VDSS sodba Pdp 953/2012

Jedro

Če delavec ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga sprejme ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, je obseg sodnega varstva omejen le na presojo utemeljenosti odpovednega razloga, zato so tožnikova zatrjevanja o nepravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot tudi o neuporabi pravil o odpovedi pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev, nebistvena.

Ker je bila tožniku ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ponujena nova pogodba o zaposlitvi za neustrezno zaposlitev, je tožnik upravičen do sorazmernega dela odpravnine glede na določbo 90/4 ZDR.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati sorazmerni del odpravnine zaradi neustreznosti nove zaposlitve v višini 6.461,58 EUR, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji zahtevek (za izplačilo zneska 7.107,71 EUR s pp) je zavrnilo. V II. točki izreka je zavrnilo tožnikove tožbene zahtevke za ugotovitev neutemeljenosti odpovednega razloga po odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 7. 7. 2011 in za plačilo odškodnine v višini razlike med plačo, ki bi jo tožnik prejemal po pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 11. 1995 in plačo po novi pogodbi o zaposlitvi z dne 7. 7. 2011, z zamudnimi obrestmi. V III. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilni del navedene sodbe in zoper odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni in njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo vse njegove pravdne stroške. V pritožbi navaja, da se strinja z obrazložitvijo sodbe glede pravočasnosti odpovedi in glede uporabe pravil o odpovedi pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev. Nepravilna pa je odločitev sodišča o odločilnih dejstvih glede sodelovanja sindikata in sveta delavcev pri spremembi splošnega akta o sistemizaciji in glede njegove objave. Iz navedb tožene stranke izhaja (in to med strankama niti ni sporno), da tožena stranka ni izvedla postopka za spremembo splošnega akta, kot ga predpisuje 8. člen ZDR-A. Sodišče prve stopnje je nepravilno zaključilo, da je imela tožena stranka v 24. in 25. členu Akta o sistemizaciji podlago za spremembo te sistemizacije brez sodelovanja sindikata in sveta delavcev in ni pojasnilo, zakaj tožena stranka ni bila dolžna v konkretnem primeru vključiti sindikat pri delodajalcu in objaviti spremembo delovnega mesta oziroma zakaj je upoštevalo 24. in 25. člen hierarhično nižjega pravnega akta, ki sta zgolj instrukcijske narave. Ker pri spremembi splošnega akta sindikat ni sodeloval, ker sprememba ni bila objavljena, listina z dne 23. 6. 2011 nima narave sklepa o spremembi delovnega mesta. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno verjelo neverodostojni izpovedbi priče A.A. glede sprejetja spremembe akta, saj iz listinskih dokazov izhajajo drugačni zaključki, kot pa iz izpovedbe A.A.. Tožena stranka ni z ničemer izkazala, da so se naloge delovnega mesta vodja službe varstva oziroma inženir varstva pri delu spremenile pred 7. 7. 2011. Potrebno je ugotoviti, da tožena stranka ni izkazala, da je po zakonitem postopku sprejela spremembe naziva delovnega mesta, preden je tožniku podala sporno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede na to ni bil podan utemeljen razlog za to odpoved. Tožnik vse od jeseni 2008 do zaključka glavne obravnave nespremenjeno opravlja iste naloge, kar tudi pomeni, da ni bilo podanega utemeljenega razloga za redno odpoved. Tožena stranka tega razloga ni dokazala, čeprav je bilo dokazno breme na njej. Tožnik se v pritožbi sklicuje tudi na sodbo in sklep VDSS opr. št. Pdp 1173/2011. Po njegovem mnenju mu je sodišče prve stopnje sorazmerni del odpravnine odmerilo v prenizkem znesku. Tožnik po novi pogodbi, ki je bistveno nižje vrednotena, nespremenjeno opravlja ista dela, kot po odpovedani pogodbi. Glede na to bi bil upravičen do višjega zneska odpravnine.

Zoper ugodilni del I. točke izreka in zoper odločitev o stroških se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne s stroškovno posledico oziroma podrejeno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbijane sodbe glede ugotovitve neustreznosti ponujene zaposlitve ni mogoče preizkusiti, saj je bistveno premalo obrazložena. Sodišče prve stopnje je o sorazmernosti odpravnine odločilo brez konkretnih kriterijev, le s sklicevanjem na podobno zadevo opr. št. Pdp 264/2011, pri čemer sodna praksa v našem sistemu ni pravni vir. Sodišče se ni opredelilo do tega, ali je tožnik zaradi nove pogodbe o zaposlitvi sploh v slabšem položaju glede na prejšnjo pogodbo, od tega pa je odvisna tudi višina sorazmernega dela odpravnine. Razvrstitev v nižji tarifni razred sama po sebi še ne pomeni oškodovanja delavca niti ne nujno spremembe plačilnega razreda na slabše. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, v kakšnem obsegu se je tožnikov delovnopravni položaj poslabšal in čemu služi prisojena odpravnina. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških, saj sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo uspeha strank v postopku. Poleg tega ta individualni delovni spor ni spor, ki ga opredeljuje člen 41/5 ZDSS-1, saj tožnik ni izgubil zaposlitve.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev ugodilnega dela izpodbijane sodbe, pri čemer naj tožena stranka sama krije svoje pravdne stroške.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 350. člena ZPP, ki jo uveljavljata tožnik in tožena stranka, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Iz dokaznega postopka, izvedenega pred sodiščem prve stopnje, izhaja, da je tožena stranka tožniku dne 7. 7. 2011 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo nove pogodbe (A7) in da je tožnik novo pogodbo o zaposlitvi (A8) tudi podpisal. Glede na to je v tem postopku uveljavljal ugotovitev neutemeljenosti odpovednega razloga (člen 90/3 Zakona o delovnih razmerjih; ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), izplačilo sorazmernega dela odpravnine zaradi neustreznosti nove zaposlitve (člen 90/4 ZDR), izplačilo odškodnine v višini razlike med plačo, ki bi jo tožnik prejemal po odpovedani pogodbi o zaposlitvi in plačo po novi pogodbi o zaposlitvi, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, poleg tega pa je zahteval tudi povrnitev pravdnih stroškov.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so z ozirom na omejenost obsega sodnega varstva le na presojo utemeljenosti odpovednega razloga po členu 90/3 ZDR v primeru, ko delavec sprejme ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, nebistvena tožnikova zatrjevanja o nepravočasnosti sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot tudi o neuporabi pravil o odpovedi pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev. Prav tako je pravilno zaključilo, da presoja utemeljenosti odpovednega razloga ni odvisna od sodelovanja sindikata in sveta delavcev pri spremembi akta o sistemizaciji, kot tudi ne od datuma, ko je bila sprememba akta objavljena. Iz obrazložitve sporne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga izhaja, da je tožena stranka 10. 9. 2008 sprejela nov akt o sistemizaciji, katerega uveljavitev pa je bila odložena do rešitve kolektivnega delovnega spora, ki se je vodil pri Delovnem sodišču v Kopru pod opr. št. Kd 3/2008. Iz priloge A6 je razbrati, da predlagatelj tega kolektivnega delovnega spora (sindikat ...) v sporu zaradi ugotovitve neskladnosti akta o sistemizaciji z aktom višje pravne veljave ni uspel. Navedeni akt o sistemizaciji je vseboval tudi delovno mesto vodja službe varstva, katerega dela in naloge je po ugotovitvi sodišča prve stopnje opravljal tožnik. Iz priloge A11 je razvidno, da je pomočnik direktorja za ekonomiko in organizacijo pri toženi stranki med drugim podal tudi predlog za spremembo naziva delovnega mesta vodje službe varstva v inženir varstva pri delu z obrazložitvijo, da takšne službe pri toženi stranki ni več v veljavni organizacijski shemi tožene stranke. Ta predlog je odobril zakoniti zastopnik tožene stranke, ki je bil pristojen tudi za sprejem akta o sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki, kar je razvidno tudi iz 3. člena akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki (B2). Iz dokaznega postopka nadalje izhaja, da je bil razlog za spremembo naziva tožnikovega delovnega mesta v spremembi organizacijske sheme pri toženi stranki, saj službe varstva ni bilo več organizirane kot samostojne enote, določena dela, ki so se izvajala v okviru te službe, pa so prešla v gasilsko receptorsko službo. To službo je vodil inženir varstva pri delu (kar izhaja tudi iz 2. in 3. člena pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 29. 7. 2011 podpisal tožnik – A8). Tudi po stališču pritožbenega sodišča je bistveno za ugotovitev utemeljenosti odpovednega razloga dejstvo, da je predlog z dne 23. 6. 2011, ki ga je pred 7. 7. 2011 odobril direktor tožene stranke, temeljil na 24. oziroma 25. členu akta o sistemizaciji (A10). V zvezi s pritožbenimi očitki tožnika o nesodelovanju sveta delavcev in sindikata pri spremembah akta o sistemizaciji je potrebno ugotoviti, da 8. člen ZDR (na katerega se sklicuje tožnik) govori le o mnenju sindikata (ki ga delodajalec sicer mora obravnavati, vendar na njega ni vezan), medtem ko Zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU, Ur. l. RS, št. 42/93 in nadalj.) v zvezi s spremembami v organizaciji proizvodnje govori le o obveščanju sveta delavcev s strani delodajalca. Posledice opustitve te dolžnosti po oceni pritožbenega sodišča niso vplivale na obstoj utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, še posebej ob dejstvu, da iz podatkov spisa ne izhaja, da bi bodisi sindikat bodisi svet delavcev v zvezi z opustitvijo te dolžnosti začela proti toženi stranki kakršnekoli pravne postopke.

V zvezi s pritožbenim očitkom tožnika o neverodostojnosti izpovedbe priče A.A. glede tega, da je bil predlog za spremembo naziva delovnih mest (A11) s strani direktorja tožene stranke odobren pred 7. 7. 2011, pritožbeno sodišče ugotavlja, da drugi dokazi v zvezi z navedenim niti niso bili predlagani, prav tako pa niti tožnik niti tožena stranka na izpovedbo navedene priče nista imela nobenih pripomb. Glede na to ni bilo razloga, da sodišče prve stopnje v zvezi z ugotavljanjem tega dejstva ne bi verjelo izpovedbi omenjene priče. Po oceni pritožbenega sodišča tudi ni podanega nasprotja med izpovedbo priče A.A. in listinsko dokumentacijo, na katero se sklicuje tožnik v pritožbi. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je prišlo pri toženi stranki do spremembe naziva tožnikovega delovnega mesta (ta sprememba je bila tudi posledica spremembe notranje organizacije pri toženi stranki, ki se je med drugim odražala v izgubi organizacijske samostojnosti službe varstva – tožnik je bil vodja te službe), da se je spremenil tudi opis del in nalog in da se je za zasedbo novega delovnega mesta (inženir varstva pri delu) zahtevala nižja stopnja strokovne izobrazbe, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bil podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Po stališču pritožbenega sodišča se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1173/2011, saj je omenjena odločitev temeljila na drugačnem dejanskem stanju. V citirani zadevi je bilo ugotovljeno, da je šlo dejansko le za preimenovanje delovnega mesta, medtem ko je v sporni zadevi tožena stranka tožnikovo delovno mesto vodja službe varstva preimenovala zato, ker zaradi spremembe organizacijske sheme te službe pri toženi stranki ni bilo več kot samostojne enote, pri čemer se je za zasedbo novega delovnega mesta zahtevala tudi nižja stopnja strokovne izobrazbe.

Glede na to, da je tožnikova pritožba v delu, ki se nanaša na zavrnitev opisnega zahtevka za plačilo odškodnine v višini razlike v plači med plačo po prejšnji in po novi pogodbi o zaposlitvi povsem neobrazložena, je pritožbeno sodišče zakonitost in pravno pravilnost tega dela izpodbijane sodbe presojalo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje v zvezi z odločitvijo o tem delu tožnikovega tožbenega zahtevka absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo, z ozirom na ugotovljeno dejansko stanje (obstoj utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi) pa je ob pravilni uporabi materialnega prava ta del tožbenega zahtevka utemeljeno zavrnilo (iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razbrati, da ni podanih vseh elementov za odškodninsko odgovornost tožene stranke).

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila tožniku ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ponujena neustrezna zaposlitev (glede na člen 90/3 ZDR) in da je tožnik upravičen do sorazmernega dela odpravnine glede na določbo člena 90/4 ZDR. Obrazložitev sodišča prve stopnje je v tem delu zares skopa, vendar se jo kljub temu da preizkusiti, zato so pritožbene navedbe obeh strank o zatrjevani bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP neutemeljene.

V zvezi z vprašanjem ustreznosti zaposlitve se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da je tožniku ponudila ustrezno zaposlitev. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik sicer pri toženi stranki za delovno mesto vodja službe varstva pogodbe o zaposlitvi ni imel sklenjene, vendar pa se je za opravljanje del in nalog tega delovnega mesta zahtevala VII. stopnja strokovne izobrazbe. Ker je bila tožniku ob že omenjeni redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ponujena v podpis nova pogodba o zaposlitvi za delovno mesto inženir varstva pri delu, za katerega pa se je zahtevala VI. stopnja strokovne izobrazbe, je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila ponudba nove zaposlitve neustrezna, pravilna. Tretji odstavek 90. člena ZDR med drugim pri kriteriju ustreznosti zaposlitve izrecno določa, da je ustrezna zaposlitev le takšna, za katero se zahteva enaka stopnja strokovne izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katerega je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje kot pravni vir uporabilo sodbo opr. št. Pdp 264/2011. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje podobno, kot je bilo odločeno v zadevi Pdp 264/2011, kot kriterij za določitev višine odpravnine uporabilo 1/3 odpravnine, ki bi tožniku pripadala, če bi mu zaradi nepodpisa ponujene pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Ker člen 90/4 ZDR ne opredeljuje nikakršnih kriterijev za določitev sorazmernega dela odpravnine, je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju tega dela odpravnine očitno smiselno uporabilo določbo 2. odstavka 109. člena ZDR, ki sicer opredeljuje osnovo in višino za odpravnino, ki jo mora plačati delodajalec delavcu v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti. Določitev te odpravnine je odvisna tudi od števila let zaposlitve delavca pri delodajalcu oziroma njegovih pravnih prednikih (iz spisovnih podatkov je razvidno, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 1. 12. 1983 dalje – A1). Glede na to pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje kot kriterij za določitev višine sorazmernega dela odpravnine upoštevalo tudi trajanje zaposlitve tožnika pri toženi stranki. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da tožnik ne bi bil upravičen do nikakršne odpravnine, ker pri plači ni prikrajšan. Iz dokaznega postopka (zaslišanje priče B.B. na glavni obravnavi dne 8. 6. 2012) je med drugim razvidno, da je tožena stranka določenim delavcem zaradi spremembe plačnega sistema zagotovila uskladitveni dodatek (zato, da se plače nikomur ne bi znižale), kar pa ne pomeni, da tožnik v prihodnosti dejansko ne bo oškodovan. Navedena priča je namreč pojasnila, da se delavcem, ki jim pripada uskladitveni dodatek na račun povečane urne postavke za 1,5, plača ne bo povišala, se bo pa povišala plača tistim delavcem, ki tega dodatka nimajo. To pomeni, da uskladitveni dodatek obratno sorazmerno pada, torej da se plače delavcev, ki so imeli pravico do uskladitvenega dodatka, ne spreminjajo, medtem ko se plače delavcev, ki tega dodatka nimajo, zvišujejo (člen 6/2 pogodbe o zaposlitvi – A8). Pritožbeno sodišče ob tem še dodaja, da tudi dejstvo enake tožnikove plače po novi pogodbi o zaposlitvi v primerjavi z njegovo prejšnjo plačo ne pomeni, da tožbeni zahtevek za plačilo sorazmernega dela odpravnine ni utemeljen. To dejstvo bi lahko vplivalo le na višino odpravnine, do katere bi bil tožnik upravičen (tako tudi sodba VDSS, opr. št. Pdp 1182/2010). Glede na navedeno je tudi po stališču pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tožniku prisodilo sorazmerni del odpravnine v primerni višini, zato so drugačne pritožbene navedbe obeh strank neutemeljene.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke o nepravilni odločitvi sodišča prve stopnje o pravdnih stroških tega postopka. Individualni delovni spor o utemeljenosti odpovednega razloga v posledici redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in podpisu nove pogodbe o zaposlitvi se uvršča med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, zato tožena stranka skladno s členom 41/5 Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) sama krije svoje stroške postopka v tem individualnem delovnem sporu.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbi obeh strank zavrniti kot neutemeljeni in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa sama krije svoje stroške pritožbenega postopka glede na določbo člena 41/5 ZDSS-1. Ker odgovor tožnika na pritožbo ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnik sam krije tudi stroške odgovora na pritožbo.

Datum zadnje spremembe:

02.09.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 984/2012
• VDSS sodba Pdp 985/2012
• VDSS sodba Pdp 982/2012