<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

VSRS Sklep I Up 37/2016
ECLI:SI:VSRS:2016:I.UP.37.2016

Evidenčna številka:VS1015587
Datum odločbe:18.05.2016
Opravilna številka II.stopnje:Sklep UPRS I U 1608/2015
Senat:Peter Golob (preds.), mag. Tatjana Steinman (poroč.), Brigita Domjan Pavlin
Področje:UPRAVNI SPOR - ČLOVEKOVE PRAVICE - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:varstvo ustavnih pravic - sodno varstvo - tožba zoper sklep sodišča - subsidiarno varstvo v upravnem sporu - ustavna pritožba - odločitev zunajobravnavnega senata

Jedro

Tožba zoper posamični akt sodišča, izdan v okviru izvrševanja sodne funkcije ni dovoljena. To, da je o zadevi odločalo sodišče, že samo po sebi pomeni, da je bilo stranki zagotovljeno sodno varstvo njenega pravnega položaja zato dodatno (ponovno) sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 ni potrebno oziroma zahtevano.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo tožnikov (I. točka izreka), vloženo na podlagi 4. člena ZUS-1, zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani III Kpd 6364/2015 z dne 31. 8. 2015, s katerim naj bi bile tožnikom kršene ustavne pravice, in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je tožbo zavrglo, ker so tožniki sodno varstvo pravic iz 34., 35. in 39. člena Ustave dobili z obrazloženo odločitvijo zunajobravnavnega senata, varstvo pravic iz 22. in 23. člena Ustave pa imajo tožniki zagotovljeno v okviru ustavne pritožbe.

3. Tožniki v pritožbi zoper ta sklep navajajo, da je odločitev sodišča napačna in nezakonita. Obrazložitvi te odločitve pa očitajo, da je teoretična in nerazumljiva, upravnosodni primeri, na katere se sodišče prve stopnje sklicuje, pa naj ne bi bili primerljivi s spornim primerom. Ne strinjajo se s stališčem, da jim je z ustavno pritožbo zagotovljeno drugo sodno varstvo, ki naj bi izključevalo subsidiarno sodno varstvo njihovih pravic pred Upravnim sodiščem. Menijo, da bi Ustavno sodišče na podlagi pete alineje prvega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) njihovo ustavno pritožbo zaradi neizčrpanja pravnih sredstev zavrglo kot nedovoljeno. Vrhovnemu sodišču predlagajo, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje, podrejeno, naj samo odloči o sporni zadevi. Predlagajo tudi, naj sodišče odloči o povrnitvi priglašenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi so tožniki vložili tožbo zaradi kršitve ustavnih pravic zoper sklep, s katerim je Okrožno sodišče v Ljubljani na podlagi prvega odstavka 165. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo njihov predlog za opravo posameznega preiskovalnega dejanja (za ugotovitev IP naslova računalnika neznanega storilca). V tožbi so navajali, da je bila na družbenem omrežju objavljena grožnja, zavrnitev njihovega predloga pa naj bi temeljila na napačnem stališču, da niso upravičeni tožilci. Zahtevali so, naj sodišče razpiše glavno obravnavo, na kateri naj izvede vse potrebne dokaze in ugotovi resnost in intenzivnost grožnje, ki določa dejanski stan zatrjevanih kaznivih dejanj, s sodbo pa naj sodišče ugotovi kršitev pravic iz 22., 23., 34., 35. in 39. člena Ustave, odpravi izpodbijani sklep in toženi stranki naloži naj ponovno odloči o predlogu tožnikov za opravo posameznih preiskovalnih dejanj.

6. Presoja dovoljenosti tožbe v upravnem sporu pa ni odvisna od resnosti zatrjevane grožnje, kot to napačno meni sodišče prve stopnje, temveč od izpolnjevanja z zakonom določenih procesnih predpostavk.

7. Po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ta določba ureja tako imenovano subsidiarno varstvo, ki je zagotovljeno strankam v primeru, ko uveljavljajo posege v človekove pravice in temeljne svoboščine, a nimajo zagotovljenega drugega sodnega varstva.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča tožniki v pritožbi utemeljeno opozarjajo na napačno stališče sodišča prve stopnje, da tožba v upravnem sporu ni dovoljena, ker je primarno sodno varstvo zoper sklep zunajobravnavnega senata zagotovljeno v postopku z ustavno pritožbo. Stališče, da postopek z ustavno pritožbo zagotavlja primarno sodno varstvo človekovih pravic, kadar ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, bi namreč pomenilo, da upravni spor po 4. členu ZUS-1 sploh ne bi bil potreben. Vprašanje, ali je ustavna pritožba učinkovito pravno sredstvo zoper konkretno odločitev sodišča, pa ni vprašanje, ki bi se nanašalo na procesne predpostavke iz 4. člena ZUS-1.

9. Vrhovno sodišče pa se strinja s sklepanjem prvostopenjskega sodišča, da v obravnavanem primeru tožba ni dovoljena, ker tožniki izpodbijajo posamični akt sodišča, izdan v okviru izvrševanja sodne funkcije. Ne samo, da zoper posamične akte sodnikov ni zagotovljen upravni spor po 2. členu ZUS-1 (3. člen ZUS-1 izrecno določa, da upravni akti niso tiste odločitve, ki jih nosilci zakonodajne in sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti), ZUS-1 v povezavi s 157. členom Ustave RS tudi ni mogoče razlagati tako, da v odsotnosti pritožbe oziroma drugega pravnega sredstva zoper odločitev sodnika vselej vstopi možnost upravnega spora. To, da je v zadevi odločalo sodišče, že samo po sebi pomeni, da je bilo stranki zagotovljeno sodno varstvo njenega pravnega položaja, zato dodatno (ponovno) sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 ni potrebno oziroma zahtevano. Glede na pritožbene navedbe Vrhovno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje še, da dodatno sodno varstvo v upravnem sporu ne izhaja niti iz zahteve po izčrpanju pravnih sredstev pred vložitvijo ustavne pritožbe.

10. Vrhovno sodišče je tudi sicer že večkrat poudarilo, da se odločitev rednih sodišč, v obravnavani zadevi torej Okrožnega sodišča v Ljubljani (preiskovalnega sodnika in zunajobravnavnega senata), ne more in ne sme izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednimi sodišči ter tam sprejetih odločitev. Prav tako ni v upravnem sporu mogoče uveljavljati kršitev ustavnih pravic v kazenskem postopku (kot samostojni razlog za tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1), temveč je njihovo varstvo mogoče uveljavljati v okviru pravnih sredstev, določenih z ZKP, po njihovem izčrpanju pa z ustavno pritožbo. V povezavi s to zadevo se sicer lahko postavi tudi vprašanje ustavne skladnosti ureditve predmetnega postopka v ZKP, vendar se Vrhovno sodišče v upravnem sporu do tega vprašanja iz navedenih razlogov ne more opredeljevati.

11. Glede na navedeno tudi po presoji Vrhovnega sodišča niso izpolnjene predpostavke za odločanje v obravnavani zadevi po 4. členu ZUS-1, zato je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (delno na podlagi drugih razlogov) na podlagi prvega odstavka 82. člena v zvezi s 76. členom ZUS-1.

13. O stroškovnem zahtevku Vrhovno sodišče ni odločalo, ker pritožniki v pritožbi niso opredeljeno navedli stroškov, katerih povračilo zahtevajo (prvi in drugi odstavek 163. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).


Zveza:

ZUS-1 člen 2, 3, 4, 4/1. URS člen 157. ZKP člen 165. ZUstS člen 55b, 55b/1.
Datum zadnje spremembe:
25.07.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk1ODY3