VDSS sodba Pdp 24/2013

Jedro

Delodajalec delavcu ni dolžan izplačati odpravnine, če je delavcu že v času odpovednega roka s strani delodajalca ali zavoda za zaposlovanje ponujena nova ustrezna zaposlitev za nedoločen čas in delavec tako pogodbo o zaposlitvi tudi sklene. V primeru, da delavec sklenitev take pogodbe odkloni, pa razbremenitve plačila odpravnine sploh ni.

Ker je dogovarjanje tožene stranke z drugo družbo o zaposlitvi tožnika ostalo le v fazi dogovorov, tožniku pa pogodba o zaposlitvi do konca odpovednega roka ni bila ponujena, je tožnikov tožbeni zahtevek za izplačilo odpravnine utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka iz naslova odpravnine dolžna tožniku plačati znesek ... EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 17. 7. 2008 do plačila, ter mu povrniti nastale pravdne stroške v znesku 586,68 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka izpolnitvenega roka do plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Tožniku so skladno z zakonom ponudili delovno mesto za nedoločen čas brez prekinitve v podjetju A d.o.o., kjer mu je bilo ponujeno delo, kot ga je opravljal pri toženi stranki (delo svečarja). Ponujeno mu je bilo tudi delovno mesto viličarist. Med A.A. iz tožene stranke ter B.B. iz A d.o.o je bilo dogovorjeno, da se tožnik oglasi na prvem razgovoru ter nato pridobi pogodbo za nedoločen čas. Tožnik se ni odzval in je povedal, da ga delovno mesto ne zanima, ker želi iti na zavod in izkoristiti ugodnosti, ki mu pripadajo. Tako tožniku ni bilo mogoče ponuditi v podpis pogodbe o delu, saj je ni želel pregledati na drugem dogovorjenem sestanku v podjetju A d.o.o. Tožena stranka je naredila vse, da bi zaposlila svoje delavce, ki jih je bila primorana odpustiti in zato ne more biti odgovorna, če delavec ni želel dvigniti, pregledati oziroma skleniti nove pogodbe o delu.

Tožnik v odgovoru na pritožbo poudarja, da je tožena stranka v listini o prenehanju delovnega razmerja iz poslovnega razloga zapisala tudi upravičenje tožnika do odpravnine. Drugačne listine mu tožena stranka ni izdala in mu tudi ni bila posredovana pogodba o kakšni zaposlitvi, da bi se tožena stranka lahko razbremenila obveznosti izplačila odpravnine. Prav tako pa ni izkazala, da bi se novi delodajalec s pisno pogodbo zavezal, da bo tožniku priznal vse pravice, ki jih je imel tožnik pri toženi stranki tako, kot da ne bi šlo za spremenjeno zaposlitev. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranka zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, ter je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu je bistveno pravno vprašanje, ali se je tožena stranka razbremenila obveznosti plačila odpravnine tožniku zaradi odpovedi iz poslovnega razloga s tem, ko mu je poleg odpovedi vročila še obvestilo z dne 15. 5. 2008, da se je s podjetjem A d.o.o. dogovorila, da tožnika zaposlijo s 15. 6. 2008. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožniku ni bila ponujena pogodba o zaposlitvi za ustrezno delo v podjetju A d.o.o. in je vse ostalo le na ravni dogovorov. Glede na navedeno je tožbenemu zahtevku za izplačilo odpravnine v višini ... EUR v celoti ugodilo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo, dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja:

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe; v nadaljevanju: ZDR) v 90.a členu ureja odpoved s ponudbo nove pogodbe pri drugem delodajalcu. Gre za situacijo, ko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi, nato pa delavcu v času odpovednega roka delodajalec ali Zavod za zaposlovanje ponudi novo ustrezno zaposlitev pri drugem delodajalcu za nedoločen čas v skladu s tretjim odstavkom 90. člena ZDR. Po tej določbi je ustrezna zaposlitev zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi, in za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi, ter kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca. Če delavec sklene pogodbo o zaposlitvi, mu delodajalec ni dolžan izplačati odpravnine po 109. členu ZDR pod nadaljnjim pogojem, če se drugi delodajalec v pogodbi o zaposlitvi zaveže, da bo glede minimalnega odpovednega roka in pravice do odpravnine upošteval delovno dobo delavca pri obeh delodajalcih.

Iz določbe 90.a člena ZDR torej izhaja, da mora delavec prejeti novo pogodbo o zaposlitvi, kar je bistven predpogoj za nadaljnje odločanje v okviru instituta ponudba nove pogodbe pri drugem delodajalcu. Iz pogodbe je namreč razvidno, ali gre za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas v skladu s tretjim odstavkom 90. člena ZDR, ter ali se je drugi delodajalec zavezal, da bo glede minimalnega odpovednega roka in pravice do odpravnine upošteval delovno dobo delavca pri obeh delodajalcih. V podobnem primeru je VS RS (v zadevi opr. št. VIII Ips 227/2011) zavzelo stališče, da delodajalec delavcu ni dolžan izplačati odpravnine, če je delavcu že v času odpovednega roka s strani delodajalca ali zavoda za zaposlovanje ponujena nova ustrezna zaposlitev za nedoločen čas in delavec tako pogodbo o zaposlitvi tudi sklene. V primeru, da delavec sklenitev take pogodbe odkloni, pa razbremenitve plačila odpravnine sploh ni.

Ob ugotovitvi, da je dogovarjanje tožene stranke z družbo A d.o.o. o zaposlitvi tožnika ostalo le v fazi dogovorov, tožniku pa pogodba o zaposlitvi do konca odpovednega roka ni bila ponujena, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za izplačilo zahtevane odpravnine. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so zato neutemeljene.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka, ker njegov odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

03.09.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 817/2007
• VDSS Sodba Pdp 319/2019
• VDSS sodba Pdp 302/2016