VDSS sodba Pdp 982/2012

Jedro

Delavec, ki je sprejel ponudbo delodajalca in podpisal novo pogodbo o zaposlitvi, ima na podlagi ugotovitve o neutemeljenosti odpovednega razloga lahko le odškodninske zahtevke, ne more pa doseči reintegracije na staro delovno mesto.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto specialist področja, ki je bila podana dne 29. 7. 2011 s strani tožene stranke tožniku nezakonita (I./1. točka izreka). Posledično navedenemu je zavrnilo tudi zahtevek, da se ugotovi, da je nova pogodba o zaposlitvi za delovno mesto specialist področja, sklenjena dne 29. 7. 2011 med tožnikom in toženo stranko neveljavna in je tožena stranka dolžna tožnika v 8 dneh pozvati nazaj na delo na delovno mesto svetovalca direktorja in mu zagotavljati vse pravice iz delovnega razmerja, kot izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 7. 2010, sklenjene med tožnikom in toženo stranko za delovno mesto svetovalca direktorja (I./2 točka izreka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožniku za obdobje od 22. 8. 2011 do vrnitve nazaj na delovno mesto svetovalca direktorja, obračunati razliko v bruto plači, ki bi jo tožnik prejemal na delovnem mestu svetovalca direktorja in bruto plačo, ki jo tožnik prejema na delovnem mestu specialista področja, in mu po odvajanju ustreznih davkov in prispevkov ustreznim institucijam, izplačati ustrezne neto zneske razlike v plači skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. dne v posameznem mesecu za pretekli mesec, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (I./3. točka izreka). Odločilo je, da stranki krijeta sami svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ali da sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnika v celoti ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo vse stroške postopka vključno s pritožbeni stroški postopka. Navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Sodba je neobrazložena in ima pomanjkljivosti, zaradi katerih je sploh ni mogoče preizkusiti ter ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, ravno tako je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami. Sodišče je pravilno ugotavljalo, ali je šlo v predmetnem sporu za odpoved iz poslovnega razloga ali zaradi diskriminacije, ki je posebej opredeljena kot neutemeljen odpovedni razlog, pri čemer je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana zaradi diskriminacije. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik prostovoljno sprejel ponujeno zaposlitev, kar je v nasprotju z dejanskim stanjem in tudi materialnopravno zmotno. Tožnik je navajal, da je zaposlitev na delovnem mestu specialist področja sprejel izključno zato, ker je bil preslepljen in z zvijačo ter prevaro prepričan v podpis nove pogodbe o zaposlitvi, saj je tožena stranka zagotavljala, da mu bo v kratkem času ponudila delovno mesto direktor podružnice, pa bi s tem prenehala oziroma bi na tak način tožnik sam preprečil realizacijo obljube, podane s strani tožene stranke glede ponudbe delovnega mesta direktor podružnice. Nepravilen je zaključek sodišča, da za odločitev v predmetnem sporu nista relevantna ne 1/3 in 25. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 7. 2010, ne 21. člen iste pogodbe, kot tudi ne sklep uprave z dne 15. 6. 2010, pri čemer je potrebno poudariti, da je izpodbijana sodba v tem delu neobrazložena. Sklep uprave št. ... z dne ... je za odločitev v predmetnem sporu izjemnega pomena. Tožena stranka je bila dolžna ponuditi tožniku delovno mesto z najmanj enakimi pogoji iz te pogodbe, v primeru, da se to delovno mesto sprosti v Poslovni mreži. Ker je tožena stranka očitno na vsak način hotela obiti Sklep uprave z dne ... in se izogniti svoji obveznosti po 25. členu pogodbe o zaposlitvi z namenom diskriminacije tožnika, je še preden se je dejansko oziroma formalno sprostilo delovno mesto direktorja podružnice, tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 8. 7. 2010 in mu v podpis ponudila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto specialist področja. Tožena stranka je že poleti leta 2011 zagotovo vedela, da se bo v kratkem sprostilo delovno mesto direktorja podružnice D., K. in Z. in kljub temu tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi s ponudbo nove zaposlitve na delovnem mestu specialist področja. Tožena stranka je zaposlila na delovno mesto A.A., katera pa sploh ni izpolnjevala pogojev za zasedbo tega delovnega mesta. Tožena stranka tudi ni upoštevala kriterijev za določitev presežnih delavcev iz 1. odstavka 100. člena ZDR in priloge 3 – Sporazuma o določitvi organizacijske enote, pa bi jih morala. Sodišče je zgolj pavšalno navedlo, da ni potrebno uporabiti kriterijev, ko je presežni delavec edini zaposleni na ukinjenem delovnem mestu. Tožnik je strokovno usposobljena oseba z dolgoletnimi izkušnjami na vodstvenih položajih v bančništvu, torej oseba z nadpovprečnim obsegom znanj in izkušenj, kar bi se moralo upoštevati po prvih dveh alinejah 100. člena ZDR in 2. odstavku navedene priloge 3. Tožena stranka bi morala upoštevati tudi delovno uspešnost tožnika, in v ta namen z njim opraviti letni razgovor, česar pa tožena stranka ni storila. Tožnik je v potrditev svojih navedb o diskriminaciji vložil tudi elektronsko sporočilo kadrovske službe z dne 8. 6. 2011, naslovljeno na vse direktorje organizacijskih enot tožene stranke, v katerih kadrovska služba direktorjem posreduje navodila za vročanje odpovedi oziroma za izvedbo postopkov odpovedi. V navedenem sporočilu je navedeno, da odpovedi ne bodo prejeli starejši delavci, ki še ne izpolnjujejo minimalnih pogojev za upokojitev in jim manjka več kot 25 mesecev do teh pogojev. Tožnik je trditveno in dokazno podlago za razveljavitev izpodbijane pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 7. 2011 podal pravočasno, in že v sami tožbi, s pripravljalnimi vlogami je dodatno obrazložil oziroma modificiral svoj tožbeni zahtevek. Sodišče je nepravilno ugotovilo tudi dejansko stanje v zvezi z obstojem utemeljenega odpovednega poslovnega razloga, tako navedbe tožnika, kot tudi njegovo zaslišanje so potrdili, da ni prenehala potreba po njegovem delu. Tožnik je bil na podlagi obljub tožene stranke prepričan, da mu bo v kratkem ponujeno delovno mesto direktorja podružnice in je zato podpisal ponujeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto specialist področja, kar je navajal tudi na zaslišanju dne 5. 7. 2012. Delo tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi dejansko ni postalo nepotrebno, temveč je bila izpodbijana odpoved usmerjena izključno in zgolj v osebo tožnika. Šlo je za zvijačno ravnanje tožene stranke s poskusi preslepitve tožnika, ki so se začeli že v juniju 2010, ko je tožena stranka tožniku ukinila njegovo delovno mesto direktor poslovne mreže. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in navaja, da pritožba tožnika ni utemeljena, saj je sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo nobene kršitve, na podlagi tako izvedenega postopka pa je popolnoma in pravilno odločilo, da se tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, saj le-ta ni utemeljen. Ne drži pavšalni ugovor tožnika, da izpodbijana sodba ni obrazložena oziroma da ima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti ter da ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma, da je podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami, saj je le-ta ustrezno obrazložena, prav tako niso podana nasprotja. Odpoved tožniku ni bila podana zaradi diskriminacije, odpovedni razlog je bil utemeljen. Poudariti pa je, da je tožnik sprejel zaposlitev, ki mu jo je tožena stranka ponudila hkrati z redno odpovedjo in s tem podpisom novo pogodbo o zaposlitvi, tako da se lahko presoja le utemeljenost odpovednega razloga. Tožena stranka navaja, da pri podpisu pogodbe o zaposlitvi tožnika nikakor ne more iti za pravno priznano napako volje, če tudi bi vse, kar tožnik navaja v zvezi s tem držalo, pa sicer ne. Zgolj iz previdnosti tožena stranka poudarja, da tožnik z njene strani ni bil deležen nikakršne sile, grožnje ali zavajanja in zato je njegovo sklicevanje na to povsem brezpredmetno. Sodišče je pravilno štelo, da v predmetnem sporu nista relevantna ne 1/3 in 25. člen pogodbe z dne 8. 7. 2010 in ne 21. člen iste pogodbe, kot tudi ne sklep z dne ... Tožena stranka ni želela obiti Sklepa uprave in se izogniti obveznosti po 25. členu pogodbe o zaposlitvi. Povsem irelevantne so insinuacije tožnika v zvezi z zaposlovanjem na delovno mesto direktor podružnice D., K. in Z., ki poleg tega nikakor ne držijo in so plod tožnikove domišljije. Neizbira tožnika na delovno mesto, na katero se je prijavil, nikakor ne more biti predmet tega delovnega spora, pač pa bi bila lahko predmet posebnega delovnega spora, ki bi ga tožnik skladno z določili ZDR lahko sprožil. Tožena stranka ves čas navaja, da so neutemeljeni ugovori tožnika, da tožena stranka ni upoštevala kriterijev za določitev presežnega delavca iz 1. odstavka 100. člena ZDR in priloge 3 Sporazuma o določitvi organizacijske enote, saj to v primeru tožnika ni bilo potrebno – tožnik je bil namreč edini delavec zaposlen na delovnem mestu „svetovalec direktorja v vodstvu Poslovne mreže“, zato primerjava z drugimi delavci ni bila potrebna oziroma sploh ni bila možna. Diskriminacije ne predstavlja odpoved niti glede na elektronsko sporočilo kadrovske službe tožene stranke z dne 8. 6. 2011, na katerega se tožnik v pritožbi sklicuje. Pravilen je zaključek sodišča, da tožnik v predmetnem postopku niti ni zatrjeval, da je ponujena in sprejeta zaposlitev neustrezna, saj le-ta ustreznosti zaposlitve v smislu 90. člena ZDR, ki je edina relevantna okoliščina, sploh ni grajal. Iz izvedenega dokaznega postopka jasno izhaja, da je odpovedni razlog v celoti utemeljen. Tožena stranka kategorično zavrača očitek, da je bil odpovedni razlog fiktiven in diskriminatoren in neutemeljen, saj zato nima nikakršne pravne podlage. Tožnikova selitev na drugo lokacijo in zmanjšanja nekaterih pravic, ki jih je prej užival kot „svetovalec direktorja“, pa njegovih navedb nikakor ne potrjuje, saj so vse spremembe logično posledica nove pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, izrek sodba ni nerazumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom v sodbi in sodba ima obrazložene razloge in ti niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so po oceni pritožbenega sodišča jasni. Sodišče je navedlo pravne podlage svoje odločitve, opredelilo se je do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitevSicer pa ZPP v 8. členu določa, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh, ugotovilo dejansko stanje in tudi jasno navedlo, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika.

Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje z zaslišanjem tožnika in priče B.B. (direktorica Poslovne mreže, pred odpovedjo tožniku nadrejena), z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka, je sodišče tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove nezakonita ter da posledično navedenemu velja prejšnja pogodba o zaposlitvi in je neveljavna novo podpisana pogodba o zaposlitvi in tožniku pripadajo vse pravice za delovno mesto svetovalca direktorja, zavrnilo. Posledično je zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek za izplačilo razlike v plači med delovnim mestom svetovalec direktorja in specialist področja. Tožniku je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik sprejel in tudi podpisal novo pogodbo o zaposlitvi. Glede na to, da je tožnik podpisal novo pogodbo o zaposlitvi, nima pravice do vrnitve na staro delovno mesto.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR) v 90. členu ureja odpoved s ponudbo nove pogodbe pri čemer v 3. odstavku 90. člena ZDR določa, da če delavec sprejme ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas, nima pravice do odpravnine, obdrži pa pravico izpodbijati pred pristojnim sodiščem utemeljenost odpovednega razloga. Tako je sodišče prve stopnje pravilno presojalo le utemeljenost odpovednega razloga, ne pa zakonitosti celotne podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je kot že navedeno pravilno presojalo le utemeljenost odpovednega razloga in ali je bila tožniku odpovedana pogodba zaradi diskriminacije, kot je tožnik zatrjeval in kar je sicer neutemeljen odpovedni razlog po določilih 89. člena ZDR. Tožnik v pritožbi zatrjuje, da mu tožena stranka ni ponudila ustrezne zaposlitve, kar pa za rešitev predmetnega spora niti ni relevantno, saj ne gre za spor v zvezi z odpravnino, pač pa za spor glede utemeljenosti odpovednega razloga. Tožnik tudi navaja, da je starejši delavec in da bi moral uživati ustrezno varstvo, pri čemer pa je poudariti, da varstvo starejših delavcev ni absolutno, saj 2. alinea 2. odstavka 114. člena ZDR določa, da varstvo ne velja v primeru, če je delavcu ponujena nova ustrezna zaposlitev pri delodajalcu v skladu s 3. odstavkom 88. člena ZDR. Sicer pa je tožnik v postopku navajal, da gre za degradacijo delovnega mesta, to je slabše plačano delovno mesto, kar pa ne pomeni, da gre za neustrezno delovno mesto.

Strinjati se je s stališčem sodišča, da delavec, ki je sprejel ponudbo delodajalca in podpisal novo pogodbo o zaposlitvi, ima na podlagi ugotovitve o neutemeljenosti odpovednega razloga lahko le odškodninske zahtevke, ne more pa doseči reintegracije na staro delovno mesto, kar tožnik sicer uveljavlja in sicer vrnitev iz delovnega mesta specialist področja na delovno mesto svetovalec direktorja. Ob tem je neutemeljen pritožbeni ugovor, da je bil tožnik primoran podpisati novo pogodbo o zaposlitvi zaradi varstva zaposlitve ter zaradi obljube tožene stranke, kar naj bi prestavljalo njegovo zmoto oziroma to predstavlja vrste grožnjo glede možnosti nezaposlitve. Navedena ravnanja ne predstavljajo opravičljive pravne zmote, saj dejstvo, da mu bo kasneje ponujena nova pogodba o zaposlitvi ne pomeni, da je prišlo ob sklenitvi izpodbijane pogodbe o zaposlitvi do nesoglasja volj. Po določilih 94. člena OZ je pogodba izpodbojna, če so bile pri sklenitvi pogodbe napake glede volje strank, pri čemer so napake volj po določbah OZ (členi 45 do 50) grožnja, bistvena zmota ali prevara, v postopku pa navedeno ni bilo izkazano. Pritožba navaja tudi ugovor glede uporabe kriterijev iz 1. odstavka 100. člena ZDR in Sporazuma o določitvi organizacijske enote, uporaba ni bila potrebna, bil je edini zaposlen na delovnem mestu direktorja enote, pri čemer se po določilih 3. alinee 100. člena ZDR kriteriji uporabljajo le v primeru odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov. Poudariti je tudi, da reorganizacija pomeni samostojno odločitev delodajalca, katere primernosti ali smotrnosti sodišče nima pravice razsojati, kot to smiselno uveljavlja tožnik.

Glede postopka zaposlitve A.A. kot tožnik navaja na primerljivem delovnem mestu DM direktor podružnice je sodišče pravilno navedlo, da je bila pogodba sklenjena 29. 7. 2011 in je tožnik torej vedel za domnevno zmoto oziroma napako volje že vsaj pet mesecev pred spremembo tožbe, kar pomeni, da je zamudil rok za vložitev tožbe, saj je elektronsko pošto prejel 10. 1. 2012, iz katerega je bilo razvidno, da je direktor podružnice postal nekdo drug.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prve stopnje, tudi da ni bila podana diskriminacija, kot to navaja tožnik, tožena stranka je lahko samostojno reorganizirala poslovanje, pri čemer je bila tožniku odpovedana pogodba iz utemeljenega razloga, tožnik pa je tudi podpisal pogodbo. V kolikor je tožena stranka odpovedala pogodbo s ponudbo nove edinemu izvajalcu, ter je šlo pri tem do znižanje plače iz ... EUR na ... EUR bruto to ne predstavlja diskriminacije, ki je sicer po določilih 6. člena ZDR opredeljuje kot prepovedano razlikovanje na podlagi narodnosti, rase ali etičnega porekla, nacionalnega in socialnega porekla, spola, barve kože, zdravstvenega stanja, invalidnosti, vere in prepričanja, starosti, spolne usmerjenosti, družinskega stanja, članstva v sindikatu, premoženjskega stanja ali druge okoliščine v skladu z določili ZDR, predpisi o uresničevanju načela enakega obravnavanja in predpisi o enakih možnostih žensk in moških. Ponudba zaposlitve za manj plačano delo, ko pa gre še vedno za zelo dobro plačilo upoštevaje kolektivno pogodbo, ni diskriminatorno, saj gre za manj zahtevno strokovno delo, ki je primerno zahtevnosti dela.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj ocenjuje, da niso pravno relevantni. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožnik iz razloga, ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa iz razloga, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

02.09.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 953/2012
• VDSS sodba Pdp 984/2012
• VDSS sodba Pdp 985/2012