VDSS sodba Pdp 737/2015

Jedro

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da določba 53. člena ZSSloV ne omejuje ali izključuje pravice pripadnikov SV do tedenskega počitka na mirovnih misijah oziroma mirovnih operacijah v tujini. Drugega odstavka 53. člena ZSSloV ni mogoče razlagati na način, da pripadnikom Slovenske vojske tedenski počitek v času opravljanja mirovne misije v tujini sploh ne pripada. Iz citirane določbe izhaja le, da je treba ta tedenski počitek prilagoditi glede na vrsto nalog in druge razmere.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati 2.456,74 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2010 dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V II. točki izreka je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške postopka v višini 344,65 EUR na fidicuarni račun tožnikovega pooblaščenca v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila, pod izvršbo.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožnikov tožbeni zahtevek in mu naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, stroški postopka pa naj bodo nadaljnji pravdni stroški. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, saj je prevelik poudarek dalo tožnikovim izjavam, izjave prič pa je interpretiralo enostransko in v korist tožnika. Popolnoma je prezrlo izpovedbe tožnikovih nadrejenih o tem, da je tožnik imel zagotovljen počitek. Napačno je uporabilo tudi 53. člen ZSSloV, zato ker ni upoštevalo namena te določbe. Postavilo se je na stališče, da ta določba ne ureja nobenih izjem (izključitev ali omejitev) v zvezi z zagotavljanjem tedenskega počitka tožniku pri opravljanju nalog na misiji. Če bi zakonodajalec menil, da drugačna ureditev pravice do tedenskega počitka ni potrebna, potem zakona v tem delu niti ne bi spreminjal. Namen zakonodajalca pa je bil prav v tem, da se vprašanje počitka uredi na drugačen način, oziroma da se uredijo izjeme. Citirani člen je uvedel nov pravni pojem, to je pravico pripadnika MOM do potrebnega (in ne tedenskega) počitka, ki jo mora nadrejeni poveljnik prilagoditi razmeram in situaciji na terenu (na misiji). Odločitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v času misije kljub temu prikrajšan za tedenski počitek, je zato materialnopravno zmotna. Delovanja pripadnikov na MOM ni mogoče enačiti z delom javnih uslužbencev nasploh, zato je njihovo delovanje narekovala tudi potreba po določenih omejitvah pravic, kar je bilo nadomeščeno z drugimi pravicami, ki jih sicer javni uslužbenci nimajo (npr. poseben misijski dopust, višina plače na misiji, …). Nova ureditev delovnega časa in izključitev tedenskega počitka pripadnikov na misiji (zagotovljen jim mora biti potreben počitek) je tudi posledica izvajanja pravnih obveznosti naše države, ki jo uokvirja resolucija Varnostnega sveta 1244. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da gre pri posebnem dopustu in odsotnosti v trajanju 4 dni za dodatna instituta, ki bi morala biti tožniku zagotovljena poleg tedenskega počitka. Ti dve pravici pripadnikom MOM zagotavljata ustrezen počitek in odmor med delovnimi obremenitvami in predstavljata kompenzacijo za onemogočeni ali oteženi tedenski počitek na MOM. S tema pravicama se pripadnikom zagotavlja potreben (in ne tedenski) počitek. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev nepravilno oprlo tudi na Pravilnik o ureditvi določenih delovnopravnih vprašanj na MOM in na Pravila službe v Slovenski vojski. Pravilnik, ki na izviren način ureja pravice in obveznosti vojaških oseb na MOM, ni bil objavljen v uradnem listu, zato ne more imeti pravnih učinkov, sodišče pa ga ne bi smelo uporabiti (Pdp 813/2012). Ta Pravilnik ni v skladu s 53. členom ZSSloV, ki je višji in kasnejši predpis. Med seboj sta neusklajena tretji odstavek 223. točke Pravil službe (ki dejansko predstavlja prepis dikcije iz 53. člena ZSSloV) in četrti odstavek 223. točke teh Pravil. Ker je le tretji odstavek 223. točke Pravil skladen z ZSSloV, bi moral veljati le ta odstavek. Tožena stranka je v postopku dokazala, da je tožniku omogočila izrabo potrebnega počitka, tedenskega počitka, kot ga razume sodišče prve stopnje, pa mu niti ni bila dolžna zagotavljati (čeprav mu je tudi to pravico zagotovila, kar so izpovedovali tožnikovi nadrejeni). Sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo elementov odškodninske odgovornosti, tožnik pa predpostavk za odškodninsko odgovornost tožene stranke niti ni zatrjeval. V celoti je neizkazana tudi višina tožbenega zahtevka v smislu, da bi se jo dalo preizkusiti. Ker je tožnik v spornem obdobju prejemal fiksno plačo, do dodatnega plačila ni upravičen (98. c člen ZObr). Pripadala mu je fiksna plača ter tisti dodatki in nadomestila, ki jih določa Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami. Ker je šele z izdajo izpodbijane sodbe postalo jasno, da se je sodišče postavilo na stališče, da gre v konkretni zadevi za odškodninski spor, je bila toženi stranki odvzeta možnost enakega obravnavanja. Ker se v razlogih svoje odločitve sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovorov tožene stranke, je kršilo določbe 22. člena Ustave RS. Ker izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o vseh odločilnih dejstvih, obenem pa so si razlogi tudi med seboj v nasprotju, je podana bistvena kršitev določb postopka. Ker tožnik v tožbi (niti do konca glavne obravnave) ni podal nikakršnih trditev o tem, katere dni je delal, ko bi moral imeti počitek, kaj je delal in koliko ur, je bila tožba nepopolna in nesklepčna, kar je tožena stranka ugovarjala, sodišče prve stopnje pa se do tega ni opredelilo. Poleg tega je v obrazložitvi prišlo samo s seboj v nasprotje, ker po eni strani sprejema navedbe tožene stranke o posebni naravi oziroma okoliščinah dela na misiji, po drugi strani pa kot delovno obremenitev tožnika v spornem obdobju šteje vsako njegovo udejstvovanje v vojaški uniformi in čas, ko je bil v pripravljenosti oziroma dosegljivosti. V tem času tožnik ni bil obremenjen z delovnimi nalogami. Razen tega niti ni jasno, ali je sodišče prve stopnje o dosojeni terjatvi odločilo kot o odškodnini ali kot o nadomestilu, saj je nedosledno uporabljalo oba pojma. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožena stranka zatrjuje v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

5. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe in se v izogib ponavljanju nanje le sklicuje. Ob tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse relevantne dokaze, jih pravilno dokazno ocenilo, na njihovi podlagi ugotovilo vsa pravnoodločilna dejstva in posledično utemeljeno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku. Pritožbeno sodišče zato v nadaljevanju le odgovarja na sicer neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje v obrazložitvi najprej pojasnilo, da je pravna podlaga za tedenski počitek v relevantnih določbah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) in Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadalj.), v nadaljevanju pa je svojo odločitev oprlo le na Pravilnik in Pravila službe. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razbrati, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo predvsem na določbo 156. člena ZDR, 97. f člena ZObr in 53. člena Zakona o službi o Slovenski vojski (ZSSlov; Ur. l. RS, št. 68/2007 in nadalj.), tako da ta pritožbeni očitek ni utemeljen.

7. Prav tako ni podano nasprotje v razlogih sodbe o odločilnih dejstvih, s čimer tožena stranka smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka sprejela posebno ureditev delovnega časa za pripadnike Slovenske vojske, ni v nasprotju z ugotovitvijo, da s to ureditvijo ni bila ukinjena pravica do tedenskega počitka. To pa pomeni, da tudi v zvezi s tem zatrjevana bistvena kršitev določb postopka ni podana.

8. Neutemeljen je nadalje tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenega ugovora, da imajo pripadniki Slovenske vojske, ki so napoteni na mirovno misijo v tujino, pravico do dodatnega letnega dopusta (poleg tistega, ki ga določajo predpisi, veljavni v RS) in do prostih dni oziroma odsotnosti v trajanju 4 dni. Sodišče prve stopnje je namreč v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da gre pri navedenih pravicah v primerjavi s pravico do tedenskega počitka za različne institute, ki so ločeni in se prekrivajo. Glede na to tudi bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v zvezi s tem smiselno zatrjuje tožena stranka, ni podana.

9. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik v času od 23. 3. 2009 do 26. 8. 2009, ko je bil napoten na Mednarodno mirovno misijo na A., ni imel zagotovljenega tedenskega počitka, ki bi trajal neprekinjeno 24 ur, zato je iz tega naslova vtoževal ustrezno odškodnino. Skladno s prvim odstavkom 156. člena ZDR ima delavec v obdobju 7 zaporednih dni, poleg pravice do dnevnega počitka, pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Tretji odstavek 156. člena ZDR določa, da se minimalno trajanje tedenskega počitka upošteva kot povprečje v obdobju 14 zaporednih dni, iz česar izhaja, da mora imeti delavec v obdobju 14 zaporednih dni najmanj dvakrat po 24 neprekinjenih ur počitka. Pravico do tedenskega počitka ureja tudi ZObr, ki v drugem odstavku 97. f člena določa tudi, da ima delavec v obdobju 7 zaporednih dni poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. 53. člen ZSSloV določa, da je pri opravljanju vojaške službe delovni čas pripadnikov v skladu z ZObr odvisen od vrste, namena, obsega in zahtevnosti nalog, ki jih opravljajo pripadniki, med opravljanjem vojaške službe izven države pa je delovni čas lahko neenakomerno razporejen tudi glede na letno, mesečno, tedensko in dnevno povprečje ur delovne obveznosti, predpisano za opravljanje vojaške službe v državi. O razporeditvi delovnega časa med opravljanjem vojaške službe izven države odloča nadrejeni poveljnik. Ta mora pripadnikom med opravljanjem vojaške službe izven države omogočiti potreben počitek glede na vrste nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Delovni čas pripadnikov, ki so napoteni na opravljanje vojaške službe, skupna ali druga poveljstva in enote izven države, se odredi glede na pravila, ki veljajo za druge pripadnike takega poveljstva oziroma enote.

10. Pritožbeno sodišče se je do povsem enakih pravnih vprašanj, kot so predmet tega individualnega delovnega spora, opredeljevalo že v več zadevah (npr. sklep opr. št. Pdp 1587/2014 z dne 2. 4. 2015, sodba opr. št. Pdp 294/2015 z dne 3. 6. 2015, sodba Pdp 122/2015 z dne 6. 8. 2015) in je na ta vprašanja odgovorilo enako, kar je tudi v skladu z 22. členom Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS/I, št. 33/91 in nadalj.). Tudi v omenjenih zadevah je šlo za vprašanje plačila odškodnine zaradi nezagotovljenega tedenskega počitka pripadnikom Slovenske vojske na mednarodni misiji v tujini.

11. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da določba 53. člena ZSSloV ne omejuje ali izključuje pravice pripadnikov SV do tedenskega počitka na mirovnih misijah oziroma mirovnih operacijah v tujini. Drugega odstavka 53. člena ZSSloV ki določa, da mora nadrejeni poveljnik med opravljanjem vojaške službe izven države pripadnikom omogočiti potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevanih nalog na določenih formacijskih dolžnostih, ni mogoče razlagati na način, da pripadnikom Slovenske vojske tedenski počitek v času opravljanja mirovne misije v tujini sploh ne pripada. Iz citirane določbe izhaja le, da je treba ta tedenski počitek prilagoditi glede na vrsto nalog in druge razmere. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da tudi prvi odstavek 53. člena ZSSloV ne določa, da pripadnik Slovenske vojske na mirovni misiji v tujini do tedenskega počitka ni upravičen.

12. Ker torej iz 53. člena ZSSloV ne izhaja, da pripadniku Slovenske vojske na misiji v tujini tedenski 24 urni počitek ne pripada, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na veljavnost Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini, oziroma, ki se nanašajo na nasprotje v 223. točki Pravil službe Slovenske vojske. Pravna podlaga za odločitev v tem individualnem delovnem sporu namreč niso bile določbe Pravilnika oziroma Pravil službe Slovenske vojske, temveč zgoraj omenjene zakonske določbe. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na resolucijo Varnostnega sveta Združenih narodov 1244. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da s strani Republike Slovenije prevzete obveznosti v okviru mednarodnih organizacij ne morejo poseči v pravico do delavčeve odsotnosti, ki mu jo dajo veljavni predpisi.

13. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje, ker ni upoštevalo izpovedbe tožnikovih nadrejenih o tem, da je imel tožnik zagotovljen počitek. Te priče niso izpovedale, da bi tožena stranka v vtoževanem obdobju tožniku omogočila neprekinjen 24 urni tedenski počitek. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek tožene stranke, da je višina tožbenega zahtevka neizkazana in da se ga po višini ne da preizkusiti. Iz navedb tožnika v tožbi in njegovi pripravljalni vlogi z dne 23. 4. 2012 jasno izhaja, na katerih podlagah je vtoževal odškodnino za neizkoriščene dneve tedenskega počitka v letu 2009, ko je bil napoten na opravljanje nalog na mirovno misijo na A.. Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožena stranka njegov tožbeni zahtevek substancirano prerekala le po temelju, tako da je sodišče prve stopnje ob ugotoviti, da je podan pravni temelj za ugoditev tožnikovemu tožbenemu zahtevku, tožniku utemeljeno prisodilo vtoževani znesek in to svojo odločitev v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe tudi ustrezno pojasnilo.

14. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, da je bila tožba, ki jo je vložil tožnik, nepopolna in nesklepčna in da je sodišče prve stopnje iz tega razloga sploh ne bi smelo vsebinsko obravnavati. Tožba je vsebovala vse sestavine iz 105. člena ZPP, obsegala je določen in jasno postavljen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera je tožnik zahtevek oprl in dokaze, s katerimi naj bi se ugotavljala zatrjevana dejstva (180. člen ZPP). To pomeni, da ni bila nepopolna. Ker je iz dejstev, ki so bila navedena v tožbi, izhajala utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka, tožba tudi ni bila nesklepčna, kot to zmotno zatrjuje tožena stranka v pritožbi. Ker iz tožbenih navedb tožnika izhaja, da v tem individualnem delovnem sporu vtožuje odškodnino zaradi nezmožnosti izrabe tedenskega počitka (ki mu ga tožena stranka ni zagotovila), so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da ni jasno, po kateri pravni podlagi je sodišče prve stopnje odločilo o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka. V zvezi s pritožbenim očitkom tožene stranke, da niso bili ugotovljeni vsi elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo v tovrstnih sporih zavzeto stališče (npr. sodba VDSS opr. št. Pdp 1090/2010, sodba opr. št. Pdp 259/2012, sodba opr. št. Pdp 912/2011), da predstavljajo zahtevki kot je bil tožnikov, posebne odškodninske zahtevke, za utemeljenost katerih zadostuje že protipravno ravnanje. Pritožbeno sodišče je že v sodbi opr. št. Pdp 912/2011 z dne 21. 10. 2011 zavzelo stališče, da niti ni bistveno, ali se terjatev delavca iz naslova neizkoriščenega dneva tedenskega počitka uveljavlja kot nadomestilo za neizrabljen dan tedenskega počitka ali pa kot odškodnina v višini nadomestila plače za dan tedenskega počitka. Analogija z nadomestilom zaradi nezmožnosti izrabe letnega dopusta sicer govori za uporabo izraz nadomestilo. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem sporu pravilno ugotovilo odločilno dejstvo, da je tožena stranka ravnala protipravno, ker tožniku ni omogočila izrabe pripadajočih dnevov tedenskega počitka.

15. Pritožbeno sodišče preostalih pritožbenih navedb tožene stranke ni presojalo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

19.09.2016

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 960/2012
• VDSS sodba in sklep Pdp 766/2016
• VDSS sodba Pdp 932/2012