<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 1060/2013
ECLI:SI:VDSS:2014:PDP.1060.2013

Evidenčna številka:VDS0012042
Datum odločbe:03.04.2014
Senat:Ruža Križnar Jager (preds.), Jelka Zorman Bogunovič (poroč.), Silva Donko
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:pogodba o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela - zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas

Jedro

Pravdni stranki sta pogodbo o zaposlitvi za določen čas dejansko sklenili zaradi začasnega povečanja obsega dela (potreba po delu varnostnika čuvaja se je pri toženi stranki pojavila zaradi sklenitve pogodbe za varovanje ljudi in premoženja ter prevoza in varovanje gotovine ter drugih vrednostih pošiljk s poslovnimi partnerji), kar je v skladu z 52. členom ZDR. Zato tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je med strankama obstajalo delovno razmerje za nedoločen čas, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da med tožečo in toženo stranko obstaja delovno razmerje za nedoločen čas, da delovno razmerje med njima ni prenehalo dne 30. 11. 2012, temveč še zmeraj traja do dne odločitve sodišča prve stopnje, da se tožeči stranki za obdobje od 30. 11. 2012 do odločitve sodišča prve stopnje priznajo vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z delovno dobo, da ji je tožena stranka od prenehanja pogodbe o zaposlitvi pa do odločitve sodišča prve stopnje dolžna obračunati nadomestilo plače v bruto znesku 763,06 EUR in ji po odbitku davkov in prispevkov izplačati neto znesek do vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, vse v 8 dneh, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v višini osemnajstih plač v znesku 13.735,08 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve sodišča prve stopnje do plačila v 8 dneh (točka I izreka sodbe). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za plačilo 466,74 EUR s pp (točka II izreka sodbe) in tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 95,00 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (točka III izreka sodbe).

Zoper I. točko izreka sodbe se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov po 2. in 3. alineji 1. odstavka 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v tem delu ugodi, oziroma da izpodbijano sodbo v tem delu razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je odločitev sodišča v tem delu napačna, saj se je sodišče prve stopnje v svoji presoji oprlo predvsem na izpoved direktorja tožene stranke glede zmanjšanega obsega dela varovanja za A. ter sledilo razlagi o potrebi po zaposlovanju drugega profila delavcev in sicer „varnostnikov“ in ne „varnostnikov - čuvajev“. Tožeča stranka opozarja, da je pogodbo sklenila za delovno mesto varnostnika, v katerega opis dela po 4. točki pogodbe o zaposlitvi sodi tudi varovanje bolj zahtevnih objektov. Ker v pogodbi o zaposlitvi kraj opravljanja dela ni nikjer razviden, to pomeni, da bi ob zmanjšanju obsega dela na objektu A. tožena stranka lahko tožečo stranko razporedila na drugo lokacijo. Da je obstajala pri toženi stranki potreba po delu varnostnikov, kažejo prijave prostih delovnih mest tožene stranke na zavodu za zaposlovanje, tako v času prenehanja kot tudi po prenehanju pogodbe o zaposlitvi tožeče stranke za določen čas. To kaže na obstoj nezakonitega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Dejstvo je, da je tožeča stranka v primeru potrebe opravljala tudi druga dela varovanja in je najmanj trikrat varovala tudi na nogometnih tekmah v B.. Ob sklepanju aneksov ni bilo nikoli rečeno, zakaj se sklepajo, vedno pa ji je bilo obljubljeno nadaljevanje dela, če bo delala vestno in z njo ne bo problemov. Zato je upravičeno pričakovala, da ji bo novembra v podpis ponujen nov aneks, seveda če ne bi bila v tem času v bolnišnici. Dejstvo je, da se je tožena stranka zavedala, da v tem primeru ni ravnala prav, zato je svojo odločitev glede prenehanja pogodbe o zaposlitvi sprva želela opravičiti z „neuspešno opravljenim poskusnim delom“ ter odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, kar izhaja iz njenih navedb v odgovoru na tožbo.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in ker razlogi po 2. in 3. alineji 1. odstavka 338. člena ZPP niso podani, predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ter tožeči stranki naloži povrnitev pritožbenih pravdnih stroškov tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se z razlogi in pravno podlago za odločitev v izpodbijani sodbi v celoti strinja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so bistvenega pomena za odločitev, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP dodaja:

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta stranki dne 24. 6. 2011 sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas za obdobje od 24. 6. 2011 do 31. 10. 2011 za delovno mesto varnostnik s 30 dnevnim poskusnim delom in k tej pogodbi kasneje še pet aneksov, s katerimi je bil vedno dogovorjen le čas trajanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ostala določila pogodbe o zaposlitvi pa so ostala nespremenjena, da je bil zadnji aneks sklenjen za čas od 1. 9. 2012 do 30. 11. 2012 in da jo je tožena stranka dne 26. 11. 2012 obvestila, da ji po izteku aneksa delovnega razmerja ne bo podaljšala. Pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena za določen čas zaradi povečanega obsega dela, saj so tožečo stranko potrebovali zaradi opravljanja dela „varnostnik čuvaj“, ki je manj zahtevno delo. Potreba po tem delu se je pri toženi stranki pojavila zaradi sklenitve pogodbe za varovanje ljudi in premoženja ter prevoza in varovanje gotovine ter drugih vrednostih pošiljk s C., pa tudi z drugimi poslovnimi partnerji, za kar so bili potrebni „varnostniki“ in se je sprostilo delo „varnostnika čuvaja“, zato je tožeča stranka opravljala to delo na objektih A. v D. in E.. Na podlagi ugotovitve, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas s tožečo stranka dejansko sklenjena zaradi začasnega povečanja obsega dela, kar je v skladu z 52. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek na ugotovitev, da je med strankama obstajalo delovno razmerje za nedoločen čas, da tožeči stranka delovno razmerje ni prenehalo s 30. 11. 2012, ampak ji traja do odločitve sodišča prve stopnje, na reintegracijski in reparacijski zahtevek ter zahtevek za plačilo odškodnine po 118. členu ZDR.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi morala tožena stranka tožečo stranko po izteku časa, za katerega je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena, prerazporediti na drugo lokacijo, ker je še vedno imela potrebo po delu, ki ga je opravljala tožeča stranka. Iz listin, ki jih je tožeča stranka vložila v spis, dejansko izhaja, da je tožena stranka na zavodu za zaposlovanje v mesecu novembru 2012 prijavila potrebo po zaposlitvi skupno dvanajstih varnostnikov. Tožeči stranki je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo zaradi izteka časa, za katerega je bila pogodba sklenjena. Tako bi ji tožena stranka sicer lahko ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi, ni pa bila tega dolžna storiti. To bi bila dolžna le v primeru, če bi ji redno iz poslovnega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi, česar pa v obravnavanem primeru, kot je že navedeno, ni bilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da je tožena stranka z njo nezakonito sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ker je dejansko obstajala trajna potreba po njenem delu. V postopku je trdila, da se pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, ne sme podaljševati z aneksi, v katerih razlog ni naveden, ampak se mora vsakokrat skleniti nova pogodba o zaposlitvi. Ker v aneksih razlog za podaljšanje pogodbe o zaposlitvi ni bil naveden, pa tožeča stranka meni, da ta sploh ni obstajal. Kot izhaja iz aneksov in pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 6. 2011, so bili aneksi sklenjeni k obstoječi pogodbi o zaposlitvi in so spremenili le čas trajanja dela (I. člen aneksov), saj iz II. člena izrecno izhaja, da ostanejo vsi ostali členi nespremenjeni. Tako so bili aneksi sklenjeni iz razloga povečanega obsega dela, za katerega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je obstajal ves čas trajanja zaposlitve tožnika pri toženi stranki.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP).

Izrek o stroških postopka na pritožbeni stopnji temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP. Tožena stranka k odločitvi v tej zadevi z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogla, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.


Zveza:

ZDR člen 52.
Datum zadnje spremembe:
02.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDY4OTEw