VDSS sodba Pdp 985/2012

Jedro

Dejstvo, da je tožnica morala tudi po odpovedani pogodbi o zaposlitvi še naprej opravljati dela in naloge, kot jih je opravljala na prejšnjem delovnem mestu vodja kadrovske službe, pomeni, da je delodajalec delovno mesto le preimenoval, dela pa so v bistvenem ostala enaka. V kolikor je namreč tožnica še naprej opravljala dela (ali večino del), kot jih je opravljala na prejšnjem delovnem mestu, pa čeprav formalno na drugače imenovanem delovnem mestu, ni mogoče zaključiti, da je prenehala potreba po njenem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zato ni obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Tretji odstavek 90. člena ZDR med drugim pri kriteriju ustreznosti zaposlitve izrecno določa, da je ustrezna zaposlitev le takšna, za katero se zahteva enaka stopnja strokovne izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katerega je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi. Po prejšnji pogodbi o zaposlitvi na delovnem mestu vodja kadrovske službe, ki ga je zasedala tožnica, se je zahtevala VII. stopnja strokovne izobrazbe. Tožnici je bila ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ponujena v podpis nova pogodba o zaposlitvi za delovno mesto samostojnega kadrovskega referenta, za katerega se je zahtevala VI. stopnja strokovne izobrazbe, zato je bila ponudba nove zaposlitve neustrezna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo neutemeljenost odpovednega razloga v odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, ki je bila podana tožnici z dne 7. 7. 2011 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici plačati sorazmerni del odpravnine zaradi neustreznosti nove zaposlitve v višini 7.190,80 EUR v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji zahtevek pa zavrnilo (II. točka izreka). Zavrnilo je odškodninski zahtevek tožnice po plačilu razlike med plačo, ki bi jo tožnica prejemala po pogodbi o zaposlitvi z dne 31. 3. 2006 in pogodbo o zaposlitvi z dne 7. 7. 2011 od 29. 7. 2011 do dneva sojenja (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 751,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka (IV. točka izreka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v celoti zavrne s stroškovno posledico oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče s tem, ko je odločilo, da se pri delu tožnice ni spremenilo nič bistvenega in da je novi opis del in nalog samo natančnejši od prejšnjega, zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožnica je imela v pogodbi o zaposlitvi z dne 31. 3. 2006 določene drugačne delovne naloge, kot so bile določene v takrat veljavnem splošnem aktu. Poleg tega je bil opis nenatančen in neresničen, saj tožeča stranka ni delala tega, kar je imela napisano v pogodbi o zaposlitvi. Po ponujeni pogodbi o zaposlitvi so bile tožeči stranki dodeljene v upravljanje tri delovne naloge: opravljanje zahtevnih kadrovskih del, opravljanje kadrovskih del in izvajanje strokovnih opravil za organe družbe, z opravili, ki so taksativno našteta pri teh nalogah. Za skupek teh treh nalog je tožena stranka dne 9. 5. 2011 določila naziv samostojni kadrovski referent, kar je v skladu z določili akta o sistemizaciji o poimenovanju delovnih mest. Tožeča stranka je ponujeno pogodbo o zaposlitvi podpisala. Trditev izpodbijane sodbe, da je opis del po novi pogodbi in sistemizaciji samo natančnejši, da je v osnovnih elementih zelo podoben opisu po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, je napačen in protispisen. Nove delovne naloge tožnice so zelo natančno in konkretno določene, tako da je po novi pogodbi onemogočen vsakršen dvom v to, ali določena opravila sodijo v opis del in nalog tožnice ali ne. Opis iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi tega ni omogočal oziroma je nasprotno vzbujal dvome v to, kaj so delovne zadolžitve tožnice. Tožena stranka je kot delodajalec upravičena jasno in natančno določiti delovna opravila vsakemu delovnemu mestu, kar mora veljati še zlasti v primerih, ko so opisi netočni, megleni in samo deloma ustrezajo tistemu, kar je v praksi potrebno, da se izvaja. Da stari opis iz pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 3. 2006 ni bil ustrezen in da tožnica nekaterih nalog ni delala, je potrdila tudi tožeča stranka z vlogo z dne 12. 4. 2012. Ker je nesporno, da stari opis ni bil ustrezen, tudi ne more biti nobenega dvoma, da je morala tožena stranka natančno na novo določiti vsebino dela. Trditev tožeče stranke, da se ni spremenilo nič in da še vedno dela isto kot prej, ne more biti relevantna, saj je namen delodajalca, ki odpove staro pogodbo in ponudi v podpis novo s podrobno določeno vsebino dela, v tem, da se medsebojne pravice in obveznosti iz delovnega razmerja jasno določijo. Materialnopravno zmotna je ocena, da zgolj natančnejši opis del in nalog ni utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker ima vsaka stranka pravico zahtevati jasne določbe v pogodbi že v izogib sporom in različnim razlagam. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila nujna zaradi prehoda na nov, drugačen način oblikovanja delovnih mest, vzdrževanje ažurne sistemizacije in zaradi prehoda na drugačen obračun plač, saj se je spremenila vrednost osnovnega količnika, ki ni bil več primerljiv s prejšnjim. Pri tem ne gre le za formalno, ampak tudi vsebinsko spremembo, ki jo določa 10. člen akta o sistemizaciji, saj tak način oblikovanja delovnega mesta omogoča smotrnejšo organizacijo dela, polno zaposlenost delavcev, prožno razporejanje delavcev glede na potrebe delovnega procesa, itd.. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je toženka ponudila tožnici v podpis pogodbo za opravljanje dela z zahtevano eno stopnjo nižjo strokovno izobrazbo in da je ponujena zaposlitev s sklepom za vodjo v nasprotju s 15. členom akta o sistemizaciji. Niti 15., niti 16. člen akta o sistemizaciji ne določata pravnoformalne oblike delovnih mest, torej akt ne more biti kršen. Sicer pa tožeča stranka sploh ni izpodbijala sklepa o imenovanju za vodjo. Tožeča stranka je pooblastilo za vodenje sprejela in ga izvajala, kar je razvidno iz njene izpovedbe, očitno se ni strinjala samo z načinom, kako je pooblastilo dobila, medtem ko veljavnost samega pooblastila sploh ni bila predmet spora. Pooblastilo tožnici za vodenje tudi nima nobene povezave z njenim zahtevkom za plačilo odpravnine in ni jasno, čemu je sodišče to obravnavalo skupaj. Pravica do prisojene odpravnine je v izpodbijani sodbi obrazložena zgolj z enim stavkom, kar je po stališču pritožbe bistveno premalo. Ker dogovora med tožnico in toženko glede odpravnine ni bilo, bi pri sodni določitvi sorazmerne odpravnine moralo sodišče uporabiti kriterije, saj določanje sorazmerne odpravnine in brez kriterijev pomeni arbitrarnost, ki nima podlage v zakonu. Sodišče se je pri določitvi sorazmerne odpravnine sklicuje na podobno zadevo, opr. št. Pdp 264/2011, čeprav v našem pravnem sistemu sodna praksa ni pravni vir. Sicer pa sama razvrstitev v nižji tarifni razred sama po sebi še ne pomeni oškodovanja delavca, ker kolektivne pogodbe uporabljajo metodo kategorizacije, po kateri se plačilni razredi med posameznimi tarifnimi razredi prikrivajo, kar pomeni, da samo sprememba tarifnega razreda še ne pomeni nujno tudi spremembe plačilnega razreda na slabše. Pritožbo vlaga tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj meni, da je odločitev o tem, s kakšnim delom je katera stranka uspela, zgrešena. Odločitev o stroških postopka je napačna, saj bi sodišče ob pravilni uporabi določb ZPP moralo odločiti, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Tožena stranka se tudi ne strinja z navedbo sodišča, da ugotavljanje (ne)utemeljenosti odpovednega razloga predstavlja spor o prenehanju delovnega razmerja po petem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, saj se navedeni člen nanaša na spore o prenehanju delovnega razmerja, torej na primere, ko delavec ostane brez zaposlitve. Tožnica pa ni izgubila zaposlitve, torej ne gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, temveč za spor o utemeljenosti odpovednega razloga, zato je po stališču tožene stranke napačno uporabilo materialno pravo. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne s stroškovno posledico.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere pavšalno opozarja pritožba, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodba sodišča prve stopnje ima skladne in povsem jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki so bili podlaga za odločitev, zato pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj pritožbeno sodišče ni našlo nasprotij, ki izhajajo iz te določbe in je sodbo sodišča prve stopnje lahko v celoti preizkusilo. V kolikor pritožba ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, smiselno uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

V predmetnem individualnem sporu je tožena stranka tožnici dne 7. 7. 2011 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, za delovno mesto vodja kadrovske službe, s ponudbo nove pogodbe (A6) in tožnica je novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto samostojni kadrovski referent tudi podpisala (A7). Tožnica je v tem postopku uveljavljala ugotovitev neutemeljenosti odpovednega razloga (tretji odstavek 90. člena Zakona o delovnih razmerjih; ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), izplačilo sorazmernega dela odpravnine zaradi neustreznosti nove zaposlitve (četrti odstavek 90. člena ZDR), izplačilo odškodnine v višini razlike med plačo, ki bi jo tožeča stranka prejemala po odpovedani pogodbi o zaposlitvi in plačo po novi pogodbi o zaposlitvi, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zahtevala pa je tudi povrnitev pravdnih stroškov.

V skladu s prvo alinejo prvega odstavka 88. člena ZDR je osnovni pogoj za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dejstvo, da je zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov prenehala potreba po opravljanju določenega dela delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Ta razlog mora biti utemeljen in mora onemogočati nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem (drugi odstavek 88. člena ZDR). V skladu z 82. členom ZDR je v tem primeru dokazno breme na strani delodajalca.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki od 1. 4. 1983 dalje, od 31. 3. 2006 do 7. 7. 2011 pa je opravljala delo vodja kadrovske službe po pogodbi o zaposlitvi z dne 31. 3. 2006. Tožena stranka je tožnici dne 7. 7. 2011 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodja kadrovske službe (A6) in ji ponudila novo pogodbo za delovno mesto samostojni kadrovski referent (A7). Odpoved pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka podala iz poslovnega razloga po prvi alineji prvega odstavka 88. člena ZDR. Iz obrazložitve pisne odpovedi je razvidno, da je tožena stranka dne 10. 9. 2008 sprejela nov akt o sistemizaciji dela, katerega uveljavitev je bila odložena do rešitve kolektivnega delovnega spora, ki se je vodil pri Delovnem sodišču v Kopru, opr. št. Kd 3/2008. Z uveljavitvijo pravilnika je pričela veljati drugačna organiziranost dela in vsebinske spremembe posameznih delovnih mest. Ker ni bilo več podlage za nadaljevanje dela pod pogoji, ki so določeni v sedanji pogodbi o zaposlitvi, je delodajalec iz poslovnih razlogov odpovedal obstoječo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodja kadrovske službe, kakor izhaja iz obrazložitve odpovedi.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožena stranka šele s sklepom direktorja z dne 9. 5. 2011 oblikovala delovno mesto samostojnega kadrovskega referenta z enakimi nalogami kot vodja kadrovske službe, razen naloge vodenja službe in z enako stopnjo zahtevnosti. Ob primerjavi del in nalog delovnega mesta vodja kadrovske službe po pogodbi o zaposlitvi z dne 31. 3. 2006 z delom vodje kadrovske službe po sistemizaciji iz leta 2008 in pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 7. 2011, je ugotovilo, da je opis del po sistemizaciji in novi pogodbi o zaposlitvi le natančnejši, vendar v osnovnih elementih zelo podoben opisu po odpovedani pogodbi o zaposlitvi. Čeprav v novem opisu ni naloge informiranja in komuniciranja, je upoštevalo izpovedbo pomočnika direktorja za ekonomiko in organizacijo (A.A.), da gre za notranje informacije in komuniciranje in da glede te funkcije in funkcije odločanja o zaposlitvah pri tožničinem delu ni sprememb.

Dejstvo, da je tožnica morala tudi po odpovedani pogodbi o zaposlitvi še naprej opravljati dela in naloge, kot jih je opravljala na prejšnjem delovnem mestu vodja kadrovske službe, pomeni, da je delodajalec delovno mesto le preimenoval, dela pa so v bistvenem ostala enaka. V kolikor je namreč tožnica še naprej opravljala dela (ali večino del), kot jih je opravljala na prejšnjem delovnem mestu, pa čeprav formalno na drugače imenovanem delovnem mestu, ni mogoče zaključiti, da je prenehala potreba po njenem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Po izpovedbi pomočnika direktorja za ekonomiko in organizacijo (A.A.) delovno mesto vodja kadrovske službe v organizacijski shemi in sistemizaciji še vedno obstaja, tožnici pa to delo ni bilo ponujeno iz razloga, ker je tožena stranka menila, da je vodenje delavcev bolj učinkovito, če ima delavec pogodbo o zaposlitvi za opravljanje nekega dela in da se ga posebej pooblasti za vodenje (list. št. 59 in 60). Tožena stranka je namreč tožnici ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto samostojni kadrovski referent ponudila tudi sklep za vodenje kadrovske službe. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se pri delu tožnice kot vodje kadrovske službe zaradi spremenjene sistemizacije ni spremenilo nič bistvenega in zgolj natančnejši opis del in nalog ni utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec namreč s fiktivnim ustvarjanjem okoliščin, ki naj bi utemeljevale odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, tega instituta ne sme zlorabiti. Odpoved pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodja kadrovske službe in ponudba nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto samostojni kadrovski referent z enakimi nalogami kot vodja kadrovske službe in z istočasnim sklepom za vodenje kadrovske službe, izkazuje, da ni obstajal utemeljen poslovni razlog, kakor je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, temveč je bil le navidezen.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila tožnici ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ponujena neustrezna zaposlitev (glede na tretji odstavek 90. člena ZDR) in da je tožnica upravičena do sorazmernega dela odpravnine glede na določbo četrtega odstavka 90. člena ZDR. Obrazložitev sodišča prve stopnje je v tem delu zares skopa, vendar se jo kljub temu da preizkusiti, zato so neutemeljene pritožbene navedbe o zatrjevani bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V zvezi s vprašanjem ustreznosti zaposlitve se pritožba neutemeljeno sklicuje na to, da je tožnici ponudila ustrezno zaposlitev. V postopku je bilo ugotovljeno, da je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 31. 3. 2006 za delovno mesto vodje kadrovske službe, za opravo teh del in nalog pa se je zahtevala VII. stopnja strokovne izobrazbe. Ker je bila tožnici ob redni odpovedi pogodbi o zaposlitvi ponujena v podpis nova pogodba o zaposlitvi za delovno mesto samostojnega kadrovskega referenta, za katerega pa se je zahtevala VI. stopnja strokovne izobrazbe, je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila ponudba nove zaposlitve neustrezna, pravilna. Tretji odstavek 90. člena ZDR med drugim pri kriteriju ustreznosti zaposlitve izrecno določa, da je ustrezna zaposlitev le takšna, za katero se zahteva enaka stopnja strokovne izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katerega je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kot pravni vir uporabilo sodbo, opr. št. Pdp 264/2011. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje podobno, kot je bilo odločeno v zadevi Pdp 264/2011, kot kriterij za določitev višine odpravnine uporabilo eno tretjino odpravnine, ki bi tožnici pripadala, če bi ji zaradi nepodpisa ponujene pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Ker četrti odstavek 90. člena ZDR ne opredeljuje nikakršnih kriterijev za določitev sorazmernega dela odpravnine, je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju tega dela odpravnine očitno smiselno uporabilo določbo drugega odstavka 109. člena ZDR, ki sicer opredeljuje osnovo in višino za odpravnino, ki jo mora plačati delodajalec delavcu v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razlogov nesposobnosti. Določitev te odpravnine je odvisna tudi od števila let zaposlitve delavca pri delodajalcu oziroma njegovih pravnih prednikov (iz spisovnih podatkov je razvidno, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena od 1. 4. 1983 dalje – A1). Glede na to pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje kot kriterij za določitev višine sorazmernega dela odpravnine upoštevalo tudi trajanje zaposlitve tožnice pri toženi stranki.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da tožnica ne bi bila upravičena do nikakršne odpravnine, ker pri plači ni prikrajšana. Iz dokaznega postopka (zaslišanje priče B.B. na glavni obravnavi dne 8. 6. 2012) je med drugim razvidno, da je tožena stranka določenim delavcem zaradi spremembe plačnega sistema zagotovila uskladitveni dodatek (zato, da se plače nikomur ne bi znižale), kar pa ne pomeni, da tožnica v prihodnosti dejansko ne bo oškodovana. Navedena priča je namreč pojasnila, da se delavcem, ki jim pripada uskladitveni dodatek na račun povečane urne postavke za 1,5 plača ne bo povišala, se bo pa povišala plača tistim delavcem, ki tega dodatka nimajo. To pomeni, da uskladitveni dodatek obratno sorazmerno pada, torej da se plača delavcev, ki so imeli pravico do uskladitvenega dodatka ne spreminjajo, medtem ko se plače delavcev, ki tega dodatka nimajo, zvišujejo (drugi odstavek 6. člena pogodbe o zaposlitvi – A7). Pritožbeno sodišče ob tem še dodaja, da tudi dejstvo enake tožničine plače po novi pogodbi o zaposlitvi v primerjavi z njeno prejšnjo plačo ne pomeni, da tožbeni zahtevek za plačilo sorazmernega dela odpravnine ni utemeljen. To dejstvo bi lahko vplivalo le na višino odpravnine, do katere bi bila tožnica upravičena (tako tudi sodba VDSS, opr. št. Pdp 1182/2010). Glede na navedeno je tudi po stališču pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tožnici prisodilo sorazmerni del odpravnine v primerni višini, zato so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

Neutemeljen je tudi pritožbeno očitek o nepravilni odločitvi sodišča prve stopnje o pravdnih stroških tega postopka. Individualni delovni spori o utemeljenosti odpovednega razloga v posledici redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in podpisu nove pogodbe o zaposlitvi se uvrščajo med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, zato tožena stranka skladno s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) sama krije svoje stroške postopka v tem individualnem delovnem sporu.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, glede na določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1, tožnik pa sam svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora.

Datum zadnje spremembe:

02.09.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 953/2012
• VDSS sodba Pdp 984/2012
• VDSS sodba Pdp 982/2012