<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 83/2016
ECLI:SI:VDSS:2016:PDP.83.2016

Evidenčna številka:VDS0016105
Datum odločbe:01.09.2016
Senat:Silva Donko (preds.), dr. Martina Šetinc Tekavc (poroč.), Biserka Kogej Dmitrovič
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izplačilo razlike v plači - neizrabljen letni dopust - nadomestilo

Jedro

Delavec je upravičen do nadomestila za neizrabljeni letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Pri tem se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja. Če delavec izrabe letnega dopusta ne zahteva, obstoj nepredvidljivega vzroka za to pa ni ugotovljen, in če na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo, izgubi pravico do letnega dopusta (ali nadomestila). Bistveno je, ali je imel delavec dejansko možnost izkoristiti svojo pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov.

Tožnici je pogodba o zaposlitvi za določen čas prenehala s potekom časa dne 31. 1. 2010. Tožnica je zahtevala izrabo letnega dopusta (5 dni) v zadnjem tednu januarja 2010, kar je tožena stranka zavrnila in zato tožnica letnega dopusta ni mogla izrabiti. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnica upravičena do nadomestila za neizrabljene dni letnega dopusta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, naj obračuna v korist stečajne mase v stečajnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Kopru opr. št. St 1055/2015 znesek 315,20 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov plača neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2011 do plačila (I. točka izreka). Presežek v višini 104,40 EUR bruto ter izplačilo v bruto znesku ter zakonske zamudne obresti pred 23. 1. 2011 in nad neto zneskom je zavrnilo (II. točka izreka). Dalje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na nadurno delo v obdobju med februarjem 2009 in januarjem 2010 ter zahtevek iz naslova dnevnic (III. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, naj toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 692,35 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper I. točko izreka se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je iz stališča sodišča prve stopnje in druge sodne prakse mogoče povzeti dve situaciji, ko pride do neizrabe dopusta: a) delavec zaprosi za dopust, a ga zaradi objektivnih okoliščin ne more izkoristiti (npr. zaradi bolezni) in b) delavec zaprosi za dopust, a mu ga delodajalec ne odobri. Sklicuje se na ugotovitev sodišča prve stopnje, da ne gre za situacijo, ko delavka zaradi objektivnih okoliščin ne bi mogla izkoristiti dopusta, zato ne more iti za situacijo iz sodbe SEU Gerhard Schultz-Hoff, na katero se sklicuje tudi slovenska sodna praksa (Pdp 1045/2009, VIII Ips 300/2010 idr.). Navaja, da sodbe opr. št. Pdp 184/2011 z dne 17. 2. 2014, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, ni uspela najti v bazi objavljenih odločitev. Po njenem mnenju je treba izhajati iz določb zakona o načinu izrabe letnega dopusta, kar pomeni, da delavec ne more prosto izrabiti dopusta, temveč se mora o izrabi dogovoriti z delodajalcem, kar še tem bolj velja za dopust, prenesen iz preteklega leta. Sklicuje se na trditve, da dopusta tožnici ni odobrila zaradi potreb delovnega procesa. Izpostavlja, da tudi iz zadev ECJ izhaja, da 7. člen Direktive o delovnem času načeloma ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa podrobna pravila za izvrševanje pravice do plačanega letnega dopusta. Meni, da so pravice in dolžnosti delodajalca glede odločanja o načinu izrabe dopusta delavcu gotovo znane, zato ni mogoče govoriti, da odklonitev o izrabi dopusta predstavlja nepredvidljiv vzrok za neizrabo dopusta. Meni, da odklonitev izrabe prenesenega dopusta ne more avtomatično pomeniti pravice do nadomestila za njegovo neizrabo, saj bi to poseglo v položaj delodajalca in izničilo določbi 163. in 165. člena ZDR. Po njenem mnenju je v primeru, ko delavec ne izkoristi dopusta zaradi razlogov na strani delodajalca, treba ugotoviti, ali je delodajalčeva odklonitev dejansko pomenila kršitev pravice delavca do dopusta in posledično do počitka, ali pa je delodajalec utemeljeno zavrnil izrabo letnega dopusta. Meni, da je treba ponovno preizkusiti stališče, da se izraz „odškodnina za letni dopust“ razlaga kot nadomestilo in ne gre za odškodnino v smislu določb OZ, za priznanje katere morajo biti izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti, kar naj bi izhajalo iz 7. člena Direktive 2003/88/ES in sodne prakse SES. Prvenstveno zatrjuje zastaranje zahtevka tožnice, podrejeno pa, da se sodišče prve stopnje v sodbi ni opredelilo, ali je bila odklonitev izrabe dopusta utemeljena, ker izrabe dopusta dejansko delovni proces ni omogočal in kar priznava celo sama tožnica. Predlaga spremembo sodbe sodišča prve stopnje tako, da se zahtevek tožnice tudi v tem delu zavrne, podrejeno pa, da se sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavi ter naloži tožnici stroške pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Sprejeta odločitev je tudi materialno pravno pravilna.

5. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi pravilno ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva v zvezi z nadomestilom za neizrabljen letni dopust:

- da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 21. 1. 2009 med tožnico in toženo stranko sklenjena za določen čas od 2. 2. 2009 do 31. 1. 2010,

- da je tožnici pogodba o zaposlitvi prenehala zaradi poteka časa 31. 1. 2010,

- da je tožnica v zadnjem tednu januarja 2010 zahtevala izrabo 5 dni letnega dopusta,

- da ji zakoniti zastopnik tožene stranke dopusta ni odobril in ga tožnica zato ni mogla izrabiti,

- da je tožnica upravičena do nadomestila za neizrabo letnega dopusta v trajanju 5 dni,

- da tožbeni zahtevek v tem delu ni zastaran, ker ne gre za odškodninski zahtevek, temveč nadomestilo, za katerega velja 5-letni zastaralni rok po določbi 206. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. – ZDR).

6. Pritožnica trdi, da gre za primer, na katerega se obstoječa ustaljena sodna praksa ne nanaša. To ne drži, saj v zvezi z zavrnitvijo možnosti izrabe letnega dopusta in posledičnim nadomestilom za njegovo izrabo obstaja relevantna sodna praksa tudi glede na dejansko stanje v predmetni zadevi. Vrhovno sodišče je tako v zadevah opr. št. VIII Ips 300/2010 z dne 19. 3. 2012, VIII Ips 191/2010 z dne 22. 11. 2011, VIII Ips 107/2011 z dne 20. 12. 2012 in VIII Ips 218/2010 z dne 7. 2. 2012 že obravnavalo vprašanje upravičenosti do odškodnine za neizrabljen letni dopust po 166. členu ZDR oziroma do nadomestila za neizkoriščen letni dopust po drugem odstavku 7. člena Direktive o delovnem času. V skladu s prakso SEU (zadevi C-350/06 in C-520/06) in v duhu navedene direktive je z razlago napolnilo pravni standard odškodnine iz 166. člena ZDR oziroma nadomestila iz drugega odstavka 7. člena Direktive o delovnem času. Direktiva izraža v prvi vrsti zaščito delavčeve pravice do počitka, ki je nadalje oblikovana v pravici do letnega dopusta. Zato je koriščenje letnega dopusta z odsotnostjo z dela tisto, kar predstavlja prvenstveno obliko uživanja pravice do počitka. Denarna odmena namesto zakonsko zagotovljenega letnega dopusta med trajanjem delovnega razmerja po Direktivi sploh ni dovoljena, medtem ko je denarna odškodnina za neizkoriščen letni dopust dopustna le ob prenehanju delovnega razmerja, ko se lahko delavec in delodajalec o njej tudi dogovorita s sporazumom.

7. Takšna pravica do nadomestila/odškodnine za neizrabljen letni dopust, ki je torej mogoča le podredno glede na pravico do koriščenja letnega dopusta in še to samo ob prenehanju delovnega razmerja, zahteva zoženo razlago njenega obsega. To izhaja tudi iz že zgoraj omenjene zadeve C-350/06 in C-520/06, kjer je SEU navedlo, da 7. člen Direktive o delovnem času načeloma ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa podrobna pravila za izvrševanje pravice do plačanega letnega dopusta, vključno z izgubo te pravice ob koncu referenčnega obdobja ali obdobja za prenos, če je imel delavec, čigar pravica je izgubljena, dejansko možnost izvršiti pravico, ki mu je podeljena z direktivo (točka 43). Zato je treba pravico do odškodnine po 166. členu ZDR razlagati tako, da je delavec upravičen do nadomestila (têrmin Direktive o delovnem času) za neizrabljeni letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Pri tem se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja. Če delavec izrabe letnega dopusta ne zahteva, obstoj nepredvidljivega vzroka za to pa ni ugotovljen, in če na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo, pravico do letnega dopusta (ali nadomestila) izgubi. Bistveno je torej dejstvo, ali je imel delavec dejansko možnost izkoristiti svojo pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov.

8. V predmetni zadevi je bilo v zvezi s pravico do nadomestila za neizrabljeni letni dopust bistveno, ali je imela tožnica dejansko možnost, da izkoristi pravico do letnega dopusta. Tožnica je zahtevala izrabo letnega dopusta v zadnjem tednu januarja 2010, kar je bistven predpogoj za odločanje o tem, ali ji je tožena stranka kot delodajalec onemogočila izrabo letnega dopusta. V predmetni zadevi je nesporno, da je tožena stranka tožnici zavrnila izrabo 5 dni letnega dopusta v času pred iztekom pogodbe o zaposlitvi, čeprav je tožnica zaprosila za izrabo letnega dopusta. Zavzemanje pritožbe, da bi moralo sodišče ugotavljati razlog za zavrnitev izrabe dopusta, nima podlage v veljavni zakonodaji. Ne zakon ne direktiva ne predpisujeta kot pogoja za uveljavitev pravice do nadomestila za neizrabljeni letni dopust, da bi delodajalec delavcu kršil pravico do dopusta oziroma da bi mu izrabo neupravičeno zavrnil. Sodišče prve stopnje se tako pravilno ni opredeljevalo do trditev tožene stranke, da je tožnici zavrnila izrabo 5 dni letnega dopusta zaradi delovnih potreb. Ker gre za nadomestilo in ne za odškodnino, namreč ni potrebno ugotavljati protipravnosti zavrnitve izrabe letnega dopusta s strani tožene stranke in v zvezi s tem tudi ne njene krivde za neizrabo letnega dopusta. Za priznanje pravice do nadomestila za neizrabljen letni dopust namreč zadostuje, da delavec izkaže, da je za dopust zaprosil in mu ta ni bil odobren, zaradi česar ga ni mogel izkoristiti. V takem primeru je delavec prikrajšan za izrabo letnega dopusta, kot nadomestilo za to prikrajšanje pa veljavni slovenski in evropski predpisi (ter sodna praksa na njihovi podlagi) predpisujejo denarno nadomestilo za neizrabljeni letni dopust. Delodajalec ima v takem primeru izbiro: ali dopust odobri, ali pa ne in zato delavcu v primeru prenehanja delovnega razmerja izplača nadomestilo za neizrabljeni letni dopust. Na to ne vpliva dejstvo, da lahko delavec izkoristi letni dopust v dogovoru z delodajalcem, v skladu s potrebami delovnega procesa. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje tožnici pravilno prisodilo nadomestilo za neizrabljeni letni dopust.

9. Na pravilnost odločitve v predmetni zadevi ne vpliva dejstvo, da se je sodišče prve stopnje sklicevalo na odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 184/2011 z dne 17. 2. 2014, ki v bazi sodnih odločb ne obstaja.

10. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, naj sodišče v predmetni zadevi ponovno presodi pravno naravo nadomestila za neizrabljeni letni dopust. Za tak odstop od ustaljene sodne prakse pritožba ne navaja posebnih razlogov, pritožbeno sodišče pa glede na okoliščine primera nima podlage, da bi zavzelo stališče, drugačno od uveljavljenega.

11. Tožena stranka v pritožbi ne podaja nobenih konkretnih trditev v zvezi s prisojeno višino nadomestila za neizrabljeni letni dopust. Pritožbeno sodišče je zato opravilo uradni preizkus v zvezi s prisojeno višino in ugotavlja, da procesne kršitve niso podane, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno.

12. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.


Zveza:

ZDR člen 166, 206.
Datum zadnje spremembe:
29.11.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDAwMzE0