VDSS sodba Pdp 984/2012

Jedro

Tretji odstavek 90. člena ZDR med drugim pri kriteriju ustreznosti zaposlitve izrecno določa, da je ustrezna zaposlitev le takšna, za katero se zahteva enaka stopnja strokovne izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katerega je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi. Po prejšnji pogodbi o zaposlitvi na delovnem mestu vodja finančno ekonomskega področja, ki ga je zasedala tožnica, se je zahtevala VII. stopnja strokovne izobrazbe. Tožnici je bila ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ponujena v podpis nova pogodba o zaposlitvi za delovno mesto računovodja, za katerega se je zahtevala VI. stopnja strokovne izobrazbe, zato je bila ponudba nove zaposlitve neustrezna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati sorazmerni del odpravnine zaradi neustreznosti nove zaposlitve v višini 7.851,30 EUR v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji zahtevek je zavrnilo (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbena zahtevka tožnice, glaseča se na ugotovitev neutemeljenosti odpovednega razloga po odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 7. 7. 2011 in odškodninski zahtevek po plačilu razlike med plačo, ki bi jo tožnica prejemala po pogodbi o zaposlitvi z dne 20. 5. 1992 in pogodbo o zaposlitvi z dne 7. 7. 2011 (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Zoper ugodilni del I. točke izreka in zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovnimi posledicami, podrejeno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da pooblastilo tožnici za vodenje nima nobene povezave z njenim zahtevkom za plačilo odpravnine, kar je razvidno iz tožbenih navedb in ni jasno, čemu je sodišče pooblastilo in odpravnino zmetalo v isti koš. V tem delu so razlogi sodbe nerazumljivi. Sodišče je v izpodbijani sodbi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, čeprav je imelo v navedbah tožene stranke in predloženih dokazih dovolj podlage za pravilno (drugačno) odločitev. Tožnica je po odpovedani pogodbi o zaposlitvi res imela določen VII. tarifni razred, z novo pogodbo o zaposlitvi pa je delovno mesto računovodje razvrščeno v VI. tarifni razred. Vendar je sodišče spregledalo vsebino sistemizacije, da naloga vodenje finančno-računovodske službe sodi v VII. tarifni razred in da se zaradi tega in na osnovi pooblastila za vodenje z dne 7. 7. 2011 tožnici plačo obračunava v VII. in ne v VI. tarifnem razredu. Trditev izpodbijane sodbe, da je tožnici ponujena neustrezna nova zaposlitev, je zato v nasprotju z listinami v spisu. Tožnica ni zavrnila pooblastila za vodenje in izvajanje naloge vodenja PRS, kar pomeni, da je sklep s pooblastilom za vodenje sprejela, zato so nepravilne tožbene trditve, da je ponujena zaposlitev po novi pogodbi o zaposlitvi neustrezna. Iz obračunov plač, ki jih je predložila tožnica za obdobje pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, je razvidno, da se je plača obračunavala v VII. tarifnem razredu, iz obračuna plače za julij 2011 pa je razvidno, da se tudi na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi plača obračunava v VII. tarifnem razredu. Razlike glede razvrstitve v tarifni razred torej ni. Pravica do prisojene odpravnine je v izpodbijani sodbi obrazložena z enim samim stavkom, kar je po stališču tožene stranke bistveno premalo. Tako pomanjkljivo obrazložene odločitve o izplačilu sorazmernega dela odpravnine ni mogoče preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se pri določitvi sorazmerne odpravnine v višini ene tretjine odpravnine glede na odpravnino, ki bi tožnici šla, če bi ji prenehalo delovno razmerje, sklicuje na podobno zadevo opr. št. Pdp 264/2011, čeprav v našem pravnem sistemu sodna praksa ni pravni vir. Sodišče se tudi ni opredelilo do tega, ali je tožnica zaradi nove pogodbe o zaposlitvi sploh v slabšem položaju glede na prejšnjo pogodbo, od tega pa je odvisna tudi višina sorazmernega dela odpravnine. Razvrstitev v nižji tarifni razred sama po sebi še ne pomeni oškodovanje delavcev, niti ne nujno spremembe plačilnega razreda na slabše. Izpodbijana sodba nima nikakršnih razlogov o tem, v kakšnem obsegu se je delovnopravni položaj tožnice poslabšal in čemu služi sorazmerna odpravnina. Sorazmerna odpravnina bi morala biti vsebinsko utemeljena s primerjavo položaja tožnice pred odpovedjo pogodbe in po njej in bi morala temeljiti na celoviti oceni. Tega izpodbijana sodba nima, zato je z vidika materialnopravne pravilnosti ni mogoče preizkusiti. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških, saj sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo uspeha strank v postopku. Tožena stranka se tudi ne strinja z navedbo sodišča, da ugotavljanje neutemeljenosti odpovednega razloga predstavlja spor o prenehanju delovnega razmerja po petem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, saj tožnica ni izgubila zaposlitve. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne v celoti kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tožena stranka in niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je dejansko prenehala potreba po opravljanju dela vodje finančno ekonomskega področja pod pogoji iz leta 1994, zato je zavrnilo zahtevek tožnice, ki se nanaša na ugotovitev neutemeljenosti odpovednega razloga. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožnici ponudila v podpis pogodbo za opravljanje dela z zahtevano eno stopnjo nižjo strokovno izobrazbo. Ponujena zaposlitev s sklepom za vodjo je tudi v nasprotju s 15. členom Akta o sistemizaciji, ki določa, da se delovna mesta vodij organizacijskih enot določijo na enak način kot vsa ostala delovna mesta, s tem da ima v strukturi nalog tudi ustrezen delež naloge za vodenje. Zaradi tega ima tožnica pravico do sorazmernega dela odpravnine. Ob sklicevanju na podobno zadevo VDSS opr. št. Pdp 264/2011 je sodišče prve stopnje kot osnovo uporabilo kriterij ene tretjine odpravnine, ki bi delavcu pripadala, če bi mu zaradi nepodpisa pogodbe iz poslovnih razlogov prenehalo delovno razmerje. Zato je tožnici prisodilo odpravnino v višini 7.851,30 EUR, višji zahtevek pa je zavrnilo. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila tožnici ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ponujena neustrezna zaposlitev (glede na tretji odstavek 90. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) in da je tožnica upravičena do sorazmernega dela odpravnine glede na določbo četrtega odstavka 90. člena ZDR. Obrazložitev sodišča prve stopnje je v tem delu zares skopa, vendar se jo kljub temu da preizkusiti, zato so pritožbene navedbe ob bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljene.

V zvezi z vprašanjem ustreznosti zaposlitve se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da je tožnici ponudila ustrezno zaposlitev. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bila tožnici ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ponujena v podpis nova pogodba o zaposlitvi za delovno mesto računovodja, za katerega se je zahtevala VI. stopnja strokovne izobrazbe, zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila ponudba nove zaposlitve neustrezna, pravilna. Tretji odstavek 90. člena ZDR med drugim pri kriteriju ustreznosti zaposlitve izrecno določa, da je ustrezna zaposlitev le takšna, za katero se zahteva enaka stopnja strokovne izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katerega je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi. Po prejšnji pogodbi o zaposlitvi na delovnem mestu vodja finančno ekonomskega področja se je zahtevala VII. stopnja strokovne izobrazbe.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje kot pravni vir uporabilo sodbo VDSS opr. št. Pdp 264/2011. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje podobno kot je bilo odločeno v zadevi Pdp 264/2011 kot kriterij za določitev višine odpravnine uporabilo eno tretjino odpravnine, ki bi tožnici pripadala, če bi ji zaradi nepodpisa ponujene pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Ker četrti odstavek 90. člena ZDR ne opredeljuje nikakršnih kriterijev za določitev sorazmernega dela odpravnine, je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju tega dela odpravnine očitno smiselno uporabilo določbo drugega odstavka 109. člena ZDR, ki sicer opredeljuje osnovo in višino za odpravnino, ki jo mora plačati delodajalec delavcu v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti. Določitev te odpravnine je odvisna tudi od števila let zaposlitve delavca pri delodajalcu oziroma njegovih pravnih prednikih. Glede na to pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje kot kriterij za določitev višine sorazmernega dela odpravnine pravilno upoštevalo tudi trajanje zaposlitve tožnice pri toženi stranki. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da tožnica ne bi bila upravičena do nikakršne odpravnine, ker pri plači ni bila prikrajšana. Iz dokaznega postopka je med drugim razvidno, da je tožena stranka določenim delavcem zaradi spremembe plačnega sistema zagotovila uskladitveni dodatek (zato, da se plače nikomur ne bi znižale), kar pa ne pomeni, da tožnica v prihodnosti dejansko ne bo oškodovana. Pritožbeno sodišče ob tem še dodaja, da tudi dejstvo enake tožničine plače po novi pogodbi o zaposlitvi v primerjavi z njeno prejšnjo plačo ne pomeni, da tožbeni zahtevek za plačilo sorazmernega dela odpravnine ni utemeljen. To dejstvo bi lahko vplivalo le na višino odpravnine, do katere bi bila tožnica upravičena. Glede na navedeno je tudi po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje tožnici prisodilo sorazmerni del odpravnine v primerni višini, zato so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke o nepravilni odločitvi sodišča prve stopnje o pravdnih stroških tega postopka. Individualni delovni spor o utemeljenosti odpovednega razloga v posledici redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in podpisu nove pogodbe o zaposlitvi se uvršča med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, zato tožena stranka skladno s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) sama krije svoje stroške postopka v tem individualnem delovnem sporu.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka tudi glede na določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1. Odgovor tožnice na pritožbo ni pripomogel k rešitvi tega spora, zato sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Datum zadnje spremembe:

02.09.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 953/2012
• VDSS sodba Pdp 985/2012
• VDSS sodba Pdp 982/2012