<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 924/2014
ECLI:SI:VDSS:2015:PDP.924.2014

Evidenčna številka:VDS0013443
Datum odločbe:04.02.2015
Senat:Tatjana Prebil (preds.), Sonja Pucko Furman (poroč.), Borut Vukovič
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:neizrabljen letni dopust - nadomestilo - nadurno delo

Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi stanja fonda ur za zaposlene za sporno obdobje ugodilo tožbenemu zahtevku za izplačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust in za izplačilo plačila za nadurno delo. Na podlagi 12. člena Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti je delodajalec dolžan voditi evidence o izrabi delovnega časa, torej tudi o izrabi letnega dopusta in nadurnem delu. Delodajalec je tisti, ki mora dokazati, kdaj in koliko je delavec delal in nosi dokazno breme o delavčevi izrabi letnega dopusta in opravljanju nadurnega dela. Ker tožena stranka drugega dokazila o tožnikovi izrabi letnega dopusta v času zaposlitve pri toženi stranki in o obsegu nadur (z izjemo sporazuma o dogovorjenem stanju v fondu ur) ni predložila, je zaključek sodišča prve stopnje pravilen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku: iz naslova neizkoriščenega dopusta plačati nadomestilo v znesku 1.764,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 9. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka); plačati (pravilno: obračunati) nadure v skupnem znesku 1.050,94 EUR bruto, od tega bruto zneska plačati vse prispevke in davke ter neto znesek plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 9. 2011 dalje do plačila (II. točka izreka); iz naslova dnevnic, potnih stroškov in drugih stroškov po potnih nalogih izplačati na podlagi potnega naloga z dne 22. 2. 2011 znesek 70,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 2. 2011 dalje do plačila in na podlagi potnega naloga z dne 21. 6. 2011 znesek 1.690,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2011 dalje do plačila; kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo (III. točka izreka); plačati (pravilno: obračunati) regres za leto 2007 v bruto znesku 667,67 EUR, za leto 2008 v bruto znesku 750,00 EUR, za leto 2009 v bruto znesku 800,00 EUR, razliko regresa za leto 2010 v bruto znesku 400,00 EUR in regres za leto 2011 v bruto znesku 800,00 EUR, od navedenih zneskov odvesti davek in neto zneske izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. v posameznem letu (IV. točka izreka); plačati odpravnino v znesku 479,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 9. 2011 dalje do plačila; kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo (V. točka izreka); plačati (pravilno: obračunati) del plače za mesec avgust 2011 v bruto znesku 372,70 EUR in plačo za mesec september do vključno 23. 9. 2011 v bruto znesku 587,52 EUR, od navedenih zneskov plačati prispevke in davke ter neto zneske plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. v posameznem mesecu za prejšnji mesec (VI. točka izreka). Odločilo je, da je dolžna tožena stranka tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 1.270,41 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (VII. točka izreka).

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del navedene sodbe iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni izvedlo predlaganih dokazov in njihove zavrnitve ni obrazloženo zavrnilo. Iz pogodbe o prodaji poslovne enote A. z dne 8. 12. 2011 nesporno izhaja, da so stranke med seboj dogovorile vse obveznosti oz. dogovorile poravnavo svojih medsebojnih obveznosti, kar bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati. Iz navedene pogodbe so razvidne obveznosti tožnika, ki jih on večinoma ni izvedel. Navedeno pogodbo sodišče prve stopnje omenja le, ko navaja svoje mnenje, da pogodba ni dokončna. To je res, vendar iz razloga, ker svojih obveznosti ni izpolnil tožnik (ni vrnil opreme, ni vplačal dolgovanega zneska, ni navedel obračuna, ni predložil dokazov o končanju del in izvedel medsebojnega naknadnega obračuna itd.). Navedeno in dejstvo, da se je tožnik v pogodbi zavezal umakniti vse tožbe, bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati. Sodišče prve stopnje je razsojalo brez pravne podlage, brez z zakonom predvidenih dokazov o potovanjih, delu na terenu, zaposlitvi itd. Vse, kar si je tožnik izmišljeval in navajal, mu je sodišče prve stopnje prisodilo. Sodišče prve stopnje ni zahtevalo dokazov, ki bi dokazovali resničnost njegovih navedb (potnih nalogov, gradbenih dnevnikov, obračunov itd.). Kršilo je pravila o dokaznem bremenu in določbi 8. in 215. člena ZPP. Ker je za navedeni spor v celoti odgovoren tožnik, je sodišču prve stopnje tožena stranka predlagala, da mu naloži v plačilo separatne stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter toženi stranki naloži v plačilo priglašene stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke zahteva izplačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust, plačilo za nadurno delo, plačilo dnevnic in drugih potnih stroškov, plačilo regresa za letni dopust, plačilo odpravnine ter plačilo plač. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen v času od 4. 6. 2007 do 24. 9. 2011, delovno razmerje pa mu je prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

V pritožbi tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da nekaterih dokazov ni izvedlo in jih ni obrazloženo zavrnilo, pri tem pa omenja pogodbo o prodaji poslovne enote A. z dne 8. 12. 2011 (B1; v nadaljevanju: Pogodba o prodaji). Iz vsebine pritožbe je razvidno, da tožena stranka sodišču prve stopnje dejansko očita neizvedbo tudi drugih dokazov, ki jih ni predlagala nobena od pravdnih strank, torej neizvedbo dokazov po uradni dolžnosti. Očitek neobrazložitve zavrnitve predlaganih dokazov pomeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa po zaključku pritožbenega sodišča ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč v 3. točki obrazložitve navedlo razloge za zavrnitev ostalih dokaznih predlogov. V zvezi z očitkom, da niso bili izvedeni vsi predlagani dokazi, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili izvedeni vsi predlagani listinski dokazi, zaslišan pa je bil tudi tožnik. Zakoniti zastopnik tožene stranke na naroku za glavno obravnavo dne 16. 4. 2014 ni bil zaslišan, ker na narok, kljub izkazanemu vabilu, ni pristopil. Tožena stranka navedeni odločitvi sodišča prve stopnje v pritožbi ne oporeka. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana bistvena kršitev zaradi neizvedbe predlaganih dokazov, kar tožena stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje.

Prav tako ni podana relativna bistvena kršitev določbe prvega odstavka 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), ki določa, kdaj lahko sodišče v individualnih delovnih sporih izvede dokaze po uradni dolžnosti. Ker je sodišče prve stopnje ocenilo, da lahko že po izvedbi izvedenih dokazov (brez zaslišanja zakonitega zastopnika tožene stranke) ugotovi vsa relevantna dejstva, ni bilo izpolnjenih pogojev za izvedbo dokazov po uradni dolžnosti (tj., da sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev). Z navedeno odločitvijo sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče strinja. Na podlagi listinskih dokazov in zaslišanja tožnika je sodišče prve stopnje lahko naredilo zaključek o (delni) utemeljenosti tožbenih zahtevkov, zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno (niti ni smelo) uporabiti določbe prvega odstavka 34. člena ZDSS-1 o izvedbi dokazov po uradni dolžnosti.

Glede na zgoraj navedeno tudi ni podana relativna bistvena kršitev določbe 8. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje pri odločitvi, katera dejstva bo štelo za dokazana, pravilno upoštevalo in ustrezno kritično ocenilo vsak izvedeni dokaz posebej in v povezavi s preostalimi izvedenimi dokazi. Ker je pri ugotavljanju obstoja in obsega uveljavljanih denarnih terjatev tožnika upoštevalo tako listinske dokaze kot izpovedbo tožnika, je neutemeljen očitek, da je sodišče prve stopnje odločalo zgolj na podlagi tožnikovih navedb in njegove izpovedbe. Neutemeljeno se pritožba sklicuje na kršitev določbe 215. člena ZPP, ki je sodišču prve stopnje ni bilo potrebno uporabiti, saj je na podlagi izvedenih dokazov lahko zanesljivo ugotovilo vsa relevantna dejstva.

Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje in v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, dodaja:

Tožena stranka vztraja na stališču, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati Pogodbo o prodaji, s katero naj bi se tožnik zavezal umakniti vse tožbe zoper toženo stranko. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bila Pogodba o prodaji sklenjena pod odložnim pogojem, ker je njeno učinkovanje odvisno od tožnikovih ravnanj, navedenih v tretjem odstavku Pogodbe o prodaji (prvi in drugi odstavek 59. člena Obligacijskega zakonika – OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Ker tožnik navedenih ravnanj ni opravil (kar tožena stranka celo izrecno navaja v pritožbi), Pogodba o prodaji med pravdnima strankama nima učinka, zato je za rešitev predmetnega spora ni mogoče upoštevati. Do zaključka o tem, da navedena Pogodba o prodaji ne učinkuje, je sodišče prve stopnje prišlo ravno na podlagi prvega odstavka 56. člena OZ („Če je pogodba sklenjena v posebni obliki, bodisi na podlagi zakona bodisi po volji strank, velja samo tisto, kar je v tej obliki izraženo.“), na katerega se neutemeljeno sklicuje pritožba. Posledično je tožena stranka dolžna tožniku izpolniti vse obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih ima po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) in pogodbi o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je na podlagi stanja fonda ur za zaposlene B. za september 2011 (A19) v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku za izplačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust in za izplačilo plačila za nadurno delo. Pritožbeno sodišče se z dokazno oceno navedene listine strinja, pri tem pa še dodaja, da je na podlagi 12. člena Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV; Ur. l. RS, št. 40/2006 in nadalj.) delodajalec dolžan voditi evidence o izrabi delovnega časa, torej tudi o izrabi letnega dopusta in nadurnem delu. Sodna praksa(1) zato stoji na stališču, da je delodajalec tisti, ki mora dokazati, kdaj in koliko je delavec delal, torej nosi tudi dokazno breme o delavčevi izrabi letnega dopusta in opravljanju nadurnega dela. Ker tožena stranka drugega dokazila o tožnikovi izrabi letnega dopusta v času zaposlitve pri toženi stranki in o obsegu nadur (z izjemo sporazuma o dogovorjenem stanju v fondu ur – B2, ki pa se nanaša na obdobje pred 1. 11. 2010) ni predložila, je zaključek sodišča prve stopnje pravilen.

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožniku naložiti v plačilo pravdne stroške, ker je tožnik v celoti odgovoren za predmetni spor. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka tovrstne zahteve v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala, zato navedene pritožbene navedbe ni mogoče upoštevati.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo (prvi odstavek 163. člena ZPP). Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, ker za rešitev v predmetni zadevi niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

------

(1) Primerjaj sodbi, opr. št. Pdp 1122/2013 z dne 19. 2. 2014 in opr. št. Pdp 456/2014 z dne 14. 5. 2014.


Zveza:

OZ člen 56. ZDR člen 126, 129, 130. ZEPDSV člen 12.
Datum zadnje spremembe:
28.05.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc4OTAx