VDSS sodba Pdp 1207/2012

Jedro

Pravdni stranki sta se v aneksu k pogodbi o zaposlitvi dogovorili, da tožnica prejme določen denarni znesek (odpravnino) v primeru, če bi ji tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi bodisi iz poslovnega razloga bodisi iz razloga nesposobnosti. S sporno določbo aneksa sta se pravdni stranki dogovorili za tožničino pravico, ki je zanjo ugodnejša od minimalnih pravic, ki so zakonsko opredeljene. Takšen dogovor ni ničen. Ker so bili za izplačilo vtoževanega zneska izpolnjeni vsi formalni pogoji iz navedenega dogovora tožnica od tožene stranke utemeljeno terja izplačilo dogovorjenega zneska.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku I. točke izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici obračunati znesek 39.160,32 EUR bruto, od tega zneska zanjo odvesti davek in prispevke, tožnici pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obresti od 19. 6. 2009 dalje do plačila v 8 dneh in pod izvršbo. V drugem odstavku I. točke izreka, ki ni pod pritožbo, je v presežku (za izplačilo bruto zneska in za znesek v višini 706,40 EUR bruto) tožbeni zahtevek zavrnilo. V II. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, na podlagi katerega naj bi bila dolžna tožena stranka po nasprotni tožbi plačati tožeči stranki po nasprotni tožbi znesek 6.188,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega, v izreku navedenega mesečnega zneska v plačilo, do plačila, v 15 dneh in po izvršbo. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške v višini 2.520,00 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev sodišča prve stopnje v drugem odstavku I. točke izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice zavrne oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožnici pa naloži v plačilo pravdne stroške tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da je bil namen sklenitve aneksa z dne 1. 7. 2006 zaščita tožnice za primer sovražnega prevzema. To izhaja iz izpovedbe direktorja tožene stranke. Z grožnjo o odpustitvi tožnice v primeru sovražnega prevzema je bila tožnica tudi seznanjena, kar je posredno razvidno tudi iz njene izpovedbe. Direktor tožene stranke in tožnica sta bila v zvezi s prevzemi tožene stranke večkrat pri odvetnici A.A., ki je po seznanitvi z zadevo predlagala, da bi direktorja tožene stranke in tožnico zaščitili v primeru sovražnega prevzema tožene stranke. Zgoraj navedena dejstva izhajajo iz izpovedb strank in priče A.A.. Kavza za sklenitev spornega aneksa je bila torej zaščita tožnice v primeru sovražnega prevzema. Ker do sovražnega prevzema tožene stranke ni prišlo, je kavza odpadla, sporno določilo v aneksu pa je zato nično. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da predstavlja sovražni prevzem le nagib za sklenitev aneksa, ki na veljavnost aneksa ne more vplivati. V zvezi s tem se tožena stranka v pritožbi sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 218/2004 z dne 16. 6. 2005. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe napačno sklicevalo tudi na 56. člen OZ, saj bi moralo upoštevati člen 15/4 ZDR. Aneks z dne 1. 7. 2006 v delu, ki se je nanašal na namen in cilj strank aneksa, ni bil sklenjen v pisni obliki, kot to predvideva člen 15/1 ZDR. Navedena pomanjkljivost pa ne vpliva na veljavnost ustno sklenjenega dogovora. Sodišče prve stopnje se napačno sklicuje tudi na člen 56 OZ, saj drugi in tretji odstavek citiranega člena velja ta za poznejše ustne dogovore, ne pa za sočasne ustne dogovore, kot to navaja sodišče prve stopnje. Ker je bila kavza sklenjenega aneksa zaščita tožnice v primeru sovražnega prevzema, ta kavza pa je kasneje odpadla, je aneks ničen. Aneks pa je ničen tudi zato, ker je po vsebini nemoralen in predstavlja kršitev prisilnih predpisov. Tožena stranka si namreč za obveznost do tožnice, ki je predmet tega aneksa, ni izgovorila nobene protidajatve. Iz tega razloga je podana ničnost spornega aneksa.

Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlagala zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrdil izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo (tožena stranka uveljavlja bistvene kršitve določb postopka v pritožbi le pavšalno in neobrazloženo), dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnica vtoževala obračun ter izplačilo odpravnine v višini, kot sta jo dogovorili stranki v aneksu z dne 1. 7. 2006 v točki 4.1.. Na podlagi te določbe je bila dolžna tožena stranka tožnici izplačati v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti odpravnino v višini 12 bruto povprečnih mesečnih plač, izplačanih tožnici v zadnjih 12 mesecih pred odpovedjo. Po aneksu je imela tožnica pravico do te odpravnine tudi v primeru, če bi ji tožena stranka ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi in to ne glede na to, če bi tožnica sklenila ponujeno pogodbo o zaposlitvi ali ne. V primeru, če bi tožnica sklenila novo pogodbo o zaposlitvi, se odpravnina v navedeni višini šteje za odškodnino in jo je tožena stranka dolžna plačati v 8 dneh po podpisu nove pogodbe.

V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka tožnici dne 26. 5. 2009 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe (A3), ki jo je tožnica 10. 6. 2009 tudi podpisala. Po prejšnji, odpovedani pogodbi o zaposlitvi je bila tožnica zaposlena za nedoločen čas na delovnem mestu „računovodja“, novo pogodbo o zaposlitvi pa je, prav tako za nedoločen čas, sklenila za delovno mesto ekonomik investicij (A3). Ker so bili torej za izplačilo vtoževanega zneska izpolnjeni vsi formalni pogoji, ki jih je opredeljeval člen 4.1. aneksa z dne 1. 7. 2006, je sodišče prve stopnje glede na navedbe tožene stranke ugotavljalo, ali je bil namen strank, da sporna določba aneksa velja le v primeru sovražnega (neželjenega) prevzema tožene stranke oziroma ali morajo biti za izplačilo spornega zneska izpolnjene vse predpostavke za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Na podlagi dokazne ocene izpovedb tožnice, zakonitega zastopnika tožene stranke, priče A.A. in po prečitanju kompletne listinske dokumentacije, ki sta jo v spis vložili stranki, je ugotovilo, da obveznost, ki sta jo stranki dogovorili v členu 4.1. aneksa, nima nobenih značilnost odškodninske obveznosti za škodo, ki bi bila posledica bodisi protipravnega ravnanja, ki bi nastala v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo ali pa ki bi bila posledica kršitve pogodbene obveznosti (Obligacijski zakonik; OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj., člen 131/1, člen 131/2, člen 239/2). Ob upoštevanju navedenega je povsem pravilno zaključilo, da je potrebno šteti, da sta se s to določbo aneksa tožnica in tožena stranka dogovorili za tožničino pravico, ki je zanjo ugodnejša od minimalnih pravic, ki so zakonsko opredeljene (člen 90/3 in člen 90/4 Zakona o delovnih razmerjih; ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.).

V nadaljevanju je sodišče prve stopnje ugotavljalo tudi, če je sporna določba aneksa neveljavna zato, ker naj bi bila po zatrjevanju tožene stranke nična. Ugotovilo je, da ta določba ne nasprotuje niti ustavi niti prisilnim predpisom niti moralnim načelom, prav tako pa ni v nasprotju z prepovedjo diskriminacije (člen 6/3 ZDR), kar je tudi navajala tožena stranka. Zaključilo je tudi, da sporni aneks ne predstavlja navidezne pogodbe, kar bi bilo sicer mogoče razbrati iz navedb tožene stranke. Poleg tega je ugotovilo tudi, da možnost sovražnega prevzema tožene stranke (do katerega sicer ni prišlo) ni bila kavza spornega aneksa, temveč kvečjemu posebni pogodbeni pogoj (ki pa v aneksu ni bil zapisan in je zato neupošteven) oziroma nagib, ki pa glede na 40. člen OZ ne vpliva na veljavnost aneksa. Glede na to je zaključilo, da je sporni aneks pravno veljaven dogovor strank, ki je tožnici zagotovil pravico do izplačila dogovorjenega zneska v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti. Z zgoraj opisanimi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki, ki jih je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo, soglaša tudi pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju se nanje le sklicuje in v nadaljevanju odgovarja le na tiste pritožbene navedbe tožene stranke, ki so odločilnega pomena za presojo utemeljenosti njene pritožbe (člen 360. ZPP).

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da je bila kavza aneksa sovražni prevzem tožene stranke. Glede na vsebino člena 4.1. aneksa in glede na izvedene dokaze je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bila kavza tega posla, da tožnica prejme določen denarni znesek v primeru, če bi ji tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi bodisi iz poslovnega razloga bodisi iz razloga nesposobnosti. Sporna določba aneksa je za tožnico ugodnejša od minimalnih zakonskih pravic. Z ozirom na dogovorjeno obveznost tožene stranke ji prav gotovo nudi tudi določeno zaščito, vendar pa ne gre prezreti dejstva, da je priča A.A., ki je kot strokovno usposobljena oseba sporni aneks sestavila (pri sestavljanju tega aneksa tožnica ni sodelovala), pojasnila, da lahko pride do zaščite delavca tudi kasneje in ne le ob prevzemu. Iz spisovnih podatkov izhaja, da do sovražnega prevzema tožene stranke ni prišlo, da je toženo stranko v letu 2007 prevzela družba P. d.d. (izpovedba zakonitega zastopnika tožene stranke), do redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in posledic te odpovedi, ki jih je opredelil člen 4.1. aneksa, pa je prišlo šele v letu 2009. Zaključku, da kavza aneksa ni bila le v zaščiti tožnice ob pričakujočem sovražnem prevzemu tožene stranke, pritrjuje tudi dejstvo, da tožena stranka potem, ko do tega prevzema ni prišlo, ni izvedla nikakršnih aktivnosti, da bi se sporni člen aneksa spremenil. Razen tega je pomembno tudi dejstvo, da je sporni ankes oblikovala in sestavila tožena stranka po strokovno usposobljeni osebi in da iz njegove vsebine nikakor ne izhaja, da bi bil sestavljen le za primer sovražnega prevzema tožene stranke. Glede na to ga je potrebno uporabljati in razlagati tako, kot se glasi (člen 82. in 83. OZ), tudi upoštevaje načelo „in favorem laboratoris“. Na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da je bila kavza aneksa z dne 1. 7. 2006 sovražni prevzem, ne vpliva niti pojmovanje kavze, kot ga je opredelilo Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. II Ips 218/2004 z dne 16. 6. 2005, na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje je namreč razbrati, da nagib tožene stranke za sklenitev spornega aneksa (sovražni prevzem) ni postal sestavina pravnega posla.

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno sklicevanje na člen 56 OZ, ki opredeljuje domnevo o popolnosti listine in veljavnost sočasnih ustnih dogovorov o stranskih točkah, ki niso v nasprotju z njeno vsebino ali z namenom, zaradi katerega je oblika predpisana, oziroma sočasnih ustnih dogovorov, s katerimi se zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti ene od obeh strank (če je posebna oblika predpisana samo v interesu pogodbenih strank). Člen 15/4 ZDR, na katerega se sklicuje tožena stranka v pritožbi, velja za primere, ko soglasje volj strank pogodbe o zaposlitvi obstaja, vendar ni oblikovano v pisni obliki. V postopku pa ni bilo ugotovljeno, da bi obstajalo soglasje volj strank za veljavnost tega aneksa le v primeru sovražnega prevzema. Ker člen 56/2 in člen 56/3 OZ izrecno govorita o sočasnih ustnih dogovorih, so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da ti določbi veljata le za poznejše in ne za sočasne ustne dogovore.

Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba, da naj bi bil sporni aneks ničen zato, ker je po vsebini nemoralen, ker naj ne bi vseboval protidajatve tožnice. Izplačilo dogovorjene odpravnine je bilo namreč posledica redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti. S to odpovedjo in posledično sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi pa je prišlo tudi do znižanja tožničine plače za približno 800,00 EUR (izpovedba tožnice). Povsem neutemeljene in v nasprotju z izvedenimi dokazi so tudi pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da naj bi bil aneks ničen zato, ker naj bi se direktor tožene stranke in tožnica odločila, da se sama in v škodo tožene stranke ter v korist tožnice dogovorita za ugodnosti tožnice iz delovnega razmerja brez ustrezne podlage, ki bi izvirala iz njene sfere (ki bi bile odvisne od dela, izkušenj, izobrazbe …). Kot je bilo že ugotovljeno, tožnica pri oblikovanju tega aneksa sploh ni sodelovala (izpovedba priče A.A.). Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožene stranke ne odgovarja, ker na presojo zakonitosti izpodbijanega dela sodbe nimajo odločilnega pomena.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo tudi o zahtevku tožene stranke iz nasprotne tožbe. Ker tožena stranka v pritožbi ta del odločitve sodišča prve stopnje izpodbija povsem pavšalno in neobrazloženo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo le v okviru uradnega preizkusa. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na ugotovljeno dejansko stanje (tožena stranka je tožnici v obdobju od julija 2007 do maja 2009 plačo izplačala skladno s sklepi zakonitega zastopnika tožene stranke o določitvi količnika tožničine plače) utemeljeno zaključilo, da si je tožnica obračunavala bruto osnovno plačo na podlagi veljavnih aktov. Iz tega razloga je tožbeni zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi pravilno zavrnilo.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (člen 353. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče o stroških odgovora na pritožbo, ki ga je podala tožnica, ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.

Datum zadnje spremembe:

03.09.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 10/2015
• VDSS Sodba Pdp 79/2017
• VDSS sodba Pdp 1553/2014