VDSS sodba Pdp 123/2013

Jedro

Delodajalec, ki delavcu odpoved pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti, se lahko razbremeni obveznosti plačila odpravnine po 109. členu ZDR, če so izpolnjeni naslednji pogoji: delodajalec mora ponuditi delavcu zaposlitev pri drugem delodajalcu; ponudba mora biti dana v času odpovednega roka; ponudba se mora nanašati na ustrezno zaposlitev za nedoločen v smislu tretjega odstavka 90. člena ZDR; da delavec sprejme ponudbo in sklene pogodbo o zaposlitvi z novim delodajalcem ter da se novi delodajalec v pogodbi o zaposlitvi zaveže, da bo glede minimalnega odpovednega roka in pravice do odpravnine upošteval delovno dobo delavca pri obeh delodajalcih. Delodajalec lahko ponudi novo pogodbo o zaposlitvi pri drugem delodajalcu ves čas odpovednega roka (ni potrebno, da istočasno z odpovedjo), vendar pa se delodajalec razbremeni plačilo odpravnine le, če se delavec odloči in sprejme ponujeno zaposlitev pri drugem delodajalcu, če pa je ne sprejme, pa čeprav gre za ustrezno zaposlitev v smislu tretjega odstavka 90. člena, delavec ne izgubi pravice do odpravnine. Bistven pa je seveda pogoj, da novi delodajalec v pogodbi o zaposlitvi prevzame obveznost, da bo pri odpravnini in odpovednem roku upošteval tudi delovno dobo pri prejšnjem delodajalcu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odpravnino v višini 3.604,06 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2010 do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka, v znesku 501,00 EUR v roku 8 dni, pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka in navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo preuranjeno in ni dovolj natančno raziskalo dejanskega stanja, kakor tudi ni pravilno uporabilo materialnega prava v konkretnem primeru. V postopku sploh ni razčistilo odločilnih dejstev, ki pa so bila naslovnemu sodišču očitno podlaga za odločitev. Bistveno za odločanje v konkretnem postopku je bila okoliščina, ali je tožena stranka storila vse, kar je bilo v njeni moči zato, da bi tožeči stranki omogočila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Med strankama v postopku je bilo nesporno, da je tožnik s toženo stranko kot delodajalcem A.A. s.p. dne 2. 4. 1996 sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto pomožni strugar in ključavničar. V mesecu oktobru leta 2010 je tožena stranka začela postopek prenehanja delodajalca in zaprtje dejavnosti in dne 30. 11. 2010 se je postopek končal z izbrisom pravne osebe A.A. s.p. iz sodnega in poslovnega registra Slovenije. Tožena stranka je nato 25. 10. 2010 tožniku vročila obvestilo o nameravani odpovedi delovnega razmerja in nato 30. 10. 2010 odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. V odpovedi pogodbe je v 3. točki tožena stranka izrecno navedla, da bo delavcu (tožniku) ob prenehanju delovnega razmerja ponujeno delovno mesto pri novem delodajalcu pod enakimi pogoji, kot po pogodbi o zaposlitvi z dne 2. 4. 1996. Tožena stranka je tožniku ob prenehanju delodajalca ponudila aktivno pomoč pri iskanju nove zaposlitve. Pravdni stranki sta se dogovorili, da tožena stranka uporabi svoje zveze in poznanstva ter preveri možnost zaposlitve tožnika pri drugem delodajalcu. Tožena stranka je ravnala skladno z določilom 90. a člena ZDR in zato tožniku ni dolžna plačati zahtevane odpravnine. Tekom postopka je bilo nesporno ugotovljeno, da je tožena stranka tekom 30 dnevnega odpovednega roka intenzivno vodila razgovore s potencialnimi delodajalci, ki bi tožniku ponudili nadaljevanje zaposlitve in tako ohranitev vseh pravic, ki mu gredo iz delovnega razmerja. Tožena stranka je opravila tri razgovore in sicer v podjetju A. d.o.o. s sedežem v P., kamor se je tožnik oglasil na razgovor, vendar se ni strinjal s ponujenim delom; v podjetju B. d.o.o., vendar tožnik za delo v tem podjetju ni izkazal interesa in v podjetju C. d.o.o. s sedežem v L.. Po zagotovilih tožnika, ki jih je podal ob pogovoru s toženo stranko, bi mu zaposlitev v podjetju C. d.o.o. najbolj ustrezala iz več razlogov in sicer zaradi bližine delovnega mesta, zaradi delovnih pogojev in uspešne klime, ki vlada v tem dobro razvijajočem se podjetju. Tožena stranka se je s predstavnikom navedenega podjetja B.B. dogovorila, da bo zaposlil tožnika na ustreznem delovnem mestu. Med toženo stranko in novim delodajalcem je bilo vse dogovorjeno, vendar se tožnik ni oglasil na razgovoru, kjer bi se podrobneje seznanil s ponujenim delovnim mestom in podpisal novo pogodbo o zaposlitvi. Res je sicer, da tožnik ni podpisal nove pogodbe o zaposlitvi, kot to določa 90. a člen ZDR, vendar pa tožena stranka kljub temu meni in je prepričana, da je naredila vse, kar je v njeni moči, da bi tožniku zagotovila novo zaposlitev. Vsekakor pri zagotavljanju nove zaposlitve ni šlo zgolj za napore tožene stranke, temveč za konkretne dogovore med novim delodajalcem in toženo stranko, s ciljem sklenitve pogodbe o zaposlitve tožnika pri novem delodajalcu. Seveda pa do sklenitve pogodbe o zaposlitvi ni moglo priti, glede na to, da se tožnik ob dogovorjenem terminu, razgovora sploh ni udeležil. Ravnanje, trud in napor tožene stranke ni mogoče enačiti z delodajalci, ki dejansko ne postorijo ničesar zato, da bi svojim zaposlenim ob prenehanju delovnega razmerja zagotovili novo zaposlitev. Tožena stranka se je trudila maksimalno, žal pa je bila neuspešna, ravno zaradi neaktivnosti tožnika. Glede na konkretne okoliščine primera, ko je nesporno izkazano, da je tožena stranka naredila vse, kar je v njeni moči, da bi tožnik podpisal pogodbo o zaposlitvi in do podpisa ni prišlo zgolj po krivdi tožnika, je sodišče zakonsko določilo 90. a člena ZDR uporabilo napačno in zato je odločitev sodišča prve stopnje napačna. Tožena stranka priglaša stroške postopka.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo in prerekal trditve tožene stranke v pritožbi in navedel, da je sodišče prve stopnje po izvedbi vseh dokazov pravilno zaključilo, da niso izpolnjene predpostavke po 90. a členu ZDR in je zato predlagal zavrnitev pritožbe tožene stranke, kot neutemeljene. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih dejstev, izvedlo je tudi vse bistvene dokaze, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje postopek zaključilo preuranjeno in da ni dovolj natančno raziskalo dejanskega stanja, posledično pa je tudi nepravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče je po izvedbi vseh dokazov povsem pravilno zaključilo, da v konkretnem primeru niso izpolnjene predpostavke iz 90. a člena ZDR, ki določa, da kadar delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi in je delavcu že v času odpovednega roka s strani delodajalca oziroma Zavoda za zaposlovanje RS ponujena nova ustrezna zaposlitev za nedoločen čas, v skladu s tretjim odstavkom 90. člena ZDR, pri drugem delodajalcu in delavec sklene pogodbo o zaposlitvi, mu delodajalec ni dolžan izplačati odpravnine po 109. členu ZDR, če se drugi delodajalec v pogodbi o zaposlitvi zaveže, da bo glede minimalnega odpovednega roka in pravice do odpravnine upošteval delovno dobo delavca pri obeh delodajalcih.

Delodajalec, ki delavcu odpoved pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti, se torej lahko razbremeni obveznosti plačila odpravnine po 109. členu ZDR, če so izpolnjeni naslednji pogoji: delodajalec mora ponuditi delavcu zaposlitev pri drugem delodajalcu; ponudba mora biti dana v času odpovednega roka; ponudba se mora nanašati na ustrezno zaposlitev za nedoločen v smislu tretjega odstavka 90. člena ZDR; da delavec sprejme ponudbo in sklene pogodbo o zaposlitvi z novim delodajalcem ter da se novi delodajalec v pogodbi o zaposlitvi zaveže, da bo glede minimalnega odpovednega roka in pravice do odpravnine upošteval delovno dobo delavca pri obeh delodajalcih. Delodajalec lahko ponudi novo pogodbo o zaposlitvi pri drugem delodajalcu ves čas odpovednega roka (ni potrebno, da istočasno z odpovedjo), vendar pa se delodajalec razbremeni plačilo odpravnine le, če se delavec odloči in sprejme ponujeno zaposlitev pri drugem delodajalcu, če pa je ne sprejme, pa čeprav gre za ustrezno zaposlitev v smislu tretjega odstavka 90. člena, delavec ne izgubi pravice do odpravnine. Bistven pa je seveda pogoj, da novi delodajalec v pogodbi o zaposlitvi prevzame obveznost, da bo pri odpravnini in odpovednem roku upošteval tudi delovno dobo pri prejšnjem delodajalcu.

Zato je neutemeljena pritožbena trditev tožene stranke, da se je razbremenila plačila odpravnine že s tem, ko je tožniku nudila aktivno pomoč pri iskanju nove zaposlitve in intenzivno vodila razgovore s potencialnimi delodajalci v podjetju A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o..

Kot je sodišče že navedlo, je pogoj, da se delodajalec, ki odpusti delavca razbremeni obveznosti plačila odpravnine, da delavec sprejme ponudbo in sklene pogodbo o zaposlitvi z novim delodajalcem in da se novi delodajalec v pogodbi o zaposlitvi zaveže, da bo glede minimalnega odpovednega roka in pravice do odpravnine upošteval v delovno dobo delavca pri obeh delodajalcih. Navedenega pa tožena stranka ni izkazala. O okoliščinah predvidene sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi z drugim delodajalcem je sodišče prve stopnje zaslišalo pričo B.B., direktorja podjetja v C. d.o.o., ki je sicer potrdil navedbe tožene stranke, da sta se pogovarjala o morebitni zaposlitvi tožnika, vendar je izrecno poudaril, da pri novem delodajalcu ne bi upoštevali delovne dobe tožnika dosežene pri tožencu. Izpovedal je sicer, da bi obstajala možnost zaposlitve tožnika, če bi se javil v kadrovski službi, da pa novi delodajalec ne bi prevzel obveze, da bi upošteval delovno dobo, ki jo je tožnik dopolnil pri toženi stranki. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da niso bile izpolnjene predpostavke po 90. a členu ZDR in na podlagi katerih bi se lahko tožena stranka razbremenila plačila odpravnine.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 2. 4. 1996, torej 14 let in 8 mesecev in je zato na podlagi prvega odstavka 109. člena ZDR upravičen do odpravnine v višini 3.604,06 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva, ko je tožena stranka prišla v zamudo z izplačilom odpravnine (to pa je 1. 12. 2010). Sicer pa tožena stranka na sam izračun in višino odpravnine ni imela pripomb in višine tudi ni izpodbijala v pritožbi.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), prav tako pa tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi omajala izpodbijano sodbo in tudi niso podane kršitve, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, prav tako odgovor na pritožbo tožnika ni pripomogel k njeni rešitvi, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

02.09.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 275/2015
• VDSS sodba Pdp 724/2016
• VDSS sodba Pdp 952/2016