<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sklep I Up 55/2008
ECLI:SI:VSRS:2008:I.UP.55.2008

Evidenčna številka:VS1009630
Datum odločbe:14.02.2008
Opravilna številka II.stopnje:Sklep UPRS(zunanji oddelek v Novi Gorici)U 44/2008
Področje:ČLOVEKOVE PRAVICE - UPRAVNI SPOR
Institut:varstvo ustavnih pravic - načelno mnenje - sodno varstvo

Jedro

Ker načelna mnenja, ki jih sprejema RS, Komisija za preprečevanje korupcije, nimajo pravnih in materialnih posledic, tudi nimajo sodnega varstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 4. točke 1. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrglo tožbo tožnika zoper načelno mnenje tožene stranke z dne 8.1.2008, ki se glasi: „Odvetnik, ki namerno izkorišča nepoučenost, zmoto ali boječnost nasprotne stranke, da bi tako dosegel neupravičen uspeh za svojo stranko, krši dolžno ravnanje in s tem omogoča drugemu neupravičeno korist, kar ustreza definiciji korupcije po 3. alinei 2. člena Zakona o preprečevanju korupcije“. Prvostopno sodišče je tožbo zavrglo, ker je ugotovilo, da navedeno načelno mnenje ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Tožnik je v tožbi navedel, da je iz obrazložitve spornega načelnega mnenja mogoče zaključiti, da se le ta nanaša nanj. Če se načelno mnenje nanaša na konkreten primer in je iz njega nedvomno razbrati, koga je tožena stranka obravnavala, pa po mnenju tožnika nujno pride do kršitve človekove pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, saj obravnavana oseba nima nikakršne možnosti, da bi se v postopku izdelave načelnega mnenja obranila obtožb. Tožnik je sodišču predlagal, da v skladu s 66. členom ZUS-1 sporno načelno mnenje kot nezakonito razveljavi in toženi stranki naloži, da ga odstrani s svoje spletne strani. Če sodišče ne bi odločilo v skladu z 2. odstavkom 66. člena ZUS-1, je predlagal izdajo začasne odredbe, s katero naj se toženi stranki do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu naloži, da s svoje spletne strani odstrani sporno načelno mnenje.

Prvostopno sodišče je v izpodbijanem sklepu presodilo, da načelno mnenje o nezdružljivosti, darilih in drugih vprašanjih, povezanih z vsebino ZPKor (člen 18/1, 2. alinea) ni upravni akt oziroma drug javnopravni enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. S takim aktom se namreč ne odloča o nobeni konkretni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke. To stališče potrjuje tudi Poslovnik Komisije za preprečevanje korupcije, ki v 2. odstavku 13. člena določa, da načelna mnenja o tem, ali določeno ravnanje ustreza definiciji korupcije iz Zakona o preprečevanju korupcije, nimajo nobenih pravnih ali materialnih posledic. Ker torej načelno mnenje, izdano na podlagi 2. alinee 1. odstavka 18. člena ZPKor ni posamični akt ali dejanje, s katerim bi se lahko poseglo v človekove pravice in temeljne svoboščine, le to tudi ne more posegati v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika.

Tožnik vlaga pritožbo zoper navedeni sklep zaradi bistvene kršitve določb postopka in kršitve 25. člena Ustave RS. Meni, da ugotovitev prvostopnega sodišča, da izpodbijano načelno mnenje ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, pravno zgrešeno. V tožbi je zatrjeval, da načelno mnenje posega v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine in to tudi obrazložil. Od sodišča je zahteval pravno varstvo v skladu s 4. členom ZUS-1, saj zoper izdano načelno mnenje nima zagotovljenega drugega sodnega varstva. To sodno varstvo pa mu je prvostopno sodišče z izpodbijanim sklepom neupravičeno odklonilo in mu s tem posledično kršilo pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Tožena stranka je sprejela navedeno načelno mnenje izven zakonsko določenih pooblastil in v nasprotju z namenom ZPKor, ravno tako pa načelno mnenje obravnava konkreten primer in konkretno osebo. S takšnim načelnim mnenjem pa je tožena stranka posegla v njegove ustavne pravice in zaradi posega v ustavne pravice ima zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Ali je v konkretnem primeru navedeno načelno mnenje nezakonito in ali dejansko posega v njegove človekove pravice, pa bo sodišče, v skladu z določili 66. člena ZUS-1, lahko ugotovilo le z vsebinsko presojo tožbenih navedb. Glede na navedeno meni, da je prvostopno sodišče pri izdaji izpodbijanega sklepa zagrešilo bistveno kršitev določb v upravnem sporu, ker je napačno uporabilo določbo 36. člena ZUS-1, ker ni uporabilo določbe 1. odstavka 4. člena ZUS-1 in ker ni uporabilo določb 2. odstavka 157. člena Ustave RS. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep prvostopnega sodišča razveljavi. Ker nezakonito dejanje še vedno traja, od vrhovnega sodišča pričakuje, da bo o njegovi pritožbi odločilo v skladu z določili 2. odstavka 66. člena ZUS-1.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o preprečevanju korupcije (ZPKor, Uradni list RS, št. 2/2004 in 46/200) v 18. členu opredeljuje kot eno izmed svetovalno izobraževalnih nalog tožene stranke tudi dajanje načelnih mnenj in pojasnil povezanih z vsebino tega zakona (2. alineja). Poslovnik Komisije za preprečevanje korupcije (Uradni list RS, št. 105/04 in 33/07 – odl. US), ki je bil sprejet na podlagi 9. člena ZPKor, v 2. odstavku 13. člena določa, da načelna mnenja, ki jih sprejema komisija na sejah o tem, ali določeno ravnanje ustreza definiciji korupcije iz ZPKor nimajo pravnih ali materialnih posledic. Če navedena načelna mnenja nimajo pravnih ali materialnih posledic potem tudi nimajo sodnega varstva.

Zato v tem sporu, katerega predmet je presoja zakonitosti načelnega mnenja tožene stranke, niso izpolnjeni pogoji za sodno varstvo. Sodišče namreč v okviru predhodnega preizkusa tožbe zavrže tožbo s sklepom, če ugotovi, da odločanje o sporu ne spada v sodno pristojnost (1. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1). V obravnavanem primeru je prvostopno sodišče sicer pravilno odločilo, ko je tožbo tožnika z izpodbijanim sklepom kot nedovoljeno zavrglo. Ni pa se sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na pravno podlago te odločitve, ki po mnenju vrhovnega sodišča ni 4. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1, pač pa 1. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1, po določbi katere, kot že navedeno, sodišče tožbo zavrže, če odločanje o sporu ne spada v sodno pristojnost.

Pritožbeni ugovori tožnika glede na zgoraj obrazloženo ne morejo vplivati na drugačno odločitev vrhovnega sodišča. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 76. člena v zvezi z 2. odstavkom 82. člena ZUS-1 tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.


Zveza:

ZPKor člen 18.ZUS-1 člen 36, 36/1-1.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xMTM5OA==