugim navedlo, da „dejstvo, da ji je z dnem potrditve prenehala sodniška funkcija ne pomeni, da sodno varstvo ni več potrebno, in da nima več smisla. Stališče, ki sta ga sprejeli sodišči v izpodbijanih sklepih, ima svojo pravno podlago v ZSS in očitno ne posega v kakšno od človekovih pravic in temeljnih svoboščin“ (odst. 6). V tej zadevi sicer ni bilo predmet obravnave povsem isto vprašanje, kot v obravnavnem upravnem sporu, zaradi česar je Upravno sodišče v tem upravnom sporu prišlo tudi do drugačne ugotovitve glede posega v ustavne pravice tožnice z izpodbijanimi dejanji. Kajti v zadevi Up-664/02 ustavna pritožnica ni uveljavljala posega v ustavne pravice zaradi učinkov, ki bi jih imelo obvestilo Sodnega sveta o tem, kdaj je sodnici prenehala sodniška služba, ampak je šlo za vprašanje, ali bi morala imeti sodnica sodno varstvo zagotovljeno že v postopku ocenjevanja sodniške službe zoper akte personalnih svetov glede na to, da je s potrditvijo sodniška služba sodnici že prenehala (ibid. odst. 1-2). Vendar pa iz te zadeve vsaj do neke mere lahko izhaja ocena, da Ustavnemu sodišču ni bila problematična ureditev, po kateri sodniku sodniška služba preneha že s potrditvijo negativne ocene sodniške službe. Tudi v novejši zadevi Up-1096/06 z dne 13. 12. 2007, kjer sicer tudi ni bil predmet ustavne pritožbe istovrstni ugovor ustavne pritožnice, kot ga Upravno sodišče obravnava v tem upravnem sporu, je Ustavno sodišče navedlo, da je /.../ „treba v tem smislu razumeti pristojnost Sodnega sveta, ko odloča po potrditvi ocene sodniške službe, katere posledica je prenehanje sodniške funkcije“ (odst. 7). Ti dve odločitvi Ustavnega sodišča sta Upravnemu sodišču služili za oporo stališču, da je mogoče navedeno ureditev šteti za nujno zaradi tega, ker ni mogoče legitimnega cilja v enaki meri doseči z drugim, milejšim posegom v pravice tožnice.(3)

27. Vendar pa s tem sodišče še ni izčrpalo potrebne argumentacije, da je poseg v konkretnem primeru v pravice tožnice nujen. Trajnost sodniškega mandata je namreč ustavna kategorija (1. odstavek 129. člena Ustave), ki je sicer z ustavo tudi omejena (132. člen Ustave). Kljub tej ustavno-pravni omejitvi pa je potrebno iz razloga, da pravno varstvo ustavne kategorije trajnega mandata ne bi bilo pretirano okrnjeno, opraviti strogo presojo testa nujnosti posega. Zato je z vidika testa nujnosti za Upravno sodišče pomembno tudi dejstvo, da v nobeni razrešeni zadevi pred Evropskim sodiščem za človekove pravice v zvezi z prenehanjem sodniške službe, ko je šlo za prenehanje sodniške službe iz različnih razlogov in ne samo zaradi kršitev določenih obveznosti pri sojenju, ni bilo predmet spora vprašanje skladnosti s pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena v zvezi z 6. členom EKČP, če odločitev o prenehanju sodniške službe učinkuje že preden je izdana ali vročena pisna odločba z obrazložitvijo razlogov za prenehanje sodniške službe prizadeti stranki. Sodišče je pri tem upoštevalo sodbe v zadevah G. v. Finland z dne 27. 1. 2009, Olujić v. Croatia z dne 5. 2. 2009, Oleksandr Volkov v. Ukraine z dne 9. 1. 2013; Baka v. Hunagry z dne 27. 5. 2014. Tožeča stranka pa se ni sklicevala na noben drug primer, ki bi govoril v prid njenemu tožbenemu zahtevku. Edini standard, ki iz te sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice izvira, je ta, da mora imeti sodišče, ki presoja zakonitost odločitve o prenehanju sodniške službe, pristojnost odločiti, da mora biti nezakonito razrešenemu sodniku brez posebnih oziroma novih postopkov vrnjen status sodnika (Oleksandr Volkov v. Ukraine, odst. 126, 129). Ta pogoj je v primeru upravnega spora v Sloveniji, ki ga je tožnica imela na voljo zoper obrazloženo odločbo Sodnega sveta v zadevi I U 1883/2014, izpolnjen, zato sodišče z vidika sodne prakse ESČP v zvezi z 13. členom in 6. členom EKČP ne vidi ovire za oceno, da je poseg v tožničino pravico nujen.

28. Nadalje tudi iz mnenj Posvetovalnega sveta evropskih sodnikov (Consultative Council of European Judges), ki temeljijo na priporočilih o mednarodnih standardih urejanja sodniške službe, ne izhaja, da bi bila neustrezna ureditev, če ima sodnik sodno varstvo v upravnem sporu (na podlagi 1. odstavka 2. člena ZUS-1) zoper odločitev o prenehanju sodniške službe in sicer zoper pisno in obrazloženo odločbo, ki je izdana po začetku učinkovanja odločitve o prenehanju sodniške službe, pri čemer pa ima razrešeni sodnik lahko dostop do sodnega varstva pred tem – v odvisnosti od okoliščin konkretnega primera – tudi zoper dejanja samega izvrševanja odločitve o prenehanju sodniške službe (na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1).(4)

29. Zadnji korak v strogi presoji z vidika načela sorazmernosti pa zahteva uporabo testa sorazmernosti v ožjem pomenu besede, to je tehtanje na eni strani med posegom v pravico tožnice in na drugi strani koristjo, ki jo ta poseg prinaša za pravice drugih oziroma javni interes to, je zaupanje v sodstvo in legitimen interes strank, da o njihovih pravicah in obveznostih ali obtožbah ne odločajo sodniki, ki jim je bila izrečena negativna ocena o sodniški službi. Tožnica je dne 12. 9. 2014 prejela akt Sodnega sveta, da ji je prenehala sodniška služba z dnem 11. 9. 2014, ta akt pa ni vseboval razlogov za odločitev. Tožnica v tožbi in tudi kasneje ni sodišču sporočila, koliko časa je preteklo od 12. 9. 2014, ko je prejela obvestilo Sodnega sveta, do vročitve pisne in obrazložene odločbe Sodnega sveta, zoper katero je tožnica sprožila upravni spor v zadevi I U 1883/2014. Iz njene tožbe v zadevi I U 1883/2014 izhaja, da je bila odločba Sodnega sveta z obrazložitvijo izdana po več kot enem mesecu od 11. 9. 2014, iz odgovora na tožbo v zadevi I U 1883/2014 pa je razvidno, da je bila pisna odločba z obrazložitvijo odposlana dne 13. 10. 2014. Glede na to, da gre za poseg v ustavno pravico tožnice, je enomesečni zamik glede izdaje obrazložene odločbe o prenehanju sodniške službe očitno pretiran. Kajti odločitev o potrditvi prenehanja sodniške službe mora Sodni svet sprejeti v 30 dneh (3. odstavek 33. člena ZSS) in sicer je treba ta rok šteti od dneva, ko Sodni svet prejme izjavo sodnika, ki je v postopku, glede na odločitev Personalnega sveta Vrhovnega sodišča. Ta postopek se torej lahko časovno zavleče in v konkretni zadevi je Sodni svet oceno v potrditev prejel že dne 19. 6. 2014, vendar pa je izjavo tožeče stranke prejel šele dne 20. 8. 2014. Potem pa je preteklo še 22 dni do seje Sodnega sveta in še dodaten mesec (do dne 13. 10. 2014), dokler odločba ni bila odposlana tožeči stranki. To pomeni, da je bila odločba sicer izdana in odposlana hitreje kot v roku 2 mesecev, kot to določa drugi del določila 1. odstavka 222. člena ZUP. Vendar pa je treba rok dveh mesecev, od kar Sodni svet prejme izjavo sodnika, šteti kot najdaljši dopusten rok, če za tako dolgo obdobje do izdaje odločbe obstajajo objektivne okoliščine. Ta zakonski rok je namreč treba po 4. členu ZUP v primeru prenehanja sodniške službe razlagati zgolj smiselno. Ker pa tožeča stranka s tožbo ne uveljavlja, naj sodišče ugotovi in razsodi, da je tožena stranka v konkretnem primeru prepozno izdala pisno obrazloženo določbo, sodišče zgolj z vidika splošne ureditve ob smiselni uporabi določila 222. člena ZUP, ugotavlja, da v danih okoliščinah primera poseg v tožničino pravico ni bil nesorazmeren v ožjem pomenu besede. Sodni svet bi sicer moral odločbo izdati in odposlati bistveno prej kot v dobrem mesecu dni po seji Sodnega sveta, saj Sodni svet negativno oceno zgolj potrjuje, ali pa jo zavrne, kar pomeni, da je lahko osnutek odločbe o potrditvi negativne ocene pripravljen vnaprej pred sejo Sodnega sveta za namen zakonite razprave, saj mora biti razprava na Sodnem svetu vezana na dejstva in obrazložitev pristojnih personalnih svetov in ravno tako mora biti obrazložitev odločitve Sodnega sveta strogo znotraj okvirov ugotovitev personalnih svetov glede na to, da Sodni svet ni pristojen za takšno potrditev negativne ocene sodniške službe, ki bi šla mimo razlogov in dejstev, ki jih ugotovita in opredelita personalna sveta. Sodni svet je avtonomen pri zavrnitvi negativne ocene sodniške službe, ki pa ne vzpostavlja problema posega v pravico sodnice ali sodnika z vidika 23. člena Ustave. Ker je tožnica dne 26. 11. 2014 vložila tožbo zoper izdano pisno in obrazloženo odločbo Sodnega sveta v zadevi I U 1883/2014 in je Upravno sodišče s sodbo z dne 17. 3. 2015 tožbo zavrnilo, sodba je postala pravnomočna dne 17. 3. 2015, revizija tožeče stranke pa je bila zavržena s sklepom Vrhovnega sodišča X Ips 191/2015 z dne 10. 6. 2015, sodišče ni našlo razlogov za ugotovitev, da je bil poseg v tožničino pravico iz 23. člena v zvezi z 3. odstavkom 49. člena Ustave nesorazmeren v ožjem pomenu besede in zato tudi ni bil v nasprotju z 3. odstavkom 15. člena v zvezi z 23. členom in 3. odstavkom 49. člena Ustave.

30. Kar pa zadeva tožbeni ugovor neenakega obravnavanja sodnikov glede na druge poklice (pravica do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave v zvezi z 3. odstavkom 49. člena Ustave), pa sodišče ugotavlja naslednje:

31. Ker gre v konkretnem primeru za ugovor neenakega obravnavanja v zvezi z ustavno pravico do enakega dostopa do delovnega mesta (3. odstavek 49. člena Ustave), je potrebno uporabiti strogi test arbitrarnosti, ki se sicer na splošno uporablja v zvezi z 1. odstavkom 14. člena Ustave. Prvo pravno relevantno vprašanje v okviru testa arbitrarnosti je, ali stranka uveljavlja, da sta dve dejanski situaciji, ki ju je treba šteti za enaki, drugače urejeni. Tožeča stranka ne navaja konkretno, v primerjavi s katerim konkretnim poklicem je položaj sodnikov slabši in v čem se ureditvi bistveno razlikujeta. V tem smislu gre za pavšalen tožbeni ugovor, ki pa ga je sodišče zaradi njegove pomembnosti vendarle vzelo v presojo. Po mnenju sodišča primerjava z ureditvijo prenehanja delovnega razmerja po ZDR, četudi se po določilu 4a. člena ZSS glede sodnikovih pravic in dolžnosti v zvezi s sodniško službo, ki niso urejene z ZSS, smiselno uporabljajo določbe ZDR, ne pride v poštev, ker je sodniška služba oblastvena funkcija in ne gre za običajno delovno razmerje med zasebnim delodajalcem in delojemalcem, kot ga ureja ZDR. Določilo 1. odstavka 5. člena ZSS tudi izrecno določa, da sodniku preneha funkcija v primerih in pod pogoji, ki jih določa ustava in ta zakon. Zato pri prenehanju službe po ZDR in pri prenehanju sodniške službe po ZSS ne gre za dve enaki dejanski situaciji in zato tudi ni mogoče govoriti o protiustavnem neenakem obravnavanju.

32. Primerjava s prenehanjem službe poslancev v Državnem zboru je do neke mere možna, ker gre v obeh primerih za izvrševanje državne oblasti, vendar je demokratična legitimnost opravljanja poslanske funkcije povsem drugačna od demokratične legitimnosti opravljanja sodniške funkcije, zato neenakega obravnavanja ni mogoče ugotoviti s primerjavo prenehanja poslanskega mandata, pri čemer po določbi 2. odstavka 9. člena Zakona o poslancih (ZPos) poslancu preneha mandat z dnem, ko državni zbor ugotovi, da so nastali razlogi iz 1. dostavka 9. člena ZPos. Ta določba, tudi če bi bilo možno v polni meri primerjati prenehanje poslanskega mandata in sodniške službe, govori v smeri argumenta, da ureditev prenehanja sodniške službe v ZSS z vidika časa, kdaj ta učinek prenehanja sodniške službe nastopi, ni diskriminatorna.

33. Zato pa je z razliko od stališča tožeče stranke, ki pavšalno uveljavlja neenako obravnavo prenehanja službe sodnikov v primerjavi z drugimi poklici, po mnenju sodišča bistveno, ali ureditev časa prenehanja sodniške službe v primeru razloga iz 7. točke 1. odstavka 74. člena ZSS, ni arbitrarna oziroma nedopustno diskriminatorna glede na druge primere prenehanja sodniške službe. Že na podlagi ureditve prenehanja sodniške službe po Ustavi je zato relevantno, da če sodnik pri opravljanju sodniške službe krši ustavo ali huje krši zakon, lahko na predlog Sodnega sveta sodnika razreši Državni zbor (2. odstavek 132. člena Ustave). Sodnik je v tem primeru razrešen z dnem odločitve Državnega zbora, kar je primerljivo z obravnavano ureditvijo iz 7. točke 1. odstavka 74. člena ZSS. Z dnem razrešitve sodnika na podlagi odločitve Državnega zbora sodniku preneha sodniška funkcija tudi, če je sodnik pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje z zlorabo sodne funkcije (3. odstavek 132. člena Ustave). Navedene tri situacije, ki so medsebojno deloma primerljive, je torej zakonodajalec z vidika časa, kdaj odločitev začne učinkovati, uredil na zelo primerljiv način. Enako velja tudi za četrto možnost prenehanja sodniške službe, ki je še bolj primerljiva z razlogom prenehanja sodniške službe iz 7. točke 1. odstavka 74. člena ZSS. To je razlog prenehanja, če je sodniku izrečena disciplinska sankcija prenehanja sodniške funkcije. Do tega prenehanja lahko pride med drugim tudi iz razlogov po 3., 8., 23. in 24. točki 2. odstavka 81. člena ZSS, kar so lahko zelo primerljivi razlogi, kot so razlogi iz 1. točke 1. odstavka 32. člena ZSS. Zaradi izrečene disciplinske sankcije pa se šteje, da razlog prenehanja sodniške službe nastopi „z dnem pravnomočnosti odločbe pristojnega organa.“ Pojem pravnomočnosti je treba po presoji sodišča interpretirati v okvirih disciplinskega postopka, ki ga izvajata disciplinsko sodišče prve stopnje in disciplinsko sodišče druge stopnje, tako da pravnomočnost nastopi z dnem izdaje drugostopenjskega akta v disciplinskem postopku, ne pa z dnem pravnomočnosti sodbe v morebitnem upravnem sporu zoper odločitev oziroma zoper odločitvi disciplinskih sodišč prve in druge stopnje. To pomeni, da pojma „pravnomočnosti“ iz 3. odstavka 74. člena ZSS ni mogoče razlagati v skladu s 6. oddelkom poglavja XIII ZUP (določila členov 224., 224a. in 225 v zvezi z 4. členom ZUP), po katerem bi bila odločba disciplinskega sodišča pravnomočna šele s pravnomočnostjo sodbe v upravnem sporu zoper odločitev disciplinskega sodišča. Če bi zakonodajalec hotel učinkovanje odločitve o prenehanju sodniške službe zaradi disciplinske kršitve urediti tako, da bi sodniku prenehala sodniška služba šele s pravnomočnostjo sodne odločbe v upravnem sporu, bi moral to izrecno predpisati, kajti izjeme od splošnega pravila, da tožba v upravnem sporu ne zadrži izvršitve izpodbijanega akta (1. odstavek 32. člena ZUS-1) morajo biti izrecno predpisane, tako pa zakonodajalec v ZSS niti ni izrecno predpisal, da je dopusten upravni spor zoper odločitev o prenehanju sodniške službe zaradi disciplinske kršitve. Na tej podlagi sodišče ocenjuje, da je zakonodajalec dovolj primerljive primere prenehanja sodniške službe uredil na zadosti primerljiv način in da izpodbijana dejanja ne pomenijo kršitve pravice do enakega obravnavanja sodnikov, ki jim sodniška služba preneha na podlagi 1. točke 1. odstavka 32. člena oziroma 7. točke 1. odstavka 74. člena ZSS.

34. Sodišče tudi meni, da dejanja, ki jih izpodbija tožeča stranka v tem upravnem sporu, ne pomenijo kršitve ustavne garancije o trajnosti sodniškega mandata iz 1. odstavka 129. člena Ustave v povezavi z načelom neodvisnosti sodstva (125. člen Ustave). Kajti vprašanje, ali je še mogoče govoriti o trajnosti sodniškega mandata v Sloveniji, je odvisno od tega, na kakšen način personalni sveti sodišč in Sodni svet uporabljajo določbo 1. točke 1. odstavka 32. člena ZSS v praksi, o čemer se je Upravno sodišče obširneje opredelilo in podalo ustavi-skladno interpretacijo v zadevi I U 1103/2013-10 z dne 13. 5. 2015, in kar ni predmet tega upravnega spora, ampak je bilo o tem v tožničinem primeru razsojeno v zadevi I U 1883/2014.

35. Na tej podlagi je sodišče zavrnilo tožbo (1. odstavek 63. člena ZUS-1) z zahtevkom, naj sodišče ugotovi, da sta toženi stranki kršili njene ustavne pravice enakosti pred zakonom iz 14. člena, pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena, pravico do sodnega varstva iz 23. člena in pravico do pravnega sredstva iz 25. člena, in sicer s tem, ko so ji še pred izdajo in pravnomočnostjo odločbe Sodnega sveta, zgolj na podlagi obvestila, preprečile dostop do njenega delovnega mesta in preprečile opravljanje dela ter jo odjavile iz zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja. Tožeča stranka je sicer zahtevala, da naj sodišče razsodi po izvedbi dokazov, vendar je kot dokaze predlagala: dopis Sodnega sveta z dne 12. 9. 2014, ki je listina v spisu, in ne gre za sporno okoliščino; kopijo intervjuja s predsednico Okrožnega sodišča, pri čemer dejstvo, da je odločitev Sodnega sveta učinkovala preden je Sodni svet izdal odločbo, ravno tako ni sporno; pobudo za presojo ustavnosti, ki se ravno tako ne nanaša na sporna dejstva. Tožnica je sicer predlagala, da jo sodišče zasliši glede okoliščin preprečitve dostopa do delovnega mesta in obveščanja o odjavi iz zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja, vendar tudi glede tega med strankama ni spora, da je do tega prišlo, tožnica pa ni zatrjevala, da bi s tem dokazom dokazovala, da je bil način preprečitve dostopa do delovnega mesta in odjave iz zavarovanja neprimeren in da ji je kršil katero izmed ustavnih pravic. Zato je sodišče v zadevi odločilo na seji senata (1. odstavek 59. člena in druga alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Tudi po praksi Ustavnega sodišča „mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi“ (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožeča stranka s tožbenimi navedbami tega ni izkazala, zato je sodišče tožbo zavrnilo na seji.

36. Zahteva za izdajo začasne odredbe je neutemeljena.

37. Tožeča stranka je predlagala izdajo začasne odredbe in sicer je predlagala njeno izdajo, ki bi trajala do pravnomočnosti odločbe Sodnega sveta o potrditvi ocene sodniške službe. Ker je postala odločba Sodnega sveta pravnomočna s pravnomočnostjo sodne odločbe Upravnega sodišča I U 1883/2014-11 z dne 17. 3. 2015, je sodišče zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, saj je le-ta postala brezpredmetna glede na to, da je odločba Sodnega sveta postala pravnomočna že pred skoraj 9 meseci. Zato je sodišče s sklepom zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo kot neutemeljeno (3. in 5. odstavek 32. člena ZUS-1).

------------

opomba (1) : Stroga sodniška presoja v primerih prenehanja sodniške službe je priporočena s strani Posvetovalnega sveta evropskih sodnikov (Opinion no. 17 of the CCEJ on the evaluation of judges' work, the quality of justice and respect for judicial independence, Strasbourg, 24 October 2014, točka H./I/29).

opomba (2) : Sodba Upravnega sodišča v zadevi U 1492/2001, 7. 11. 2001; sodba Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 270/2007 z dne 27. 7. 2010, odst. 12; odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-664/02, 7. 1. 2003, odst. 6; odločba Ustavnega sodišča Up-1096/06, 13.12. 2007, odst. 7.

opomba (3) : V zvezi s tem Upravno sodišče tudi ni spregledalo stališča Ustavnega sodišča v zadevi U-I-184/14 z dne 17. 9. 2014, v kateri je sicer zavrglo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 33. člena ZSS, ker izpodbijana odločba ne učinkuje neposredno, kar pomeni, da bi stranka lahko predmetno pobudo lahko vložila šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo. V tej zadevi Ustavno sodišče pravi, da „šele s potrditvijo ocene nastopijo pravne posledice (prenehanje sodniške funkcije po 7. točki prvega odstavka 74. člena ZSS), ki lahko pomenijo poseg v pravice in pravne interese in katerih sodno varstvo se zagotavlja v upravnem sporu“ (odst. 4). Ob tem Ustavno sodišče v opombi navaja odločbo opr. št. Up-664/02 z dne 7. 1. 2003. To stališče Ustavnega sodišča sicer ne nudi opore stališču Upravnega sodišča, da je poseg v pravice tožnice v obravnavanem upravnem sporu nujen. Podpira pa to stališče Ustavnega sodišča presojo Upravnega sodišča v tej zadevi, da gre v tovrstnih primerih (lahko) za poseg v ustavne pravice sodnika oziroma sodnice.

opomba (4) :Opinion no. 1 (2001) of the CCEJ for the Attention of the Committee of Ministers of the Council of Europe on standards concerning the independence of the judiciary and the irremovability of judges, Strasbourg, 23 November 2001, točke 57-60; Opinion no. 17 of the CCEJ on the evaluation of judges' work, the quality of justice and respect for judicial independence, Strasbourg, 24 October 2014, točka H/IV/37/d, priporočili št. 11. in 12.


Zveza:

URS člen 14, 14/1, 22, 23, 25. ZUS-1 člen 4, 4/1. ZSS člen 33, 33/2, 74, 74/1, 74/1-7, 76.
Datum zadnje spremembe:
14.10.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk4NTIx